VSL sodba in sklep II Cp 734/96

Jedro

Nemožnost uporabe osebnega avtomobila predstavlja pravno priznano škodo, ne glede na to, ali je bil avtomobil uporabljen za zadovoljevanje osebnih potreb ali potreb po zaslužku.

 

Izrek

Tožničini pritožbi se v celoti, tožnikovi pritožbi pa delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v zavrnilnem delu odločbe o tožničini in tožnikovi gmotni škodi, v zavrnilnem delu odločbe o tožnikovih zahtevkih za odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti ter v odločbi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: 1. razveljavi v delu, s katerim je ugodeno zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v odločbi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; 2. spremeni v delu, s katerim je ugodeno zahtevkoma tožnikov za plačilo predpravdnih stroškov v znesku 39.200,00 (devetintridesettisočdvesto 00/100) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1994 dalje, tako da se ta zahtevek v celoti zavrne.

Sicer se tožnikova pritožba in pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 350.000,00 SIT odškodnine in sicer 200.000,00 SIT kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 150.000,00 SIT pa kot odškodnino za telesne bolečine.

Zahtevke za odškodnino za strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti, za izgubo zaslužka in za uničena oblačila je zavrnilo.

Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov najema drugega vozila, ugodilo pa njenemu zahtevku za plačilo 140.102,00 SIT (odškodnina za uničen avtomobil). Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožnikoma nerazdelno plačati 39.200,00 SIT kot predpravdne stroške ter 211.234,00 SIT stroškov pravdnega postopka.

Tožnica se pritožuje zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen njen zahtevek za povrnitev stroškov najema drugega vozila. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Opozarja na irelevantnost dejstva, na čigavo ime je registrirano vozilo Mercedes.

Bistveno je, da ga izključno uporablja le njen mož ter da ga sama ni sposobna voziti. Njen mož je avtoprevoznik in ima obratovalnico daleč od domače hiše. Zato je vezan na prevoz s svojim avtomobilom. Prav zato je tožnica kupila svoj avtomobil R5, ki ga tudi nujno potrebuje.

Ima namreč dva šoloobvezna otroka, njen mož pa je po cele dneve zdoma. Glede na take okoliščine je bila prisiljena najeti osebni avtomobil pri T.M., s čemer so seveda nastali stroški. Pri tem ni pomembno, kakšen je bil način plačevanja najemnine. Bistveno je, da je tožnici nastala škoda, katere povrnitev zahteva od tožene stranke.

Avtomobil znamke Golf 1.9 TDCL je bil kupljen že po vložitvi tožbe.

Sodišče bi moralo to upoštevati, prav tako pa tudi navesti razloge, zakaj tožnici ni verjelo. To še toliko bolj, saj je natančno opisala svoje potrebe po avtomobilu ter svojo nesposobnost voziti Mercedes - Benz 300 D (za katerega je potrebno zelo dobro znanje vožnje - vozilo je dolgo 5m in široko skoraj 2m). Če je sodišče podvomilo v tožničino izpovedbo, bi moralo zaslišati njenega moža.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tudi tožnik, pri čemer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da so dosojene odškodnine za negmotno škodo prenizke. Že samo bolečine, ki jih je trpel ob nesreči, opravičujejo dosojen znesek odškodnine. Poleg teh pa je trpel še vrsto nelagodnosti. Upoštevaje vse to in odškodnine v podobnih primerih škod, je upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dosojena odškodnina je prenizka, posebej, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik avtoprevoznik in upravljalec težke mehanizacije, kar pomeni, da je praktično najmanj 12 do 18 ur dnevno v kamionu ali v gradbenem stroju ter da so menjavanje gum in druga težka opravila sestavni del njegovega poklica. Zmanjšanje oziroma oteževanje teh aktivnosti pomeni zanj zelo hud udarec. Tožnik je upravičen do odškodnine za strah. Dejstvo, da je bil ob nesreči v šoku, kvečjemu dokazuje, da je utrpel hud strah. Neposredno pred nesrečo je opazil nasproti vozeče vozilo, ki ga je nosilo vanj.

