Strokovni članki

Besedilo

Izbrani izdelki brusilnice diamantov kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

Celotno besedilo

1. NAMESTO UVODA

Časi so težki in negotovi, polni slabih novic o širjenju kužne bolezni, dnevnem številu smrti, težavah posameznikov in gospodarstva. Ta prispevek zato začnem z nekaj osnovnimi podatki o stvareh, ki vsaj predstavnicam nežnejšega spola, ki prevladujejo v slovenskem sodstvu, praviloma povzročajo veselje in so jim zagotovo pri srcu. O diamantih torej.¹

Diamant velja za najdragocenejši naravni mineral na svetu. Njegovo ime izhaja iz grščine in pomeni adamas – nepremagljiv. Gre za najtršo naravno snov, izoblikovano pod visokimi pritiski in temperaturami globoko pod zemeljskim površjem. Z natančnim brušenjem in poliranjem iz dragih kamnov pridobivamo svetleče briljante. Večina ljudi je prepričana, da je vrednost diamanta odvisna od njegove velikosti. Pa ni čisto tako. Glavne značilnosti, ki določajo vrednost tega dragega kamna, so:

- teža. Meri se v karatih. S karatom ne izražamo velikosti diamantov kakor večina zmotno meni, temveč njihovo maso;

- oblika. Najbolj priljubljena oblika, v katero brusijo diamante, se imenuje briljant, ki ima 57 ploskvic oziroma faset, na katerih se lomi svetloba in ustvarja tako imenovani »ogenj diamanta«;

- brus. Določajo ga razmerja že izdelanega kamna, simetrija in kakovost poliranja, ki se odraža v končnem visokem sijaju. Po kakovosti ločimo štiri stopnje brusa: zelo dober, dober, srednji in slab;

- barva. V naravi so diamanti različnih barv. Največjo vrednost imajo popolnoma brezbarvni kamni. Barvna lestvica je označena s črkami od A do Z. Črka A pomeni popolnoma brezbarven mineral, diamant označen s črko Z pa je obarvan izrazito rumeno. Po veljavni lestvici je doslej najbolj brezbarven diamant označen s črko D. Črke A, B in C pa so rezervirane za drage kamne, ki jih bodo morda našli v prihodnosti. Manj je torej diamant obarvan, večja je njegova vrednost;

- čistost. Ta je poleg barve ključnega pomena pri določanju cene diamanta. Popolnoma čisti diamanti so označeni s črkama LC, lestvica je nato padajoča in se konča s črkama P2 in P3. P2 označuje kamen, v katerem je s prostim očesom viden tujek. Najslabše kakovosti so diamanti, označeni s črko P3, pri katerih je s prostim očesom mogoče videti dva tujka ali celo več tujkov.²

2. RAZLAGA NASLOVA IN NAMEN PRISPEVKA

Že stari Rimljani so rekli »nomen est omen«. Na Zahodu pa pravijo, da če naslov predavanja ni takšen, da že vnaprej pritegne zanimanje avditorija, ostane predavalnica prazna. Naslov prispevka „Izbrani izdelki brusilnice diamantov kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije“ je izrazito izzivalen, zlasti če ga razumemo v dobesednem pomenu, da kazenski oddelek vrhovnega sodišča „izdeluje“ same vrhunske izdelke, torej izdelke, ki jih lahko enačimo z dragimi kamni. Seveda to ni njegov pravi oziroma resnični pomen. Prav nasprotno. Nobena človeška stvaritev ne more biti popolna, lahko je le približek popolnosti. Znan je pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti. Tudi vsak kamen, ki ga označujemo za briljant, svojega imena nujno ne upravičuje; lahko je na primer primerne velikosti ali teže, pa je zaradi drugih lastnosti komaj kaj vreden. Nič drugače ni s sodnimi odločbami, četudi najvišjega in po tej logiki »najmodrejšega« sodišča v državi. Kakor ugotavlja nekdanji predsednik vrhovnega sodišča³ je večina ljudi, tudi številni sodniki, zmotno prepričana, da sojenje pomeni dejavnost, katere izid je ena sama pravilna odločitev. Če pustimo ob strani dejstvo, da se prav pri zbornem sojenju, ki je ena od značilnosti sodnih instanc, v izidu glasovanja, ki ni vedno soglasen, odraža, da je na določeno pravno vprašanje mogoče imeti zelo različne, včasih tudi popolnoma subjektivne poglede, obstaja kar nekaj objektivnih dejavnikov, ki vplivajo na kakovost sodb vrhovnega sodišča. Med njimi zagotovo izstopata dva: kakovost vloženega izrednega pravnega sredstva, ki mora vsebovati ustrezno pravno argumentacijo zatrjevanih kršitev in pomembnost pravnega vprašanja za razvoj prava in sodno prakso, ki ga vložnik odpira v vlogi, s katero se je obrnil na vrhovno sodišče.

Prispevek je vsebinsko razdeljen na dva dela. V prvem delu bom navedel in analiziral posamezne nedavno sprejete pomembnejše odločbe kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki obravnavajo raznovrstna pravna vprašanja. V drugem delu pa se bom ukvarjal temi, ki je v praksi najvišjega sodišča v državi vedno znova aktualna in nikoli do konca izčrpana. To je zagotavljanju nepristranskosti sojenja v konkretnih zadevah. Odločbe bom primerjal s kakovostjo dragih kamnov in jih po lastni presoji označil s parametri, ki opredeljujejo vrednost briljantov.

3. RAZLIČNI INSTITUTI KAZENSKEGA PRAVA Z VIDIKA ODLOČB KAZENSKEGA ODDELKA VRHOVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE (RS)

3.1 Osebna kazniva dejanja – sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 52808/2014 z dne 16. julija 2020 – „dva karata, barva Z, čistost P3“

Ta zadeva v metaforičnem pomenu dokazuje, da tudi najboljši brusilec dragih kamnov, ki mu pride pod roke velik diamant, iz njega ne more napraviti kakovostnega briljanta, če kamen ni ustrezne barve in čistine. V tej zadevi se je namreč nakazovalo zapleteno in pomembno pravno vprašanje, ki ga vrhovno sodišče ni moglo rešiti oziroma nanj odgovoriti, ker zahteva za varstvo zakonitosti ni bila ustrezno obrazložena.⁴

Pravni okvir zadeve

V obravnavani zadevi je državno tožilstvo zoper S. K. in S. D. vložilo obtožni predlog, da sta v sostorilstvu kot roditelja zanemarjala mladoletne osebe, in sicer njune otroke M. D., D. D. in A. D., s čimer naj bi izpolnila zakonske znake (enega) kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ).⁵

