VDSS Sodba Pdp 504/2022

Jedro

Večerno "zapiranje" lokalov in obhodov bivalnih objektov je ena od obveznosti, ki jo je tožniku odredil vodja skupine, njemu pa poveljnik kontingenta, kar je slednji tudi jasno potrdil na zaslišanju. Dejstvo, da nadrejeni tožniku koriščenja dnevnega počitka niso omogočili, temveč so mu nasprotno odredili delo na ure, ko bi sicer moral imeti dnevni počitek, tako tožniku ne more iti v škodo.

Pri številnih kršitvah vojaške discipline in premajhnem številu pripadnikov vojaške policije ni šlo za izredne razmere, v katerih se Direktiva 2003/88/ES ne bi uporabljala, temveč izpostavljeno predstavlja zgolj toženkino neustrezno organizacijo dela, kar pa upravičenost tožnika do prisojene odškodnine še dodatno potrjuje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki znižajo na 975,62 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 298,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 7.564,15 EUR z obrestmi od 29. 3. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 20.293,68 EUR z obrestmi od 29. 3. 2016 do plačila (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne 1.282,77 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja na stališču, da tožbeni zahtevek ni zadostno substanciran. Za presojo glede zagotavljanja dnevnega počitka je odločilno, katere obveznosti je imel tožnik in kaj konkretno je počel v urah, ko naj bi imel po evidenci tožene stranke prosto. Ker ostaja nerazjasnjeno, katere naloge in obveznosti je imel tožnik, ni razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je efektivno delo opravljal največ 8 ur dnevno, kar iz predloženih evidenc jasno izhaja. V kolikor je tožnik samoiniciativno izvajal naloge v večjem obsegu, kot je navedeno v evidencah, to ne more iti v škodo delodajalcu. Sodišče povsem neobjektivno sledi izjavam tožnika in njegovih prič, ki so vse zainteresirane za izid postopka, moralo pa bi večjo težo pripisati izjavi priče A. A. ter listinskim dokazilom tožene stranke. Ker sodišče ni upoštevalo vsebine listin tožene stranke, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločalo izven trditvene podlage strank, povsem enostransko je povzemalo izpovedi prič in tožnika, diametralno nasprotnih izpovedi prič in tožnika ni ovrednotilo. Odločitev sodišča je površna in temelji na nepopolni dokazni oceni, prav tako odločitve ni mogoče preizkusiti, ugotovitve pa so tudi v nasprotju z listinami v spisu. Iz sodbe namreč ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi tožnik na posamezen dan v času ur dnevnega počitka delal. Ni jasno, od kje sodišču zaključek, da je obstajala potreba po tem, da sta obe patrulji vojaške policije vsak dan delali obhode. Kontrola baze ob večernih urah je bila rutinirana naloga, kjer se ni pričakovalo večjih zapletov. Patrulja v nastanitvene objekte ni vstopala in kontrole prisotnosti tam ni izvajala. Iz mesečnih poročil poveljnika kontingenta SVKON 28 KFOR je mogoče razbrati količino izvedenih nalog na mesečni ravni, ki pa je zelo majhna, zato ni