VSC Sodba Cp 74/2023

Jedro

Davčni organ odmere DDV ni opravil samovoljno, zato tega ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje davčnega organa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 79/2020 z dne 3. 8. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.952.509,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino zaradi protipravnega ravnanja davčnega organa tožene stranke, ki je v nasprotju z zakonom presojal dokaze in pravno kvalifikacijo inšpiciranega posla prepustil Statističnemu uradu in je s tem davčni organ postopal v nasprotju z ustaljenimi metodami pravno strokovnega dela, ravnal je napačno ter samovoljno. S tem je kršil temeljna načela davčnega postopka. Zaradi takšnega protipravnega ravnanje je davčni organ sprejel nezakonito odločbo, s katero je odločil, da storitve in dobava blaga, ki jih je opravljala družba last tožeče stranke to je E. d.o.o., po SKD niso uvrščene v gradbeno dejavnost, za katero bi upravni organ moral uporabiti 76.a člen ZZDV-1, po katerem mora plačati davčni zavezanec davek na dodano vrednost in sicer je v takšnem primeru zavezanec za plačilo davka tisti, kateremu je izvajalec opravil dobavo gradbenih del. S tem pa je nezakonito obremenil podjetje last toženca za znesek DDV v višini 109.889,76 EUR in 5.332,79 EUR obresti, česar pa podjetje E. d.o.o. ni bilo sposobno plačati in je zato tožnik predlagal stečaj podjetja. Tožena stranka je nasprotovala takšnim tožbenim trditvam in je navedla, da je davčni urad posloval zakonito in pravilno in je pravilno upošteval vse zakonske in podzakonske predpise pri sprejemu svoje odločitve. Po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni nobenih razlogov za dvom v zakonitost in pravilnost postopanja davčnega organa v zvezi s pridobitvijo mnenja Statističnega organa in njegove uporabe glede spornega vprašanja razvrstitve inšpiciranega posla v SKD. Ker ne držijo tožnikove navedbe o samovoljnosti davčnega organa in o očitni nepravilnosti uporabe zakonskih in podzakonskih določil, protipravnost njegovega ravnanja ni podana. Zato je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot materialnopravno podlago za svojo odločitev, je sodišče prve stopnje uporabilo določbo člena 26 Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države. Sodišče je zapisalo, da je ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe nujni, ne pa zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravni naslov nastopi tedaj, kadar nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja in to v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti z značilnostmi pravnega sistema. Ker pa sodišče ni našlo nobenih razlogov za dvom v zakonitost in pravilnost postopanja davčnega organa v zvezi s pridobitvijo mnenja Statističnega organa in njegove uporabe glede spornega vprašanja razvrstitve inšpiciranega posla v SKD, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo in protipravnost ravnanja davčnega organa ni bila podana. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in jih je v celoti naložilo v plačilo tožeči stranki. Tožena stranka je namreč pravilno priglasila svoje stroške in jih je sodišče prve stopnje ovrednotilo na znesek 5.250,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zapisalo, da so za odločitev o odškodninski odgovornosti države za protipravna ravnanja davčnega organa bistvene ugotovitve, kako je davčni organ v inšpekcijskem postopku postopal in ne presoja ali je inšpicirani posel uvrstiti kot gradbeni ali ne. Vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve, v nasprotju s temi izhodišči obrazlagalo, da je bilo v obravnavanem inšpekcijskem postopku ključno vprašanje, ali se opravljene storitve štejejo kot gradbene in se je potem s tem vprašanjem tudi sodišče ukvarjalo. Po mnenju tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je davčni organ v inšpekcijskem postopku postopal pravilno, saj je davčni organ opustil svojo pristojnost in uradno dolžnost ugotavljanja dejstev in dejanskega stanja, kajti davčni organ se je nepravilno oprl zgolj na uradno mnenje Statističnega organa in na enostranskost spremenjene trditve sopogodbenika