<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 358/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.358.2008

Evidenčna številka:VS2004652
Datum odločbe:05.03.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 1548/2007
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - odločba o kazenski sankciji - izrek enotne kazni - stranska denarna kazen - obremenjevanje in uničenje okolja in prostora - širjenje nedovoljenih posegov v okolje

Jedro

Enotno kazen izreče sodišče ob upoštevanju posameznih določenih kazni in ne sme posamezne kazni določiti oziroma jo izreči šele pri izreku enotne kazni.

Izrek

I. Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in se obsojenemu F.P. stranska denarna kazen ne izreče.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 4.10.2007 obsojena F.P. in A.M. spoznalo za kriva kaznivih dejanj velike tatvine po drugem odstavku 212. člena v zvezi s 25. členom ter kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 333. členu v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ). Obsojenemu F.P. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let ter mu izreklo stransko denarno kazen v znesku 8.000 EUR. Obsojeni A.M. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter ji izreklo stransko denarno kazen v znesku 1.000 EUR. Sodišče je obema obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.4.2008 pritožbo zagovornika obsojenega F.P. zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi zagovornika obsojene A.M. pa je delno ugodilo, spremenilo opis kaznivega dejanja v delu, ki se nanaša na obsojenko ter spremenilo odločbo o kazenski sankciji tako, da je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčev zagovornik in vrhovni državni tožilec. Obsojenčev zagovornik v uvodu zahteve uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V nadaljevanju zahteve navaja, da se postavlja resno vprašanje, ali sta se obdolženca zavedala protipravnosti svojega početja, sodba v tem delu nima ustreznih razlogov in se je ne da preizkusiti. V konkretnem primeru naj ne bi bil izpolnjen noben zakonski znak kaznivega dejanja tatvine. Korist od kaznivega dejanja bi si lahko pridobila le pravna oseba, fizična oseba pa le dobiček, ki je bistveno manjši od odvzetega peska in tudi dodatno obdavčen. Pravna opredelitev kaznivega dejanja je v tem pogledu zelo sporna, saj je obdolženec vse počel kot direktor svoje družbe in če se je že kdo okoristil, ni bil to on osebno, temveč njegova družba. Obsojencu naj ne bi bilo dokazano, da si je protipravno prilastil tujo premično stvar, niti ni na ustrezen način ugotovljena vrednost le-te. Kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora naj ne bi bilo podano, saj se ista stvar dvakrat ne more uničiti, saj je bila gramoznica na spornem zemljišču že veliko prej, preden je vanj posegla obsojenčeva družba. Vse kar je bilo povezano s tem kaznivim dejanjem je izvajala obdolženčeva družba in ne on kot fizična oseba, zato je tudi glede tega kaznivega dejanja vprašljivo, ali je možno za dejanje enostavno bremeniti obdolženca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma, da razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v novo odločitev.

3. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve določb drugega odstavka 36. člena KZ v povezavi s 5. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter petega odstavka 364. člena v povezavi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Navaja, da sta bili obsojencema izrečeni stranski denarni kazni poleg izrečene pogojne obsodbe za obe kaznivi dejanji, ne pa, kot bi bilo pravilno, zgolj ob kazni zapora, ki sta bili določeni v pogojnih obsodbah za kaznivo dejanje velike tatvine. Iz odločbe o sankciji izhaja, da sta bili stranski denarni kazni za obsojena izrečeni tudi za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, čeprav to dejanje ni bilo storjeno lucri causa. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji. Vrhovno sodišče naj obsojencema izreče pogojno obsodbo, v kateri se jima za kaznivo dejanje tatvine poleg določene kazni zapora, določi še stranska denarna kazen. Kolikor bo Vrhovno sodišče štelo, da takšna sprememba s stališča prepovedi reformatio in peius ni dopustna, naj pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obsojencema stranski denarni kazni ne izrečeta.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana, vprašanje pravne zmote, ki ga uveljavlja zahteva je v obeh sodbah utemeljeno zavrnjeno, prav tako pa so neutemeljene navedbe zahteve, da si obdolženec ni pridobil nobene premoženjske koristi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrne .

B./1

K zahtevi zagovornika obsojenega F.P.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbo, da se postavlja resno vprašanje, ali se je obsojenec, glede na spremembo zakonodaje s področja rudarstva, zavedal protipravnosti svojega početja, smiselno izpostavlja vprašanje pravne zmote v kateri naj bi bil obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta se do navedenega vprašanja opredelili in razumno ugotovili, da se obsojenec že vrsto let ukvarja z gradbeno dejavnostjo, pri njej uporablja gramoz ter je strokovnjak na tem področju, zato je Zakon o rudarstvu in Zakon o varstvu okolja nedvomno poznal. Sodišče druge stopnje je ugotovilo tudi, da na zavest o protipravnosti njegovega ravnanja kaže dejstvo, da je v kasnejši fazi sprožil postopek za pridobitev koncesije. Glede na takšne razloge sodišča prve in druge stopnje, Vrhovno sodišče ocenjuje, da obsojenčeva zavest o protipravnosti njegovega ravnanja ne more biti vprašljiva. V delu, v katerem zahteva obsežno navaja, da naj obsojenec ne bi bil seznanjen, da A.M. ne more dati dovoljenja za odvoz peska iz njenega zemljišča in kjer v obsojenčevo ravnanje vpleta vlogo občine in njenih predstavnikov, ponuja lastno dokazno oceno ter uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti povsem posplošeno navaja, da ni podan noben zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine, med drugim tudi protipravno pridobljena premoženjska korist. Obsojenec da je ravnal kot direktor družbe in če se je že kdo okoristil, ni bil to on osebno, temveč njegova družba.

