VDSS Sodba Pdp 160/2021

Jedro

Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prvi odstavek 109. člena ZDR-1 določa pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je te okoliščine in interese ugotavljalo izven trditvene podlage toženke. Toženka je tako v sami odpovedi kot pred sodiščem prve stopnje navedla, zakaj z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati, kot dokaz je poleg listine – sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 13. 9. 2018, ki ovrže pritožbene navedbe tožnika o nadaljnjem odrejanju dela, v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2017 predlagala zaslišanje priče D.D.. Na podlagi ocene njegove izpovedi in ob upoštevanju ravnanja, ki ga je storil tožnik, z znaki kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 in 54. členom KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1, je pravilno utemeljilo izgubo zaupanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, da se kot nezakonita odpravita sklep toženke št. ... z dne 17. 11. 2016 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 25. 1. 2017, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z aneksi, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 13. 1. 2017 prijaviti v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, da mu je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo v višini 1.604,10 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila, da se kot nezakonita odpravita sklep toženke št. ... z dne 7. 11. 2016 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 7. 12. 2016, da je dolžna toženka tožniku za čas prepovedi opravljanja dela obračunati bruto plačo v višini 1.604,10 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati razliko med temi neto zneski in že prejetimi zneski z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila ter da mu je dolžna plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu od pravnomočnosti sodbe obračunati nadomestilo plače ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, da mu je dolžna izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 10 bruto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2017 do plačila, da mu je dolžna plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (delno točka III izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je podal izčrpno trditveno podlago glede odpovedi. Presoja sodišča prve stopnje, da je odpoved pravočasna, je protispisna in neobrazložena ter zmotna. Na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov bi ugotovilo, da je toženka kazensko ovadbo zoper tožnika prejela dne 3. 10. 2016. Tožnik je dokazal, da je A. obvestilo Policijo o podani kazenski ovadbi tega dne. Tega dne je začel teči rok za podajo odpovedi. Navodila o obveščanju in poročanju s področja kriminalitete potrjujejo obveščanje po hierarhični lestvici navzgor. Iz navodil jasno izhaja, da se o vsaki aktivnosti, kot je hišna preiskava, takoj obvesti B.. Generalni direktor Policije je bil obveščen, ko je bila opravljena hišna preiskava. Preiskovalni sodnik je izdal odredbo za hišno preiskavo, kar pomeni, da so bili podani razlogi za sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje. O tem je moral biti obveščen tožnikov nadrejeni, ki je moral obveščati po hierarhični lestvici navzgor. To je bilo tudi storjeno, in sicer v juniju 2016. V zadevi Pd 129/2019 je Delovno sodišče v Mariboru utemeljilo, zakaj ni sledilo izpovedi priče mag. C.C., da je bila z razlogom za odpoved seznanjena šele s prejemom kazenske ovadbe. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 337/2017 zavzelo stališče, da delodajalec ne more z vodenjem notranje varnostnih postopkov podaljševati roka za odpoved. Upoštevaje to stališče bi sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odpoved prepozna. Odločitev odstopa od sodne prakse. Posega v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Toženka je v zvezi s pravočasnostjo odpovedi podala pomanjkljivo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo dispozitivnosti. Izpodbijane odločitve se ne more preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka sama je potrdila, da odpoved ni zakonita, saj tožniku ni takoj prepovedala opravljanja dela. Okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pred sodiščem prve stopnje ni utemeljila niti v zvezi s tem ni predlagala dokazov. Tožniku nikoli ni bila izrečena delovnopravna sankcija. Delo je dobro opravljal. Zaslišan kot stranka je potrdil, da bi z delom nadaljeval. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih in se opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika. Odločitev je vsekakor mogoče preizkusiti. V točkah 11 in 12 obrazložitve je sodišče prve stopnje utemeljilo pravilno ugotovljeno dejstvo, da je za podajo odpovedi pristojna oseba, generalni direktor Policije D.D., razlog za odpoved ugotovil dne 18. 10. 2016, in se opredelilo do tožnikovih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je generalni direktor Policije ugotovil razlog za odpoved, ko je bila s strani A. podana kazenska ovadba, tj. dne 3. 10. 2016, oziroma že ko je bila s strani preiskovalnega sodnika izdana odredba za hišno preiskavo, tj. v juniju 2016. Pritožbeno sodišče utemeljitvi sodišča prve stopnje pritrjuje. Tožnik mu v pritožbi neutemeljeno očita kršitev načela dispozitivnosti, saj je toženka že v odgovoru na tožbo podala navedbe o začetku teka roka za odpoved dne 18. 10. 2016. Prav tako neutemeljeno mu očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami. S tovrstnim očitkom tožnik oporeka dokazni oceni izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, predvsem glede pravočasnosti odpovedi. Tudi ta očitek je neutemeljen.

