VDSS Sodba Pdp 434/2022

Jedro

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je izpolnil svojo obveznost obvestiti delodajalca o odsotnosti s tem, ko je dne 14. 9. 2021 nadrejenemu delavcu - vodji proizvodnje poslal sms in ga obvestil, da ne more priti na delo in da gre k zdravniku. Tožnik je dejansko s poslanim sms sporočilom seznanil toženo stranko, da ga 14. 9. 2021 ne bo na delo, ker ga boli glava in trebuh in bo zato raje ostal doma, kar pa ne pomeni, da po tem, ko je tožnik obiskal zdravnico in mu je bil odobren bolniški stalež, ne bi bil dolžan delodajalca seznaniti, da bo odsoten dalj časa zaradi bolniškega staleža.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2021 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 13. 9. 2021, temveč je trajalo do vključno 14. 9. 2021 in je tožena stranka dolžna za to obdobje tožnika prijaviti v socialno zavarovanje in mu izplačati sorazmerni del nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 1.055,31 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2021 dalje do plačila, v presežku (obstoj delovnega razmerja in reparacijo za obdobje po 14. 9. 2021) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in posledično zoper odločitev o stroških postopka, je vložil pritožbo tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljenega materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka (14. in 15. točka 339. člena ZPP). Tožnik v pritožbi navaja, da ni neopravičeno izostal z dela, saj je bil zaradi bolezni nezmožen za delo in je o svojem izostanku z dela obvestil vodjo proizvodnje A. A., zato ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil upravičeno prepričan, da je bolniški stalež toženi stranki sporočila zdravnica, saj mu je to potrdila njegova osebna zdravnica. Tožena stranka je tožnika odjavila iz zavarovanja, ko je bolniški stalež še trajal in se ni prepričala ter predhodno pozanimala pri zdravnici o bolniškem staležu zaposlenega. Navedbo tožnika, da so mu pri osebni zdravnici povedali, da je zdravnica tista, ki pošilja potrdilo o bolniškem staležu delodajalcu, je potrdila tudi zaslišana zdravnica. Tožnik pa je vodjo proizvodnje nemudoma (prvi dan opravičene odsotnosti) obvestil, da gre k zdravniku in da ne more priti na delo. Ker je s tem toženo stranko obvestil o svoji odsotnosti in razlogih zanjo, je izostal razlog, ki ga je tožena stranka navedla v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo potrdila, da je za bolniški stalež vedela in je prihajala tožena stranka tudi v nasprotje sama s seboj, ko je tožniku očitala, da ni sporočil razlogov odsotnosti. Tožnik je ves čas postopka trdil, da razlogov za odsotnost ni sporočil delodajalcu, ker je pričakoval, da bo to storila zdravnica preko informacijskega centra SPOT, kot je to njegov zdravnik počel v preteklosti vedno, ko je tožnik zbolel. Tožnik je upravičeno sklepal, da ima za sporno obdobje odprt bolniški stalež, kar je navsezadnje ob zaslišanju potrdila tudi njegova osebna zdravnica, in sicer da je imel tožnik odprt bolniški stalež od 14. 9. 2021 do 13. 10. 2021. Zdravnica je tudi potrdila, da potrdilo o bolniškem staležu posreduje konec meseca za pretekli mesec delodajalcu, kar je vedel tudi delodajalec. V dani zadevi pa je očitno, da delodajalec pri osebni zdravnici tožnika ni preverjal, ali je tožnik v bolniškem staležu in tudi ni počakal do konca tekočega meseca (september 2021), temveč se mu je očitno mudilo s podajo izredne odpovedi. Sodišče je napačno ocenilo predhodno odjavo tožnika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj je tožena stranka tožniku poleg odjave obveznega zdravstvenega zavarovanja poslala še vabilo na zagovor, kar kaže vnaprejšnjo odločenost za podajo odpovedi. Dejstvo, da je tožena stranka tožnika predhodno odjavila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kljub omogočenemu zagovoru, kaže na to, da zagovor ne bo upoštevan, kar posledično pomeni, da je tožena stranka naredila enako, kot da zagovora sploh ne bi bilo. ZDR-1 v drugem odstavku 85. člena sicer dopušča pisno seznanitev tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja delodajalec. S tem, ko pa je tožena stranka vabilo tožniku poslala na njegov osebni elektronski naslov, to ni elektronski naslov, ki ga je zagotavljal delodajalec. Vabilo na zagovor pa tudi ni vsebovalo vsebinsko opredeljenih dogodkov, da bi delavec lahko pripravil svojo obrambo. Pisalo je le, da se tožnik ne javlja na klice. Navedeno pa ni opisano stanje, da bi tožnik lahko vedel katere dogodke ima delodajalec v mislih. Iz vabila na zagovor tožnik ni mogel razbrati kakšno nedopustno ravnanje se mu očita. V skladu z ZDR-1 je lahko razlog za izredno odpoved le takšna kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je izrecno našteta v zakonu, po vsebini in intenzivnosti pa takšna, da zaradi nje nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ni mogoče. Glede na to, da je šlo očitno zgolj in samo za nesoglasje med tožnikom in toženo stranko o tem, zakaj naj tožena stranka ne bi bila obveščena o tožnikovem bolniškem staležu, je ugotovitev, da je napadena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, več kot očitno pretirana sankcija. Napačna pa je tudi odločitev v stroškovnem delu, saj bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi in v posledici navedenega bi tožnik uspel v celoti, kar pomeni, da bi sodišče moralo odločiti, da mu mora tožena stranka povrniti vse stroške postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP ter da je pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik dne 14. 9. 2021, na prvi dan izostanka z dela, po telefonu obvestil vodjo proizvodnje pri toženi stranki A. A., da ga boli glava in da ga tega dne ne bo v službo, nato pa je vsaka aktivnost s strani tožnika povsem prenehala, vse do vložitve tožbe zoper toženo stranko. Tožena stranka je naredila prav vse, da bi se pozanimala o statusu tožnika, vendar je bil tožnik popolnoma neodziven in se ni javljal na telefonske klice tožene stranke. Sklicevanje tožnika, da pošiljanje dokumentov (vabila na zagovor in pisno obdolžitev) tožene stranke na elektronski naslov tožnika še ne pomeni, da jih je dejansko prejel, je po mnenju tožene stranke povsem neutemeljeno, saj je tožnik tekom postopka sam izjavil, da je bil seznanjen z vabilom in tudi s seznanitvijo s kršitvami. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V sodbi so navedeni razlogi o vseh pravno pomembnih dejstvih.

