VDS sklep Pdp 582/2004

Jedro

Ustava RS prepoveduje dejanja nelojalne konkurence, kamor spada tudi ravnanje v nasprotju s prepovedjo konkurenčne klavzule, in sicer tako za posameznika, ki z okoriščanjem znanj konkurira in škoduje delodajalcu, za katerega je prej delal, kakor tudi za novega delodajalca, za katerega dela posameznik kljub prepovedi. Ta zaščita pa ni absolutna, zlasti v konkurenci s pravico do proste izbire zaposlitve in je tudi glede na določbe ZDR, ki se nanašajo na prepoved konkurence (in glede na določbe pogodbe o zaposlitvi) omejena le na pravico do odškodnine. Delodajalec torej ne more prepovedati delavcu opravljanje dela pri drugem delodajalcu, temveč zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule lahko zahteva le odškodnino.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencu prepoveduje opravljanje dela na delovnem mestu obratni vzdrževalec merilno regulacijskih naprav in podobnih delih, v družbi V. V. K. d.d., pri katerih bi uporabljal ter izkoriščal tehnično - tehnološka in poslovna znanja, ki jih je pridobil z delom ter v zvezi z delom pri tožniku, še zlasti dela, ki pomenijo proizvodnjo, prodajo in vzdrževanje merilnih naprav ter opreme za industrijsko procesno krmiljenje in sicer do dne 15.12.2005 ter zahtevek, da mu je toženec dolžan povrniti vse stroške te začasne odredbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje začasne odredbe dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. Ugotovilo je, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z mnenjem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni dovoljeno izdati regulacijske začasne odredbe. Strinja se sicer, da se takšne odredbe izdajajo le izjemoma, zgolj v situacijah, ko predlagatelju nastaja nenadomestljiva škoda. Meni, da je verjetno izkazal obstoj nedenarne terjatve in sicer z vložitvijo tožbe in predložitvijo pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in tožencem, ki vsebuje konkurenčno klavzulo. Spoštovanje konkurenčne prepovedi je pogodbeno dogovorjeno, kar pomeni, da je toženec prevzel pogodbeno obvezo in iz tega razloga je nedenarna terjatev tudi verjetno izkazana. Sodišče napačno ugotavlja, da bi z izdajo začasne odredbe poseglo v odnos med tožencem in podjetjem V. V. K. d.d., saj lahko pri novem delodajalcu opravlja vsa druga dela, razen strogo specialističnih del, ki jih je toženec opravljal za tožnika. V primeru, da je toženec sklenil pogodbo o zaposlitvi izključno za dela, ki jih je prej opravljal za tožnika, gre za šolski primer kršenja pogodbeno sprejetih obveznosti, ki opravičujejo izdajo regulacijske začasne odredbe. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko se sklicuje na 39. in 40. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Tožnik se opira predvsem na določilo 38. člena ZDR, ki ima podlago v 3. odst. 74. člena Ustave RS. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni izkazal nobenega od pogojev za izdajo začasne odredbe. Izkazal je najpomembnejši pogoj in sicer nastajanje težko nadomestljive škode, kar izkazuje z izpiskom prihodkov v letu 2003, ki jih je ustvaril z izvajanjem storitev za podjetje V. V. K. d.d.. Izkazal je tudi nadaljnjo predpostavko za izdajo začasne odredbe in sicer, da tožencu v primeru izdaje začasne odredbe ne bi nastale nikakršne neugodne posledice. Toženec ima z novim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ne bi zato ostal brez sredstev za preživljanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in ugodi predlogu.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno zavrnilo in da v postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke pa izda sodišče začasne odredbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 - 75/02). Po določbi 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora izkazati poleg tega še vsaj enega od nadaljnjih pogojev, predpisanih v 2. odst. istega člena zakona.

Iz predloga za izdajo začasne odredbe je mogoče povzeti, da je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe iz razlogov po 272. členu ZIZ. Izdajo začasne odredbe je predlagal zato, ker obstaja resna nevarnost, da bo zaradi poteka 24 mesečnega roka uveljavitev nedenarne terjatve (spoštovanje pogodbene konkurenčne klavzule) onemogočena ter, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, z izdajo začasne odredbe pa toženec v primeru neutemeljenosti začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe je glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja verjetno izkazan obstoj terjatve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da verjetnost obstoja nedenarne terjatve dosedaj še ni izkazana. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče.

Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da je toženec sklenil s tožnikom pogodbo o zaposlitvi z dne 1.2.2003, s katero se je v 10. členu zavezal, da ne sme v času med trajanjem delovnega razmerja in 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu na svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bo izkoriščal tehnično - tehnološka ali poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. V času trajanja konkurenčne klavzule je delavec dolžan obveščati delodajalca o pridobitnih poslih in delih, ki jih želi opravljati, delodajalec pa mu je dolžan v 15 dneh sporočiti svoje stališče, sicer se smatra, da delodajalec ne uveljavlja konkurenčne klavzule. V kolikor delavec ne spoštuje konkurenčne klavzule je dolžan delodajalcu plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku. Toženec je dne 2.10.2003 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje pa mu je prenehalo 15.12.2003. Dne 28.11.2003 je tožnik v skladu z določbo 10. člena pogodbe o zaposlitvi uveljavljal konkurenčno klavzulo. Iz navedb tožnika izhaja, da se je toženec po prenehanju delovnega razmerja pri tožniku zaposlil pri novem delodajalcu V. V. K. d.d., pri katerem opravlja identična dela, kot jih je opravljal pri tožniku. Za tožnika je podjetje V. V. K. d.d. najbolj pomemben poslovni partner, pretežni del letnega prometa je bil ustvarjen ravno s tem podjetjem. Od zaposlitve toženca pri navedenem podjetju to podjetje s tožnikom poslovno ne sodeluje več.

Tožnik v tožbi z dne 29.3.2004 uveljavlja več zahtevkov in sicer, da je toženec dolžan prenehati s kršitvami konkurenčne klavzule, da je dolžan prenehati opravljati vsa dela, ki pomenijo kršitev konkurenčne klavzule in da je dolžan prenehati uporabljati ter izkoriščati tehnično - tehnološka in poslovna znanja. Zaradi kršitve konkurenčne klavzule in zaradi nepooblaščenega posredovanja poslovnih skrivnosti zahteva plačilo pavšalne odškodnine. S predlagano začasno odredbo tožnik zahteva, da se tožencu prepove opravljanje dela na delovnem mestu obratni vzdrževalec pri novem delodajalcu za čas veljavnosti konkurenčne klavzule. Po določbi 10. člena pogodbe o zaposlitvi sklenjene med tožencem in tožnikom toženec ne sme opravljati del in sklepati poslov pri katerih bi izkoriščal tehnično - tehnološka ali poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu še 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri tožniku. V kolikor delavec ne spoštuje konkurenčne klavzule je dolžan delodajalcu plačati odškodnino.

Ustava RS v 4. odst. 74. člena prepoveduje dejanja nelojalne konkurence, kamor spada tudi ravnanje v nasprotju s prepovedjo konkurenčne klavzule, in sicer tako za posameznika, ki z okoriščanjem znanj konkurira in škoduje delodajalcu, za katerega je prej delal, kakor tudi za novega delodajalca, za katerega dela kljub prepovedi. Ta zaščita pa ni absolutna, zlasti v konkurenci s pravico do proste izbire zaposlitve (2. odst. 49. člen Ustave RS) in je tudi glede na določbe ZDR, ki se nanašajo na prepoved konkurence in v konkretni zadevi tudi pogodbe o zaposlitvi omejena le na pravico do odškodnine. Delodajalec torej ne more prepovedati delavcu opravljanje dela pri drugem delodajalcu, temveč zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule lahko zahteva le odškodnino. Verjetnost terjatve je zato v konkretni zadevi izkazana le glede plačila pavšalne odškodnine, kar pa ni predmet začasne odredbe.

Ker torej v predmetni zadevi verjetnost terjatve ni izkazana, tudi zatrjevanje težko nadomestljive škode ne more biti odločilno. Sklicevanje na težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetno izkazani terjatvi.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1575/2003
• VDS sklep Pdp 1855/2003
• VDS sklep Pdp 905/2004