VDSS Sodba in sklep Pdp 76/2021

Jedro

V odpovedi očitana in ugotovljena kršitev z znaki kaznivega dejanja (nepooblaščen vstop v računalniško vodeno zbirko podatkov) je kršitev, na podlagi katere delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, pri čemer ni odločilno, da je bil tožnik zaradi tega oglobljen v postopku o prekršku pred Informacijsko pooblaščenko in da je pred tem uspešno opravljal svoje delo.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- razveljavi v točki IV izreka;

- spremeni v I., II., III. in VI. točki izreka tako, da se v tem delu na novo glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2019 se razveljavi kot nezakonit.

2. Pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko se razveže z dnem 14. 1. 2021.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 8. 2019 do 14. 1. 2021 po odvodu davkov in prispevkov plačati nadomestilo plače, ki je znižano za avgust 2019 za 1.337,60 EUR bruto, za čas od septembra 2019 do vključno julija 2020 za 892,50 EUR bruto mesečno in za avgust 2020 za 820,69 EUR bruto, ter ji izplačati napredovanja v skladu z zakonodajo, ki bi bila za tožečo stranko izvedena, če bi v navedenem obdobju ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki, vse v roku 8 dni."

Tožnik sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje."

2. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del (V. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izredni odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2019 razveljavi kot nezakonit (I. točka izreka); da se pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko razveže s 14. 1. 2021 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 8. 2019 do 14. 1. 2021 po odvodu davkov in prispevkov plačati nadomestilo plače, ki je znižano za avgust 2019 za 1.337,60 EUR bruto, za čas od septembra 2019 do vključno julija 2020 za 892,50 EUR bruto mesečno in za avgust 2020 za 820,69 EUR bruto, ter mu izplačati napredovanja v skladu z zakonodajo, ki bi bila za tožnika izvedena, če bi v navedenem obdobju ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki (III. točka izreka) ter za tožnika obračunati denarno povračilo 27.762,84 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezen neto znesek (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred podano izredno odpovedjo, mu za čas od 20. 6. 2019 do 31. 7. 2019 in od 15. 1. 2021 do vrnitve nazaj na delovno mesto po odvodu davkov in prispevkov plačati nadomestilo plače ter napredovanja v skladu z zakonodajo, ki bi bila za tožnika izvedena, kot da bi ostal v delovnem razmerju, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati nadomestilo plače, ki za avgust 2019 ni znižano za 1.337,60 EUR bruto, za čas od septembra 2019 do vključno julija 2020 za 892,50 EUR bruto mesečno in za avgust 2020 za 820,69 EUR bruto (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.756,80 EUR (VI. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi tudi v tem delu, oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb in dokazov, ki ga razbremenjujmo odgovornosti. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ga ni mogoče vrniti na delovno mesto. Tožnik ni storil ničesar, kar bi pomenilo slab zgled ostalim. Skrb za javni red in mir ter varnost prebivalcev je odobravanja vredno dejanje. Tudi vodja oddelka A. v M. PU B. C.C. je izpovedal, da bi tudi on preveril podatek, saj je policija servis države, ki skrbi za varnost ljudi in premoženja. Če je možno odpraviti sume zgolj z vpogledom v računalniške evidence, ne pa z aktivnostjo patrulje na terenu, je vpogled primernejše dejanje. Sodišče je zaupanje tožene stranke v tožnika presojalo na podlagi izjave D.D. (tedanje generalne direktorice Policije), ki pa tožnikovega dela ne pozna in ni direktno seznanjena z njegovim delom. Poleg tega je dobila napačno informacijo, da je tožnik dal nasvet osebi, ki je v predkazenskem postopku. Tretja oseba ni izvedela nobenega osebnega podatka. Javnost in celo sam E.E. (lastnik vozila, katerega registrske tablice je tožnik preveril z vpogledom v evidenco) nista bila seznanjenja z domnevno kršitvijo. Tožniku tudi ni bil izrečen disciplinski ukrep, kot ga predvideva 52. člen ZODPol. