VDS sodba Pdp 903/2004

Jedro

Ker je tožnica na delu pri toženi stranki ostala tudi po preteku

časa, za katerega je sklenila PZ za določen čas, se v skladu z

54. čl. ZDR šteje, da je tožnica sklenila PZ za nedoločen čas.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča

prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je

ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi na delih

natakarice v lokalu Gostilna Lovec, Rakek za nedoločen čas (1.

točka izreka). Razsodilo je, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen

čas ni bila odpovedana z 31.1.2004 ali kdaj kasneje in je še v

veljavi, zato je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na

njeno delo, ter ji za čas, ko ni delala po krivdi tožene stranke,

v delovno knjižico vpisati delovno dobo in plačati pripadajoče

davke in prispevke, ji plačati neto plače in druge prejemke, kot

da bi delala tudi od 1.2.2004 dalje do datuma ponovnega pričetka

dela tožnice, zapadle zneske mesečne plače in druge prejemke z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vsakokratne mesečne

zapadlosti posameznega zneska do dneva plačila, v 8 dneh pod

izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka

dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 33.660,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje do datuma plačila, v 8 dneh pod izvršbo (3. točka

izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo in navajala, da so

opravljali selitev podjetja iz Rakeka v Planino pri Postojni in

so ob tej priliki založili vso dokumentacijo v zvezi s tožničinim

primerom, zato tudi niso mogli pravočasno posredovati svoj

odgovor na poziv sodišča, katerega so prejeli dne 2.4.2004.

Tožena stranka je majhno podjetje in ker še nikoli niso imeli

podobnega primera, so predlagali, da sodišče izda nov poziv za

obnovitev postopka, v tem času pa si bo tožena stranka poiskala

odvetnika, ki bo ščitil interese podjetja, saj so prepričani, da

je bilo sodišče le enostransko informirano v tej zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo

sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona

o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP),

upoštevaje pri tem 2. odst. 338. člena ZPP, ki določa, da se

zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja.

Neupošteven je pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni mogla

odgovoriti na tožbo iz razloga, ker so se selili iz Rakeka v

Planino pri Postojni in ob tem založili vso dokumentacijo. Iz

predloženega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi

stranki tožbo s pozivom na odgovor vročilo dne 2.4.2004, kot to

izhaja iz podpisane in žigosane vročilnice. V pozivu na odgovor

na tožbo z dne 25.3.2004 je sodišče toženo stranko opozorilo (3.

točka poziva), da če v roku 30 dni ne bo odgovorila na tožbo, ali

če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, bo sodišče izdalo sodbo, s

katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudno sodbo) (2. odst.

277. člena ZPP). Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo

zamudno sodbo dne 4.5.2004, saj tožena stranka ni podala odgovora

na tožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljenost

tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so v tožbi navedena, da

pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnica predložila in

tudi ne v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Tožnica je

sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.2.2003 do

31.12.2003 za opravljanje dela natakarice zaradi povečanega

obsega dela, po poteku časa pa je z delom nadaljevala. Tožnica je

pri toženi stranki neprekinjeno delala do 31.1.2004, ko ji je

direktor na sestanku dejal, da jo bo odjavil z dnem 29.2.2004.

Tožnica je dne 2.2.2004 zbolela in bila v bolniškem staležu do

27.2.2004. Ko ji je tožena stranka dne 27.2.2004 fizično

preprečila dostop do delovnega mesta, je vložila tožbo, saj je

menila, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena

v nasprotju s pogoji iz 52. člena Zakona o delovnih razmerjih

(Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR).

ZDR v 52. členu določa pogoje, pod katerimi se sklene pogodba o

zaposlitvi za določen čas, 54. člen ZDR pa določa posledice

nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in

določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v

nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec

na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o

zaposlitvi, se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za

nedoločen čas. Iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je tožnica

s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od

1.2.2003 do 31.12.2003, iz zapisnika Inšpektorata RS za delo z

dne 2.2.2004 in iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela pa

izhaja, da je tožnica pri toženi stranki delala tudi po

31.12.2003, ko ji je potekel čas po pogodbi o zaposlitvi. S tem

je bil izpolnjen pogoj iz 54. člena ZDR in je sodišče prve

stopnje pravilno štelo, da je tožnica s toženo stranko sklenila

pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor tožene stranke, da so

majhno podjetje in še nikoli niso imeli podobnega primera, zato

predlagajo, da jim sodišče izda nov poziv na obnovitev postopka.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da veljavna zakonodaja ne

predvideva primerov, ko bi manjša podjetja imela določene

"bonitete" v smislu vodenja sodnih postopkov. Sodišče mora

delovati v skladu z veljavno procesno zakonodajo, ki določa način

vodenja postopkov. ZPP v 318. členu določa, da če tožena stranka

v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo, izda

sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba),

če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

2. da na gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati

(3. odst. 3. člena tega zakona),

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so

navedena v tožbi,

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v

nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z

dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na

podlagi 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi

ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer

tiste, ki so bili za pravdo nujno potrebni po določilih 155.

člena ZPP. Višino stroškov je pravilno priznalo upoštevaje

veljavno Odvetniško tarifo in vrednost točke 110,00 SIT.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo

sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu

ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 795/2004
• VDS sodba Pdp 198/2000
• VDS Sodba Pdp 1768/2000