Sodba Ii Ips 127/2003

Jedro

Tako kot zakonska zveza tudi zunajzakonska skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev živeti skupaj, spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Poleg teh karakteristik je pomembna tudi ekonomska skupnost partnerjev ter njena notornost (ki pomeni, da ju okolica šteje kot par oz. kot da sta mož in žena). Razmerje med strankama pa razen skupnega življenja ni imelo drugih značilnosti "dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske". Zato je pravilna pravna ocena sodišč prve in druge stopnje, da v tem primeru ni šlo za zunajzakonsko skupnost (12. člen ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženkin zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je skupno premoženje tožnika in toženke dvosobno stanovanje v izmeri 60 m2 v 6. nadstropju stanovanjske hiše Ljubljani, pri čemer naj bi znašal solastninski delež vsake od strank 1/2. Tožnika je zavezalo, da mora toženki povrniti 234.135 SIT stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da stranki nista živeli v zunajzakonski skupnosti ter da zato sporno stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja, tožnik pa tudi ni dokazal dogovora o solastnini na spornem stanovanju.

Zoper to sodbo vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mora pri zunajzakonski skupnosti med partnerjema obstajati življenjska skupnost, ki traja dalj časa ter da ne sme biti razlogov, zaradi katerih bi bila sklenjena zakonska zveza neveljavna. Na življenjsko skupnost partnerjev kaže skupno bivanje, ekonomska skupnost, skupno gospodinjstvo, rojstvo otroka ipd. Vsekakor mora obstajati tudi emocionalna pripadnost in navezanost partnerjev drug na drugega, ki se kaže v njuni volji, da živita kot prava zakonca (tako z moralnega, duhovnega kot tudi z intimnega vidika).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno obdobje, v katerem je prišlo do razdora zunajzakonske skupnosti, ni pa ugotovilo, kdaj naj bi ta skupnost nastala. Dejstvo je, da zunajzakonska skupnost ustvarja posledice tudi na osebnem področju, kjer ustvarja vrsto pravic, ki pa se jih je tožnik držal. Toženko je namreč spoštoval, ji zaupal (zlasti glede upravljanja z denarjem) ter ji pomagal tako pri gospodinjskih kot tudi pri vzdrževalnih delih. Pravdni stranki sta tudi sporazumno določili kraj skupnega prebivališča, kar jima je omogočilo udobje in boljšo kulturo bivanja. Tudi o skupnih zadevah sta vedno odločala skupaj. Skupaj sta načrtovala nakup in prodajo obeh stanovanj ter vložitev kupnine v nakup stanovanja na morju. Za preživljanje je tožnik prispeval bistveno več kot toženka, in to ne samo v denarju, marveč tudi v naravi, saj je s službenih poti prinašal različno hrano. K toženki je prinesel tudi svoje osebne predmete, toženka pa mu je kuhala, prala, likala in opravljala druga gospodinjska dela. Glede na vse to ima tožnik pravni interes za ugotovitev, da je zunajzakonska skupnost nastala in trajala, ter da ni razpadla po volji obeh strank (marveč le po toženkini volji). Ker sodišče ni ugotavljalo, kdaj je zunajzakonska skupnost nastala, tudi ni pravilen zaključek, da je trajala manj kot pet let. Ves čas skupnosti je tožnik izrazito finančno pomagal toženki, vključno z večinskim financiranjem nakupa spornega stanovanja.

Tožnik se je v pritožbi skliceval tudi na napačno oceno obstoja življenjske skupnosti, vendar pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni preizkusilo. Zunajzakonska skupnost je namreč pravno razmerje, o katerega obstoju ni mogoče soditi le na podlagi izvedenih dokazov. Gre za predhodno vprašanje, ki bi ga bilo treba presojati po 13. členu in prvem odstavku 206. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Ker sodišči prve in druge stopnje teh določb nista upoštevali, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. O predhodnem vprašanju je tako odločeno samo z izvedbo nekaterih dokazov, od katerih pa noben ni bil dovolj prepričljiv in verodostojen za zaključek o tako pomembnem vprašanju, kot je obstoj zunajzakonske skupnosti. Sicer pa pravdni postopek sploh ni bil usmerjen v dokazovanje zunajzakonske skupnosti, marveč se je tožbeni zahtevek glasil na ugotovitev solastninskega deleža na stanovanju.

Toženka je odgovorila na revizijo, pri čemer poudarja, da med strankama ni bilo ekonomske skupnosti ter da sta imeli vsaka svoj denar ločeno.

