Sodba VIII Ips 471/2006

Jedro

Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas mora biti podan ob sklenitvi take pogodbe. Če je razlog takrat podan, ni ovire, da ne bi bil tudi zapisan v pogodbi, ki mora biti izrecno pisna in vsebovati tudi čas trajanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas in je ves čas vedela, da ima tako sklenjeno pogodbo. V pogodbi ni bil določen razlog, zaradi katerega se sklepa delovno razmerje za določen čas, vendar to ni kršitev, ki bi imela za posledico transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. V skladu s peto alinejo prvega odstavka 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) je v pogodbi o zaposlitvi treba določiti čas trajanja delovnega razmerja. Samo če čas trajanja ni pisno določen, se po 10. členu ZDR domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Ker je bil čas trajanja delovnega razmerja določen in je tožnica vedela, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.9.2004 do 31.8.2005, je sodišče tožbene zahtevke v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo: ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 31.8.2005 temveč še vedno traja, tožena stranka jo je dolžna pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je opravljala pred prenehanjem, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo prijaviti v socialna zavarovanja, ter ji plačati nadomestilo plače za čas od 1.9.2005 do vrnitve na delo. Določitev razloga v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, res ni opredeljena kot bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi v 29. členu ZDR. Ker pa gre za posebne in strožje določbe glede obličnosti in vsebine, jih je treba razlagati ozko in v skladu z namenom varstva delavca kot šibkejše stranke ter preprečevanja zlorabe tega instituta. Delavec mora že ob nastopu dela vedeti, iz katerega razloga sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas. ZDR v 10. členu določa sankcijo za kršitev pravil o obličnosti, ki je pri tovrstnih pogodbah konstitutivnega pomena. Da mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas naveden razlog, ki opravičuje sklenitev take pogodbe, izhaja tudi iz prvega odstavka 77. člena ZDR, ki veže prenehanje pogodbe tudi na prenehanje razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Zato je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki ne opredeljuje razloga, zakaj je prišlo do zaposlitve za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom, kar ima za posledico preoblikovanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas v nedoločen čas že na podlagi zakona.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo "na podlagi 1., 2. in 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku". Navaja, da je drugostopno sodišče v zmoti, ko ugotavlja, da je že prvostopno sodišče ugotovilo, da za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bilo nobenega razloga. Tožnica je sklenila delovno razmerje za opravljanje dela "individualna in skupinska pomoč ter druga dela", za katero se zahteva VII. stopnja izobrazbe - univerzitetni diplomirani psiholog ali pedagog z opravljenim strokovnim pedagoškim izpitom. Tožnica strokovnega izpita ni imela, kar pomeni, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas zato, ker se na razpis ni prijavil noben kandidat z ustrezno izobrazbo. V naslednjem šolskem letu je bilo isto delovno mesto ponovno objavljeno in je bila izbrana kandidatka, ki izpolnjuje vse zahtevane pogoje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila z laično vlogo. Take vloge revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP ni moglo upoštevati.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Tožena stranka ne navaja, ne izrecno ne smiselno, nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo. Pavšalno sklicevanje na vse revizijske razloge ne zadošča, saj revizijsko sodišče ne more ugibati, katero kršitev ima revidentka v mislih. Sklicevanje na "popolnoma spremenjeno dokazno oceno" pa kaže predvsem na nestrinjanje tožene stranke z dejanskim stanjem, kar pa po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče se strinja s popolnimi in pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe in v zvezi z revizijskimi navedbami le še dodaja. V 52. členu ZDR so primeroma našteti razlogi oziroma primeri, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Kot izhaja iz drugega odstavka tega člena gre za omejitve v tem smislu, da je pogodbo o zaposlitvi za določen čas mogoče skleniti le v primerih, določenih z zakonom (ZDR ali drugim zakonom) ali s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Pogodba o zaposlitvi, ki ni sklenjena v tako določenih primerih, je sklenjena v nasprotju z zakonom, kar ima za posledico zakonsko domnevo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (54. člen ZDR).

Navedeno pomeni, da mora biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas podan ob sklenitvi take pogodbe. Če pa je takrat podan, ni ovire, da bi bil tudi zapisan v pogodbi, ki mora biti izrecno pisna in vsebovati tudi čas trajanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog v pogodbi tožnice ni zapisan zato, ker si ravnatelj ni znal razlagati, katero določilo iz 52. člena ZDR bi bilo najustreznejše (stran 4 prvostopne sodbe). Sodišče druge stopnje je presodilo, da to kaže na to, da razlog sploh ni obstajal in je šlo za fiktivno sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Da je taka presoja sodišča druge stopnje pravilna, kažejo tudi revizijske navedbe, saj tožena stranka navaja povsem nov razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in to razlog, ki ga je poznala prejšnja zakonodaja (drugi odstavek 14. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90), v letu 2004 in 2005 veljavni ZDR pa ne več. Poznal pa je ta razlog Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in nasl. - ZOFVI), vendar se na ta razlog ali na druge dopustne razloge za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (109. člen ZOFVI) tožena stranka tekom rednega sodnega postopka ni sklicevala in sodišče v tej smeri zato ni izvajalo nobenega dokaznega postopka. Nenazadnje pa na to, da tudi tega razloga dejansko ni bilo, kažejo že druge ugotovljene okoliščine. Tako v šolskem letu 2004/2005, kot v šolskem letu 2005/2006, je bilo isto delovno mesto razpisano spet za določen čas in v drugem šolskem letu je bila (za določen čas) izbrana kandidatka, ki naj bi izpolnjevala vse zahtevane pogoje, iz razloga "začasno povečan obseg dela".

V pogodbi o zaposlitvi ni naveden razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi obstajal katerikoli od dopustnih razlogov za sklenitev takega delovnega razmerja. Zato je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (54. člen ZDR), ugotovilo obstoj delovnega razmerja ter ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim tožbenim zahtevkom.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan in je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 98/2007
• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 87/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 39/2016