VDSS sklep Pdp 793/2008

Jedro

Četudi delodajalec delavcu dela preko polnega delovnega časa ni pisno odredil, ima delavec pravico do plačila, če delo dejansko opravi, vendar le, če je delo opravi z vednostjo oziroma na podlagi odločitve delodajalca. Iz tega razloga je pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo dela preko polnega delovnega časa bistvenega pomena narava dela oziroma stopnja samostojnosti delavca glede opravljanja dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku 1. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od aprila 2002 do decembra 2006 obračunati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo moral prejemati skupaj z opravljenimi urami preko polnega delovnega časa, od katerih mu je dolžna plačati do 80 ur mesečno kot nadurno delo, razliko pa kot redno delo, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku 1. točke izreka je, kar je zahteval tožnik več (plačilo za čas od januarja do marca 2002 ter nad 80 ur mesečno kot nadure), zavrnilo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.765,99 EUR v 15 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in glede odločitve o pravdnih stroških, se iz pritožbenih razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal samovoljno, brez da bi mu to odredil kdo od nadrejenih. Tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu sodelavec za zaščito in reševanje II v ..., si dela preko polnega delovnega časa ni mogel odrejati sam, temveč mu ga je moral odrediti vodja službe. Kadar je bilo to potrebno, je vodja službe to tudi storil. Delavec si sam ne more odrejati dela preko polnega delovnega časa. Sodišče ni ugotovilo, če je bil za opravljeno delo potreben tak obseg ur, kot ga je samostojno beležil tožnik. To pa je bistveno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ko tožnik zahteva za pet let plačila za vse prebite ure na delu, medtem ko tožena stranka trdi, da vseh teh ur tožniku ni bilo potrebno opraviti. Tožena stranka je tožniku sproti odobravala več opravljenih ur, kadar je bilo to potrebno, vendar pa je letni obseg teh ur veliko manjši, kot je to zahteval tožnik. Tožena stranka domneva, da se je tožnik zavedal, da mu vseh nalog, ki jih je v tožbi zgolj pavšalno navedel, tožena stranka sploh ne bi odobrila, nikoli pa ne v takšnem obsegu, v okviru katerega je postavljen tožbeni zahtevek. Dejansko stanje tožnikove prisotnosti na delu je pomanjkljivo ugotovljeno, saj se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da tožniku nikoli ne bi dovolilo opravljati toliko ur preko polnega delovnega časa, saj bi lahko za opravo del prerazporedila druge delavce, če bi ocenila, da bi bilo to potrebno. Iz izpovedbe predstojnika službe izhaja, da je bilo delo tožnika koristno, ne pa tudi, da ga je bilo potrebno izvajati izključno s strani tožnika. Glede na to je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil obseg del, ki ga je tožnik opravil za toženo stranko, nujno potreben in neodložljiv. Tožena stranka poudarja, da je delavcem delo preko polnega delovnega časa odobrila, če je bila narava dela taka, da ga ni mogla prekiniti. Zatrjuje pa tudi, da vsako delo, ki je opravljeno, ni delo, ki bi se moralo opraviti v podaljšanem delovnem času. Če je delavec to delo v podaljšanem delovnem času opravil samovoljno, brez soglasja nadrejenega, ne more biti plačano. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, zakaj tožnik nikoli ni pisno zahteval plačila za čas, prebit na delu preko polnega delovnega časa, kar bi moral storiti po internih predpisih tožene stranke. Pisna odobritev opravljenega dela je procesni pogoj za pridobitev možnosti izplačila ur ali koriščenja presežnih ur. Pri odločanju bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi navodilo o delovnem času, ki določa, da se morajo presežne ure koristiti kot proste ure, s takšno odločitvijo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa je tožnik postavljen v favoriziran položaj napram drugim zaposlenim. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno, ko je sodišče štelo, da so bile vse ure, ki jih je tožnik prikazoval z žigosnimi karticami in ki niso bile prijavljene v skladu z internimi predpisi, potrebne za izvedbo nalog (med takšna dela je tožnik uvrstil tudi pisanje poročil v nedeljo oziroma podvajanje istih nalog na različne dneve). S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje ignoriralo določbe Zakona o javnih uslužbencih in Zakona o zaščiti in reševanju, ki delodajalcu nalagata, da urejanje delovnega časa natančneje določi z internimi navodili. Tožnik svojega tožbenega zahtevka ni ustrezno specificiral, saj je le pavšalno navajal, da je za toženo stranko opravljal razne dodatne delovne naloge, za katere ni prejel plačila, to delo pa je opravljal v delovnem času, ki je bil daljši od polnega delovnega časa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik iz naslova nadur in ur dela v manj ugodnem delovnem času za obdobje od januarja 2002 do decembra 2006 v tožbenem zahtevku uveljavljal obračun razlike v plači v višini 86.033,62 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov in izplačilo neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je vtoževal tudi povrnitev pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek, kot ga je tožnik podal v tožbi, ni skladen s prvim odstavkom 180. člena ZPP (ki določa med drugim, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev), saj iz njega ne izhaja, kolikšne posamične bruto oziroma neto mesečne zneske razlike v plači tožnik sploh vtožuje. Tako tožbeni zahtevek tudi ni primeren izvršilni naslov glede na 21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), saj obseg in čas izpolnitve mesečne obveznosti (bruto oziroma neto vtoževane razlike) ni določen.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika ni odločilo tako, kot je bil postavljen, saj mu je delno ugodilo z opisno ugotovitvijo obveznosti tožene stranke, čeprav prvi odstavek 310. člena ZPP določa, da sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje dejansko odločilo le glede podlage tožbenega zahtevka, tako da ima ta sodba v bistvu naravo vmesne sodbe po 315. členu ZPP, čeprav izrek izpodbijane sodbe ni oblikovan skladno z določbo prvega odstavka 315. člena ZPP in čeprav se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredeljevalo tudi do višine tožnikovega tožbenega zahtevka (o katerem sicer v izreku ni bilo odločeno).