Skušal se mu je izogniti, a je kljub temu prišlo do nesreče. Tožnikov strah se je stopnjeval vse do takrat, ko mu je bila nudena pomoč pri zdravniku, kjer je bil slikan z rentgenom. Kot posledica poškodbe je tožniku ostala brazgotina, v kar bi se lahko prepričalo tudi sodišče.

Njegov nos je nekoliko odebeljen in zavit v eno stran. Zato je upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnik ni utrpel izgube na zaslužku. Bolniškega staleža do prvih 30 dni ni prijavljal, ker ni upravičen do nadomestila v tem obdobju. Vendar to še ne pomeni, da ni utrpel izgube na dohodku. Že sam naziv samostojni podjetnik pomeni, da tožnik pridobiva dohodek iz svojega dela. Če dela skupaj z očetom, pa seveda le-ta ne more opraviti dela za oba. Zato je bilo treba v času, ko tožnik ni bil sposoben za delo, vrsto del odkloniti. Po podatkih davčne uprave je znašala izguba njegovega dohodka 628.620,00 SIT mesečno. Zahtevek v znesku 500.000,00 SIT zato nikakor ni previsok. Končno je tožnik upravičen tudi do odškodnine za uničena oblačila. S komolcem je priletel v armaturno ploščo in si pri tem potrgal vsa oblačila. Z drobci stekla je porezal tudi druge dele oblačil, ker pa je iz nosu krvavel, je oblačila tudi umazal.

Zoper ugoditveni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da tožnikove življenjske aktivnosti niso trajno zmanjšane. Občasne bolečine v komolcu in zapestju mu teh aktivnosti ne omejujejo, občasni glavoboli pa niso travmatskega, temveč tenzijskega (napetostnega) izvora. To pomeni, da niso v vzročni zvezi z nesrečo.

Nepravilna je tudi odločba, s katero je sodišče tožnikoma priznalo 39.200,00 SIT predpravdnih stroškov, saj ti stroški ne predstavljajo škode. Zato jih tožnika ne moreta uveljavljati kot tožben zahtevek (marveč le kot stroške postopka). Sicer pa je tožena stranka ugovarjala višini zahtevka, kar pomeni, da je zmotna ugotovitev sodišča o nespornosti omenjenih stroškov.

Tožničina pritožba je utemeljena, pritožbi tožnika in tožene stranke pa sta delno utemeljeni.

K tožničini pritožbi: Pri definiranju gmotne škode izhaja Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) iz premoženja kot ekonomske kategorije: škoda je zmanjšanje družbenih sredstev oziroma nekega premoženja in preprečitev njihovega povečanja (v pravni teoriji se škoda praviloma definira kot s škodnim dejanjem povzročena kršitev pravice ali pravno zavarovanega interesa - tu je izhodišče premoženje kot pravna kategorija, t.j. celota pravic, ki pripadajo določenemu pravnemu subjektu). Premoženje kot ekonomska kategorija pa zajema poleg same ekonomske vrednosti celote dobrin (ki pripadajo določenemu subjektu) tudi njihovo uporabno vrednost. Ta je pri potrošnih dobrinah, med katere spadajo tudi osebni avtomobili nedvomno primarna; ekonomska vrednost posamezne take dobrine lahko praviloma izrazimo tudi kot vrednost uporabe v času njene povprečne življejske dobe. Uporabna vrednost potrošne dobrine ima potemtakem povsem ekonomski pomen. To pomeni, da predstavlja preprečitev uporabe take dobrine za njenega imetnika zmanjšanje (kadar traja le določeno obdobje) ali izničenje njene uporabne vrednosti (kadar je dobrina uničena). V enem in drugem primeru gre torej za zmanjšanje premoženja - razlika je le količinska: pri zmanjšanju uporabne vrednosti določene dobrine je škoda manjša, kot če gre za njeno izničenje.