bilo potrebe po angažiranosti vseh štirih policistov pri obhodih baze vsak dan. Ugotovitev sodišča, da sta obe patrulji VP (torej vsi štirje vojaški policisti) delali obhode vsak dan, je v izrecnem nasprotju z izpovedjo tožnika, ki je izpovedal, da ne ve točno, kdaj so bili vsi štirje aktivirani, da pa je to bilo večkrat. B. B. je bil kot vodja skupine dolžan zagotavljati dnevni počitek tako sebi kot ostalim pripadnikom, kar izhaja tudi iz zaslišanja A. A. Če ga ni mogel zagotoviti, bi o tem moral poročati svojim nadrejenim. Toženka ni odgovorna za kršitev, če je razporejanje časa in nalog v izključni pristojnosti priče B. B., kot vodje skupine. Ne strinja se nadalje z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na izredne razmere v povezavi s sodbo sodišča EU v zadevi C-742/19. Tudi izračun števila ur in višine prisojene odškodnine je materialnopravno zmoten. Odškodnina za zahtevani 11 urni počitek ne more znašati več kot se prisoja za 24 ur ne-zagotovljenega počitka. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke kot neutemeljene, soglaša s prvostopenjskimi razlogi v delu, v katerem je zahtevku ugodeno in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z načinom izračuna odškodnine napačno sklicevalo na judikat Pdp 761/2018, saj v njem to vprašanje sploh ni bilo obravnavano. Upoštevati bi moralo judikat Pdp 307/2020, v katerem je bilo sprejeto stališče, da gre pri dnevnem počitku za vsebinsko enovito pravico, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega. Tožnik tako ni upravičen le do odškodnine za premoženjsko škodo za 3 ure dnevno, temveč tudi za preostalih 8 ur dnevno. Tudi pri tedenskem počitku pripadniki niso prikrajšani za cel dan počitka, pa so po sodni praksi upravičeni do nadomestila, kot da bi bili. Tudi sicer je sodišče prve stopnje neutemeljeno za vse dni upoštevalo prikrajšanje zgolj za tri ure počitka dnevno, namesto da bi za petke in sobote upoštevalo ugotovljeno prikrajšanje za štiri ure dnevno. Tožnik je zahteval odškodnino za 1.573 ur neizkoriščenega počitka, zato ni pomembno, katere od vtoževanih ur se nanašajo na posamezne dneve. Koliko je bilo petkov in sobot in koliko ostalih dni, bi sodišče moralo ugotoviti samo. Ob navedenem je nepravilna tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je nepravilno toženi stranki priznalo stroške za pripravljalno vlogo z dne 5. 2. 2021, saj le-ta ni bila potrebna, nepravilno ji je priznalo tudi stroške za vlogo z dne 18. 2. 2021 v višini 450 točk, čeprav pri omenjeni vlogi ni šlo za obrazloženo vlogo, temveč zgolj za krajšo neobrazloženo vlogo, ki bi jo sodišče lahko ovrednotilo kvečjemu s 50 točkami. Prav tako sodišče nepravilno ni upoštevalo 38. člena ZDSS-1, saj bi morala po tej določbi stroške priče A. A. kriti tožena stranka, enako velja za stroške narokov, na katerih so se izvajali dokazi. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede stroškov postopka, je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je odločitev materialnopravno pravilna.

7. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje mu je za vse dneve, za katere je ugotovilo, da ni imel zagotovljenega 11-urnega dnevnega počitka (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1¹; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr²), priznalo odškodnino za premoženjsko škodo za toliko ur, za kolikor je bil dnevni počitek zaradi opravljanja dela tožnika krajši od 11 ur.

K pritožbi tožene stranke:

8. Tožnik je podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Trditveno breme obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh konkretnih okoliščin primera. Te se lahko ugotavljajo v sodnem postopku. Tožnik je konkretizirano navedel, katere naloge je moral opravljati na ure, ko naj bi imel dnevni počitek, opredelil je njihov začetek in konec ter kdo je te naloge odrejal. To pa za ustreznost trditvene podlage zadostuje. Pritožbeni očitek toženke o pomanjkljivi trditveni podlagi je tako neutemeljen.

9. Kot povsem jasno izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje, je tožnik do odškodnine iz naslova neizkoriščenega dnevnega počitka upravičen zaradi večernega „zapiranja“ lokalov in obhodov bivalnih prostorov, kar je trajalo najmanj do 24.00 ure, pri čemer je tožnik z delom naslednjega dne pričel ob 8. uri. Vsled navedenega ne drži, da ni razčiščeno, katere naloge in obveznosti je imel tožnik v času, ko naj bi imel prosto. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je tudi mogoče preizkusiti, zato bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Iz izvedenega dokaznega postopka nikakor ne izhaja, da bi tožnik samoiniciativno izvajal naloge v večjem obsegu, kot je navedeno v evidencah tožene stranke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo večerno „zapiranje“ lokalov in obhodov bivalnih objektov ena od obveznosti, ki jo je tožniku odredil vodja skupine B. B., njemu pa poveljnik kontingenta A. A., kar je slednji tudi jasno potrdil na zaslišanju. Dejstvo, da nadrejeni tožniku koriščenja dnevnega počitka niso omogočili, temveč so mu nasprotno odredili delo na ure, ko bi sicer moral imeti dnevni počitek, tako tožniku ne more iti v škodo. S tem v zvezi so pravno neodločilne navedbe tožene stranke o tem, da naj bi bila priča B. B. kot vodja skupine, dolžna zagotoviti dnevni počitek. Dejstvo je, da vodja skupine predpisanega dnevnega počitka ni zagotovil, tožena stranka pa se kot delodajalec obema (tako tožniku, kot priči B. B., kot tožnikovemu nadrejenemu) svoje odgovornosti glede navedenega ravnanja in škode, ki je v posledici tega nastala že po splošnih pravilih civilnega prava ne more razbremeniti (147. člen Obligacijskega zakona, OZ³).

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi 8. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. ZPP v citirani določbi ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, zato je odločilna dejstva dovoljeno dokazovati tudi s pričami. V obrazložitvi sodbe je sodišče izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo pristransko, kot prikazuje pritožba. Izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik, namreč niso usklajene iz razloga, ker naj bi imele finančne interese, kot je mogoče razumeti navedbe tožene stranke, temveč iz razloga, ker so na misiji vse opravljale enako delo in so posledično imele enake težave s koriščenjem pripadajočega počitka. Izpovedbe prič so glede odločilnih dejstev, to je večernega zapiranja lokalov in obhodov bivalnih objektov tudi jasne in konkretne, poleg tega pa so v tem delu tudi skladne z izpovedjo prič tožene stranke A. A. in C. C., zato sodišče utemeljeno ni podvomilo v njihovo verodostojnost. Poleg izpovedi tožnika in prič, ki jih je ta predlagal, je sodišče natančno in vestno ocenilo tudi dokaze toženke, t. j. listine in izpoved poveljnika kontingenta A. A. ter priče C. C. Tolmačenje izpovedb prič in tožeče stranke na način, kot to poskuša tožena stranka v pritožbi pa ni ustrezno, saj tožena stranka izpostavlja zgolj dele, za katere ocenjuje, da potrjujejo njene navedbe in ne upošteva njihovega širšega konteksta. Tedenskim poročilom in načrtom dela na misiji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, ker iz zaslišanj tako tožnika, kot prič B. B., D. D., pa tudi poveljnika kontingenta A. A. izhaja, da te listine ne odražajo dejanskega stanja.

12. Ne drži pritožbeno navajanje o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ga utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsebine listin tožene stranke. Navedeno ne predstavlja kršitve iz citirane določbe ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nasprotja v smislu te določbe tudi v pritožbi niso konkretizirana. Prav tako sodišče prve stopnje ni odločilo preko trditvene podlage strank. Tudi ta ugovor tožena stranka podaja povsem pavšalno in ga ne konkretizira, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