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnik vpogledal v zbirko podatkov z namenom, da bi pridobil F.F. osebni podatek, ker je vpogled označil z oznako "K", kar pomeni kontrola brez postopka. Na podlagi te označbe v registru ni mogoče sklepati o namenu vpogleda. Oznaka kontrola brez postopka namreč ne pomeni nič drugega, kot eno izmed rubrik, ki jo šifrant ponudi ob izbiri kontrolnika K. Napačno je tudi sklepanje sodišča o vsebini telefonskega razgovora med tožnikom in F.F., v katerem mu je tožnik rekel, da mu bo želeni podatek sporočil na kavi. Do navedenega srečanja nikoli ni prišlo, zato tožnik podatkov, ki jih je pridobil, ni posredoval F.F. kot tretji osebi. Sporočil mu je le, da "da ni nič posebnega in da gre za domačina". Iz povedanega ne moremo sklepati, da bi tožnik izdal osebne podatke, sporočeno pa niti ne predstavlja osebnih podatkov. Glede uporabe telefonskega prisluha tožnik navaja, da ni dovoljeno uporabiti dokaza, pridobljenega na nezakonit način. Glede odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pa navaja, da temelji na nepravilni ugotovitvi, da je tožnik zatem še dvakrat vpogledal v zbirko podatkov in je zaradi tega zaupanje popolnoma porušeno. Tožena stranka zavajajoče navaja, da sta se ta dogodka zgodila po prvotnem dogodku in da tožnik kljub sporni situaciji z vpogledom 30. 6. 2018 ni prenehal s tem početjem. Nadaljnja dva vpogleda sta bila izvršena 24. 7. 2018 in 5. 2. 2019. To je sicer res po datumu prvotnega domnevno spornega vpogleda, vendar preden je tožnik 1. 3. 2019 izvedel, da je vpogled sporen. Vpogleda sta se nanašala na tožnika oziroma na njegovo zunajzakonsko partnerico z namenom lastnega izobraževanja glede uporabe oziroma možnostjo pridobitve tovrstnih podatkov. Opozarja, da sta bila G.G. in H.H. s strani delodajalca (Službe generalnega direktorja policije pri GPU) deležna pritiskov v zvezi z njunima pisnima izjavama, ki sta jih podala na podlagi 236.a člena ZPP. G.G. je moral svojo izjavo na zahtevo namestnika generalnega direktorja Policije I.I. dopolniti in le to pred posredovanjem sodišču posredovati v pregled Službi generalnega direktorja Policije, ter da je bil zoper H.H. uveden notranje zaščitni postopek in opravljeno preverjanje zakonitosti vseh preverjanj za obdobje enega leta. Meni, da je zmotno tudi stališče sodišča, da je z ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja. Tožniku ni bilo priznano nikakršno finančno nadomestilo za čas od 1. 3. 2019 do 20. 6. 2019, to je za čas suspenza, ko je prejemal le polovico zneska povprečja plače zadnjih treh mesecev. Glede dosojenega zneska denarnega povračila v višini 12 tožnikovih plač meni, da je znesek prenizek, saj je star 50 let, do upokojitve potrebuje še 6 let in spada v kategorijo težje zaposljivih. Celo življenje je delal le pri Policiji in izkušenj drugje nima. Glede navedb v sodbi, da je tožena stranka dolžna tožniku poleg dosojenih zneskov plačati tudi prispevke, navaja, da mora to zajemati tudi vplačila v t. i. drugi steber. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da se mu za obdobje od 20. 6. do 31. 7. 2019 ne prizna razlika v plači. V tem času je bil zaposlen pri J. d. o. o., zato je zahteval razliko v plači do plače, kot bi jo prejemal pri toženi stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da tožnik, kljub ugovorom tožene stranke o nepopolnosti zahtevka in izrecnemu pozivu sodišča na obravnavi 30. 9. 2020, zahtevka ni nikoli spremenil, sodišče pa mu je v škodo tožene stranke prisodilo nekaj drugega, kot je zahteval, ter tudi nekaj, česar sploh ni zahteval (denarno povračilo po 118. členu ZDR-1). Glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da je tožniku v izredni odpovedi očitala dve kršitvi, in sicer nepooblaščen vstop 30. 