VDSS Sodba Pdp 302/2022

Jedro

Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode, za odločitev o odškodnini na tej podlagi pa niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu citirane določbe ZSSloV (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021). Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je bilo upoštevajoč glavno nalogo misije (reševanje in popisovanje migrantov), specifičnost opravljanja nalog na ladji in specifike vojaške ladje regeneraciji tožnika oziroma potrebnemu počitku zadoščeno z razporedom dela na ladji, ki je bil organiziran po štiri ure z vmesnimi odmori.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 52 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 3.153,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 12. 2017 dalje do plačila.

V presežku, za plačilo 776,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 12. 2017 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.352,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške pritožbe v znesku 45,90 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 3.929,64 EUR z obrestmi od 16. 12. 2017 do plačila in 1.979,42 EUR stroškov postopka (I. in III. točka izreka). Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 151,14 EUR (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Očita, da je sodišče kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). V nasprotju z namenom zakonodajalca je interpretiralo 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji), ki predstavlja izjemo od splošnih pravil, saj ne jamči 11-urnega nepretrganega dnevnega počitka, temveč le potreben počitek. Zaradi specifičnosti opravljanja nalog na ladji in specifike vojaške ladje dela ni bilo mogoče organizirati na način osem ur dela, temveč po štiri ure z vmesnimi odmori, s čimer je bilo zadoščeno regeneraciji tožnika. Glavna naloga je bilo reševanje in popisovanje migrantov. Ni bilo mogoče pričakovati, da bo poveljnik vsakemu pripadniku odredil 11-urni počitek, migrante pa pustil čakati v morju. Odločitev sodišča, da je treba uporabiti določbo 5. člena Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa negira sodbo Sodišča EU C-742/19. Sodišče ni ugotavljalo, koliko ur dnevnega počitka je bilo tožniku zagotovljenih povprečno v obdobju šestih mesecev. Več prič je potrdilo, da je bil omogočen 11-urni počitek oziroma še daljši, ko se ni reševalo migrantov. Napačno je stališče, da je pravica do dnevnega počitka enovita pravica. V primeru kršitve te pravice je tožnik lahko upravičen le do razlike med vsakokratnimi urami zagotovljenega počitka in 11 urami. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ga utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva presodilo v nasprotju z zakonodajo in izpovedmi prič. Navedeno ne predstavlja kršitve iz citirane določbe ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nasprotij v smislu citirane določbe pritožba niti ne konkretizira.

6. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka napotila tožnika v A. (Italija) zaradi opravljanja nalog mornarja specialista krmarja v mirovni operaciji EU EUNAVFOR MED. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost, ker mu ni zagotovila 52 dnevnih počitkov v trajanju vsakokratnih 11 nepretrganih ur. Tožniku je zato prisodilo 3.929,64 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

7. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe o tem, da je bila tožena stranka dolžna v skladu s 53. členom ZSSloV omogočiti tožniku le potreben počitek in da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker o tem ni ugotavljalo dejstev. Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode, za odločitev o odškodnini na tej podlagi pa niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu citirane določbe ZSSloV (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021). Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je bilo upoštevajoč glavno nalogo misije (reševanje in popisovanje migrantov), specifičnost opravljanja nalog na ladji in specifike vojaške ladje regeneraciji tožnika oziroma potrebnemu počitku zadoščeno z razporedom dela na ladji, ki je bil organiziran po štiri ure z vmesnimi odmori.

8. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je bila na podlagi drugega odstavka drugega člena Direktive 89/391/EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu tožena stranka razbremenjena dolžnosti zagotovitve dnevnega počitka na mednarodnih misijah. Iz določb nacionalne zakonodaje (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; 97.f člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) namreč ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada dnevni počitek v nepretrganem trajanju najmanj 11 ur oziroma da je ta lahko omejen v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Sodišča EU št. C-742/19, saj se ta ne nanaša na vprašanje zagotovitve dnevnega počitka.

9. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje v skladu s 158. členom ZDR-1 moralo ugotavljati, koliko ur dnevnega počitka je bilo tožniku zagotovljenih povprečno v obdobju šestih mesecev. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, tožena stranka sploh ni navajala in ne dokazala, da je tožniku v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka. Tudi v pritožbi tega ne konkretizira.

10. Pritožba navaja, da je več prič (B. B., C. C., D. D., E. E., F. F.) potrdilo, da je bil 11-urni počitek omogočen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjske ugotovitve o številu opravljenih ur po izmenah, na podlagi katerih je sodišče sklepalo tudi o urah zagotovljenega dnevnega počitka, temeljijo na podatkih ladijskega dnevnika, katerim pritožba ne nasprotuje oziroma ne zatrjuje drugačnih podatkov. Teh, konkretno ugotovljenih dejstev, tudi sicer ne morejo izpodbiti splošne izpovedi prič. Npr. iz izpovedi C. C. sploh ne izhaja trditev, da je bil 11-urni nepretrgani počitek zagotovljen; D. D. je izpovedal, da na plovbi (to zajema tožbeni zahtevek) 11-urni nepretrgani počitek ni bil zagotovljen, v času nahajanja v pristanišču pa bolj redko; E. E. je o 11-urnem nepretrganem počitku izpovedal v zvezi s pristaniščem, kjer je nekaterim bil zagotovljen, nekaterim ne; F. F. je izpovedal, da 11-urni nepretrgani počitek na plovbi ni bil zagotovljen ...

11. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem sporu pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 52 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek. Ob upoštevanju tega materialnopravnega izhodišča je zato pritožbeno sodišče tožniku prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo znižalo na znesek 3.153,33 EUR. Pri izračunu odškodnine je izhajalo iz prvostopenjskih podatkov o trajanju dnevnega počitka, ki ga je imel tožnik med dvema zaporednima dnevoma, iz česar je razvidno, koliko ur dela več je opravil (na račun tega, da ni koristil vsakokrat nepretrganih 11 ur dnevnega počitka). Nadalje je upoštevalo, da se v skladu z drugim odstavkom 98.c člena ZObr pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.¹ To pomeni, da se urno postavko izračuna tako, da se tožnikovo plačo (3.586,25 EUR) deli s številom ur (174), in torej znaša 20,61 EUR. Dolžno je bilo upoštevati tudi to, da je tožnik zahtevani znesek odškodnine v zvezi z zatrjevanim več opravljenim delom tekom vsakokratnega dnevnega počitka zamejil na 75,57 EUR, zato mu v okviru posameznega 11-urnega obdobja (v obdobju 24 ur) ni mogoče prisoditi višjega zneska. Tožniku tako pripada odškodnina:

- za tri ure več opravljenega dela med 17. in 18. 10. 2015 v višini 61,83 EUR (3 x 20,61); za eno uro več opravljenega dela med 18. in 19. 10. 2015 v višini 20,61 EUR,

- za tri ure več opravljenega dela med 25. in 26. 10. 2015 v višini 61,83 EUR; za pet ur več opravljenega dela med 26. in 27. 10. 2015 v višini 75,57 EUR; za šest ur več opravljenega dela med 27. in 28. 10. 2015 v višini 75,57 EUR; za tri ure več opravljenega dela med 28. in 29. 10. 2015 v višini 61,83 EUR; za pet ur več opravljenega dela med 29. in 30. 10. 2015 v višini 75,57 EUR,

- za tri ure več opravljenega dela med 4. in 5. 11. 2015 v višini 61,83 EUR; za pet ur več opravljenega dela med 5. in 6. 11. 2015 v višini 75,57 EUR; za pet ur več opravljenega dela med 6. in 7. 11. 2015 v višini 75,57 EUR; za tri ure več opravljenega dela med 7. in 8. 11. 2015 v višini 61,83 EUR; za pet ur več opravljenega dela med 8. in 9. 11. 2015 v višini 75,57 EUR,