Sodišče prve stopnje je oba obdolženca iz razloga po tretjem odstavku 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)⁶ oprostilo obtožbe storitve očitanega kaznivega dejanja v škodo otrok D. D. in A. D., v razlogih sodbe pojasnilo, da je iz opisa kaznivega dejanja v oprostilni sodbi izpustilo opis ravnanj, ki se je nanašal na otroka M. D., ker je dejanje v njegovo škodo že absolutno zastaralo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo državnega tožilstva in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav je navedlo, da se strinja s pritožnikom, da kazenski pregon glede otroka M. D. ni zastaral. Ker pa v zvezi s tem oškodovancem ni bila izdana zavrnilna sodba, hkrati pa je bila v zvezi s preostalima oškodovancema izdana oprostilna sodba, izpodbijana sodba, kljub ugotovljeni kršitvi, ne more biti razveljavljena. Bilo je namreč mnenja, da v zvezi z istim kaznivim dejanjem pač ne moreta hkrati obstajati oprostilna in zavrnilna sodba.

Odločitev vrhovnega sodišča

Vložnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti trdil, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, kršitve pa, kakor že rečeno, ni ustrezno utemeljil, zato je vrhovno sodišče ni moglo vsebinsko presoditi. V ozadju zatrjevane kršitve pa se seveda skrivajo težave glede opisov tako imenovanih osebnih kaznivih dejanj v sodbenem izreku, ki jih bom v nadaljevanju nekoliko podrobneje prikazal.

Težave glede opisov osebnih kaznivih dejanj

Že od časa našega največjega pesnika velja, naj bi bili pravniki „jezični dohtarji“. To, morda celo nekoliko slabšalno poimenovanje, se nanaša zlasti na spretnost navajanja argumentov, ki utemeljujejo določeno trditev za vsako ceno. Celo na škodo objektivne stvarnosti, da bi le v določenem postopku dosegli svoj prav. Besedni zvezi „jezični dohtar“ lahko zlahka pripišemo tudi drugačen, dosti bolj resen in pozitiven pomen: vsak pravnik, zlasti še tisti, ki se ukvarja s področjem kaznovalnega prava, mora odlično poznati slovenski jezik in njegove posebnosti, saj je lahko le od odtenka jezikovnega pomena določene besede odvisen obstoj kaznivega dejanja in s tem večinoma tudi usoda obdolženca. Obvladati mora predvsem tehniko opisa kaznivega dejanja, ki po svoji naravi pomeni predvsem ubeseditev tistega, kar naj bi se v resničnem svetu zgodilo in ima lastnosti (zakonske znake) določenega kaznivega dejanja.

Za razmislek navajam nekaj izhodišč v zvezi z opisom osebnih kaznivih dejanj v obtožnem aktu oziroma sodbenem izreku, ki utegnejo biti uporabna za vsakodnevno delo sodišč.

Osebna kazniva dejanja so tista, kjer je napadena oseba ali osebnostna vrednota. To so zlasti kazniva dejanja, kjer so posebni objekti kazenskopravnega varstva neposredni izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju ustava⁷), oziroma katere od njihovih delov (na primer spolne celovitosti in podobno). V ta okvir spadajo kazniva dejanja zoper življenje in telo, nekatera kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, spolno nedotakljivost, nekatera kazniva dejanja zoper človekovo zdravje in kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino.

V krog osebnih kaznivih dejanj se uvrščajo tudi kazniva dejanja, pri katerih gre sicer za druge, posebne objekte varstva (na primer premoženje, javni red in mir), vendar pa je opis osebnega kaznivega dejanja njihov sestavni del. Gre za primere tako imenovanih sestavljenih kaznivih dejanj, ko je v zakonskem dejanskem stanu posameznega kaznivega dejanja združeno dvoje ali več kaznivih dejanj in ima eno od njih naravo osebnega kaznivega dejanja.⁸ Mednje spada na primer kaznivo dejanje ropa, pri katerem sta v zakonskem dejanskem stanu združeni kaznivi dejanji tatvine in prisiljenja; uporaba sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo je zaradi odvzema stvari usmerjena proti določeni osebi oziroma njeni osebni integriteti.⁹

Temeljno pravilo v zvezi z osebnimi kaznivimi dejanji, ki je zavzeto v sodni praksi, je, da kolikor je oškodovancev, toliko je kaznivih dejanj. Razlog za takšno stališče je dejstvo, da je pri osebnih kaznivih dejanjih poseženo v osebno integriteto posameznika, kazniva dejanja pa varujejo osebnostne pravice, ki so lastne vsakemu posamezniku.¹⁰

V primeru, ki ga navajam, je očitno, da je državno tožilstvo kaznivo dejanje staršev v škodo njunih otrok napačno pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje, namesto da bi obdolžencema pravilno očitalo storitev treh kaznivih dejanj v škodo njunih (treh) otrok. Zastavlja se torej vprašanje, kaj naj naredi sodišče v primeru takšne (napačne) pravne opredelitve osebnostnih kaznivih dejanj.

V sodni praksi je sprejeto stališče, da sodišče veže opis kaznivega dejanja, ne pa njegova pravna opredelitev. To bi nakazovalo, da bi lahko sodišče v primeru, ko je v škodo več oškodovancev toženo eno osebno kaznivo dejanje, takšen opis razdelilo na več samostojnih kaznivih dejanj. Vendar bi bilo po drugi strani takšno ravnanje sodišča, ki bi iz enega kaznivega dejanja naredilo več kaznivih dejanj, skrajno vprašljivo, saj se zlasti v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zahteva seznanitev obdolženca s kazenskopravnim očitkom in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja. Če bi torej sodišče iz enega dejanja napravilo tri kazniva dejanja, bi lahko šlo za sodbo presenečenja.

Ker se v našem sistemu krepi načelo dispozitivnosti, je prav, da za takšne primere prevzeme odgovornost državno tožilstvo. To mora pri osebnih kaznivih dejanjih vložiti obtožnico za toliko kaznivih dejanj, kolikor je oseb, ki so bile z očitanim kaznivim dejanjem oškodovane.

3.2 Koristoljubnost in stranska denarna kazen - sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 28751/2017 z dne 13. februarja 2020 - „0,1 karata, barva D, čistost LC“

Iz te zadeve je mogoče razbrati dva poudarka: pomen uporabe razlagalnih metod in dejstvo, da razlag posameznih institutov iz drugih pravnih ureditev ni mogoče mehanično prenesti v našo sodno prakso, ne da bi pred tem preučili celotno pravno sistematiko tujega zakona.