8. Po oceni Vrhovnega sodišča sta sodišči prve stopnje in pritožbeno sodišče pravilno ugotovili, da je bil obsojenec edini lastnik družbe G.d.o.o., ki je z njo v celoti razpolagal ter mu je služila kot njegova podaljšana roka, zato je povečanje premoženja družbe, pomenilo tudi povečanje njegovega osebnega premoženja. Prav tako ni pomembno na kakšen način je obsojenec razpolagal z odtujenim materialom po storitvi kaznivega dejanja, temveč, da se je ob storitvi le-tega zavedal njegove vrednosti in si ga je v takšni vrednosti tudi prilastil.

9. Glede kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da se ista stvar ne more dvakrat uničiti. Iz izpovedbe izvedenke izhaja, da naj bi bila ista površina že uničena od prejšnjih posegov, zato obdolžencu tega kaznivega dejanja ni mogoče očitati, niti mu ne more biti dokazano.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje korektno povzema izpovedbo sodne izvedenke C.R., ki je med drugim izpovedala, da se je zaradi obsojenčevega izkopa gramoza uničenje okolja po obsegu še povečalo, saj se je s tem gramoznica povečala in poglobila, takšna intenzivnost posega v prostor pa presega regeneracijske sposobnosti okolja. Navedeno stališče obsojenčevega zagovornika je povsem nesprejemljivo, saj pomeni, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da širjenje nedovoljenih posegov v okolje, kjer so bili le-te že izvajani, ne predstavlja uničevanja ali poškodovanja okolja, kar sta zakonska znaka kaznivega dejanja po 333. členu KZ, ne glede na intenzivnost in obseg storilčevega ravnanja.

B./2

K zahtevi vrhovnega državnega tožilca

11. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba drugega odstavka 36. člena KZ v povezavi s 5. točko 372. člena ZKP, ker sta bili obsojencema izrečeni stranski denarni kazni poleg izrečene pogojne obsodbe za obe kaznivi dejanji, ne pa kot bi bilo pravilno, zgolj ob kazni zapora, ki sta bili določeni v pogojnih obsodbah za kaznivo dejanje velike tatvine. Iz odločbe o sankciji namreč izhaja, da je bila stranska denarna kazen v znesku 8.000 EUR za obsojenca in 1.000 EUR za obsojenko izrečena tudi za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, čeprav to dejanje ni bilo storjeno lucri causa. Iz obrazložitve prvostopne sodbe sicer jasno izhaja, da je bil namen sodišča izreči obsojencema stranski denarni kazni le za kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, ne pa tudi za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da bodisi spremeni odločbo o sankciji tako, da se obsojencema izreče pogojna obsodba, v kateri se jima za kaznivo dejanje velike tatvine poleg določene kazni zapora določi še stranska denarna kazen, bodisi tako, da obsojencema ne izreče stranske denarne kazni.

12. Obsojenemu F.P. je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo v izreku katere mu je za kaznivo dejanje velike tatvine določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora pa kazen tri mesece zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v triletni preizkusni dobi ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 36. in 38. člena KZ mu je v odločbi o enotni kazni izreklo še denarno kazen v znesku 8.000 EUR. Obsojeni A.M. je prav tako izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje velike tatvine določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora kazen tri mesece zapora ter ji določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Poleg tega ji je v odločbi o enotni kazni izreklo še stransko denarno kazen v znesku 1.000 EUR.

13. V skladu z določbo drugega odstavka 36. člena KZ se sme za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, denarna kazen kot stranska kazen izreči tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom, ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali z denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje obsojencema glede na to, kako je oblikovalo odločbo o kazenski sankciji, stranske denarne kazni za kaznivo dejanje velike tatvine ni določilo. Sodišče je v razlogih sodbe sicer navedlo, da je obsojencema stransko denarno kazen izreklo le za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe, torej za kaznivo dejanje velike tatvine, vendar pa to iz izreka sodbe ne izhaja. Pravnomočen in izvršljiv postane le izrek sodbe, zato v tem primeru ni pravno upoštevno, kaj je imelo sodišče v mislih ob izrekanju kazenske sankcije oziroma kaj je navedlo v razlogih sodbe, temveč kar je zapisano v izreku izvirnika sodne odločbe.