6. 2018 v računalniško vodeno zbirko podatkov, ter da je 15. 11. 2018 nudil pomoč pri izvršitvi kaznivih dejanj tretji osebi, ker je posredoval slednji MMS sporočilo glede uporabe aplikacije L., ki ji ni mogoče prisluškovati. Sodišče je kršilo določbe postopka, ter posledično napačno uporabilo materialno pravo, ker je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik 30. 6. 2018 vstopil v računalniško vodeno zbirko podatkov zaradi pridobitve podatkov o lastniku vozila na zaprosilo F.F., vendar pa je zmotno štelo, da ugotovljena kršitev ni tako resna, da bi utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri oceni posledic kršitve je sodišče upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik za vpogled v evidence denarno kaznovan za prekršek z odločbo pooblaščenke in da javnost ni bila seznanjena s kršitvijo. Po mnenju tožene stranke navedeni okoliščini nikakor ne zmanjšujeta posledic kršitve, posebej ob upoštevanju teže kršitve in narave kršitve (znaki kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno naklepno s strani policista, ki je zadolžen za odkrivanje in preprečevanje prekrškov in kaznivih dejanj). Sodišče je tudi na podlagi izpovedi D.D. ugotovilo, da je vpogledovanje v evidence brez pravne podlage za policista nedopustno in da tožena stranka vedno ravna na način, kot je ravnala v primeru tožnika, poleg tega pa je tožnik vpogledoval v evidence na podlagi zaprosila F.F., ki je bil v predkazenskem postopku. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik namenoma, čeprav ni imel nobenega razloga, v sistemu zabeležil, da je bil vpogled opravljen v povezavi z migranti, poleg tega pa je tudi po spornem dejanju nadaljeval z vpogledovanjem v evidence brez pravne podlage. Iz odpovedi ne izhaja, da tožena stranka ne bi tožniku podala odpovedi, če bi mu očitala zgolj eno od dejanj. Za odpoved zadostuje že dejstvo, da je tožnik kot policist vpogledoval v zbirke podatkov brez pravne podlage. Kaznovanje za prekršek ne pomeni, da zaradi izrečene globe odpoved ne bi bila zakonita, ker bi bila deloma konzumirana v prekršku in bi se s tem pomen kršitve zmanjšal. Prav tako posledic kršitve ne zmanjšuje dejstvo, da tožnik osebnih podatkov ni posredoval naprej. Glede na navedeno pritožba meni, da je napačen zaključek sodišča, da kršitev ni mogla porušiti zaupanja tožene stranke v tožnika do te mere, da bi bil podan pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je opravljal naloge samostojnega policijskega inšpektorja, za to delovno mesto pa glede na hierarhijo v Policiji velja višja stopnja integritete. Samostojni policijski inšpektor namreč med drugim opravlja tudi nadzor nad podrejenimi enotami, zaradi česar je to še tista dodatna okoliščina, ki zahteva višjo stopnjo integritete. Pri tem je varstvo osebnih podatkov, vpogled in njihovo obdelovanje še posebej občutljiva in ustavno varovana pravica, da je razlog oziroma namen (prošnja prijatelja in njegovo pričakovanje povratne informacije) samega vpogleda, kot ga je izvedel tožnik, absolutno nedopusten. Tožnik je policist in zato ne bi smel izvršiti nobenega kaznivega dejanja ne glede na njegovo težo in vrsto in tudi ne glede na to, ali je bil za storjeno dejanje sankcioniran v kazenskem postopku. Glede sodne razveze in prisojenega povračila pritožba navaja, da je sodišče tožniku dejansko podaljšalo delovno razmerje za skoraj 19 mesecev ter mu dosodilo povračilo v višini 12 plač. Sodba v tem delu sploh ni obrazložena in je podana absolutna bistvena kršitev določil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki vse do razveze, pri drugem delodajalcu pa del obdobja, ko je bil še v delovnem razmerju pri toženi stranki, čeprav ne more biti v delovnem razmerju pri dveh različnih delodajalcih za polni delovni čas. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj pri sodni razvezi ni upoštevalo delovnega razmerja tožnika pri drugem delodajalcu v letu 2019.