Do enakega zaključka bi prišli tudi, če bi škodo definirali s premoženjem kot pravno kategorijo, t.j. kot s škodnim dejanjem povzročeno kršitev pravice ali pravno zavarovanega interesa. Lastnik ima namreč pravico imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon (1. odstavek 3. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). S tem, ko oškodovanec svoje stvari določen čas ni mogel uporabljati, je bilo kršeno njegovo upravičenje uporabljati svojo stvar.

Dejstvo, da oškodovanka osebni avtomobil določen čas ni mogla uporabljati, predstavlja tako premoženjsko škodo. In če je to škodo odpravila ali zmanjšala s tem, da je za čas, ko je bila prikrajšana za uporabo, najela drug osebni avtomobil, bi ji morala tožena stranka v skladu z načelom popolne odškodnine (190. člen ZOR) povrniti stroške najema, ki so ji s tem nastali (zmanjšane seveda za tiste stroške, ki bi jih imela tudi, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, kot so npr. stroški vzdrževanja, zavarovanja ipd.). Vprašanje, ali je tožnica osebni avtomobil uporabljala za osebne namene (npr. zaradi udobja) ali za lukrativne namene je tako irelevantno.

Pač pa je utemeljenost zahtevka za povrnitev stroškov najema osebnega avtomobila odvisna od tega, ali bi tožnica škodo (izguba uporabne vrednosti avtomobila za čas od uničenja do plačila odškodnine za uničen avtomobil) lahko nadomestila kako drugače. Sodišče prve stopnje je glede tega ugotovilo, da bi tožnica namesto uničenega lahko uporabljala drug avtomobil (Mercedes), saj da je tudi ta registriran na njeno ime. O tej okoliščini, ki bi sicer lahko vplivala na (delno) neutemeljenost zahtevka za povrnitev stroškov najema osebnega avtomobila, pa je sodišče prve stopnje sklepalo le na podlagi dejstva, da je osebni avtomobil Mercedes registriran na tožnico. To pa je vsekakor premalo za zaključek, da je tožnica lastnica tega avtomobila (registracija predstavlja podlago le za dejansko domnevo o lastništvu avtomobila), zlasti pa, da bi lahko z njim kompenzirala uporabo uničenega avtomobila (dejstvo, da je avtomobil registriran na določeno osebo, še ne pomeni, da je ta oseba, četudi je lastnik avtomobila, tudi usposobljena za upravljanje z njim). Kajti tožnica se utemeljeno sklicuje na svojo izpovedbo, da se ni čutila sposobno voziti tako velik avtomobil, kot je Mercedes, ter pri tem sodišču tudi očita, da bi moralo glede tega (če že ni verjelo njej) zaslišati vsaj njenega moža. Prav tako ne gre prezreti pritožbene trditve, da je bilo vozilo znamke Golf 1.9 TDCL kupljeno že po vložitvi tožbe (kar je brez težav mogoče preveriti pri pristojnem upravnem organu) ter da zato to dejstvo (da je golf registriran na tožničinega moža) ne bi moglo vplivati na dokazno oceno o tožničinih možnostih nadomestiti izgubo uporabne vrednosti uničenega avtomobila. Dejansko stanje je torej glede tega vprašanja (kakšne so bile tožničine možnosti nadomestiti uporabno vrednost uničenega avtomobila) tako zmotno kot tudi nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za povrnitev stroškov najema osebnega avtomobila zavrnilo tudi zato, ker te stroške ni krila ona, marveč "firma". To dejstvo bi sicer izključevalo utemeljenost zahtevka, vendar le, če tisti, ki je kril stroške najema vozila, ne bi imel povračilnega zahtevka zoper tožnico. Ne le, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, marveč so o tem, da je stroške najema plačala "firma", tudi protislovni oziroma nerazumljivi. Kajti sodišče prve stopnje je zapisalo, da "iz izpovedbe drugotožnice nadalje sledi, da so bili računi torej stroški najema vozila pri TA MOBIL že poravnani z gotovinskimi plačili ni točna". Tega stavka (ki pa se očitno nanaša na vprašanje, kdo je plačal najemnino za avtomobil) ni mogoče razumeti. Prav tako ne pomena nadaljnjega stavka, da "iz dopisa te firme (l.št. 30) in predloženih listin sicer sledi, da se računi glasijo na ime drugotožnice, nanašajo pa se na najem 90 dni od novembra 1993 do decembra 1994, za kar bi morala tožnica plačati znesek 4.410 DEM tolarske protivrednosti in pojasnilo, da v po drugotožnici predloženem računu v prilogi A/10 ni pravilnega datuma, namesto 3.4.1994 je pravilen datum 3.4.1995". Še manj je razumljiv zaključek, da "...sodišče izpovedbi drugotožnice ne poklanja v tem delu vere (v sodbi ni navedeno v katerem delu - op. sodišča druge stopnje) in izpovedbo ocenjuje kot neverodostojno, saj je sama izpovedala, da so bili vsi stroški najema že plačani in to z gotovinskimi plačili, iz dopisa T.M. pa izhaja, da je bil v gotovini poravnan le znesek v višini 75.117,00 SIT (račun z dne 6.12.1993) za znesek v višini 1.121,00 DEM pa je bila opravljena kompenzacija s prevozi s strani "stranke Ž.". Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo kateremu delu tožničine izpovedbe ne verjame. Sicer pa je (citirana) misel že sama protislovna: pomeni namreč, da sodišče tožnici ne verjame zato, ker je izpovedala, da so bili vsi stroški najema že plačani. Če pa je imelo sodišče prve stopnje morda v mislih razhajanje med njeno izpovedbo in dopisom T.M., je treba opozoriti, da naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje iz omenjenega dopisa izhajalo, da je bila najemnina vsaj delno poravnana (znesek 75.117,00 SIT naj bi bil poravnal v gotovini, znesek tolarske protivrednosti 2.260,00 DEM pa naj še ne bi bil poravnan, ker da ga bo tožnica plačala, ko bo prejela odškodnino).

Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo, tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen njen zahtevek za povrnitev stroškov najema osebnega avtomobila, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena in 1. odstavek 370. člena ZPP). Ker je odločba o stroških odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

K tožnikovi pritožbi: Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikove izgube zaslužka. Tožbeni zahtevek za povrnitev te škode je namreč zavrnilo zato, ker tožnik zaradi poškodb iz prometne nesreče ni bil v bolniškem staležu. To dejstvo (da tožnik ni bil v bolniškem staležu) pa je še premalo za zanesljiv zaključek, da tožnik ni izgubil zaslužka. Kajti 14 dni je imel desno roko v mavcu, kar mu je bržkone onemogočalo opravljanje poklica voznika tovornjaka.

To pomeni, da zelo verjetno (vsaj 14 dni) ni bil sposoben za delo ter da je bil zaradi tega najbrž tudi prikrajšan pri zaslužku. Dejstvo, da tožnik ni bil v bolniškem staležu, pa je lahko relevantno le kot morebiten razlog za znižanje odškodnine; ker pač ni storil vsega, s čemer bi lahko zmanjšal škodo (1. odstavek 192. člena in 4. odstavek 266. člena ZOR).

Nevzdržen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal izgube zaslužka, ker da je v tožbi zatrjeval, da je bil v bolniškem staležu 2 meseca, v pripravljalni vlogi z dne 11.5.1995 pa, da naj bi bil nesposoben za delo 30 dni. Ne le, da trditve v omenjenih vlogah niso protislovne, saj je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 11.5.1995 navedel izgubo zaslužka za 30 dni v znesku 628.620,00 SIT le kot argument, da njegov zahtevek (500.000,00 SIT) ni pretiran (pri čemer je hkrati pojasnil, da še najmanj mesec dni po odstranitvi mavca ni mogel opravljati poklica), pa bi sodišče prve stopnje, če je že menilo, da gre vendarle za protislovnost oziroma da so trditve nejasne, moralo uporabiti pooblastilo iz 298. člena ZPP (formalno procesno vodstvo).