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki od 1. 9. 1997 do 1. 7. 2004 zaposlen v Službi za zaščito in reševanje na delovnem mestu višji strokovni sodelavec, od 1. 7. 2004 dalje pa na delovnem mestu sodelavec za zaščito in reševanje II (zaradi sprejete nove sistemizacije) in da je iz evidence prisotnosti na delu za vtoževano obdobje razvidno, da je bil tožnik mesečno na delu več kot 174 ur, mesečno pa je dobil plačano 174 ur dela (A7). Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala, da delo, ki ga je tožnik opravil preko polnega delovnega časa, ni bilo potrebno oziroma da ni dokazala, da tožnik tega dela ni opravil, je ugotovilo, da je njegov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Zaključilo je tudi, da izostanek odredbe oziroma odobritve za to delo s strani tožene stranke sam po sebi še ne pomeni, da tožnik do plačila za delo preko polnega delovnega časa ni upravičen. Bistveno je, da je tožnik delo opravil in da je bilo njegovo delo potrebno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče S.S., na izpovedbo tožnika in na listinske dokaze, ki sta jih v spis vložili stranki. V zvezi z višino tožbenega zahtevka (o kateri v izreku ni bilo odločeno) pa je na podlagi 106.b člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN, Ur. l. RS, št. 64/94 in nadalj.) v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je tožnik upravičen do izplačila 80 nadur mesečno, nad 80 ur mesečno pa do izplačila navadnih ur, pri čemer je dolžna tožena stranka tožniku plačati tudi dodatke za delo na dan praznika in prostih dni, nedeljsko delo ter nočno delo, v kolikor je tožnik delal v teh pogojih.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da pripada delavcu plačilo za delo preko polnega delovnega časa, če to delo dejansko opravi in če je bilo to delo potrebno opraviti, ne glede ne to, če delodajalec tega dela ne odredi s pisno odredbo. Delo preko polnega delovnega časa (oziroma nadurno delo) je po 143. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) izjema od dela za polni delovni čas, pri čemer ima delavec pravico do plačila za delo preko polnega delovnega časa, če je to delo opravljal z vednostjo in po naročilu (odločitvi) pristojnega organa oziroma delavca delodajalca (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 28/99 z dne 25. 5. 1999). Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz dosedanjega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da bi bilo vse delo preko polnega delovnega časa, kot ga tožnik zatrjuje z žigosnimi karticami, dejansko potrebno opraviti. Iz izpovedbe priče S.S., ki je bil tožnikov nadrejeni delavec, izhaja, da je tožnik sam odločal, kdaj je prišel v službo in kdaj je iz službe odšel, zato ker je imel veliko samostojnost glede izvajanja programov. Po trditvah navedene priče si je žigosne kartice vsak delavec sam vodil kot evidenco prisotnosti na delu, ne pa kot materialni dokaz za mesečne obračune. Pritožbeno sodišče sicer glede na izvedene dokaze nima pomislekov o tem, da je tožnik upravičen do določenega plačila za delo preko polnega delovnega časa, da je svoje delo opravljal vestno in kvalitetno, vendar pa glede na naravo in samostojnost tožnika pri delu, glede na dokaze, ki so bili vloženi v spis v zvezi z opravljenimi aktivnostmi tožnika (A8 – A16) in glede na podatke o opravljenih urah dela preko polnega delovnega časa, kot izhajajo iz tožnikovih žigosnih kartic in njegove evidence (A6, A7) zaključuje, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da je tožnik upravičen do izplačila 80 ur nadur mesečno, nad 80 ur mesečno pa do izplačila ur, kot za redno delo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno sklicevalo na določbo 106.b člena ZVNDN in sicer v delu, ko je o tožnikovem tožbenem zahtevku odločalo za obdobje pred 2. 4. 2006. 106.b člen ZVNDN je namreč pričel veljati šele 2. 4. 2006, ko je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona pred naravnimi in drugimi nesrečami (Ur. l. RS, št. 28/2006).

Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje v tem sklepu in nato ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, tako da bo lahko sodišče prve stopnje od tožnika zahtevalo, da tožbeni zahtevek postavi skladno z določbami ZPP, nato pa ponovno odločilo o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Tega postopka in izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih namreč ni mogoče prepustiti sodišču druge stopnje. Za „popravo nepravilnosti“ po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka.

Datum zadnje spremembe:

11.03.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 1065/2008
• VDS sodba Pdp 61/2001
• VDSS sodba Pdp 1434/2007