B. d.o.o., pri tem pa je davčni organ ignoriral navedbe davčnega zavezanca in ni upošteval pogodbene dokumentacije in predloženih, skladnih strokovnih mnenj mag. A. A. in Inženirske zbornice in je upravni organ zavrnil dokazni predlog ogleda na kraju samem. S tem je odstopil od pravno strokovnih in etičnim metod dela, ki se kažejo v očitni pristranskosti, v korist interesa konfliktnega in očitno nepoštenega sopogodbenika B. d.o.o. Upravni organ tako zavestno ni hotel videti, da je inšpicirana storitev gradbena, kar pa je bilo tudi ključno vprašanje inšpekcijskega postopka. Ko pa je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost dela upravnega organa, se ni opredelilo do pogodbene avtonomije strank, saj sta se stranki tega posla sami dogovorili za pristop obrnjene davčne stopnje. Sodišče ni upoštevalo, da sta podjetji sami opravili pogodbeno klasifikacijo pogodbenega posla, prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da upravni organ ni upošteval navodil Generalne inšpekcije. Ta je v pojasnilu odločil, da je dobavo in montažo treba opredeliti kot enotno transakcijo, za katero se v celoti uporabi mehanizem obrnjene davčne obveznosti in se s tem sporazumno prenese obračun in plačilo davka na prejemnika navedene transakcije. V tem pojasnilu tudi nič ne piše o tem, da bi davčni zavezanci morali pridobiti kakšno strokovno mnenje Statističnega urada, ki ima druge pristojnosti, deloma opisane v točki 13. tožbe. Statistični urad ima namreč druge pristojnosti. Iz tega pojasnila Generalnega finančnega urada tako izhaja, da bi to navodilo morali upoštevati v postopku davčne obdavčitve. Iz izpovedi prič C. C. in D. D. pa izhaja, da nista poznali teh navodil in sta s tem kršili dolžno profesionalno skrbnost. Sodišče je pristransko sledilo izpovedbam teh prič, da je organ postopal po ustaljeni praksi davčnega postopka v takšnih primerih in je pridobil mnenje Statističnega urada. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo opredeljevati do obrnjenega davčnega bremena v okviru obravnavanega pojasnila DURS. Nadalje navaja, da upravni organ v konkretnem inšpiciranem poslu, ki ga ni obravnaval kot gradbeni, ni izpolnil dolžnost ugotavljanja dejanskega stanja na podlagi konkretne in jasne pogodbene dokumentacije in je izhajal samo iz tega, za kakšno dejavnost je bilo registrirano podjetje E. d.o.o. Prave pogodbene volje strank pa ni mogoče dokazovati z registracijo podjetja. Sodišče prve stopnje je v točki 18. obrazložitve napravilo nepravilen generalni zaključek, da ni našlo nobenih razlogov za dvom v zakonitost in pravilnost postopanja davčnega organa v zvezi s pridobitvijo mnenja Statističnega organa in njegovo uporabo glede spornega vprašanja urvstitve inšpiciranega posla v SKD in da ne držijo tožnikove navedbe o samovoljnosti davčnega organa in očitni nepravilnosti uporabe zakonskih in podzakonskih določb in da zato protipravnost njegovega ravnanja ni podana. Sodišče prve stopnje se je pri tem nepravilno oprlo na trditev, da davčni organ ni bil dolžan ugotavljati prave pogodbene volje pogodbenikov in ravnanja B. d.o.o., kar pa je nevzdržno, kajti davčni organ bi moral ugotavljati dejansko stanje oziroma materialno resnico. Upravni organ bi zato moral pridobiti strokovno mnenje. Upravni organ bi lahko sam razrešil različno opredelitev spornega posla kot izhaja iz podizvajalske pogodbe in iz dodatka k pogodbi. Iz pogodbe izhaja, da skupna pogodbena cena zajema DDV, v dodatku pa da DDV-ja ne vključuje in da je njegov plačnik naročnik storitve, torej B. d.o.o., ker gre za dela po SKD/F gradbeništvo. Sodišče bi se moralo opredeliti do tega, da sta se stališči pogodbenikov razlikovali šele v inšpekcijskem postopku, torej že po sklenitvi in izpolnitvi posla. Sodišče je prezrlo, da je naknadna sprememba stališča pogodbenih strank v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava po 9. členu OZ in načelom vestnosti in poštenja. Zato spremenjeno stališče B. d.o.o. ni relevantno, kar je sodišče prezrlo in je to nevzdržno. Pogodbeno voljo pogodbenih strank, sodišče ni upoštevalo. Sodišče je zato zmotno štelo, da je v konkretnem primeru prevladalo strokovno mnenje Statističnega urada kot edino relevantno. Sodišče ni upoštevalo, da je E. d.o.o. že v davčnem postopku, kakor tudi v pravdnem postopku predložil skladna in strokovna mnenja mag. A. A., ki je izvedenec in Inženirske zbornice. Teh dveh mnenj ni upoštevalo iz nesmiselnega razloga, ker ne vsebujeta podatka o pregledani dokumentaciji in da je njuna obrazložitev in utemeljitev bolj skopa. Sodišče bi se moralo opredeliti, da sta ti dve mnenji v skladu z obravnavanim pojasnilom samega DURS-a. