VSK sodba Cpg 59/2016

Jedro

V 4. členu ZFPPIPP sta alternativno določena dva pogoja za nastanek insolventnosti: trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost. Že samo dolgoročna plačilna nesposobnost zadošča za zaključek, da je bil tožnik v času izvršitve izpodbojnega dejanja insolventen (1. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP).

Pri dokazni oceni potrebno upoštevati tudi uspeh celotnega postopka, kamor spada tudi način obrambe tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinke plačila denarnega zneska v višini 25.000 EUR, ki je bil izveden 27.9.2011, in toženi stranki naložilo, da ta znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi plača v stečajno maso. Iz razlogov sodbe med ostalim izhaja, da je bila tožeča stranka v času nakazila insolventna in da je podan objektivni pogoj izpodbojnosti, ker se je s plačilom zmanjšala čista vrednost premoženja in ker je kreditna pogodba št.1-2007 (na podlagi katere je bilo plačilo izvedeno) fiktivna in zato nična.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Meni, da ugotovitev, da je bila tožena (pravilno tožeča) stranka v trenutku nakazila insolventna temelji na napačni uporabi materialnega prava in sicer 1. alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta namreč določa, da je oseba insolventna, če zamuja s plačili, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da nobena od obveznosti tožnika v trenutku izvedbe nakazila še ni zapadla. Napačna pa je tudi ugotovitev, da je bila kreditna podlaga fiktivna. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena v pisni obliki, ne utemeljuje domneve, da je bila fiktivna, sodišče pa je tudi obrnilo dokazno breme, saj je zapisalo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da pogodba ni služila zgolj za podlago za nakazilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica spregleda, da sta v 14. členu ZFPPIPP alternativno določena dva pogoja za nastanek insolventnosti: trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost. Za prvo res velja domneva, da je potrošnik trajneje nelikviden, če več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki v skupnem znesku presegajo trikratnik njegovih rednih prejemkov. Ta domneva tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni izpolnjena, saj tožnikove obveznosti v času izvedbe izpodbojnega dejanja še niso zapadle v plačilo, kar pomeni, da tudi ni mogoče govoriti o zamudi. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bil tožnik v času izvedbe izpodbojnega dejanja dolgoročno plačilno nesposoben, saj so njegove obveznosti bistveno presegale njegovo premoženje (obveznosti so znašale 643.508,76 EUR, vrednost premoženja pa je bila 31.494,54). Kljub temu, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo s trajnejšo nelikvidnostjo, že samo dolgoročna plačilna nesposobnost zadošča za zaključek, da je bil tožnik v času izvršitve izpodbojnega dejanja insolventen (1. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo glede fiktivnosti „kreditne pogodbe“. V zvezi s tem ni zgolj pojasnilo, da je nenavadno, da bi ožji sorodniki med seboj sklepali pisne pogodbe, temveč je ugotovilo tudi, da toženka sredstev ni zaupala možu, čeprav je bil direktor finančne družbe, da je imela tožeča stranka ves čas negativno stanje na TRR, takoj ko je prejela edino večje nakazilo v višini približno 28.000 EUR, pa je toženki nakazala 25.000 EUR, po tistem pa je spet imela ves čas negativno stanje, da se je tožnik v tistem času boril za likvidnost družbe D. d.o.o., za obveznosti katere je bil solidarni porok. Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na to, da pri nakazilu ni šlo za vrnitev posojila. Če pa je tako, se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko, ki bi morala dokazati svoje trditve, da je šlo za vrnitev posojila. To bi bilo zelo enostavno, če bi izkazala, da je dejansko imela sredstva, ki naj bi jih posodila tožniku, in da je ta sredstva nakazala ali izročila tožniku. Tega pa ni niti poskušala. Ker je pri dokazni oceni potrebno upoštevati tudi uspeh celotnega postopka, kamor spada tudi način obrambe tožene stranke, je zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o kreditu št. 1-2007 navidezna in zato neveljavna, glede na vse povedano pravilen. Če ni bilo veljavne podlage, pa ni nobenega dvoma, da je z nakazilom prišlo do zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika in je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo le še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III Ips 122/2015
• VSL sodba I Cpg 1311/2013
• VSL sodba I Cpg 1352/2016