Končno je nevzdržen tudi tretji argument, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek. Iz dejstva, da iz dopisa davčne uprave izhaja, da naj bi se dobiček iz skupne obratovalnice tožnika in njegovega očeta delil na polovico, še ni mogoče sklepati, da tožnik ni bil prikrajšan pri zaslužku. Zaključek, kot ga je na podlagi tega dejstva naredilo sodišče prve stopnje, bi bil pravilen le ob predpostavki, da bi tožnik, tudi če ne bi bilo škodnega dogodka, opravil enako delo kot njegov oče (ki je bil lahko npr. zaradi bolezni začasno nesposoben za delo ali kako drugače zadržan). O tej predpostavki pa sodba nima razlogov.

Nesprejemljiva je tudi ugotovitev, da tožnik ni utrpel škode na oblačilih. O tej morebitni škodi in njenem obsegu bi gotovo največ vedel on sam, ki pa ga sodišče prve stopnje glede tega sploh ni zaslišalo.

Glede tožnikove gmotne škode je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Del sodbe, s katerim je zavrnjen zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti, nima razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč le pavšalno navedlo, da skaženost sploh ni podana. Ker ni pojasnilo, kako je prišlo do te ugotovitve, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP).

Utemeljena je tudi pritožba zoper odločbo o odškodnini za strah.

Kajti oškodovanec ima pravico do odškodnine za strah, če je bil strah intenziven in trajen do te stopnje, da je pri njem izzval takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka, v katerem se poškodovanec znajde zaradi škodnega dogodka (primarni strah), kot tudi kasneje zaradi upravičene zaskrbljenosti zaradi možnih smrtnih oz. težkih posledic poškodbe (sekundarni strah). Medtem ko sekundarnega strahu tožnik ni utrpel, pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da ni utrpel niti primarnega strahu. Kajti okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, zlasti pa ugotovitev, da je bil tožnik ob nezgodi v nekakšnem šoku, stanju zožene zavesti, kažejo kvečjemu na intenzivnost strahu. Četudi je bil strah sicer kratkotrajen, vendar tako intenziven, da je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovestje, strah predstavlja pravno priznano obliko negmotne škode.

Ker zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja, da zato, ker "... je bil v nekakšenm šoku, torej v stanju zožene zavesti", tožnik ni upravičen do odškodnine za strah, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, za odločanje o odškodnini za to obliko škode odločilnih dejstev (trajanje in intenzivnost strahu ter, ali je bilo zaradi strahu v daljšem obdobju porušeno tožnikovo duševno ravnovesje), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Neutemeljena pa je pritožba zoper tisti del sodbe, s katerim sta zavrnjena višja zahtevka za odškodnino za telesne bolečine in za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je namreč utrpel le obtolčenino nosu, zvin desnega zapestja, odrgnino na hrbtišču desne roke in skrčenost desnega komolca. Glede na tako vrsto poškodbe, ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin (hude bolečine so trajale največ en dan, bolečine srednje intenzivnosti en teden, bolečine manjše intenzivnosti pa tri tedne med razgibavanjem zapestja in komolca) ter glede na 14-dnevno ali tritedensko mavčno oblogo ter druge nevšečnosti med zdravljenjem, je tožnik ob upoštevanju tudi sodne prakse v podobnih primerih negmotnih škod upravičen do zadoščenja v znesku 150.000,00 SIT (200. člen ZOR).

Podobno velja glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Četudi bi bile tožnikove omejitve življenjske aktivnosti v resnici take, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in kot jih zatrjuje tožnik v pritožbi, in četudi je po poklicu avtoprevoznik in upravljalec težke mehanizacije (kar bi po njegovem pomenilo, da zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je to zmanjšanje ugotovilo sodišče prve stopnje, težje opravlja svoje delo), prav ob upoštevanju sodne prakse v podobnih škodnih primerih (na kar se tožnik v pritožbi posebej sklicuje), nikakor ne bi bil upravičen do zadoščenja višjega od 200.000,00 SIT (200. člen ZOR).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi ter tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen njegov zahtevek za povrnitev gmotne škode ter zahtevka za odškodnino zaradi strahu in zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena in 1. odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje o tožnikovih zahtevkih (368. člen ZPP).