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da sta mnenji Statističnega urada eksplicitno nasprotovali, skladni in strokovni mnenji mag. A. A. in Inženirske zbornice, obe pa sta bili skladni s pojasnilom DURS-a oziroma Generalnega finančnega urada. Pri tem sodišče ni tehtalo med seboj nasprotujočih si strokovnih mnenj in ni tehtalo argumentov. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati izvedeno pričo A. A. in angažirati izvedenca, da bi lahko oba razjasnila, katero strokovno mnenje v davčnem postopku je bilo pravilno, kakor je tudi predlagal tožnik. Zaradi vsega tega je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno in posledično je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo pravila Obligacijskega zakonika, Stvarnopravnega zakonika in Zakona o gospodarskih družbah. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 146. člena Pravilnika o izvajanju ZZDV-1 in je nejasno in dvoumno navedlo, da ta člen napotuje davčni organ na SKD. Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je bilo v obravnavanem inšpekcijskem postopku ključno vprašanje, ali se opravljane storitve štejejo kot gradbene. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da uradniki davčnega organa niso strokovnjaki. Vendar pa je sodišče za tem nekritično sledilo izpovedbi prič C. C., da zato v primerih, ko to takoj ni razvidno za kakšno vprašanje gre, dajo v presojo dejavnosti Statističnemu uradu, ki je edini pristojen za uvrstitev. Davčni organ je tako odgovor na ključno vprašanje prepustil nepristojnemu organu, namesto, da bi to opravil sam kot pristojni organ in na način, kot ga opisuje sodišče v točki 12. obrazložitve. Sodišče je spregledalo načelo zakonitosti glede pristojnosti državnih organov in tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker ni prepoznalo razlike med uvrščanjem za potrebe konkretne inšpekcijske davčne zadeve in pravno kvalifikacijo storitve in s tem ni pravilno odgovorilo na vprašanje, ali je v konkretnem primeru šlo za gradbeni posel ali ne. Mnenja je, da Statistični urad ni pristojen za podajo te ocene. Davčni organ je imel možnost poslužiti se pomoči izvedenca, če nima znanja o določenih vprašanjih. V konkretnem primeru se davčni organ pomoči strokovnjakov ni pravilno poslužil in prav tako tudi ne sodišče v tej pravdi. Pojasnilo, ki ga daje Statistični urad je le ena od pomoči za dokazno oceno in odločanje davčnega organa o tem za kakšno opredelitev v smeri davčnega bremena je potrebno odločiti. Upravni organ bi tako moral oceniti pogodbeno dokumentacijo in pri tem ugotoviti, da je mogoče opredeliti dobavo in montažo električne opreme ter izvedbo električnih inštalacij v sklopu rekonstrukcije elektroenergetskih in klimatskih sistemov tehnoloških prostorov pod SKD/F gradbeništvo. Upravni organ ni podal končno dokazno oceno vseh, s strani tožeče stranke predlaganih dokazov v povezavi z ostalimi dokazi in s tem je sodišče kršilo določbo 8. člena ZPP. Sodišče je prezrlo bistvo pogodbene avtonomije strank, da sklenejo pogodbo. Sodišče je spregledalo, da v davčnem postopku drugi pogodbenik ni ravnal pošteno, saj se je izrekel o tem, da je potrebno davčno obremeniti E. d.o.o., s tem pa je povzročil davčno izvršbo in blokado transakcijskega računa in posledično stečaja, ker B. d.o.o. ni plačal davka in je davčni organ davčno obremenil družbo E. d.o.o. V kolikor ne bi prišlo do sugestije B. d.o.o. za obrnjeno davčno obveznost, bi E. d.o.o. ravnal po splošni določbi ZZDV-1 in bi ob izdaji računa fakturni znesek povečal še za obračun DDV in sopogodbenik, to je E. d.o.o. bi ga moral plačati. Pritožnik je mnenja, da se Statistični