7. Prav tako tožnik, ko navaja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne navede konkretno nasprotij med tem, kar navaja sodišče prve stopnje v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnika o izvedbi dokaza ali prepisa zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik v obrazložitvi pritožbe ne konkretizira očitanih nasprotij, temveč zgolj prepisuje člen zakona, tako da ta pritožbeni razlog ni izkazan.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 7. 2021 za določen čas od 17. 7. 2021 do 31. 12. 2021 na delovnem mestu "pomožna in skladiščno transportna dela". Dne 13. 9. 2021 je bil tožnik zadnji dan v službi. Od 14. 9. 2021 naprej je bil odsoten z dela in se na delo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več vrnil. Dne 14. 9. 2021 je poslal nadrejenemu delavcu A. A. SMS, da ga "danes ne bo, ker ga boli glava in trebuh, zaradi česar bo raje ostal doma". Po tem datumu pa tožene stranke o odsotnosti ni obveščal in tudi ni odgovarjal na njene klice in sporočila. Tožena stranka je nato tožniku 29. 9. 2021 poslala vabilo na zagovor in pisno seznanitev z očitanimi kršitvami, vendar se tožnik zagovora 4. 10. 2021 ni udeležil in tudi ni podal pisnega zagovora, zato je tožena stranka tožniku 7. 10. 2021 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Samo dejstvo tožnikovega izostanka z dela med strankama ni bilo sporno (da je tožnik imel odobren bolniški stalež od 14. 9. 2021 do 13. 10. 2021). Sporno pa je bilo, ali je tožnik toženo stranko o razlogih za odsotnost z dela obvestil in če ne, ali je imel tožnik za to opravičen razlog. Tožnik je v SMS sporočilu, ki ga je 14. 9. 2021 ob 5:28 poslal nadrejenemu A. A. navedel, da bo konkretnega dne odsoten, ker ga boli glava in trebuh, s tem pa je navedel opravičen razlog zgolj za prvi dan odsotnosti, ne pa tudi razloga za preostale dni, saj iz vsebine sporočila ni mogoče sklepati, da bo odsotnost trajala dalj časa. Tožnik v sporočilu tudi ni navedel, da bo zaradi zdravstvenih težav obiskal osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v času pošiljanja SMS sporočila (14. 9. 2021) še ni vedel, da bo odsoten dalj časa in da mu bo odobren bolniški stalež, saj kot je sam izpovedal, je osebno zdravnico B. B. obiskal šele naslednjega dne, 15. 9. 2021, kar je potrdila tudi zdravnica B. B., zaslišana kot priča. O tem, da je tožnik v bolniškem staležu, pa ni obvestil tožene stranke in kot je sam izpovedal, se po 14. 9. 2021 več ni obračal na delodajalca, ker je mislil, da bo delodajalca obvestila osebna zdravnica.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi moral tožnik o odsotnosti in bolniškem staležu obvestiti toženo stranko in se ni mogel sklicevati, da je pričakoval, da bo delodajalca obvestila zdravnica, saj je tožnik predhodno že bil v bolniškem staležu in je s potekom obveščanja bil vsekakor seznanjen. Kot je izpovedala osebna zdravnica, s tovrstnim načinom obveščanja delodajalca nikoli niso imeli težav in sama nikoli ni obveščala delodajalca, sama je le konec meseca potrdilo za pretekli mesec o bolniškem staležu naložila na splet, od koder ga lahko delodajalec sname. Osebna zdravnica je še izpovedala, da se s tožnikom o tem, da bi ona obvestila delodajalca, nista pogovarjala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni moglo priti do nesporazuma med tožnikom in osebno zdravnico glede na to, da tožnik ni bil prvič v bolniškem staležu in je bil seznanjen s postopkom obveščanja delodajalca.

11. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je izpolnil svojo obveznost obvestiti delodajalca o odsotnosti s tem, ko je dne 14. 9. 2021 nadrejenemu delavcu – vodji proizvodnje poslal SMS in ga obvestil, da ne more priti na delo in da gre k zdravniku. Tožnik je dejansko s poslanim SMS sporočilom seznanil toženo stranko, da ga dne 14. 9. 2021 ne bo na delo, ker ga boli glava in trebuh in bo zato raje ostal doma, kar pa ne pomeni, da po tem, ko je tožnik obiskal zdravnico in mu je bil odobren bolniški stalež, ne bi bil dolžan delodajalca seznaniti, da bo odsoten dalj časa zaradi bolniškega staleža. Tožnik napačno tolmači, da ker je prvi dan odsotnosti delodajalca obvestil, da ga ne bo, da je opravičeno menil, da bo to zadoščalo tudi za vso ostalo odsotnost. ZDR-1 v 36. členu določa, da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Delodajalec mora organizirati in planirati delovni proces, zato mora biti tudi seznanjen o odsotnosti delavcev in opustitev dolžnosti obveščanja ni možno obravnavati kot minorno kršitev, kot to skuša prikazati tožnik. Tudi ko se je tožena stranka trudila, da bi ugotovila vzroke za odsotnost tožnika, je bil za klice zaposlenih pri toženi stranki nedosegljiv in prav tako ni odgovarjal na e-sporočila zaposlene pri toženi stranki. Prav tako se ni udeležil zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je delavec dolžan obvestiti delodajalca o odsotnosti z dela (bolniškem staležu), pri tem pa je tožnik obvestil delodajalca zgolj za odsotnost 14. 9. 2021, ko je navajal slabo počutje in glavobol, o nadaljni odsotnosti pa delodajalca ni obvestil. Pri tem ni bistveno, da je tožnik imel odobren bolniški stalež, saj mu tožena stranka ni očitala neopravičene odsotnosti z dela, temveč neobveščanje delodajalca o odsotnosti.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka ni pravilno izvedla postopka izredne odpovedi, ker je vabilo in pisno seznanitev s kršitvami, tožniku poslala na njegov elektronski naslov. Tožnik je sam izjavil, da je bil seznanjen tako z vabilom na zagovor kot z obdolžitvijo. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik vabilo prejel, ker mu je bilo vabilo poslano na tožnikov elektronski naslov, ki pa ga tožnik ni bil dolžan uporabljati za službene potrebe.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 109. členu ZDR-1, ki določa, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pri presoji vseh "okoliščin" se upoštevajo predvsem narava, teža in posledice kršitve ter delavčev odnos in kritičnost do svojega ravnanja, pojem "interes pogodbenih strank" pa na medsebojno razmerje med strankama, to je predvsem na delavčevo preteklo ravnanje, prognozo glede predhodnih ravnanj in podobno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pri tožniku šlo za dalj časa trajajočo odsotnost, o kateri tožnik tožene stranke ni obvestil ter se tudi ni odzival na telefonske klice sodelavcev, kar kaže na neprimeren in neodgovoren odnos tožnika do dela in ima za posledico porušen odnos med strankama. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožniku, da se na telefonske klice ni javljal, ker so bile telefonske številke neznane, saj mu je delavka tožene stranke poslala tudi elektronsko sporočilo, v katerem ga je tajnica opozorila na dejstvo, da ni sporočil razloga svoje odsotnosti in tožnik tudi na to sporočilo ni reagiral, češ da je bil v bolniškem staležu. Navedeno kaže na njegov nekritičen odnos do ravnanja, kar pa so okoliščine, ki kažejo na nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do konca odpovednega roka.

14. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

Datum zadnje spremembe:

10.01.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 526/2022
• VDSS Sodba Pdp 449/2022
• VDSS Sodba Pdp 462/2022