13. Večerni obhodi so bili v nasprotju z navedbami tožene stranke dokazani tudi s tedenskimi poročili o delu vojaške policije (B4) in ne zgolj z izpovedbami prič. Ne drži, da ni jasno, od kje sodišču zaključek, da je obstajala potreba po tem, da sta obe patrulji vojaške policije vsak dan delali obhode. Sodišče prve stopnje je to natančno pojasnilo v točki 16 obrazložitve. Nenazadnje pa pritožbene navedbe o tem, da ni bilo potrebe, da obhode delata obe patrulji, niti niso relevantne. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je bilo na takšen način (torej v večernih urah in za obe patrulji) delo odrejeno s strani nadrejenega, zato ni pomembno, ali je obstajala potreba po tem ali ne, niti kolikšna je bila sicer količina drugih izvedenih nalog na mesečni ravni. Ugotovitve sodišča glede večernih obhodov patrulj oziroma o kršenju dnevnega počitka tudi niso v nasprotju z zaslišanjem tožnika. Tako iz zaslišanja tožnika kot prič namreč izhaja, da so obhode gostinskih lokalov in bivalnih objektov vsakodnevno opravljali vsi štirje pripadniki vojaške policije oz. oba para, razen v primerih, če je bila druga patrulja na kakšni drugi nalogi ali na delu v drugi bazi. Iz navedenega jasno izhaja, da tudi v kolikor druga patrulja na kakšen dan ni opravila obhoda, to še ne pomeni, da ji je bil v tem času zagotovljen počitek. Nasprotno, izhaja, da ji ni bil zagotovljen, ker je v tem času opravljala druge delovne naloge. Tudi zaključki sodišča glede kontrole nad izvajanjem hišnega reda so jasni in pravilni, iz njih pa izhaja, da je patrulja izvajala tudi obhode bivalnih objektov. Po SOP (B3) sicer opravljajo to nalogo tudi drugi deležniki (poveljniki enot, glavni podčastnik, podčastniška podporna linija), vendar to ne pomeni, da je pripadniki vojaške policije niso opravljali.

14. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo tudi, da pri številnih kršitvah vojaške discipline in premajhnem številu pripadnikov vojaške policije ni šlo za izredne razmere, v katerih se Direktiva 2003/88/ES ne bi uporabljala, temveč izpostavljeno predstavlja zgolj toženkino neustrezno organizacijo dela, kar pa upravičenost tožnika do prisojene odškodnine še dodatno potrjuje. Neutemeljeno se tožena stranka v pritožbi sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU št. C-742/19 z dne 15. 6. 2021, saj se ta ne nanaša na vprašanje zagotovitve dnevnega počitka.

15. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri odškodnine tudi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 98.c člena ZObr, po katerem se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Ob upoštevanju tega materialnopravnega izhodišča namreč ni podlage za preračun vrednosti urne postavke 16,27 EUR oziroma 17,71 EUR na vrednost delovnega dneva, kot to zmotno izpostavlja tožena stranka.⁴ Upoštevajoč navedeno je tako pravilen način izračuna odškodnine za premoženjsko škodo, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, to je po dejansko opravljenih urah z upoštevanjem 100 % vrednosti urne postavke. Urna postavka za odmero odškodnine zaradi več opravljenega dela na račun zagotovitve dnevnega počitka namreč ne more biti vrednotena nižje od urne postavke za redno delo na misiji.

K pritožbi tožnika:

16. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo upoštevati stališče sodne odločbe Pdp 307/2020 o tem, da gre pri dnevnem počitku za vsebinsko enovito pravico, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega, zaradi česar tožniku odškodnine za kršitev vsakokratnega dnevnega počitka ne bi smelo znižati za tolikšno število ur, za kolikor mu je bil ta počitek omogočen. Citirana sodna odločba je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 z dne 28. 6. 2022 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS v zvezi z revizijsko navedbo o upoštevanju dnevnega počitka kot „enovite pravice“ obrazložilo, da odškodnina za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet obravnavanega spora premoženjska škoda, pri čemer pritožba zmotno vztraja, da je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo za vseh 11 ur dnevno, ne pa le za toliko ur, za kolikor je bil vsakokratni dnevni počitek zaradi opravljanja dela krajši od 11 ur. Kot izhaja iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS, je ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. V primeru, da delodajalec te pravice ne spoštuje in mora delavec opraviti večje število ur, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU⁵ in nadaljnji; 179. člen ZDR-1), pri čemer je Vrhovno sodišče RS kot zmotno opredelilo določitev odškodnine v višini 11 ur in pojasnilo, da je delavec upravičen do zneska glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano.⁶ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravna stališča, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev v obravnavani zadevi, enaka navedenim stališčem Vrhovnega sodišča RS. Presoja, da tožniku pripada odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur, za kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil vsakokratni dnevni počitek krajši od 11 ur, je zato materialnopravno pravilna. Dejanske ugotovitve, da je skupno število teh ur znašalo 445, pa pritožba konkretizirano niti ne izpodbija. S tem v zvezi so neosnovane pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno za vse dni upoštevalo prikrajšanje zgolj za tri ure počitka dnevno, namesto da bi za petke in sobote upoštevalo ugotovljeno prikrajšanje za štiri ure dnevno in bi torej moralo samo ugotavljati, koliko je bilo petkov in sobot in koliko ostalih dni. Glede navedenega je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da tožnik ni konkretiziral, za katere dni (datumsko) zahteva dnevni počitek, predvsem pa tudi ne, za katere dni mu je bilo izplačano nadomestilo za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Vse to pa so dejstva, ki vplivajo na odločitev in bi tožnik trditve v zvezi z njimi moral podati pravočasno. Ker jih ni, posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo ugotavljati, koliko vtoževanih dni je bilo petkov in sobot.

