Sodba I Ips 5/96

Jedro

Ali je obsojenec pri nabavi blaga ravnal z goljufivim namenom, kot je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, ali pa blaga ni plačal iz razlogov, ki jih je navajal v svojem zagovoru in ki ga sodišče ni upoštevalo, je vprašanje pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja in ne kršitve kazenskega zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obs. S.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ-77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in s posebnim pogojem, da v roku dveh mesecev plača oškodovancema znesek 54.361,00 SIT z obrestmi.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. S.P. dne 12.12.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in predlaga, da naj vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da se zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Meni, da zagovornik v zahtevi oporeka pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni predmet tega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik utemeljuje uveljavljano kršitev kazenskega zakona s tem, da v obsojenčevem ravnanju ni podan direktni naklep glede storitve očitanega mu kaznivega dejanja, oziroma, da ni dokazano, da bi obsojenec že v trenutku, ko je z oškodovancema sklenil posel, ravnal z goljufivim namenom. Obsojenec ni plačal nabavljenega blaga (mesa in mesnih izdelkov) iz razloga, ker je bil del tega blaga pokvarjen, ne pa zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist. Po stališču obrambe je bilo blago pokvarjeno, saj je obsojenčev zagovor potrdila priča M., medtem ko preostalih prič (dveh upravnikov počitniških domov, ki sta prevzela blago od obsojenca) sodišče ni hotelo zaslišati. Ker v obsojenčevem ravnanju ni podan zakonski znak kaznivega dejanja goljufije - direktni naklep, ali vsaj glede tega znaka kaznivega dejanja obstaja dvom, zagovornik meni, da bi moralo sodišče v skladu z načelom "v dvomu v prid obdolžencu", obsojenega oprostiti obtožbe.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik ne pove konkretno, katero kršitev kazenskega zakona uveljavlja. Po oceni vrhovnega sodišča pa je iz vsebine njegove zahteve razvidno, da ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč izpodbija le pravilnost in popolnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Ali je obsojenec pri nabavi blaga ravnal z goljufivim namenom, kot je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, ali pa blaga ni plačal iz razlogov, ki jih je navajal v svojem zagovoru in ki ga sodišče ni upoštevalo, ker je imelo za dokazano, da je prevzel od oškodovancev neoporečno blago, je namreč vprašanje pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja in ne kršitve kazenskega zakona. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člen ZKP). Sicer pa je na ugotovljeno dejansko stanje, da je obsojenec že pri sklenitvi posla ravnal z goljufivim namenom, sodišče pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ-77.

Po povedanem kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik, ni podana, oziroma ni zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je vrhovno sodišče njegovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 230/96
• Sodba I Ips 143/98
• Sodba I Ips 321/2002