<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 4323/2008
ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.4323.2008

Evidenčna številka:VSL0052229
Datum odločbe:10.02.2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:zamudna sodba - nepremoženjska škoda - dejanske podlage tožbe - višina odškodnine

Jedro

Pasivnost tožene stranke se šteje kot priznanje tožnikovih navedb, zato mora tožnik že v tožbi navesti dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje tožbeni zahtevek v celoti, tako po temelju kot po višini.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdijo sodba in sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo toženkin odgovor na tožbo kot prepozen (1. točka izreka odločbe). Izdalo je zamudno sodbo (2. točka izreka odločbe), s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 5.523,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2008 dalje. Višji tožbeni zahtevek tožnika (znesek 3.350,00 EUR in obresti od zneska 8.873,71 EUR od 18.7.2007 do 30.6.2008) je zavrnilo (3. točka izreka odločbe).

S popravnim sklepom je odpravilo očitno računsko pomoto in izrek sodbe popravilo tako, da je toženki naložilo plačilo 6.023,71 EUR in posledično zavrnilo znesek 2.850,00 EUR.

S sklepom 9.9.2008 je toženki naložilo še, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške pravdnega postopka v znesku 286,53 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je pritožil tožnik, smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Opozarja, da je sodišče prve stopnje naredilo napako pri izračunu odškodnine in pravilen seštevek znaša 6.023,71 EUR in ne 5.523,71 EUR, kot je razvidno iz izreka. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi mu moralo sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin priznati 2.800,00 EUR, kot je vtoževal v skladu s sodno prakso in posebnostmi njegovega primera, in ne le 1.500,00 EUR. Nepravilno je prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj mu je priznalo le 4.500,00 EUR in ne 5.400,00 EUR, kot je vtoževal. Napačno je zavrnilo zahtevek iz naslova strahu. Ob nesreči se je ustrašil, strah ga je bilo tudi za izid zdravljenja, saj se je zaradi obsežnih poškodb zbal za svoje zdravje in da ne bo več mogel opravljati svojega dela. Ob pravilni odmeri bi mu moralo sodišče priznati odškodnino za strah v celoti. Napačno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi obrestni del tožbenega zahtevka. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu moralo priznati škodo od škodnega dogodka dalje. Če je štelo, da bi bil upravičen do obresti po 14 dneh od dne, ko je tožena stranka prejela obvestilo o nastanku škodnega primera, pa bi, glede na dokumentacijo v spisu, moralo prisoditi obresti vsaj od 15.11.2007, saj je odškodninski zahtevek poslal že 30.10.2007.

V pritožbi proti popravnemu sklepu in sklepu z dne 9.9.2008 (sklep o stroških) ne uveljavlja pritožbenih razlogov, predlaga pa, da pritožbeno sodišče popravni sklep v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sklep o stroških pa tako, da toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, napačno pa je na ugotovljeno dejansko stanje prisodilo prenizko odškodnino. V nadaljevanju razloguje o tem, zakaj je odškodnina po posameznih postavkah prenizka oziroma zakaj mu odškodnine za strah sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo. Nepravilno ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku po višini in je odločitev, da mu mora tožena stranka povrniti le sorazmeren del njegovih stroškov, nepravilna.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev pritožbe proti sodbi in obema sklepoma.

Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi proti sodbi:

Proti sodbi se je pritožil le tožnik, zato je predmet pritožbenega preizkusa le zavrnilni del sodbe.

Pasivnost tožene stranke (v obravnavani zadevi je tožena stranka na tožbo odgovorila prepozno) se šteje kot priznavanje tožnikovih dejanskih navedb, zato mora tožnik že v tožbi navesti dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje tožbeni zahtevek v celoti, tako po temelju kot po višini. Sodišče prve stopnje je zato pravilno o zahtevku za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode odločalo na podlagi tožbenih navedb in ob preverjanju morebitnih nasprotij med njimi in predloženo listinsko dokumentacijo ter splošno znanimi dejstvi (3. točka in 4. točka 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi obstajale ovire za izdajo zamudne sodbe po 3. in 4. točki 318.člena ZPP, sicer pa pravilnost izdane zamudne sodbe ni predmet pritožbenega preizkusa (toženka se ni pritožila, na nepravilnosti opozarja v odgovoru na pritožbo).