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi strorškovno odločbo.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka utemeljeno opozarja na nevzdržnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnikova življenjska aktivnost trajno zmanjšana.

Kajti v nesreči je utrpel le obtolčenino nosu, zvin desnega zapestja, odrgnino na hrbtišču desne roke ter skrčenost desnega komolca. Take poškodbe (ki jih je sodišče prve stopnje označilo celo kot minimalne) pa vsaj po življenjskih izkušnjah praviloma ne pripeljejo do trajne telesne prizadetosti, zlasti pa ne take, ki bi imele posledice, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (tožnik naj bi bil oviran pri dolgotrajnih vožnjah, ne bi mogel gledati televizije, izogibati bi se moral dolgotrajnemu branju in hujšim obremenitvam). Pritožba zato utemeljeno opozarja na dvomljivost zaključka, da so tožnikovi glavoboli posledica udarca v nos. To še toliko bolj, ker sodišče prve stopnje izvedenca ni zaslišalo in z njim razčistilo, kaj sploh so tenzijski glavoboli, kaj je njihov vzrok ter kako in v čem konkretno naj bi omejevali tožnikovo življenjsko aktivnost. Ker je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, odločbo, s katero je tožniku dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, razveljavilo in zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP). Ker je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti še stroškovno odločbo.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da t.i. predpravdni stroški ne predstavljajo škode (155. člen ZOR), marveč le stroške postopka (1. odstavek 151. člena ZPP). To pomeni, da tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov ni utemeljen (tožnika ga lahko uveljavljata le kot stroške postopke, ki pa imajo drugačen materialnopravni tretman - 154. člen in nasl. ZPP). In ker tožena stranka zahtevka za plačilo 39.200,00 SIT ni pripoznala, bi moralo sodišče prve stopnje ta zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo tudi v tem pogledu in izpodbijano sodbo glede zahtevka za plačilo 39.200,00 SIT spremenilo tako, da je ta zahtevek zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP). Sicer pa je (v neobrazloženem delu) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. člen ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so podani že v prejšnjih odstavkih. Sodišče prve stopnje bo moralo zaslišati tožničinega moža o tem, ali bi tožnica lahko nadomestila izgubo osebnega avtomobila z avtomobilom Mercedes, po potrebi naj opravi poizvedbe pri pristojnem upravnem organu o tem, kdaj je bil registriran avtomobil znamke Golf ter tudi ugotovi, koliko najemnine za osebni avtomobil je bilo plačane, kdo jo je plačal in kakšen je tožničin položaj, če je najemnino morebiti plačala tretja oseba. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi ugotoviti (z zaslišanjem tožnika in z izvedencem medicinske stroke ter s podatki davčne uprave), koliko časa je bil tožnik nesposoben za delo, kolikšen zaslužek bi v tem času ustvaril in koliko je v tem času kljub odsotnosti z dela dejansko prejel oz. opustil prejeti. Kar zadeva škodo na oblačilih bo treba zaslišati tožnika in po potrebi opraviti poizvedbe pri prodajalcih podobnih oblačil. Glede negmotne škode naj sodišče prve stopnje z ogledom (in po potrebi z izvedencem) ugotovi, ali je tožnik kot posledico poškodbe utrpel tudi trajno spremembo zunanjosti, z njegovim zaslišanjem pa, kako intenziven je bil strah ob nesreči, koliko časa je trajal ter ali je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno tožnikovo duševno ravnovesje. Z zaslišanjem izvedenca bo treba ugotoviti tudi, ali so glavoboli, ki naj bi jih imel tožnik, zanesljivo travmatskega izvora.

Ob tem velja poudariti, da nosi tožnik dokazno breme za svojo trditev, da so glavoboli posledica udarca v nos, kar pomeni, da bo moral to dokazati s tako stopnjo verjetnosti, da bo izključen vsak razumen dvom. Pri pisanju sodbe naj sodišče prve stopnje pazi, da bodo razlogi jasni, razumljivi in konzistentni.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2366/93
• VSC sodba Cp 289/2003
• VSL sodba II Cp 963/99