Pravni okvir zadeve

V tem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije v škodo Evropske unije. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno kazen in stransko denarno kazen v višini 34-dnevnih zneskov. Pritožbeno sodišče je pritožbi obsojenčeve obrambe delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da obsojencu stranske denarne kazni ni izreklo. Svojo odločitev je utemeljilo z navedbami, da drugi odstavek 45. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1)¹¹ predvideva, da storilec z dejanjem obogati oziroma stori kaznivo dejanje z namenom, da obogati. Kaznivo dejanje je po stališču pritožbenega sodišča torej storjeno iz koristoljubnosti le, če se ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske koristi. Pri tem se je oprlo na nemško ureditev, v kateri koristoljubni nagib oziroma motiv pomeni, da ima storilec motiv oziroma nagib obogatiti oziroma skušati obogatiti. Na podlagi navedenega je sklenilo, da izraza koristoljubnosti ni dopustno razlagati širše v škodo obsojencu glede tega, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec izvrši kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist.

Odločitev vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče se s takšnim stališčem pritožbenega sodišča ni strinjalo. Presodilo je, da je kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti tudi tedaj, kadar ga storilec izvrši zato, da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist. Pri tem se je sklicevalo na svojo že obstoječo prakso,¹² iz katere je med drugim razvidno, da ureditev nemškega kazenskega zakonika ni neposredno uporabna v naši praksi, ker ne izhaja iz enakih izhodišč kakor določba 45. člena KZ-1. V Nemčiji namreč velja splošno sprejeto stališče, da je denarna kazen nadomestilo prostostne kazni, zato se praviloma ne kumulira z zaporno kaznijo.

Stališče, da je mogoče stransko denarno kazen izreči tudi v primeru, kadar se koristoljubnost ne nanaša le na lastno, ampak tudi na tujo obogatitev, je vrhovno sodišče preizkusilo tudi z uporabo v pravu uveljavljenih razlagalnih metod:

- jezikovna razlaga: samostalnik koristoljubje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) opredeljen kot težnja po pridobitvi premoženjske koristi. Iz običajnega besednega pomena besedne zveze „iz koristoljubnosti“ ni mogoče razbrati, ali se težnja po pridobitvi premoženjske koristi nanaša le na povečanje oziroma ohranitev vrednosti lastnega premoženja ali tudi na povečanje premoženja koga drugega. Jezikovna razlaga besedne zveze »iz koristoljubnosti« torej ne izključuje razlage, da je stransko denarno kazen mogoče izreči tudi v primeru, kadar storilec premoženjske koristi ne pridobi neposredno zase, temveč tudi za koga drugega;

- sistematična razlaga: vrhovno sodišče je možnost izreka stranske denarne kazni primerjalo z ureditvijo instituta odvzema premoženjske koristi. Čeprav je namen odvzema premoženjske koristi (da nihče ne sme obogateti s kaznivim dejanjem) drugačen od namena stranske denarne kazni, ni videti utemeljenega razloga za razlikovanje, po katerem bi se premoženjska korist lahko odvzela vsakemu prejemniku, stranska denarna kazen pa bi se lahko izrekla le, kadar je bil namen storilca kaznivega dejanja le lastna obogatitev;

- logična in namenska razlaga: če bi sprejeli razlago, da je stransko denarno kazen mogoče izreči le, kadar gre za pridobitev lastne koristi, bi iz denarnega kaznovanja brez utemeljenega razloga izključili vse storilce kaznivih dejanj, katerih dejanja vodijo do obogatitve oseb, ki so z njimi povezane (sorodniki, poslovni partnerji, prijatelji in podobno). Predvsem pa v takem primeru ne bi bilo mogoče izreči denarne kazni storilcem gospodarskih kaznivih dejanj, ki so s protipravnim ravnanjem pridobili premoženjsko korist pravni osebi. Takšna razlaga gotovo ne more biti v skladu z namenom zakona.

3.3 Krepitev načela dispozitivnosti - sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 42857/2015 z dne 4. junija 2020 - „0,2 karata, barva D, čistost LC“

Ta zadeva, ki se nanaša na delo pritožbenega sodišča, je pomembna predvsem zato, ker pomeni pomemben korak h krepitvi načela dispozitivnosti v kazenskem postopku. To načelo primarno izhaja iz civilnega pravdnega postopka in pomeni, da se postopek po volji strank začne, teče in konča.¹³ Sodišče mora pri odločanju ostati v mejah tožbenega zahtevka. Odloča lahko torej le v mejah postavljenih zahtevkov in tožniku ne more prisoditi niti česa več niti česa drugega, kar je s tožbo zahteval,¹⁴ čeprav je morda tožnik po materialnem pravu upravičen do česa več ali drugega.¹⁵ Načela dispozitivnosti zaradi narave kaznovalnega prava, ki še vedno večinoma vztraja pri načelu iskanja materialne resnice in instrukcijski maksimi, ni mogoče mehanično prenesti iz civilnega pravdnega postopka v kazenski postopek. Upravičena pa je zahteva, da se tudi v kazenskem postopku naloži strankam večja odgovornost za uveljavljanje njihovih pravic, kar med drugim pripomore h krepitvi načela enakopravnosti strank v postopku.

Vrhovno sodišče je načelo dispozitivnosti ob upoštevanju določbe prvega odstavka 424. člena ZKP v celoti razvilo pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu – zahtevi za varstvo zakonitosti. V tem postopku dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. To je nujni pogoj za to, da lahko sodišče preizkusi utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in ima dolžnost preizkušati obstoj kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto kršitve, ne da bi jo konkretiziral in podrobno obrazložil razloge, zaradi katerih je (izredno) pravno sredstvo vloženo. Sodišču ni treba samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom zahteve za varstvo zakonitosti.¹⁶

Takšne strogosti, kakor je uveljavljena v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, seveda v kazenskem postopku pred nižjimi sodišči ni mogoče zahtevati. Upravičeno pa je pričakovati, da sodišča čim bolj (če to dopuščajo pravna pravila) vendarle upoštevajo voljo strank v postopku.

Pravni okvir zadeve

V tej zadevi je bil obsojenec, po poklicu policist, spoznan za krivega storitve več različnih kaznivih dejanj, med drugim tudi dveh kaznivih dejanj jemanja podkupnine. Sodišče prve stopnje mu je za vsako od teh kaznivih dejanj določilo kazen eno leto zapora. Pritožbeno sodišče je ob delni ugoditvi pritožbi državnega tožilstva odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu določeno kazen eno leto zapora za kaznivi dejanji jemanja podkupnine zvišalo na dve leti zapora za vsako kaznivo dejanje. Takšno zvišanje posameznih določenih kazni se je odrazilo tudi na izrečeni višji enotni zaporni kazni.

