VDSS Sodba Pdp 534/2022

Jedro

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem sporu pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 60 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice, in da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 3.611,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 11. 2017 dalje do plačila.

V presežku, za plačilo 895,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 12. 2017 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 819,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške pritožbe v znesku 45,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki stranki naložilo, da tožniku plača 4.502,88 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2017 do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za znesek 76,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2017 dalje do plačila (točka II izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne 1.171,18 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo določbe ZDR-1 kot splošnega zakona in zaključilo, da tožniku ni bil zagotovljen dnevni počitek, ker da iz določbe takrat veljavnega 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji) ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada dnevni počitek v trajanju neprekinjenih 11 oziroma 12 ur. Določba ureja potrebni počitek in predstavlja izjemo od splošnih pravil. Odločitev sodišča, da je treba uporabiti določbo 5. člena Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa negira sodbo Sodišča EU C-742/19. S tem ko je sodišče prve stopnje odločilna dejstva presodilo v nasprotju z veljavno zakonodajo glede zagotavljanja potrebnega dnevnega počitka, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi specifičnosti opravljanja nalog na ladji in specifike vojaške ladje samega dela ni bilo mogoče organizirati na način dela osem ur, temveč po štiri ure z vmesnimi odmori, s čimer je bilo zadoščeno zakonski regeneraciji tožnika. Glavna naloga je bilo reševanje in popisovanje migrantov, zato ni bilo mogoče pričakovati, da bo vsakemu pripadniku omogočen 11-urni počitek. Sodišče ni ugotavljalo, koliko ur dnevnega počitka je bilo tožniku zagotovljenih povprečno v obdobju šestih mesecev. Več prič je potrdilo, da je bil omogočen 11-urni počitek oziroma še daljši, ko se ni reševalo migrantov in je bila ladja zasidrana. S tem, ko ni zaslišalo s strani toženke predlaganih prič, je storilo bistveno kršitev določb postopka, kar je toženka pravočasno grajala, izvedlo pa je zgolj dokaz s strani tožnika predlaganih prič, ki imajo interes za tožnikov uspeh v postopku, saj tudi same nastopajo kot tožniki v istovrstnih sodnih postopkih. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da je pravica do dnevnega počitka enovita pravica. V primeru kršitve te pravice je tožnik lahko upravičen le do razlike med vsakokratnimi urami zagotovljenega počitka in 11 urami. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ga utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva presodilo v nasprotju z zakonodajo in izpovedmi prič. Navedeno ne predstavlja kršitve iz citirane določbe ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nasprotja v smislu te določbe tudi v pritožbi niso konkretizirana.

6. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka tožnika napotila v A. (Italija) zaradi opravljanja nalog mornarja specialista krmarja na ladji B. v mirovni operaciji EU EUNAVFOR MED. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka kršila pogodbeno obveznost, ker mu ni zagotovila 60 dnevnih počitkov v trajanju najmanj 11 nepretrganih ur. Tožniku je zato prisodilo 4.502,88 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

7. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe o tem, da je bila toženka dolžna v skladu s 53. členom ZSSloV omogočiti tožniku le potreben počitek in da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker o tem ni ugotavljalo dejstev. Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode. Za odločitev o odškodnini na tej podlagi niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku po določbi 53. člena ZSSloV (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021). Posledično pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je bilo, glede na glavno nalogo misije, ki je bila reševanje in popisovanje migrantov, specifičnost opravljanja nalog na ladji in specifike vojaške ladje same, regeneraciji tožnika oziroma potrebnemu počitku zadoščeno z razporedom dela na ladji, ki je bil organiziran tako, da je delal po štiri ure z vmesnimi odmori.

8. Zmotno pritožnica uveljavlja, da je bila na podlagi drugega odstavka 2. člena Direktive 89/391/EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu toženka razbremenjena dolžnosti zagotovitve dnevnega počitka na mednarodnih misijah. Iz določb nacionalne zakonodaje (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; 97.f člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) namreč ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada dnevni počitek v nepretrganem trajanju najmanj 11 ur oziroma da je ta lahko omejen v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji. Neutemeljeno se v pritožbi sklicuje na sodbo Sodišča EU št. C-742/19 z dne 15. 6. 2021, saj se ta ne nanaša na vprašanje zagotovitve dnevnega počitka.

9. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje v skladu s 158. členom ZDR-1 moralo ugotavljati, koliko ur dnevnega počitka je bilo tožniku v obdobju šestih mesecev povprečno zagotovljenih. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ni navajala in ne dokazala, da je tožniku v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka, prav tako pa tudi v pritožbi tega ne konkretizira.

10. Sodišče je v točki 3 obrazložitve pojasnilo razloge, zaradi katerih ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič C. C. in D. D. Ker med strankama ni bilo razhajanj o tem, da tožniku na misiji ni bil ves čas omogočen 11 urni dnevni počitek in je sodišče prve stopnje organizacijo dela in delovni čas tožnika ugotovilo z zaslišanji ostalih prič, iz evidence dela misije v prilogah pod A4 in C1, pisne izjave C. C. z dne 19. 7. 2019 in e-pošto z dne 1. 2. 2020 v prilogah pod B3 in B4, je pravilna ugotovitev, da zaslišanje teh dveh prič ni potrebno.

11. V dveh podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka in posledično več opravljenih ur dela, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak gre za kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem sporu pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 60 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice in da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek. Ob upoštevanju tega materialnopravnega izhodišča je zato pritožbeno sodišče tožniku prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo znižalo na znesek 3.153,33 EUR. Pri izračunu odškodnine je izhajalo iz prvostopenjskih podatkov o trajanju dnevnega počitka, ki ga je imel tožnik med dvema zaporednima dnevoma, iz česar je razvidno, koliko ur dela več je opravil (na račun tega, da ni koristil vsakokrat nepretrganih 11 ur dnevnega počitka). Nadalje je upoštevalo, da se v skladu z drugim odstavkom 98.c člena ZObr pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.¹ To pomeni, da se urno postavko izračuna tako, da se tožnikovo plačo (3.621,64 EUR) deli s številom ur (174), in torej znaša 20,81 EUR. Dolžno je bilo upoštevati tudi to, da je tožnik zahtevani znesek odškodnine v zvezi z zatrjevanim več opravljenim delom tekom vsakokratnega dnevnega počitka zamejil na 76,32 EUR, zato mu v okviru posameznega 11-urnega obdobja (v obdobju 24 ur) ni mogoče prisoditi višjega zneska. Tožniku tako pripada odškodnina:

- za tri ure več opravljenega dela med 16. in 17. 10 2015 v višini 62,43 EUR (3 x 20,81); za pet ur več opravljenega dela med 17. in 18. 10. 2015 v višini 76,32 EUR (5 x 20,81) in za tri ure več opravljenega dela med 18. in 19. 10. 2015 v višini 62,43 EUR,

- za štiri ure več opravljenega dela med 24. in 25. 10. 2015 v višini 76,32 EUR (4 x 20,81) za pet ur več opravljenega dela med 25. in 26. 10. 2015 v višini 76,32; za tri ure več opravljenega dela med 26. in 27. 10. 2015 v višini 62,43 EUR; za tri ure več opravljenega dela med 27. in 28. 10. 2015 v višini 62,43 EUR; za šest ur več opravljenega dela med 28. in 29. 10. 2015 v višini 76,32 EUR; za tri ure več opravljenega dela med 29. in 30. 10. 2015 v višini 62,43 EUR,

- za pet ur več opravljenega dela med 4. in 5. 11. 2015 v višini 76,32 EUR; za pet ur več opravljenega dela med 5. in 6. 11. 2015 v višini 76,32 EUR; za pet ur več opravljenega dela med 6. in 7. 11. 2015 v višini 62,43 EUR; za pet ur več opravljenega dela med 7. in 8. 11. 2015 v višini 76,32 EUR; za pet ur več opravljenega dela med 8. in 9. 11. 2015 v višini 76,32 EUR,