14. V opisanem ravnanju prvostopnega sodišča, ki obsojencema za kaznivo dejanje velike tatvine ni določilo stranske denarne kazni, ni podana kršitev določbe drugega odstavka 36. člena KZ. Navedeno določilo izrek stranske denarne kazni pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena iz koristoljubnosti ne predpisuje kot obligatoren, ampak fakultativen. Če sodišče možnosti, ki jo ima pri izrekanju kazenske sankcije ne uporabi (hote ali pomotoma), kazenski zakon ni kršen.

15. V ravnanju sodišča prve stopnje pa je podana kršitev določbe 47. člena KZ, ki opredeljuje pravila za izrek enotne kazni, kadar je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil dvoje ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi (stek kaznivih dejanj). Po prvem odstavku navedene določbe mora sodišče najprej določiti kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreči za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. V obravnavanem primeru je sodišče pri izreku enotne kazni obsojencema, upoštevalo kazen, ki pri posameznem kaznivem dejanju (kaznivem dejanju velike tatvine), ni bila določena. V skladu s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj, lahko sodišče enotno kazen izreče le ob upoštevanju posameznih določenih kazni, torej ne sme posamezne kazni določiti oziroma jo izreči šele pri izreku enotne kazni.

16. Kot že rečeno, sodišče prve stopnje obsojencema za kaznivo dejanje velike tatvine stranske denarne kazni ni določilo (čeprav je iz razlogov sodbe razvidno, da je imelo ta namen), zato je tudi pri izreku enotne kazni ne bi smelo upoštevati. Glede na navedeno lahko Vrhovno sodišče kršitev prvostopnega sodišča odpravi zgolj tako, da odloči, da se obsojencu stranska denarna kazen ne izreče. Odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo kot eno izmed možnosti predlaga zahteva vrhovnega državnega tožilca, po kateri bi Vrhovno sodišče napako sodišča prve stopnje saniralo tako, da bi obsojencu pri kaznivem dejanju velike tatvine določilo stransko denarno kazen ter mu nato izreklo enotno glavno in stransko kazen bi bila upoštevaje ugotovitev, da obsojencu stranska denarna kazen za kaznivo dejanje po drugem odstavku 212. člena KZ s prvostopno sodbo ni bila določena, v nasprotju z načelom prepovedi reformatio in peus. Opisano napako prvostopnega sodišča bi lahko na način, da bi obsojencu pri kaznivem dejanju velike tatvine določilo še stransko denarno kazen ter mu nato določilo enotno zaporno kazen, ki se ne izvrši, poleg te pa še stransko denarno kazen, ki se izreče, ne da bi poseglo v navedeno načelo, odpravilo le sodišče druge stopnje, če bi to kršitev državni tožilec uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

17. Vrhovno sodišče sodbe prvostopnega sodišča v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo glede obsojene A.M., ni spremenilo. Pri obsojenki je v izreku enotne kazni v sodbi prvostopenjskega sodišča sicer podana enaka kršitev prvega odstavka 47. člena KZ kot pri obsojenemu P., vendar jo je (očitno nehote) odpravilo že višje sodišče v izreku drugostopne sodbe, ki je postal pravnomočen. Sodišče druge stopnje je namreč delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojene, spremenilo opis kaznivega dejanja v delu, ki se nanaša nanjo ter odločitev o kazenski sankciji. Izreklo ji je pogojno obsodbo v kateri ji je za kaznivo dejanje velike tatvine določilo kazen pet mesecev zapora ter ji v skladu z določilom 47. člena KZ ob upoštevanju določene kazni tri mesece zapora za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora, določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Pri tem ji stranske denarne kazni pri kaznivem dejanju velike tatvine ni določilo (in jo glede na načelo prepovedi spremembe na slabše tudi ne bi smelo določiti, saj tega ni storilo sodišče prve stopnje), niti je ni upoštevalo pri izreku enotne kazni, čeprav iz razlogov sodbe, v nasprotju z njenim izrekom izhaja, da je štelo, da je takšna sankcija izrečena, ko je navedlo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo stransko kazen tudi obtoženi A.M. Glede na to, da je izrek sodbe višjega sodišča, v katerem obsojeni A.M. stranska denarna kazen ni bila izrečena, postal pravnomočen, je s tem odpravljena kršitev, ki jo je pri izrekanju enotne kazni zagrešilo sodišče prve stopnje, zato Vrhovno sodišče odločbe o kazenski sankciji sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obsojenko, ni spremenilo.

C.

18. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca zatrjevanih kršitev ni našlo, temveč je ugotovilo, da je zahteva praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

19. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni kršilo določbo prvega odstavka 47. člena KZ ter tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, zato je Vrhovno sodišče izrek o kazenski sankciji, ki se nanaša na obsojenca spremenilo tako, da se mu stranska denarna kazen ne izreče.


Zveza:

ZKP člen 372, 372/1-5.KZ člen 36, 36/2, 47, 333.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjY5Ng==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*