Odločitev vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pritožbeno sodišče pri zvišanju kazni za kaznivi dejanji jemanja podkupnine ni upoštevalo, da je državno tožilstvo v pritožbi predlagalo zvišanje kazni za vsako od teh dejanj na eno leto in šest mesecev zapora. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je pritožbeno sodišče nedopustno ravnalo v obsojenčevo škodo in s sodbo presenečenja odločilo praktično po uradni dolžnosti. Odločitev je utemeljilo z navedbami, da sodišče v pritožbenem postopku ni zamejeno le z razlogi, temveč v okviru teh tudi s predlogom državnega tožilca. Zato je vsaka za obsojenca neugodnejša odločitev prek tožilčevega predloga v nasprotju s pravili pritožbenega postopka. Dodatni argument k takšni odločitvi je okoliščina, da je obdolženec (ki sprejema argumentacijo in predlog iz tožilčeve pritožbe in iz tega razloga v odgovoru ne navede nasprotnih argumentov) lahko izigran, če pritožbeno sodišče, čeprav v okviru pritožbenega razloga, prekorači tožilčev predlog. Vrhovno sodišče je zato v tem primeru obsojencu kazen znižalo v mejah v pritožbi predlagane kazni, in sicer mu je za vsako kaznivo dejanje določilo po eno leto in šest mesecev zapora.

3.4 Zastopanje obdolženca po zagovorniku iz druge države članice Evropske unije - sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi IV Ips 9/2020 z dne 21. julija 2020 - „0,3 karata, barva D, čistost LC“

Ta zadeva se nanaša na zakonitost prekrškovnega postopka, vendar njen pomen znatno presega področje prekrškovnega prava. Odločba je dragocena tudi za kazenski postopek, ker je vrhovno sodišče v njej podalo podrobno razlago določb Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv),¹⁷ ki urejajo zastopanje po odvetniku iz druge države članice Evropske unije pred slovenskimi sodišči.

Dejanski in pravni okvir zadeve

Storilec prekrška, avstrijski državljan, je bil v Republiki Sloveniji spoznan za odgovornega storitve dveh cestnoprometnih prekrškov. Prekrškovni organ mu je izdal odločbo o prekršku, zoper katero je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo po svojem zagovorniku, ki ima sedež v Pliberku v Avstriji. Sodišče je storilčevega zagovornika pozvalo k predložitvi potrdila, da je vpisan v seznam tujih odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije. Storilčev zagovornik je sodišču poslal vlogo, v kateri je navedel, da zastopanje njegove stranke v tem prekrškovnem postopku prevzema odvetniška pisarna iz Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, zahtevo storilčevega zagovornika zavrglo kot nedovoljeno. Izhajalo je iz stališča, da sme storilca prekrška zastopati le zagovornik, ki je vpisan v enega od (treh) imenikov odvetnikov, ki jih vodi Odvetniška zbornica Slovenije. Ker storilčev zagovornik ni vpisan v imenik odvetnikov v Sloveniji, ne izpolnjuje zakonskih pogojev za opravljanje odvetniškega poklica kot tuji odvetnik, zato nima pravice vložiti zahteve za sodno varstvo.

Odločitev vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče je najprej opozorilo na pomen pravice, da se obdolženec brani z zagovornikom, ki ga izbere po lastni volji. Poudarilo je, da se ta ustavna in konvencijska pravica razteza tudi na prekrškovni postopek, ki je po svoji naravi predvsem kaznovalni postopek.

Nato je podalo razlago zgornje premise sodniškega silogizma v obravnavani zadevi. Navedlo je, da lahko v skladu z določbo 2.a člena ZOdv tuji odvetnik, ki je v matični državi pridobil pravico do opravljanja odvetniškega poklica pod pogoji, ki jih določa ta zakon, v Republiki Sloveniji opravlja:

(1) odvetniške storitve s poklicnim nazivom iz svoje matične države,

(2) odvetniški poklic s poklicnim nazivom iz svoje matične države in

(3) odvetniški poklic z nazivom „odvetnik“.

Že iz jezikovne razlage navedene določbe je razvidno, da ZOdv različno obravnava položaj, ko tuji odvetnik, ki je v matični državi pridobil pravico do opravljanja odvetniškega poklica, v Republiki Sloveniji opravlja odvetniške storitve, in položaj, ko opravlja odvetniški poklic. Vpis v imenik odvetnikov zakon zahteva le v primeru, če želi odvetnik iz druge države članice Evropske unije v Republiki Sloveniji opravljati odvetniški poklic. Odvetnik iz druge države članice, ki ni vpisan v imenik odvetnikov, pa sme pri nas opravljati odvetniške storitve, ki spadajo v okvir odvetniškega poklica, pod pogojem, da sodeluje z odvetnikom, ki ima v Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic z nazivom „odvetnik“. Poleg tega mora Odvetniško zbornico pisno obvestiti o nameri opravljanja posameznih storitev na območju Republike Slovenije in ji predložiti dokazilo o usposobljenosti za opravljanje odvetniškega poklica ter dokazilo o zavarovanju poklicne odgovornosti v matični državi.¹⁸

Vrhovno sodišče je v konkretnem primeru presodilo, da je sodišče kršilo storilčevo pravico, braniti se z zagovornikom, ki si ga svobodno izbere, ker je izhajalo iz napačnega stališča, da storilčev zagovornik ne sme opravljati storitev zastopanja storilca prekrška pred slovenskimi sodišči, kadar v Republiki Sloveniji ni vpisan v imenik odvetnikov.

4. ZAGOTAVLJANJE NEPRISTRANSKOSTI SOJENJA

Malo je pravnih področij, ki so v zadnjih letih v sodni praksi kazenskega oddelka vrhovnega sodišča doživela takšen razvoj, kakor ustavna pravica do nepristranskega sojenja.¹⁹ Čeprav ustavna določba o nepristranskosti sojenja²⁰ obstaja v nespremenjeni obliki že skoraj trideset let, je njen doseg v zadnjem času dobil velik zagon. Z nekoliko pretiravanja je mogoče trditi, da se kazenski oddelek vrhovnega sodišča skoraj na vsaki redni tedenski seji senata ukvarja z vsaj eno zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri vložnik trdi, da je bil obsojencu v postopku pred nižjima sodiščema kršen (vsaj) videz nepristranskosti sojenja.

