Sodba I Ips 23/2005

Jedro

Odločilno okoliščino za obstoj kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ predstavlja obsojenčevo lažne zatrjevanje, da bo najeto vozilo vrnil do določenega datuma, čeprav že takrat namena vrnitve vozila ni imel. S takšnimi neresničnimi navedbami je obsojenec predstavnika oškodovanca preslepil, da mu je izročil vozilo, česar pa ne bi storil, če bi vedel, da obsojenec vozila ne namerava vrniti. Zato dejstvo, da je obsojenec ob najemu vozila navajal, da ga rabi za poroko, ni odločilno za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja goljufije, čeprav je tudi s takšnimi navedbami predstavnika oškodovanca prepričeval v resnost najema vozila in s tem utrjeval njegovo zmoto.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega E.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega E.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ (točka 1) ter kaznivega dejanja krive ovadbe po 4.

odstavku 288. člena KZ (točka 2). Izreklo mu je pogojno obsodbo ter za dejanje pod točko 1 določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let, s posebnim pogojem, da v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancu znesek 1.523.000,00 SIT. Za kaznivo dejanje pod točko 2 pa mu je izreklo denarno kazen 120.000,00 SIT, ki jo mora plačati v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sodbe. Oškodovancu je prisodilo premoženjsko pravni zahtevek v višini 1.523.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s presežkom pa ga je napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 70.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je deloma ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjsko pravnem zahtevku spremenilo tako, "da se rok za izpolnitev dajatve določi na 15 dni", sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zagovornika dne 12.1.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter predlagala, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe ali pa zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec A.F. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je v opisu nakazana vzročna zveza med lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin glede vrnitve vozila in izročitvijo vozila in da navedba namena izposoje vozila zgolj pojasnjuje lažnivo prikazovanje in utrjevanje zmote glede obsojenčevega namena vrnitve vozila. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec lažnivo prikazoval okoliščine, ki so vplivale na izročitev vozila že ob sklenitvi "rent-a-car izposoje vozila". Zato niso utemeljene navedbe zahteve, da niso zajeti vsi znaki kaznivega dejanja goljufije, pač pa kvečjemu znaki kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ. Vse ostale navedbe pomenijo nedopustno uveljavljane zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali pa so povsem nekonkretizirane, tako da jih ni mogoče preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikov zahteve ne prepričajo razlogi višjega sodišča (v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije), s katerim je kot pravno nepravilno zavrnilo pritožbeno stališče zagovornikov, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije.

Zagovornika ob nespremenjeni argumentaciji vztrajata pri oceni, da iz izreka sodbe ne izhaja, kaj naj bi obsojenec lažno zatrjeval ob najemu vozila, razen samega namena najema vozila, kar pa ni predmet najemne pogodbe. Zato bi bilo mogoče po njunem mnenju obsojencu kvečjemu očitati kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ.

Zagovornika pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP) poudarjata zgolj namen najema vozila. Dejstvo, da je obsojenec ob najemu vozila navajal, da ga rabi za poroko, ni odločilno za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja goljufije, čeprav je tudi s takšnimi navedbami predstavnika oškodovanca prepričeval v resnost najema vozila in s tem utrjeval njegovo zmoto. Odločilno okoliščino za obstoj kaznivega dejanja predstavlja, kot je pravilno poudarilo tudi pritožbeno sodišče, obsojenčevo lažne zatrjevanje, da bo najeto vozilo vrnil do 8.5.2000, čeprav že takrat namena vrnitve vozila ni imel. S takšnimi neresničnimi navedbami je obsojenec predstavnika oškodovanca preslepil, da mu je izročil vozilo, česar pa gotovo ne bi storil, če bi vedel, da obsojenec vozila ne namerava vrniti. V opisanem dejanju se zato tudi po mnenju Vrhovnega sodišča navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je bilo kaznivo dejanje goljufije dokončano z izročitvijo vozila obsojencu, saj je bilo ugotovljeno, da je pri obsojencu že ob sklepanju najemne pogodbe obstojal goljufivi namen. Kolikor vložnika zahteve to zanikata in dvomita v obsojenčevo krivdo glede na to, da je obsojenec še dva dni po najemu vozilo uporabljal, uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz enakega razloga, ker zagovornika v nasprotju z zakonom izpodbijata dejansko stanje, Vrhovno sodišče tudi ni upoštevalo nadaljnjih navedb zagovornikov, ki jih sicer označita kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, da ni nobenih neposrednih in posrednih dokazov za obsodbo in da bi sodišče v dvomu, ob upoštevanju načela in dubio pro reo, moralo obsojenca oprostiti obtožbe. Tudi takšni dvomi zagovornikov v zadostnost dokazov za obsodbo pomenijo zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi. Neupoštevne so tudi navedbe vložnikov zahteve, da obstaja "precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanih sodb z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku", saj so povsem nekonkretizirane in jih zato ni mogoče preizkusiti.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 143/98
• Sodba I Ips 321/2002
• Sodba I Ips 5/96