7. Zoper tožnika je tekel predkazenski postopek, ki ga je vodilo A.. Iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi generalni direktor Policije karkoli ugotovil, preden je vodja Službe B. prejel elektronsko sporočilo s strani Policijske uprave E.. Vsa komunikacija je potekala med A. in Policijsko upravo E. oziroma Policijsko upravo F.. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi povzelo bistvene dele izpovedi prič mag. G.G. in D.D., ki sta oba skladno izpovedala, da takšna komunikacija med A. in generalnim direktorjem Policije ne poteka. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na Navodila o obveščanju in poročanju s področja kriminalitete. Pred sodiščem prve stopnje je predložil preglednico – Tabela obveščanja, ki prikazuje, kako poteka obveščanje znotraj Policije, ne pa v razmerju med A. in Policijo.

8. Rok za podajo odpovedi določa drugi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), pri čemer subjektivni tridesetdnevni rok teče od ugotovitve razloga za odpoved. Kdaj za podajo odpovedi pristojna oseba ugotovi razlog, je dejansko vprašanje. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi Pd 129/2019 pred Delovnim sodiščem v Mariboru kot tudi sicer na sprejeto sodno prakso. S sklepom VIII Ips 337/2017 je Vrhovno sodišče RS razveljavilo izpodbijani odločitvi sodišča prve in druge stopnje, v ponovljenem postopku pa je sodišče presodilo, da je odpoved zakonita (torej tudi pravočasna; sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 727/2019). Stališče, ki ga je zavzelo revizijsko sodišče v razveljavitvenem sklepu, da delodajalec z vodenjem notranje varnostnih postopkov ne more podaljševati roka za podajo odpovedi, v konkretnem primeru ni bistveno, saj ni šlo za notranje varnostni postopek, ki bi ga vodila Policija in v katerem bi ugotavljala razlog za odpoved.

9. Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prvi odstavek 109. člena ZDR-1 določa pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je te okoliščine in interese ugotavljalo izven trditvene podlage toženke. Toženka je tako v sami odpovedi kot pred sodiščem prve stopnje navedla, zakaj z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati, kot dokaz je poleg listine – sklep o prepovedi opravljanja dela št. ... z dne 13. 9. 2018, ki ovrže pritožbene navedbe tožnika o nadaljnjem odrejanju dela, v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2017 predlagala zaslišanje priče D.D.. Na podlagi ocene njegove izpovedi in ob upoštevanju ravnanja, ki ga je storil tožnik, z znaki kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) v zvezi z 38. členom KZ-1 in 54. členom KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1, je pravilno utemeljilo izgubo zaupanja. Od policistov, katerih temeljna naloga je preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, se pričakuje večja stopnja zaupanja. Hkrati se je opredelilo do tožnikovih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da mu nikoli ni bila izrečena delovnopravna sankcija, in da je delo dobro opravljal, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pretehtajo.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (154. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

Datum zadnje spremembe:

22.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 440/2015
• VDSS sodba Pdp 1085/2015
• VDSS Sodba Pdp 144/2021