Odločbe, v katerih vrhovno sodišče presoja to zadevo, je mogoče razdeliti v več tematskih sklopov. V prvega spadajo tiste, ki se ukvarjajo s sodelovanjem sodnika v predhodnih fazah postopka, na primer pri odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov,²¹ v drugem odločbe, ki zahtevo po nepristranskosti širijo tudi na druge udeležence postopka,²² zlasti sodne izvedence, v tretjem sklopu²³ pa so odločbe, ki se ukvarjajo z vplivom sodnikovih aktivnosti, ki niso povezane z delom na sodišču, na nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.²⁴

Vzrokov za poudarjeno ukvarjanje vrhovnega sodišča s pravico do nepristranskega sojenja je zagotovo več. V sodbah vrhovnega sodišča, ki obravnavajo to področje, so pogosto citirane odločbe Ustavnega sodišča RS in ESČP. To pomeni, da ima sodna praksa omenjenih sodišč, ki je do zagotavljanja (videza) nepristranskosti sojenja v konkretnih zadevah pogosto in praviloma celo vse bolj nepopustljiva,²⁵ velik vpliv na odločitve vrhovnega sodišča. Spremembe ZKP, še zlasti novela ZKP- K,²⁶ ki je v naš kazenski postopek prinesla priznanje krivde in sporazum o priznanju krivde, so z uzakonitvijo novih procesnih položajev nehote odprle tudi številna vprašanja v zvezi z zagotavljanjem videza nepristranskosti sojenja sodnika, ki je v zadevi sodeloval v predhodnih fazah postopka, oziroma je nadaljeval kazenski postopek zoper druge soobdolžence po tem, ko so nekateri obdolženci že priznali krivdo in bili na podlagi tega obsojeni. Ne nazadnje pa je k povečani pozornosti do vprašanj, povezanih z neodvisnostjo in nepristranskostjo sojenja, prispevalo spoznanje, da je zaupanje javnosti v sodstvo tesno povezano z njegovo nepristranskostjo. Sodišča so lahko v konkretnih zadevah v celoti nepristranska, vendar če javnost tega ne prepozna, ni mogoče pričakovati, da bo sodstvu zaupala. Vzročna zveza med zagotavljanjem videza nepristranskosti sojenja, sprejemanjem oziroma ponotranjenjem sodnih odločb s strani strank postopka in zaupanjem javnosti v delovanje sodstva je torej neizpodbitna.²⁷ To spoznanje je za slovensko sodstvo, ki se že leta spoprijema z nizko stopnjo zaupanja javnosti, zelo pomembno.

Kakor že rečeno, je vrhovno sodišče v zadnjem času sprejelo niz odločb, ki se nanašajo na zagotavljanje pravice do nepristranskosti sojenja. V nadaljevanju navajam tri odločbe, ki so za razvoj sodne prakse na tem področju najpomembnejše.

4.1 Odgovor na dve pomembni vprašanji – sodba vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 44091/2016 z dne 16. julija 2020 - „štirje karati, barva D, čistost LC“

Ta zadeva pomeni vsebinsko nadgradnjo, ne pa spremembo stališča (kakor bi se morda zdelo na prvi pogled), ki ga je vrhovno sodišče zavzelo v zadevi I Ips 11811/2014 z dne 20. decembra 2018. Upam si trditi, da gre za eno najpomembnejših sodb kazenskega oddelka vrhovnega sodišča v preteklem letu, ki bo imela v prihodnje velik vpliv na prakso nižjih sodišč.

Procesni okvir zadeve

V tej zadevi je sodnica na predobravnavnih narokih sprejela številne sporazume o priznanju krivde, nato pa je zoper obsojenko, ki krivde ni priznala, vodila glavno obravnavo.

Bistvo trditev obrambe v izrednem pravnem sredstvu je bilo, da je sodnica pred sprejetjem sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presodila, da je v spisu dovolj dokazov za sprejem njihovega priznanja. Sodnica si je tako že pred začetkom dokaznega postopka vnaprej ustvarila mnenje o očitkih obsojenki, zaradi česar je bil okrnjen videz njene nepristranskosti.

Odločitev vrhovnega sodišča (odgovor na prvo pomembno vprašanje)

Vrhovno sodišče je očitek zahteve o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera zavrnilo, svojo odločitev pa je preizkusilo na več ravneh.

a) Najprej se je sklicevalo na svojo dosedanjo ustaljeno prakso, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobtoženih sam po sebi ni razlog za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper (druge) obtožence, ki krivde niso priznali. Sodnik namreč o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obtoženca posebej.

b) Sprejeto stališče je nato presodilo glede na prakso ESČP, ki pri presoji objektivnega videza nepristranskosti sodnika izhaja iz posebnih okoliščin vsake posamezne zadeve. Pri tem upošteva tako vsebino sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, kakor tudi vsebino sodbe, ki je bila izdana zoper konkretnega pritožnika. Vrhovno sodišče se je sklicevalo zlasti na odločbe ESČP v zadevah Schwarzenberger proti Nemčiji z dne 10. avgusta 2006, Miminoshvili proti Rusiji z dne 28. septembra 2011 in Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji z dne 14. maja 2020, v katerih ESČP poudarja, da kazensko sojenje v praksi pogosto vključuje sodnike, ki sodijo v različnih postopkih, kjer je soobtoženih več oseb, kar pomeni, da bi bilo delo kazenskih sodišč onemogočeno, če bi ta okoliščina vzbujala dvom v njihovo nepristranskost. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je v sodni praksi ESČP ključno vprašanje, ali sodba zoper soobdolžence vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo krivdo konkretnega obdolženca.

c) Stališče, da sodnikov sprejem priznanja krivde sam po sebi ni razlog za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali, je osvetlilo tudi slovenske (ustavno) sodne prakse. Poudarilo je, da ustavno sodišče zavzema stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločilo v poznejšem postopku zoper njega. Sklicevalo se je zlasti na odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-57/14 z dne 26. januarja 2017 in Up-709/2015, Up-710/2015 z dne 19. oktobra 2019. V slednji odločbi Ustavno sodišče RS ni ugotovilo kršitve objektivnega videza nepristranskosti sojenja, čeprav so bili očitki soobdolžencema povezani (šlo je za vprašanje dajanja in sprejemanja podkupnine), saj se je sodba, izdana na podlagi priznanja krivde, nanašala le na soobdolženca, ki sta krivdo priznala.