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 14. in 15. 11., 15. in 16. 11., 16. in 17. 11., 17. in 18. 11., 18. in 19. 11. ter 19. in 20. 11. 2015 vsakokratnih 61,83 EUR (t. j. 6 x 61,83),

- za tri ure več opravljenega dela med 22. in 23. 11. 2015 v višini 61,83 EUR,

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 5. in 6. 12., 6. in 7. 12., 7. in 8. 12., 8. in 9. 12. ter 9. in 10. 12. 2015 vsakokratnih 61,83 EUR (t. j. 5 x 61,83),

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 14. in 15. 12., 15. in 16. 12., 16. in 17. 12., 17. in 18. 12., 18. in 19. 12. ter 19. in 20. 12. 2015 vsakokratnih 61,83 EUR (t. j. 6 x 61,83),

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 9. in 10. 1., 10. in 11. 1. ter 11. in 12. 1. 2016 vsakokratnih 61,83 EUR (t. j. 3 x 61,83),

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 21. in 22. 1., 22. in 23. 1., 23. in 24. 1., 24. in 25. 1., 25. in 26. 1. ter 26. in 27. 1. 2016 vsakokratnih 61,83 EUR (t. j. 6 x 61,83),

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 30. in 31. 1. ter 31. 1. in 1. 2. 2016 vsakokratnih 61,83 EUR (t. j. 2 x 61,83),

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 12. in 13. 2., 13. in 14. 2. ter 14. in 15. 2. 2016 vsakokratnih 61,83 EUR (t. j. 3 x 61,83),

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 19. in 20. 2., 20. in 21. 2., 21. in 22. 2. ter 22. in 23. 2. 2016 vsakokratnih 61,83 EUR (t. j. 4 x 61,83),

- za eno uro več opravljenega dela med 26. in 27. 2. 2016 v višini 20,61 EUR,

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 10. in 11. 3. ter 11. in 12. 3. 2016 vsakokratnih 61,83 EUR (t. j. 2 x 61,83),

kar znaša skupaj 3.153,33 EUR.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožniku prisojeno odškodnino znižalo na znesek 3.153,33 EUR z obrestmi od 16. 12. 2017 do plačila, tožbeni zahtevek za plačilo 776,31 EUR z obrestmi pa je zavrnilo.

13. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo treba spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v III. točki izreka o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v sporu uspel v 77 % (ni uspel z zavrnilnim delom tožbenega zahtevka in za umaknjeni del tožbe), zato je upravičen do povrnitve le tolikšnega odstotka stroškov, ki so mu bili v prvostopenjskem postopku priznani v celoti v znesku 1.979,42 EUR, torej je glede na 77 % uspeh upravičen do povračila 1.524,15 EUR. Tožena stranka je upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) upravičena do povrnitve 300 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 15/1/a), 225 točk za pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2), 300 točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 15/3/a) in 250 točk urnine (6. člen OT), 150 točk za zastopanje na drugem naroku (tar. št. 15/3/b) in 22,25 točk za materialne stroške (11. člen OT), skupaj 1.247,25 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 748,35 EUR. Upoštevajoč 23 % uspeh ji pripada povračilo 172,12 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 1.352,03 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

14. V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Upoštevajoč vrednost ugodilnega dela prvostopenjske sodbe, ki jo je pritožba izpodbijala, znaša pritožbeni uspeh tožene stranke 20 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti tolikšen delež pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Pripada ji 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 15/4) in 2 % materialnih stroškov oziroma 7,5 točke, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Upoštevajoč pritožbeni uspeh ji je tožnik dolžan povrniti 45,90 EUR stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Prim. Pdp 835/2017 idr.

Datum zadnje spremembe:

16.11.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 569/2020
• VDSS Sklep Pdp 644/2021
• VDSS Sodba Pdp 534/2022