4. Na pritožbo tožnika odgovarja tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

5. Na pritožbo tožene stranke odgovarja tožnik, predlaga njeno zavrnitev in naložitev povračila pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ne.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o denarnem povračilu po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) odločalo mimo tožbenega zahtevka, ter s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v preostalem pa niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, temveč je izključno vztrajal le na reintegraciji, čeprav ga je sodišče na naroku 30. 9. 2020 pozvalo v smeri postavitve tožbenega zahtevka za sodno razvezo. Sodišče prve stopnje je glede na predlog tožene stranke, da naj sodišče v primeru, da bi ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi, pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, pogodbo o zaposlitvi lahko razvezalo, ni pa smelo mimo zahtevka odločiti tudi o denarnem povračilu, ki ga predvideva 118. člen ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki IV. izreka (357. člen ZPP).

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek obeh pritožb glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev se po vsebini uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

10. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od julija 1989 nekaj dni manj kot 30 let, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009 na delovnem mestu samostojni policijski inšpektor v MNZ, Policija, PU B., M., oddelek A.. Tožena stranka mu je 14. 3. 2019 podala izredno odpoved pogodbe na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), torej da je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), in da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Očitala mu je dve kršitvi, in sicer, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po sedmem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/2012 — uradno prečiščeno besedilo, in nasl. – KZ-1) v povezavi z drugim odstavkom 143. člena KZ-1, ko je 30. 6. 2018 kot uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic nepooblaščeno vstopil v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi F.F. pridobil osebne podatke uporabnika vozila reg. št. ..., ter s tem, ko je 15. 11. 2018 nudil pomoč pri izvršitvi kaznivih dejanj, saj je F.F. posredoval MMS sporočilo glede uporabe aplikacije "L.", s pripisom "namesti si iz google play L. to je edina aplikacija, ki ji ni mogoče prisluškovati, uporabljamo jo tudi mi v službi". Tožena stranka je v odpovedi navedla, da se je zaradi navedenih kršitev zaupanje do tožnika porušilo do te mere, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil prvo kršitev (nepooblaščen vstop v računalniško vodeno zbirko podatkov), ne pa tudi druge kršitve (pomoč pri kaznivem dejanju), ter da je podan razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa je štelo, da ni podan drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem zaključka glavne obravnave (14. 1. 2021) ter tožniku prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 12 tožnikovih plač.

12. Pritožba tožnika neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb in dokazov, ki ga razbremenjujejo odgovornosti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, ki se nanašajo na nepooblaščen vstop v računalniško zbirko podatkov ter njegovo ravnanje presojalo po vseh pravnih podlagah, ki so tožnika zavezovale pri njegovem opravljanju nalog delovnega mesta samostojnega policijskega inšpektorja. Pravilno je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva ter sprejelo pravna stališča, kot sledi:

- Tožnik je 30. 6. 2018 vstopil v računalniško vodeno zbirko podatkov zaradi pridobitve podatkov o lastniku avta reg. št. .... To je storil na prošnjo znanca F.F., ki mu je povedal, da se mimo njegove hiše vozi neznano vozilo z več osebami. Ob srečanju s tožnikom je izrazil bojazen za svoje premoženje in za hčerki in ga vprašal, ali mu lahko kaj pomaga v zvezi s tem.

- Tožnik je 30. 6. 2018 v centralnem računalniku po pridobitvi podatka o lastniku vozila (E.E., rojstni podatki, prebivališče) vpogledal še v njegove druge osebne podatke. V aplikaciji N. je kot šifro namena vpisal "K" (kontrola brez postopka) in kot opombo "Migrant", ter pridobil CR številko, s pomočjo katere je vpogledal v podatke o operativnih informacijah Policije zoper E.E., pregledal pa je tudi detajle prekrškov, ki so se nanašali nanj.

- Tožnik tega vpogleda ni opravil pri izvajanju katere od delovnih nalog v okviru oddelka A., kar potrjuje označba vpogleda z oznako "K" - kontrola brez postopka.

- Nepooblaščen vstop v smislu sedmega v zvezi z drugim odstavkom 143. člena KZ-1 je podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog.