d) Nato je vrhovno sodišče presodilo konkretne okoliščine obravnavane zadeve in ugotovilo, da obrazložitev izpodbijane sodbe kot celote ne ustvarja vtisa o pristranskem odločanju sodišča. Poudarilo je, da je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da se dokazne ugotovitve glede obsojenki očitanih izvršitvenih ravnanj odločilno ne opirajo na priznanja soobsojencev, niti se sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi ne sklicuje na predhodne sodbe, ki so bile izdane zoper njih. Sodba se sicer mestoma opira na priznanja soobtoženih, vendar pa so bili vsi v postopku zaslišani kot priče in v izpovedbah dejanj, za katera so bili obsojeni, niso zanikali.

e) Slednjič je konkretne okoliščine obravnavane zadeve primerjalo še z okoliščinami v že omenjeni zadevi I Ips 11811/2014 z dne 20. decembra 2018, v kateri je ugotovilo, da je sodišče kršilo objektivni videz nepristranskosti sojenja. Presodilo je, da se je (za razliko od obravnavane zadeve, v kateri se sodba sodišča prve stopnje sklicuje na priznanja soobsojencev le v podporo dokazni oceni, ki sicer temelji na številnih drugih dokazih), sodišče v zadevi I Ips 11811/2014 z dne 20. decembra 2018 pri utemeljevanju dokaznih ugotovitev na več mestih v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sodbe, izdane zoper soobsojence, ki so krivdo na predobravnavnem naroku priznali oziroma sklenili sporazum o priznanju krivde.

Odločitev vrhovnega sodišča (odgovor na drugo pomembno vprašanje)

V obravnavani zadevi je vrhovno sodišče odgovorilo na še eno pomembno vprašanje glede zagotavljanja videza nepristranskosti sojenja, ki je povezano z vprašanjem priznanja krivde. Presodilo je, da se, ko obdolženec na podlagi lastne odločitve krivdo prizna na glavni obravnavi in sodišče presodi, da za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji, določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP²⁸ ne uporabi, kar pomeni, da se sodniku zaradi zavrnitve sprejema priznanja krivde ni treba obvezno izločiti iz sojenja.

Vrhovno sodišče tega stališča ni podrobneje pojasnjevalo, saj je takšna odločitev nadvse logična. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da bi lahko obdolženec med glavno obravnavo (celo tik pred njenim koncem) s podajo „hibnega priznanja“,²⁹ za katerega ve, da ga sodišče ne more sprejeti, dosegel, da bi se glavna obravnava pred drugim sodnikom začela znova. Tako bi lahko ravnal v skrajnem primeru vedno znova, celo v nedogled, vse do zastaranja kazenskega pregona, če ne bi sodišče že prej zaznalo zlorabe procesnih pravic, ki seveda ne more uživati pravne zaščite.

4.2 Vpliv odločanja sodnika v pravdnem postopku na videz nepristranskosti sojenja v kazenskem postopku – sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 44796/2013 z dne 5. marca 2020 - „pol karata, barva D, čistost LC“

Procesni okvir zadeve

V tej zadevi je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper tako imenovano drugo odločbo – sklep, s katerim je bila zavržena zahteva za obnovo postopka. O zahtevi za obnovo postopka je odločala višja sodnica, ki je pred tem odločala v pravdni zadevi med obsojencem in oškodovančevo materjo glede varstva in vzgoje njunega otroka. V pravdni zadevi je sodnica izdala tudi začasno odredbo, v kateri je napravila dokazni sklep, da je obsojenec otroka v jezi porinil v radiator.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bil videz nepristranskosti kršen, ker se je sodnica, ki je obravnavala vprašanje, kdo od staršev je primernejši, da mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, opredelila in se seznanila tudi z „vrženjem“ otroka v radiator s strani obsojenca. Prav to je bil namreč bistveni očitek obsojencu v kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče,³⁰ da je v obravnavanem primeru ključno, da sta se oba postopka nanašala na isti sklop dokazov oziroma sta izhajala iz istega historičnega dogodka.³¹

4.3 Vpliv sodnikovih aktivnosti, ki niso povezane s sojenjem, na nepristranskost sojenja – sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 58000/2012 z dne 3. septembra 2020 – „0.3 karata, barva D, čistost LC“

Dejanski okvir zadeve

V tej zadevi je obsojenčeva obramba uveljavljala, da višja sodnica, ki je v pritožbenem postopku sodelovala kot poročevalka, ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti, ker je bil okrnjen videz njene nepristranskosti. Kršitev je obramba utemeljevala z navedbami, da je bila sodnica pobudnica nasprotovanja gradnje stanovanjskega bloka nasproti njenega stanovanja, da je s posebno vnemo zbirala podpise stanovalcev in da je na upravni enoti neuspešno zahtevala status stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pri čemer je upravno enoto v tistem času vodil obsojenec.

Vrhovno sodišče je pred odločanjem o zadevi pridobilo poročilo o zatrjevanih kršitvah zakona in se (kar ni običajna praksa) seznanilo z vsebino spisa upravne enote.

Odločitev vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče je presodilo, da obsojenec v konkretni zadevi ni ovrgel domneve o osebni nepristranskosti višje sodnice, niti ni izkazal, da je zaradi njene vpletenosti v upravni postopek podan objektivno upravičeni dvom v nepristranskost sojenja na pritožbenem sodišču. Svojo odločitev je utemeljilo s presojo dejanskih okoliščin tega primera. Poudarilo je, da obsojenec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v katerem je kot zastopnica etažnih lastnikov sodelovala višja sodnica, ni imel pomembnejše vloge. Vrhovno sodišče je sklenilo, da v času odločanja na pritožbenem sodišču ni obstajalo zatrjevano nasprotje interesov, ki ga skuša prikazati obsojenčeva obramba, povezava med obsojencem in višjo sodnico pa je tako šibka, da že na prvi pogled ne vzbuja upravičenega dvoma v nepristranskost sodničinega odločanja v konkretni kazenski zadevi.

5. SKLEP

Primerjava sodb vrhovnega sodišča s kakovostjo dragih kamnov se morda ne zdi popolnoma ustrezna. Toda če na obe področji gledamo nekoliko širše, so podobnosti očitne. Tako kot najboljši in najbolj izkušen brusilec iz velikega diamanta slabe kakovosti ne more izdelati lepega briljanta, tudi vrhovno sodišče iz slabo obrazložene zahteve za varstvo zakonitosti zaradi omejitev, ki jih postavlja načelo dispozitivnosti, ne more izoblikovati pravnih stališč, čeprav bi bila ta pomembna za sodno prakso in razvoj prava. Po drugi strani pa lahko izkušen brusilec tudi iz majhnega, kakovostnega kamna, izdela vrhunski in dragocen izdelek. Enako je mogoče trditi za vrhovno sodišče; kakovost sodb se namreč ne meri v njihovem obsegu, temveč v sporočilni vrednosti njenih razlogov, ki morajo jasno in strnjeno odgovoriti na zastavljena (pravna) vprašanja. Seveda pa velja tudi obratno; neizkušen oziroma malomaren brusilec lahko s slabim delom uniči še tako dober kamen. Tudi v pravu ni nič drugače.