Tožnik, ki je odgovoril na odgovor, poudarja, da je za plačilo kupnine stanovanja prispeval 10.000 takratnih DEM. Da je med strankama obstajala dalj časa trajajoča življenjska in ekonomska skupnost, dokazuje že dejstvo, da je bilo stanovanje kupljeno 27.5.1993, skupnost pa je razpadla šele oktobra 1996.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske trditve, ki gredo v tej smeri (da je tožeča stranka "ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti .... močno finančno pomagala toženi stranki, vključno z večinskim financiranjem nakupa stanovanjske enote na naslovu skupnega prebivališča pravdnih strank", da je o obstoju zunajzakonske skupnosti odločeno "samo z izvedbo samo nekaterih dokazov, od katerih pa noben ni bil dovolj prepričljiv in verodostojen", da "je toženo stranko tožeča stranka spoštovala, ji zaupala, zlasti z upravljanjem denarja", da je tožnik "toženki tudi sicer pomagal tako pri gospodinjskih, kot pri vzdrževalnih delih na predmetnem stanovanju, pomagal pa ji je tudi psihično in fizično, zlasti zaradi bolehnosti toženke, je bila ta deležna velike in raznovrstne pomoči s strani tožnika", itd.) so zato neupoštevne.

Bistveni poudarki dejanskega stanja (ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo pritožbeno sodišče, in na katero je revizijsko sodišče vezano) so naslednji:

1. Razmerje med strankama je trajalo več kot tri leta, ne pa več kot pet let.

2. Odnosi med strankama v tem času niso bili dovolj pristni oziroma pri nobenem od njiju ni bilo resnične volje, da živita skupaj kot mož in žena, ker

a/ tožnik sploh ni imel namena stalno živeti s toženko (sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da "kaže" da tega namena ni imel, kar pa ob tem, da je on tisti, ki nosi dokazno breme za tak namen, pomeni isto, kot da tega namena ni imel),

b/ svojemu razmerju s toženko ni pripisoval posebne trajnosti in je ni obravnaval, niti dokončno sprejel kot svojo življenjsko partnerko,

c/ tudi toženka tožnika nikakor ni želela za moža,

d/ med njima ni bilo pravega zaupanja, medsebojnega razumevanja in čustvene povezanosti (tožnik toženke nikoli ni peljal v svoj domači kraj, sam je preživljal dopust, stranki sta imeli ločeni spalnici).

3. Med strankama ni bilo prave gospodarske skupnosti, ker tožnik

a/ ni niti zatrjeval, da bi s toženko združevala sredstva v skupnem družinskem proračunu (tako pritožbeno sodišče);

b/ sploh ni vedel, kje toženka v stanovanju shranjuje denar (v njegovi navzočnosti ni hotela niti vzeti denarja iz skrivališča, ampak si je, ko je prišlo do nesoglasja v zvezi s stroški za zasteklitev balkona, raje šla sposodit 200 DEM k sosedi v istem bloku, da jih je izročila tožniku),

c/ toženki denarja za stanovanje ne bi niti posodil, češ da mu ga ne bi mogla vrniti.

Tako kot zakonska zveza tudi zunajzakonska skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev živeti skupaj, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Poleg teh karakteristik je pomembna tudi ekonomska skupnost partnerjev ter njena notornost (ki pomeni, da ju okolica šteje kot par oz. kot da sta mož in žena). Razmerje med strankama pa razen skupnega življenja ni imelo drugih značilnosti "dalj časa trajajoče življenjske skupnost moškega in ženske". Zato je pravilna pravna ocena sodišč prve in druge stopnje, da v tem primeru ni šlo za zunajzakonsko skupnost (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št.

42/2003). Stanovanje, ki je predmet tožbenega zahtevka, tako ne predstavlja skupnega premoženja.

Glede na to, da je neutemeljen tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje ni preizkusilo v delu, ki se nanaša na "oceno obstoja življenjske skupnosti med pravdnima strankama" (gl. 3. stran sodbe pritožbenega sodišča), ter da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe 13. člena in prvega odstavka 206. člena ZPP (sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko postopka ni prekinilo zaradi reševanja predhodnega vprašanja - prim. drugi odstavek 12. člena ZZZDR; sicer pa tožnik te kršitve v pritožbi sploh ni uveljavljal - prim. 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, toženka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 104/2003
• Sodba II Ips 358/97
• Sodba II Ips 685/2006