urad zgolj pavšalno sklicuje na pregledano dokumentacijo, saj se Statistični urad ni opredelil do gradbene pogodbe, do Podizvajalske pogodbe in Dodatka k njej. Tako se ni opredelil do mnenja A. A. in Inženirske zbornice in je tako zavzel samovoljno stališče, da gradnja stikalnega bloka ne pomeni gradbenega dela. Če bi Statistični urad prejel vso dokumentacijo bi moral ugotoviti, da je šlo za gradbeni posel, kar sta pogodbeni stranki soglasno in izrecno priznali, pripoznali in potrdili v dodatku k pogodbi, ko sta se dogovorili za obrnjeno davčno obveznost. Dejstvo v tej zadevi je, da se vsebina dokumentacije, zlasti Podizvajalske pogodbe in Dodatka na eni strani in obe strokovni mnenji A. A. in Inženirske zbornice na drugi strani medsebojno skladajo, očitno dejstvo pa je na drugi strani, da se strokovno mnenje Statističnega urada ne sklada z omenjeno dokumentacijo, zato je njegovo sklicevanje na pregledano dokumentacijo samo sprenevedanje in zavajanje. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti po tožniku ponujenega dokaza, to je zaslišanje izvedene priče mag. A. A. in angažiranje izvedenca, kar bi mu pri pravilnem razumevanju pomagalo. Na koncu zaključuje, da je jasno, da sodišče ne samo zaradi zavrnitve dokaza za izvedeno pričo in z izvedencem, temveč tudi zaradi pomanjkljivega (enostranskega) sklepanja in ignoriranja strokovnih pojasnil stranke v postopku in dveh skladnih in pravilnih strokovnih mnenj mag. A. A. Inženirske zbornice ter pojasnila Generalnega finančnega urada, ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in na podlagi takšnega dejanskega stanja ni moglo in tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tožnik v pritožbi vztraja, česar napadena sodba ne zavrne prepričljivo, da je bilo ravnanje Davčnega organa in inštančnega organa v postopku reševanja pritožbe davčnega zavezanca zoper odločbo davčnega organa nezakonito in kvalificirano protipravno, zato glede na obrazloženo predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako glede odločitve o glavni stvari, kakor tudi glede odločitev o pravdnih stroških.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilne tožbene trditve tožeče stranke so bile v tem, da je davčni organ v postopku inšpiciranja davčnega zavezanca E. d.o.o. postopal v nasprotju z ustaljenimi metodami pravno strokovnega dela, postopal je očitno napačno ter samovoljno. Kršil je temeljna načela davčnega postopka, ker je kršil vsa ta načela in metode dela in je sprejel napačno odločitev glede razvrstitve izdanih računov v zvezi s plačilom DDV in je v nasprotju z pogodbeno voljo strank v zvezi z izdanimi računi in v nasprotju z izvedenimi dokazi davčni organ ugotovil, da je kot davčni zavezanec za plačilo DDV v skupnem znesku 109.889,76 EUR in 5.332,79 EUR zamudnih obresti, to dolžan plačati E. d.o.o. Za rešitev odgovora na to vprašanje je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje. Ugotovilo je, da je bil tožnik edini družbenik družbe E. d.o.o., nad družbo je bil dne 9. 4. 2014 začet stečajni postopek, ki je bil končan 18. 8. 2017. Predlog za začetek stečajnega postopka je podal tožnik kot direktor družbe. Terjatve v stečaju so znašale 474.190,24 EUR. Podjetje E. d.o.o. je sestavljalo in montiralo elektrorazdelilnike v objekte. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je E. d.o.o. z B. d.o.o. sklenil Pogodbo za dobavo in montažo električne opreme ter izvedbo elektroinštalacij v sklopu rekunstrukcije elektroenergetskih in klimatskih sistemov tehnoloških prostorov ″..., ...