Odločbe, ki sem jih analiziral v prvem delu prispevka, so le drobec tistega, s čimer se je v zadnjem času ukvarjalo vrhovno sodišče. Vendar njihova izbira nikakor ni bila naključna. Izbral sem predvsem tiste, za katere menim, da so zanimive za sodno prakso nižjih sodišč, hkrati pa dokazujejo, da na kakovost odločb pomembno vpliva kakovost vloženega izrednega pravnega sredstva in pomembnost pravnega vprašanja za razvoj prava in sodno prakso, ki ga je vložnik izoblikoval v vlogi, s katero se je obrnil na vrhovno sodišče. Iz navedenih sodb je mogoče razbrati še, da rešitve posameznih, pogosto delnih pravnih vprašanj, četudi v obliki tako imenovanih „sodnih miniatur“³² na koncu tvorijo pregleden mozaik ustaljene sodne prakse, ki zagotavlja predvidljivost in utrjenost pravnih razmerij.

Iz drugega dela prispevka je razvidno, da postajajo vprašanja, povezana z zagotavljanjem pravice do nepristranskega sojenja v sodni praksi vrhovnega sodišča čedalje pomembnejša ne le zaradi vpliva stališč ustavnega sodišča in ESČP in novih procesnih položajev, ki so jih prinesle spremembe ZKP, temveč tudi zaradi čedalje večjega zavedanja, da je zaupanje javnosti v sodstvo tesno povezano z njegovo nepristranskostjo. Pri tem niti ni bistveno, ali vrhovno sodišče v konkretni zadevi ugotovi, da je bil kršen videz nepristranskosti sojenja, temveč, četudi zahtevo zavrne, strankam s kakovostno in prepričljivo argumentacijo odločb jasno sporoči, da teh vprašanj ni prezrlo, temveč se je z njimi poglobljeno ukvarjalo. To je zagotovo eden od prvih in ključnih korakov k povečanju ugleda slovenskega sodstva.

LITERATURA:

1. Bavcon, L. … (et al.) (2014): Kazensko pravo. Splošni del, 6. izdaja, 1. ponatis, Uradni list RS, Ljubljana.

2. Galič, A. (2005): v Ude, L … (et al.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, Ljubljana.

3. Grad, F. (2018): Ustavno pravo, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana.

4. Hobart, M. King: Diamond, the most popular gemstone. The hardest known substance. An amazing number of uses., Geoscience News and information, objavljen na spletni strani https://geology.com/minerals/diamond.shtml.

5. Merc, K., v Korošec, D., et. al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

6. Testen, F. (2018): Kako nastajajo sodbe v Sto let vrhovnega sodstva na Slovenskem: slavnostni zbornik : (1918–2018) / [odgovorni urednik Vladimir Horvat ; uredniški odbor, predsednik Damijan Florjančič ... (et al.); stvarno kazalo Nevenka Rihar, Ljubljana.

7. Ude, L. (2002): Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana.

8. Van Dijk, F. (2021): Perceptions of the independence of judges in Europe, Springer International Publishing: Imprint: Palgrave Macmillan.

9. Vavken, L. (2019): "Videz nepristranskosti sojenja" - neposrečeni izraz z globoko vsebino, Pravosodni bilten, letnik 40, št. 3, Ljubljana.

10. Wedam Lukić, D. (2017): Pravica do nepristranskega sodnika v odločitvah Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila, Maribor.

Sodna praksa:

Odločbe ESČP

- Indira proti Slovaški z dne 1. februarja 2005.

- Schwarzenberger proti Nemčiji z dne 10. avgusta 2006.

- Miminoshvili proti Rusiji z dne 28. septembra 2011.

- Alexandru Marian Iancu proti Romuniji z dne 4. februarja 2020.

- Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji z dne 14. maja 2020.

Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije:

- Up-57/14 z dne 26. januarja 2017.

- Up-709/2015, Up-710/2015 z dne 19. oktobra 2019.

Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije:

- I Ips 150/2001 z dne 21. marca 2002.

- I Ips 174/2005 z dne 14. decembra 2006.

- I Ips 38/2009 z dne 28. maja 2009.

- I Ips 59069/2010 z dne 21. julija 2016.

- I Ips 95443/2010 z dne 24. marca 2017.

- I Ips 16065/2015 z dne 13. julija 2017.

- I Ips 2985/2015 z dne 22. februarja 2018.

- I Ips 53384/2014 z dne 11. oktobra 2018.

- I Ips 49827/2013 z dne 6. decembra 2018.

- I Ips 11881/2014 z dne 6. in 20. decembra 2018.

- I Ips 14205/2013 z dne 6. junija 2019.

- I Ips 28751/2017 z dne 13. februarja 2020.

- I Ips 42857/2015 z dne 4. junija 2020.

- I Ips 44091/2016 z dne 16. julija 2020.

- I Ips 52808/2014 z dne 16. julija 2020.

- IV Ips 9/2020 z dne 21. julija 2020.

- I Ips 58000/2012 z dne 3. septembra 2020.

-----------------

¹ Za moški del populacije pa moremo v šali reči, da jim ta »tvar zemlje in dela človeških rok« rada povzroči prezgodnjo osivelost.

² Pretežno povzeto po prispevku Hobart M. King: Diamond, the most popular gemstone. The hardest known substance. An amazing number of uses., Geoscience News and information, objavljenem na spletni strani https://geology.com/minerals/diamond.shtml.

³ Primerjaj Testen F. (2018): Kako nastajajo sodbe v Sto let vrhovnega sodstva na Slovenskem : slavnostni zbornik : (1918-2018) / [odgovorni urednik Vladimir Horvat ; uredniški odbor, predsednik Damijan Florjančič ... (et al.); stvarno kazalo Nevenka Rihar, Ljubljana, str. 101.

⁴ Poudarjam, da ni šlo za zahtevo za varstvo zakonitosti kakšnega (polpismenega) pravnega laika, temveč za zahtevo kvalificiranega vlagatelja - Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije.

⁵ Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo in 55/08 – KZ-1).