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 14. in 15. 11., 15. in 16. 11., 16. in 17. 11., 17. in 18. 11., 18. in 19. 11. ter 19. in 20. 11. 2015 vsakokratnih 62,43 EUR (tj. 6 x 62,43) in za eno uro več opravljenega dela med 27. in 28. 11. 2015 v višini 20,81 EUR,

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 4. in 5. 12, 5. in 6. 12., 6. in 7. 12., 7. in 8. 12., 8. in 9. 12. ter 9. in 10. 12. 2015 vsakokratnih 62,43 EUR (tj. 6 x 62,43),

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 9. in 10. 12, 10. in 11. 12., 11. in 12. 12., 16. in 17. 12., 17. in 18. 12. ter 18. in 19. 12. 2015 vsakokratnih 62,43 EUR (tj. 6 x 62,43) in za eno uro več opravljenega dela med 28. in 29. 12. 2015 20,81 EUR,

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 9. in 10. 1., 10. in 11. 1., 11. in 12. 1. 2016 vsakokratnih 62,43 EUR (tj. 3 x 62,43),

- za eno uro več opravljenega dela med 18. in 19. 1. 2016 20,81 EUR,

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 21. in 22. 1., 22. in 23. 1., 23. in 24. 1., 24. in 25. 1., 25. in 26. 1. ter 26. in 27. 1. 2016 vsakokratnih 62,43 EUR (tj. 6 x 62,43),

- za eno uro več opravljenega dela med 30. in 31. 1. 2016 20,81 EUR,

- za tri ure več opravljenega dela med 31. 1. in 1. 2. 2016 ter 1. 2. in 2. 2. 2016 obakrat 62,43 EUR (tj. 2 x 62,43 EUR),

- za 4 ure več opravljenega dela med 12. in 13. 1. 2016 76,32 EUR,

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 13. in 14. 2., 14. in 15. 2., 20. in 21.2, 21. in 22. 2., 22. in 23. 2, ter med 25. in 26. 2. 2016 vsakokratnih 62,43 EUR (tj. 6 x 62,43),

- za eno uro več opravljenega dela med 28. in 29. 2. 2016 20,81 EUR

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 10. in 11. 3., 11. in 12. 3 in 12. in 13. 3. 2016 vsakokratnih 62,43 EUR (tj. 4 x 62,43),

- za eno uro več opravljenega dela med 26. in 27. 2. 2016 v višini 20,81 EUR,

- za vsakokratne tri ure več opravljenega dela med 10. in 11. 3. ter 11. in 12. 3. 2016 vsakokratnih 62,43 EUR (tj. 2 x 62,43),

kar znaša skupaj 3.611,63 EUR.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožniku prisojeno odškodnino znižalo na znesek 3.611,63 EUR z obrestmi od 16. 12. 2017 do plačila, tožbeni zahtevek za plačilo 895,25 EUR z obrestmi pa je zavrnilo.

13. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v III. točki izreka o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v sporu uspel v 79 % (ni uspel z zavrnilnim delom tožbenega zahtevka), zato je upravičen do povrnitve le tolikšnega odstotka stroškov, ki so mu bili v prvostopenjskem postopku priznani v celoti v znesku 1.171,18 EUR, torej je glede na 79 % uspeh upravičen do povračila 925,23 EUR. Toženka je ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) upravičena do povrnitve 300 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 15/1/a), 225 točk za pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2), 300 točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 15/3/a) in 16,50 točk za materialne stroške (11. člen OT), skupaj 841,50 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 504,90 EUR. Glede na 21 % uspeh ji pripada povračilo 106,03 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov je toženka dolžna povrniti tožniku 819,20 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

14. V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Ob upoštevanju vrednosti ugodilnega dela prvostopenjske sodbe, ki jo je pritožba izpodbijala, znaša pritožbeni uspeh toženke 20 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti tolikšen delež pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Pripada ji 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 15/4) in 2 % materialnih stroškov oziroma 7,5 točke, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Tako ji je glede na pritožbeni uspeh tožnik dolžan povrniti 45,90 EUR stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Prim. Pdp 835/2017 idr.

Datum zadnje spremembe:

20.12.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 302/2022
• VDSS Sklep Pdp 569/2020
• VDSS Sodba Pdp 471/2022