17. Pritožbene navedbe, da tudi pri tedenskem počitku pripadniki niso prikrajšani za cel dan počitka, pa so po sodni praksi upravičeni do nadomestila, kot da bi bili, ne vpliva na drugačno odločitev v tem sporu. Dnevni in tedenski počitek tudi sicer nista vsebinsko povsem identični pravici, zato je odločanje o odškodninski odgovornosti v primeru njunih kršitev podvrženo ugotavljanju vsakokratnih okoliščin primera tako glede temelja kot glede višine odškodnine.

18. Utemeljena pa je pritožba tožnika glede odmerjenih stroškov postopka. Ne drži sicer, da vloga tožene stranke z dne 5. 2. 2021, za katero je sodišče prve stopnje priznalo 450 točk, ni bila potrebna. Tožena stranka je namreč v tej vlogi odgovorila na navedbe tožnika iz tretje pripravljalne vloge, za katero je sodišče tudi tožniku priznalo 450 točk. V tej vlogi je tožena stranka podala tudi nov dokazni predlog in ga ustrezno substancirala. Držijo pa pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje za vlogo z dne 18. 2. 2021 nepravilno toženki priznalo 450 točk. Po vsebini gre pri tej vlogi za obrazložen dopis, zato je za to vlogo utemeljeno priznati le 50 točk (tar. št. 39/3 OT). Tožnik se tudi utemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1⁷), na podlagi katere sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnik je delno uspel z zahtevkom, zaradi delne zavrnitve zahtevka pa posebni stroški niso nastali. Upoštevajoč navedeno določbo, tako tožnik utemeljeno uveljavlja, da je dolžna tožena stranka sama kriti stroške za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. A. v znesku 180,76 EUR. Zmotno pa je pritožbeno uveljavljanje, da enako velja za stroške narokov, saj se ta določba nanaša le na stroške za izvedbo dokazov, ne nanaša pa se niti na sodne takse, niti na stroške stranke in ne na stroške plačila odvetniku. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v stroškovnem delu tako, da je stroške, ki jih je tožnik dolžan plačati toženi stranki, znižalo za 307,15 EUR na 975,62 EUR (5. točka 358. člena ZPP).

19. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegli drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

20. Tožnik je s pritožbo uspel le v neznatnem delu, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. in 155. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato tudi ona sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), kot jih je utemeljeno priglasil, in sicer za odgovor na pritožbo 400 točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji – OT), kar skupaj z materialnimi stroški in DDV znaša 298,66 EUR. Ostalih stroškov pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo, saj so že zajeti v drugih priznanih stroških (sestanek s stranko, pregled listinske dokumentacije).⁸

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001
⁴ Prim. Pdp 835/2017, Pdp 237/2022 idr.
⁵ Ur. l. RS, št. 56/2002.
⁶ Podobna stališča izhajajo iz sklepa VIII Ips 45/2021 z dne 28. 6. 2022.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/2004.
⁸ Primerjaj: Psp 296/2019.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 562/2022
• VDSS Sodba Pdp 408/2022