⁶ Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US, 66/17 – ORZKP153,154, 22/19, 55/20 – odl. US, 89/20 – odl. US, 191/20 – odl. US in 200/20).

⁷ Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a).

⁸ O sestavljenih kaznivih dejanjih glej podrobneje Bavcon L. … (et al.) (2014): Kazensko pravo. Splošni del, 6. izdaja, 1. ponatis, Uradni list RS, Ljubljana, str. 198, 213 in 215.

⁹ Podrobneje glej Merc K., v Korošec D., et. al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Uradni list l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 462 - 464.

¹⁰ Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 150/2001 z dne 21. marca 2002, I Ips 174/2005 z dne 14. decembra 2006 in I Ips 59069/2010 z dne 21. julija 2016.

¹¹ Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20).

¹² Sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 95443/2010 z dne 24. marca 2017 in I Ips 14205/2013 z dne 6. junija 2019.

¹³ Glej Ude L. (2002): Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, str. 108.

¹⁴ Ne eat iudex ultra et exstra petita partium.

¹⁵ Podrobneje o načelu dispozitivnosti v pravdnem postopku glej Galič A. (2005): v Ude L … (et al.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, Ljubljana str. 30 - 40.

¹⁶ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 38/2009 z dne 28. maja 2009 in številne druge.

¹⁷ Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US, 46/16 in 36/19).

¹⁸ Vrhovno sodišče je presodilo tudi pravno naravo potrdila, ki ga odvetniku iz druge države članice Evropske unije izda Odvetniška zbornica in ugotovilo, da je le ugotovitvene narave, saj pravico do opravljanja odvetniških storitev tujemu odvetniku daje že ZOdv. Odvetniška zbornica zato v tem primeru ne izda odločbe, s katero bi odvetnik iz druge države članice Evropske unije pridobil pravico opravljati odvetniške storitve, temveč le ugotovi izpolnjevanje pogojev za opravljanje takšne dejavnosti.

¹⁹ Nepristranskost sojenja v konkretni zadevi je sicer treba ločiti od neodvisnosti posameznega sodnika in sodstva kot celote, čeprav sta oba pojma med seboj tesno povezana. Nepristransko lahko odloča le sodnik, ki je neodvisen (tudi od vodstvene strukture sodišča) in sodniško službo opravlja v sodnem sistemu, ki uživa neodvisnost od ostalih vej oblasti. Seveda pa velja tudi obratno: ni pretirano stališče, da je v vsaki državi sodstvo neodvisno toliko, kolikor je neodvisen vsak posamezni sodnik pri opravljanju sodniške funkcije. Primerjaj Grad F. (2018): Ustavno pravo, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, str. 560.

²⁰ Prvi odstavek 23. člena Ustave v povezavi s 125. členom Ustave po katerem so sodniku pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani le na Ustavo in zakon.

²¹ Glej na primer sodbe v zadevah I Ips 16065/2015 z dne 13. julija 2017, I Ips 49827/2013 z dne 6. decembra 2018 in I Ips 11881/2014 z dne 6. in 20. decembra 2018.

²² Glej na primer sodbo v zadevi I Ips 53384/2014 z dne 11. oktobra 2018.

²³ Tipična predstavnica tega sklopa je sodba v zadevi I Ips 2985/2015 z dne 22. februarja 2018 .

²⁴ Podrobneje o tem glej Vavken L.(2019): "Videz nepristranskosti sojenja" - neposrečen izraz z globoko vsebino, Pravosodni bilten, letnik 40, št. 3, Ljubljana, str. 97 - 114.

²⁵ Tako tudi Wedam Lukić D. (2017): Pravica do nepristranskega sodnika v odločitvah Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila, Maribor, str. 285-296.

²⁶ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 91/11).

²⁷ Van Dijk F. (2021): Perceptions of the independence of judges in Europe, Springer International Publishing: Imprint: Palgrave Macmillan, str. 1 - 6.

²⁸ Sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo s katero je bilo odločeno o obtožbi, če je izdal sklep, da se priznanje obdolženca zavrne (drugi odstavek 285.c člena ZKP) oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne (450.č člen ZKP).

²⁹ Na primer, da bi pred sodiščem na glavni obravnavi trdil, da „dejanje po objektivni plati priznava, vendar se zanj ne čuti krivega“ in podobno.

³⁰ Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbo ESČP v zadevi Indira zoper Slovaško z dne 1. februarja 2005, kateri je ESČP presodilo, da, je videz nepristranskosti lahko prizadet, kadar pri odločanju sodeluje sodnik, ki je sodeloval pri odločanju v zadevi, ki je z obravnavano zadevo povezana tako, da gre za ista dejstva, ki se obravnavajo v dveh ločenih postopkih.

³¹ Tej zadevi je po dejanski plati (vsaj na videz) podobna sodba ESČP v zadevi Alexandru Marian Iancu zoper Romunijo z dne 4. februar 2020, ki je bila sprejeta mesec dni pred obravnavano sodbo Vrhovnega sodišča RS. V tej zadevi je ESČP presodilo, da ni bil kršen ne subjektivni ne objektivni vidik nepristranskosti sojenja, čeprav je v dveh ločenih, sicer pa povezanih kazenskih postopkih zoper pritožnika, v katerih je bil vsakič obsojen na večletno zaporno kazen, v dvočlanskem senatu, ki je potrdil prvostopenjsko obsodilno sodbo, sodeloval isti sodnik. ESČP je poudarilo, da zgolj dejstvo, da je sodnik že sodeloval in odločal v ločenem postopku zoper pritožnika, ne more in ne sme predstavljati zadostnega in razumnega dvoma o njegovi pristranskosti v obravnavani zadevi.

Vendar pa sodba vrhovnega sodišča temelji na povsem drugačnih dejanskih okoliščinah, zato ni mogoče trditi, da je v nasprotju z najnovejšo prakso ESČP. V zadevi vrhovnega sodišča je namreč sodnica v pravdni zadevi naredila dokazni sklep, da je obsojenec oškodovanca porinil v radiator, torej ga je v drugi zadevi v zvezi z istim historičnim dogodkom, ki je bil kasneje predmet kazenskega postopka, na nek način »že obsodila«.

³² To besedno zvezo je rad uporabljal nekdanji vrhovni, sedaj ustavni sodnik Marko Šorli, ki je že pred mnogimi leti v neki odločbi zapisal, da je lahko obrazložitev sodbe celo krajša od njenega izreka, če seveda vsebuje vse z zakonom predpisane sestavine in hkrati izpolnjuje (ustavnosodne) kriterije obrazloženosti odločbe.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2022

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.