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka je sodišče druge stopnje zato upoštevalo dejansko podlago, ki jo je kot pravnorelevantno v sodbi navedlo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju v tožbi navedene trditvene podlage v zvezi s telesnimi bolečinami, ki jo povzema sodišče prve stopnje, pri čemer tožnik ni opredelil niti stopnje niti trajanja telesnih bolečin, je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje v višini 1.500,00 DEM, materialnopravno pravilna. Pritožnik se v pritožbi sicer sklicuje na "posebnosti svojega primera", pri čemer ne pojasni, v čem naj bi bile posebnosti, ki bi jih moralo upoštevati sodišče.

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri sledilo tožbenemu zahtevku tožnika glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj mu je od uveljavljanih 5.400,00 EUR priznalo 4.500,00 EUR. Ob upoštevanju tožbenih trditev glede posledic, ki so mu ostale po poškodbi, splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in povečanih naporov, ki jih mora vlagati pri vsakdanjem in poklicnem delu ter prostočasnih aktivnostih, sodišče druge stopnje ocenjuje, da tožnik ni upravičen do višje odškodnine, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

Odškodnine za strah sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo (uveljavljal je 650,00 EUR), ker je ocenilo, da tožnik ni ponudil zadostne trditvene podlage, čemur v pritožbi obrazloženo niti ne nasprotuje. Kot je uvodoma že zapisalo sodišče druge stopnje, mora utemeljenost tožbenega zahtevka tudi po višini izhajati iz tožbenih trditev. V zvezi s strahom je tožnik v tožbi navajal le: "da se je v nesreči ustrašil in ga je bilo strah za izid zdravljenja", vse drugo,kar navaja v pritožbi, predstavlja pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Tožnik ni izkazal (v pritožbi ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde teh navedb ni podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V tožbi se ni opredelil niti jakosti niti trajanja strahu, kar je podlaga za ugotavljanje višine odškodnine iz tega naslova. Zgolj navedba, da se je ob nesreči "močno ustrašil", ne zadošča za priznanje odškodnine. Pravno priznan strah, ki je podlaga za odškodnino, mora namreč dosegati bolj določeno intenzivnost oziroma trajanje.

Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo 8.873,71 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2007, pri čemer v trditveni podlagi tožbe obrestnega dela zahtevka ni obrazložil in ni navedel, zakaj zahteva zakonske zamudne obresti od 18.7.2007. Kljub temu mu je sodišče prve stopnje priznalo zakonske zamudne obresti, pri čemer se je pravilno sklicevalo na določbo 1. odstavka 943. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ). Pritožbeno razlogovanje, ob že omenjenem dejstvu, da v trditveni podlagi obrestni del zahtevka ni bil obrazložen, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Predložena dokumentacija v spisu, ki naj bi po prepričanju tožnika dokazovala, da je bil toženi stranki poslan odškodninski zahtevek 30.10.2007 in bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi obresti vsaj od 15.11.2007, brez ustrezne trditvene podlage ne zadošča za priznanje obresti.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede zavrnjene nepremoženjske škode in obresti), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi proti popravnemu sklepu:

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 328. člena ZPP odpravilo očitno računsko pomoto, na katero je pritožnik opozoril v pritožbi proti sodbi. V pritožbi proti popravnemu sklepu pritožnik uveljavlja razloge, ki se vsebinsko nanašajo na zavrnilni del sodbe (zavzema se za priznanje višje odškodnine in obresti) in ne navaja nobenih nepravilnosti za izdajo popravnega sklepa. Ker tudi uradni pritožbeni preizkus (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) ni pokazal nobenih nepravilnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno ter potrdilo popravni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi proti sklepu o stroških:

Pritožnik veže nepravilnost izdanega sklepa na nepravilnost odločitve o glavni stvari, saj ocenjuje, da bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti. Ker pritožnik s pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe ni uspel, je stroškovna odločitev, ki temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP, na podlagi katere tožniku glede na dosežen uspeh v pravdi pripada le sorazmeren del njegovih stroškov (tožnik odmere ne izpodbija) materialnopravno pravilen. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo sodišče druge stopnje ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP), zato do njih ni upravičena. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

 


Zveza:

ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mzc4Nw==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*