Sodba I Ips 321/2002

Jedro

Presoja okoliščin, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja goljufije (1. odstavek 217. člena KZ).

Izrek

Zahteva obs. B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 12.4.2001 sta bila obs. B.M. in obs. S.C. spoznana za kriva kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obs. B.M. je bila izrečena kazen pet mesecev zapora, obs. S.C. pa po 50. členu KZ pogojna obsodba, v njej pa določena kazen štiri mesece zapora ter preizkusna doba treh let. Obsojencema je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka ter plačilo povprečnin, in sicer obs. B.M. v znesku 50.000,00 SIT, obs. S.C. pa v znesku 40.000,00 SIT. Po pooblastilu določbe 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je obs. B.M. dolžan oškodovani Zavarovalnici A. d.d., p.e. M.S. povrniti znesek 510.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2000 dalje do plačila. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.8.2002 zavrnilo pritožbo obs. B.M. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oprostilo pa ga je povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obs. B.M. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil priporočeno po pošti dne 4.11.2002 zahtevo za varstvo zakonitosti in dne 11.11.2002 "popravek zahteve za varstvo zakonitosti" zaradi zmotne uporabe določb kazenskega zakonika. Zahteva za varstvo zakonitosti in njen popravek, ki ga je šteti kot pravočasno vloženo dopolnitev, ne vsebujeta končnega predloga. Iz njene vsebine se da sklepati, da se obs. B.M. zavzema za ugoditev zahtevi s spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe iz obsodilne v oprostilno.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi tako, da pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V izreku pravnomočne sodbe ni konkretno opisano, da je bil T.M. kot likvidator škod pri zavarovalnici v zmoti glede odločilnega dejstva, da je zavarovalnica dolžna plačati obsojencu odškodnino in je zaradi te dolžnosti bila sklenjena poravnava in je odškodnina plačana. Z v izreku sodbe opisano fingirano prometno nezgodo, ki ji je dodan še opis že prej nastale škode in način njenega nastanka, ni opisano, da je bil strokovnjak na področju zavarovalništva zapeljan v zmoto in je zato nekaj storil v škodo zavarovalnice. Ravnanje obsojenca bi lahko, po podatkih v spisu, imelo znake kakšnega drugega kaznivega dejanja. Za goljufijo ne zadošča sama prijava očitno fingirane prometne nezgode, za katero so to ugotovili policisti in bi to moral prav gotovo ugotoviti tudi zavarovalniški strokovnjak - inženir strojništva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe določb kazenskega zakonika, obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Iz obrazložitve zahteve, v kateri trdi, da ni storil kaznivega dejanja goljufije, ker ni upravičenec do odškodnine, sledi, da nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372.

člena ZKP. Očitno meni, da dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

Kaznivo dejanje goljufije stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Za lažno prikazovanje dejanskih okoliščin gre vselej, kadar storilec pri drugi osebi ustvari o določenih okoliščinah zmotno predstavo, ki je posledica lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Posledica storilčevega ravnanja se kaže v škodljivem razpolaganju ogoljufane osebe z njenim ali s tujim premoženjem.

Obsojencu je očitano, da je v sostorilstvu s soobs. S.C. spravil v zmoto in zapeljal T.M., da je dne 13.6.2000 sklenil poravnavo, po kateri je obsojencu bilo izplačano 510.000,00 SIT. Slednje pa je dosegel s tem, da je vložil odškodninski zahtevek na A.K. kot podružnici Zavarovalnice A. p.p. M.S., v katerem je navedel, da naj bi dne 31.5.2000 ob 21.30 uri C. zapeljal z lokalne na glavno cesto, po kateri je sam pravilno vozil. Iz izreka pravnomočne sodbe, ki vsebuje tudi konkreten opis ravnanja soobs. S.C., je glede na to razvidno, da je obsojenec lažno prikazal okoliščine, povezane s povzročiteljem prometne nesreče in s tem z načinom njenega nastanka. Gre za navedbo neresničnih dejstev, ki so po vsebini predstavljala zavajanje zastopnika zavarovalnice in ki so takšna, da so bila sposobna povzročiti njegovo ravnanje v škodo zavarovalnice.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je skladno z v izreku pravnomočne sodbe opisanim dejanjem, je sodišče pravilno presodilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje. Bistvena je namreč ugotovitev, da je obsojenec povzročil prometno nesrečo dne 19.5.2000 in s tem tudi škodo na avtomobilu, ki ga je vozil. Z vložitvijo odškodninskega zahtevka, v katerem je prikazal fingirano prometno nesrečo, je dosegel neupravičeno izplačilo škode, za katero je bil sam odgovoren. Zato ni sprejemljivo stališče vložnika zahteve, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno le v primeru, če bi poleg lažnih navedb glede nastanka prometne nesreče, obsojenec lažno tudi prikazoval zastopniku zavarovalnice, da je upravičenec do odškodnine. Dejstvo, da je zavarovalnica na podlagi obsojenčeve prijave izplačala odškodnino njemu in ne bratu kot lastniku osebnega avtomobila, v takem položaju ni odločilno za presojo njegovega goljufivega ravnanja. Posebej še, ker lahko storilec tega kaznivega dejanja deluje z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi zase kot tudi za koga drugega. To pa pomeni, da kaznivo dejanje ne bi bilo izključeno tudi v primeru, če bi zavarovalnica na podlagi obsojenčeve prijave odškodninskega zahtevka, kakršnega je podal, izplačala škodo lastniku avtomobila in ne njemu samemu. Sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je zaključilo, da so v dejanju obsojenca vsebovani vsi zakonski zanki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zaradi tega ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. B.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo postopka ter iz podatkov spisa razvidnih premoženjskih razmer in pridobitnih sposobnosti obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 143/98
• Sodba I Ips 23/2005
• Sodba I Ips 5/96