VDS sodba Pdp 415/2005

Jedro

Ne zadostuje, če delodajalec delavca le ustno obvesti o razlogu

za sklenitev PZ za določen čas. Ni zakonito, če v PZ za določen

čas ni naveden razlog, zaradi katerega se sklepa PZ za določen

čas, saj ni mogoče preveriti, ali je bila PZ sklenjena v

nasprotju z zakonom. Zato se v tem primeru šteje, da je skenjena

PZ za nedoločen čas.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

glasi:

"Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi

stranki ni prenehalo dne 31.1.2004, ampak je trajalo vse do dne

21.3.2004.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od dne 31.1.2004 do

21.3.2004 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, izplačati

nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.8.2003 z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, v

roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati stroške

postopka v znesku 160.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo dne 31.1.2004, ampak je trajalo vse do dne 21.3.2004,

zaradi česar mu je tožena stranka dolžna od dne 31.1.2004 do

21.3.2004 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu vpisati

delovno dobo v delovno knjižico ter mu za to obdobje izplačati

nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.8.2003 z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, in

da je tožena stranka dolžna tožniku poravnati stroške postopka z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do

plačila, v 8 dneh pod izvršbo. V skladu z uspehom v sporu je

odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške

postopka v znesku 153.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Ugotovilo je, da je

tožniku pravilno prenehalo delovno razmerje dne 31.1.2004, ko se

mu je izteklo delovno razmerje, sklenjeno pri toženi stranki za

določen čas šest mesecev.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da

pogodba o zaposlitvi za določen čas ni vsebovala razloga

sklenitve takšnega delovnega razmerja. Tožena stranka je z njim

sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas na nezakonit način.

Po prenehanju njegovega dela je zaposlovala delavce tudi za

nedoločen čas. Glede tega je predlagal, da sodišče izvede dokaz z

njegovim zaslišanjem, pridobi podatke pri pristojnem zavodu za

zaposlovanje o zaposlitvah novih delavcev ter vpogleda v

sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki. Ker sodišče

navedenih dokazov ni izvedlo, je v sporu zmotno ugotovilo

dejansko stanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni

sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno,

da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v

sporu pravilno razsodilo. Veljavni Zakon o delovnih razmerjih ne

predpisuje, da mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas

naveden razlog sklenitve takšnega delovnega razmerja. Tožniku je

bilo pred podpisom pogodbe predočeno, da bo zaposlen pri njej za

določen čas šest mesecev, delo pa bo izvajal na področju

Štajerske. Po prenehanju delovnega razmerja ni zaposlovala novih

delavcev za nedoločen čas. Tožniku je ponudila sklenitev takšnega

delovnega razmerja z izvajanjem dela na področju Ljubljane in

okolice, pa ga je odklonil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče

zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo

kot izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih

bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba

in na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa

je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede

na ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na sklenjeno

tožnikovo delovno razmerje za določen čas, zmotno uporabilo

materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi

dejanskimi in pravnimi razlogi.

Delovno razmerje za določen čas predstavlja po Zakonu o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) izjemo, saj se po določbi

10. čl. ZDR praviloma sklene pogodba o zaposlitvi le za nedoločen

čas. Zloraba instituta delovnega razmerja za določen čas ni

dopustna. Že Direktiva 1999/79/ES nalaga strankam delovnega

razmerja, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas

dopustno le v primeru, če za to obstajajo utemeljeni stvarni in

objektivni razlogi. Opredelitev takšnih razlogov je prepuščena

nacionalnim zakonodajam.

Tako so z določbo 52. čl. ZDR opredeljeni posamezni razlogi za

sklenitev delovnega razmerja za določen čas, med ostalim tudi

razlog začasno povečanega obsega dela. V kolikor se ugotovi, da

je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju

z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu

tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi,

se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas

(54. čl. ZDR). Pritožbeno sodišče opozarja še na dosedaj sprejeto

sodno prakso, ki je uveljavila stališče, da mora biti razlog

sklenitve delovnega razmerja za določen čas v pogodbi o

zaposlitvi izrecno naveden, saj drugače ni možna presoja, ali

bila takšna pogodba sklenjena v skladu z zakonom. Tudi zato, ker

po prejšnji zakonodaji institut sklepanja delovnega razmerja za

določen čas po vsebini ni bistveno drugačen od ureditve v novem

ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi

sporno, ali je tožena stranka s tožnikom za čas od dne 1.8.2003

do 31.1.2004 sklenila delovno razmerje za določen čas v skladu z

določbami ZDR. Tožena stranka je zatrjevala, da je s tožnikom

sklenila delovno razmerje zaradi začasno povečanega obsega dela,

kar je bilo tožniku ob nastopu dela posebej predočeno. Vendar v

pogodbi o zaposlitvi za določen čas takšen razlog ne izhaja,

čeprav bi moral biti v pogodbi glede na določbi 52. in 54. čl.

ZDR izrecno naveden. V tožnikovem primeru bi tako morala pogodba

o zaposlitvi vsebovati razlog, da se sklepa delovno razmerje za

določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela na področju,

kjer je tožnik izvajal zavarovalna zastopanja. To pa je v sporu

za presojo odločilnega pomena. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča

ne zadostuje, da je tožena stranka pred nastopom dela tožniku

zgolj ustno predočila, da gre za delovno razmerje za določen čas,

ne pa tudi takšen razlog zapisala v pogodbi. Zato je s tožnikom

sklenila delovno razmerje na nezakonit način, kar pomeni, da mu

to z iztekom pogodbe o zaposlitvi z dnem 31.1.2004 ni moglo

prenehati.

V skladu z ugotovljenimi dejanskimi in pravnimi razlogi sodišče

prve stopnje ni imelo nobene podlage za zavrnitev tožnikovih

zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v

skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo sodbo tako, da je

ugotovilo, da tožniku dne 31.1.2004 ni prenehalo delovno

razmerje, temveč mu je trajalo do dne 21.3.2004, kot je to

zahteval v tožbi, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna do

tega datuma vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter poravnati

zaostalo nadomestilo plače, ki jo je imel dogovorjeno v pogodbi o

zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je zaradi takšne odločitve, ko je ugodilo

tožnikovim zahtevkom, poseglo tudi v odločitev o stroških

postopka na prvi stopnji. Tako je v skladu s predloženim

stroškovnikom priznalo tožniku (list. št. 28) za tožbo 300 točk,

za dve pripravljalni vlogi 2 x 225 točk in za udeležbo

pooblaščenca na naroku dne 2.9.2004 300 točk, to je skupaj 1050

točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko (Ur. l. RS, št. 67/03)

in 20 % DDV znaša 138.600,00 SIT. Poleg tega je priznalo

tožnikovemu pooblaščencu potne stroške in cestnino v znesku

20.000,00 SIT ter 2.000,00 SIT za administrativne stroške, to je

skupaj 160.600,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih

je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz

izreka te sodbe. Glede predlaganih stroškov tožene stranke pa je

pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosi stranka sama, saj v

sporu ni uspela. Takšna odločitev je tudi v skladu z določbo 2.

odst. 22. čl. ZDSS, po kateri v sporih o prenehanju delovnega

razmerja nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid

postopka.

Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških tožnika ni odločilo,

ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval. Glede stroškov odgovora

na pritožbo, ki jih je v tej vlogi priglasila tožena stranka, pa

je odločilo, da jih nosi stranka sama (2. odst. 22. čl. ZDSS).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 400/2005
• VDS sodba in sklep Pdp 699/2005
• VDS sodba Pdp 1098/2005