- Tožnik svoj vstop v zbirko podatkov neutemeljeno upravičuje s sklicevanjem na 10. člen Zakona o nalogah in pooblastilih Policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl., ZNPPol). Prvi odstavek 10. člena ZNPPol sicer Policiji daje generalno pooblastilo, da v okviru predpisov tudi brez stvarne pristojnosti ukrene potrebno, da od skupnosti ali posameznika odvrne nevarnost ali prepreči ravnanja, ki ogrožajo varnost ali javni red, vendar v tretjem odstavku takšno postopanje pogojuje s tem, da o takšnem delovanju na predlog ministra za notranje zadeve odloča Vlada RS, kar pa v obravnavanem sporu ni bilo izpolnjeno.

- Zmotno je tožnikovo sklicevanje na 4. alinejo prvega odstavka 40. člena ZNPPol, ki določa, da policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Prvi odstavek 40. člena ZNPPol namreč v 1. alineji določa, da je pristojnost za ugotavljanje identitete dana le v primerih, ko policisti sami neposredno zaznajo okoliščine, ki jim narekujejo preverjanje identitete. Drugi odstavek 40. člena ZNPPol pa določa, da se kot zadrževanje na določenem kraju ali v določenem času v smislu 4. alineje šteje zlasti navzočnost na javnih krajih, kjer je gibanje dovoljeno pod določenimi pogoji, v okolišu varovanih objektov, objektov posebnega pomena ali na drugih krajih, zlasti kjer je večja dnevna, občasna ali trenutna migracija ljudi oziroma na javnem prevoznem sredstvu, če gre za varnostno tvegana območja, kar v tožnikovem primeru ni izkazano.

- Določilo 3. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi tožnika kot delovno nalogo tožnika določa tudi izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Med naloge iz 4. člena ZNPPol sodi tudi dolžnost, da je treba v primeru suma ali ogroženosti občana narediti vse, da se to odvrne. Vendar pa določba 4. člena ne dopušča, da je na tej podlagi policistom dovoljeno vsakršno preverjanje podatkov v zbirkah tožene stranke, saj morajo po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol policisti pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov.

- Po četrtem odstavku 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe tudi na upravičeno zahtevo druge osebe. Vendar pa je takšno ugotavljanje v navedeni določbi pogojeno z izkazano premoženjsko in nepremoženjsko škodo, telesno poškodbo, sumom storitve kaznivega dejanja ali prekrška in v podobnih primerih, posredovanje ugotovljenih podatkov upravičencu pa celo z izkazanim pravnim interesom za uveljavljanje pravic pred sodnimi ali državnimi organi, kar v tožnikovem primeru ni podano.

- V računalniški sistem je treba zapisati razlog preverjanja (oziroma ga izbrati izmed več danih možnih v šifrantu), saj sicer vpogled ni mogoč. Šifrant služi kot dokazilo zakonitosti obdelave osebnega podatka, tožnik pa ni vnesel dejanskega namena vpogleda podatkov.

- Preverjanje suma ogroženosti osebe je v pristojnosti policijske postaje, pri čemer je treba zaključek o ogroženosti neposredno operativno preveriti še na terenu, kar pa ni bilo tožnikovo delo.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da določbe ZNPPol ne dajejo podlage, da bi lahko tožnik vpogledal v zbirko podatkov tožene stranke na podlagi pogovora z F.F.. Tožnik navaja (sicer v zvezi z odločitvijo o sodni razvezi), da je vodja oddelka A. v M. PU B. C.C. izpovedal, da bi tudi on preveril podatek, saj je Policija servis države, ki skrbi za varnost ljudi in premoženja. Izpoved priče ni odločilna za presojo tožnikovega ravnanja, saj je ugotovljeno, da je tožnik ravnal v nasprotju z ZNPPol ter s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po sedmem odstavku 143. člena KZ-1. Tožnik tudi neutemeljeno zmanjšuje pomen storjene kršitve s sklicevanjem na to, da je primerneje opraviti vpogled v računalniške evidence, ne pa z aktivnostjo policijske patrulje na terenu, če je možno na ta način odpraviti sume. Bistveno je, da bi lahko tožnik vpogled le opravil pri izvajanju katere od delovnih nalog v okviru oddelka A. oziroma le v primeru obstoja nekega drugega zakonskega razloga oziroma namena, zaradi katerih bi lahko pridobil osebne podatke o uporabniku vozila reg. št. .... Tožnik bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje lahko opravil vpogled le v primeru obstoja enega od zgoraj naštetih razlogov po ZNPPol. Glede na to, da pritožba tožnika v preostalem ne izpodbija dejanskih ugotovitev in pravnih stališč sodišča prve stopnje glede storjene kršitve, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

14. Pritožba tožene stranke pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni podan pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposliti o prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Po navedeni določbi lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je tak materialnopravni sklep sprejelo na podlagi ugotovitve o tožnikovem preteklem uspešnem delu, predvsem pa na ugotovitvi, da tožnik osebnih podatkov E.E. ni razkril F.F., da je bil zaradi neupravičenega vpogleda s strani informacijske pooblaščenke tudi že denarno oglobljen v prekrškovnem postopku in da mu ni bil izrečen disciplinski sklep po 4. točki prvega odstavka 52. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl. - ZODPol), po kateri je varnostni zadržek dokončen disciplinski ukrep zaradi težje disciplinske kršitve pri obdelovanju oziroma obravnavanju tajnih podatkov, osebnih podatkov in varovanih podatkov Policije.

15. Navedena dejstva ob pravilni uporabi materialnega prava - prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - ne omogočajo sklepa, da ni izpolnjen pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ravno nasprotno. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu samostojnega policijskega inšpektorja, njegovo ravnanje pa je z vidika narave dela Policije nedopustno in predstavlja slab zgled ostalim policistom, ki morajo ravnati tako, da se ohranja zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog. Tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, pri čemer je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zlorabil uradni položaj, saj je lahko do zbirke dostopal le zaradi delovnega mesta, ki ga je zasedal. Pri tem je storil tudi hujšo naklepno kršitev delovnih obveznosti. V odpovedi očitana in ugotovljena kršitev z znaki kaznivega dejanja je kršitev, na podlagi katere delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, pri čemer ni odločilno, da je bil tožnik zaradi tega oglobljen v postopku o prekršku pred Informacijsko pooblaščenko in da je pred tem uspešno opravljal svoje delo. Za zakonito izredno odpoved se ne zahteva, da bi bila javnost ali E.E. seznanjena o nepooblaščenem vstopu v zbirko podatkov. V konkretnem primeru naziranje sodišča prve stopnje privede do nesprejemljivega stališča, da se za izgubo zaupanja in zakonito odpoved zahteva, da pride do seznanitve javnosti s kršitvijo, ter da na izgubo zaupanja vpliva okoliščina, da je bil tožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška in je plačal globo. Takšno stališče utemeljuje tudi izpoved takratne generalne direktorice Policije D.D., ki je izpovedala, da se je strinjala s podajo izredne odpovedi, saj tožnikova dejanja pomenijo odstop od načel in ravnanj, ki se pričakujejo od policista in zaradi njih je bil element zaupanja v zakonitost, etičnost, integriteto, moralnost tožnika porušen. Pojasnila je, da že nezakonit vpogled v osebne podatke zadošča za kršitev, vsak ugotovljeni primer nezakonitega vpogleda in obdelave osebnih podatkov pa meče slabo luč na delo Policije in vpliva na zaupanje ljudi v delo Policije, zato je ocenila, da je bilo zaupanje tožene stranke v tožnika tako porušeno, da z njim ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Za presojo, ali je podan pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, tudi ni odločilno, da se tožena stranka ni odločila za uvedbo disciplinskega postopka. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na domnevne pritiske tožene stranke na G.G. in H.H. s strani delodajalca, saj njune izpovedi sodišče prve stopnje ni štelo za bistvene glede odločanja o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja v smislu določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in sodno razvezo zavrnilo ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

17. Glede na to, da je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, so nadaljnje pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi oziroma na zavrnitev zahtevka za reintegracijo tožnika in reparacijo, pravno nepomembne in se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo, ker za odločitev niso bistvene. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke glede datuma sodne razveze in višine dosojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj zaradi odločitve pritožbenega sodišča to ni več relevantno.

18. Tožena stranka je s pritožbo uspela, tožnik pa ne, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 384/2021
• VDSS Sodba Pdp 391/2021
• VDSS Sodba Pdp 160/2021