‶. K pogodbi sta stranki sklenili še Dodatek št. 1, s katerim sta se dogovorili za nabavo in vgradnjo druge opreme, ki je potrebna za dokončanje objekta. V Podizvajalski pogodbi je navedeno, da skupna pogodbena cena zajema DDV, v Dodatku pa je bilo navedeno, da je plačnik DDV naročnik storitve to je B. d.o.o., ker gre za dela po SKD/F gradbeništvo. Nato je bil uveden inšpekcijski postopek ugotavljanja pravilnosti oziroma nepravilnosti plačila DDV, za obdobje maj, september in november 2010 ter januar, februar, marec, avgust in september 2011 ter januar in marec 2012 pri E. d.o.o. Nadzorstvo je opravila C. C. in D. D. V davčnem postopku je davčni organ pozval E. d.o.o., da predloži gradbene dnevnike, kateri pa je pojasnil, da jih niso vodili in da jih nimajo. Davčni organ je nato ugotovil, da dejavnost proizvodnja stikalnih naprav po SKD 27.120 in montaža industrijskih strojev in naprav, komunikacijske opreme in sestavljanje naprav in opreme za industrijsko procesno kontrolo in krmiljenje po SKD 33.200, ki opisuje storitve, ki jih je na podlagi poizvajalske pogodbe opravil E. d.o.o., ne sodita v gradbeno dejavnost. Ker je E. d.o.o. še naprej vztrajal, da se vse zaračunane storitve uvrščajo pod šifro F/gradbeništvo in da so kot take upravičene do uporabe 76.a člena ZZDV-1, je davčni organ sklicujoč se na Pravilnik o izvajanju ZZDV-1 in 3. člena Uredbe SKD, napotil E. d.o.o. in B. d.o.o., da posredujeta natančne opise izvedenih del Statističnemu uradu RS, ki je edini pristojen za razlago vsebine SKD. Statistični urad je podal uradno mnenje 18. 7. 2013, da se storitve E. d.o.o. – vgradnje opreme, na podlagi Podizvajalske pogodbe ne uvrščajo v dejavnost gradbeništva. Na podlagi mnenja Statističnega urada je davčni organ zaključil, da E. d.o.o. ni bil upravičen do mehanizma obrnjene davčne obveznosti iz 76.a člena ZZDV-1, saj ne gre za storitve, ki se uvrščajo v gradbeno dejavnost. Sodišče je ugotovilo, da je davčnemu organu E. d.o.o. predložil dopis izvedenca mag. A. A. z dne 5. 7. 2012 in pa dopis Inženirske zbornice z dne 8. 7. 2013. E. d.o.o. je nato izdal odločbo, s katero je naložil v plačilo davek v skupnem znesku 109.889,76 EUR in 5.332,79 EUR obresti in katere zavezanec za plačilo je E. d.o.o. Davčni organ ne presoja o tem, kaj je gradbeno delo, temveč mora za odločitev uporabiti SKD. Po 146. členu ZZDV-1 pa se za razvrstitev dejavnosti uporablja SKD. Pravilnik o izvajanju v ZZDV-1 v 127.b členu določa, da se med gradbena dela iz 1. točke 76.a člena ZZDV-1 uvrščajo storitve pod šifro F/gradbeništvo SKD, Uredba SKD pa v 6. in 8. členu določa, da je za razlago vsebine postavk pristojen Statistični urad ter da je za spremljanje in izvajanje vseh aktivnosti v zvezi s pojasnili SKD, ter za objavljanje sprememb le-teh prav tako pristojen Statistični urad. S tem je natančno in jasno določeno, da je pristojnost odločiti, ali gre za dejavnost gradbeništva ali ne, le na strani Statističnega urada RS. E. d.o.o. se je zoper odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je 30. 10. 2014 pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi pa je pritožbeni organ navedel, da se je davčni organ za razjasnitev spornega vprašanja lahko odločil tudi na način, kot ga je izbral, ker je Statistični urad edini pristojen za razlago SKD. Zato je davčni organ tudi po mnenju pritožbenega organa pravilno temu sledil. Pritožbeni organ je povzel mnenje Statističnega urada in je njegovo vsebino primerjal s spornimi računi ter sklenil, da se upošteva mnenje Statističnega urada, da se storitev ne uvršča v dejavnost F/gradbeništvo, temveč v dejavnost C/predelovalna dejavnost, za katero je E. d.o.o. tudi registriran. Da ne gre za gradbeno dejavnost, pa je potrdil tudi naročnik. Nadalje se je sodišče prve stopnje opredelilo do pojasnila DURS glede obdavčitve dobav v skladu z 76.a člena ZZDV-1 in je odgovorilo, da gre v tem primeru za odgovore na vprašanja zavezancev, da ta odgovor ne vsebuje navedbe, kako in kdo kvalifikacije storitve opravi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz dopisa mag. A. A. z dne 15. 7. 2013 izhaja, da je na tožnikovo prošnjo odgovoril, da je stikalni blok oziroma električni razdelilnik na podlagi Zakona o gradbenih proizvodih, gradbeni proizvod. Poleg tega je presodilo tudi vsebino dopisa Inženirske zbornice z dne 8. 7. 2013, ki je odgovorila tožniku in podala mnenje, da vgradnja razdelilnikov spada v gradnjo in sicer elektroinštalacijska dela. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do teh dveh zatrjevanih dokazov in se do njih opredelilo tako, da v njih ni navedeno ali in katera dokumentacija o izvedenem poslu je sploh bila pregledana. Obe mnenji vsebujeta le navedbo zakonske podlage na kateri sta bili mnenji sprejeti, ni pa navedeno katera dokumentacija o izvedenem poslu je bila pregledana. Glede na takšno dokazno oceno teh dveh mnenj in je sodišče pravilno, kot nepotreben zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. in pridobitev mnenja izvedenca elektro stroke. Ker je sodišče prve stopnje tekom tega pravdnega postopka ugotavljalo ali je bilo ravnanje upravnega organa protipravno, je zato pravilno zavrnilo izvedbo teh dokazov, ki so bili predlagana v zvezi z dejstvom, ki za razsojo ni bilo pravno relevantno, ker je tožnik s temi dokazi dokazoval, da je odločitev davčnega organa bila vsebinsko nepravilna. Ali je odločitev davčnega organa pravilna ali ne pa glede na njegovo odločitev ni pomembno, kajti sodišče prve stopnje je moralo odgovoriti na vprašanje ali je šlo v konkretnem postopku za namerno protipravno ravnanje davčnega organa pri sprejemu te odločitve, česar pa kot že obrazloženo, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Zato pritožba v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni sledilo tem dokaznim predlogom tožeče stranke, te očitane bistvene kršitve določb ni storilo in pritožba v tem delu ni utemeljena.

6. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v bistvenih delih tega pravdnega postopka in v obrazložitvi sodbe odgovarjalo na vprašanje protipravnega ravnanja davčnega organa, tako ni utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, češ, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati zakonitosti oziroma pravilnosti ravnanja davčnega organa, ker sodišča ne presojajo pravilnosti vsebine samega ravnanja davčnih organov. Kot že obrazloženo je sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na tožbeno zatrjevane očitke o tem, da je upravni organ, to je davčni organ pri svojem delu ravnal napačno in samovoljno in da je kršil temeljna načela davčnega postopka. Moralo je odgovoriti na vprašanja ali je davčni organ postopal v nasprotju z ustaljenimi metodami pravno strokovnega dela in to samo na takšen način, da je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost izpeljave samega davčnega postopka, ne pa tudi njegovega rezultata. Tako ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vidi pritožba v tem, da je sodba v tem delu sama s sabo v nasprotju. Temu ni tako, kajti sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odgovorilo na očitke tožeče stranke, da je davčni organ v inšpekcijskem postopku postopal v nasprotju z ustaljenimi metodami pravno strokovnega dela ter, da je odločil očitno napačno ter samovoljno in je zaključilo, da te trditve niso utemeljene in dokazane. Da bi sodišče prve stopnje ugotovilo takšno kvalificirano obliko protipravnosti, je zato moralo preveriti način in metode delovanja davčnega organa v postopku na prvi in drugi stopnji in z drugimi, drugačnimi procesnopravnimi metodami dela, sodišče prve stopnje ni moglo odgovoriti na ta zastavljena vprašanja, na katere je nato odgovorilo negativno.

7. Sodišče prve stopnje je v okviru pravilnosti postopanja davčnega organa ugotavljalo, ali je Davčni organ opustil svojo pristojnost in uradno dolžnost ugotavljanja dejstev in dejanskega stanja in je pri tem ugotovilo, da je organ prve stopnje v okviru svojih procesnih pooblastil storil vse, da bi ugotovil pravilno dejansko stanje in materialno resnico pri tem, ko je odločal o davčni obveznosti podjetja E. d.o.o. Sodišče je namreč ugotovilo, da je davčni organ ugotovil, da je E. d.o.o. registriran za proizvodnjo naprav za distribucijo in krmiljenje elektrike (C/predelovalna dejavnost). Pri obravnavi je organ vpogledal v Podizvajalsko pogodbo in Dodatek, ki glede zavezanca za DDV nista enaka. Nato je Davčni organ od E. d.o.o. in B. d.o.o. zahteval natančno pridobitev izvedenih del in sta oba le-to pisno tudi posredovala. Davčni organ je nato E. d.o.o. pozval na predložitev gradbenega dnevnika, ki pa ga ni predložil. Na podlagi tega je Davčni organ ugotovil, da dejavnost proizvodnje stikalnih naprav po SKD 27.120-montaža investicij strojev in naprav, komunikacijske naprave ter sestavljanje naprav in opreme za industrijsko procesno krmiljenje in krmiljenje po SKD 33.200, ki so jo na podlagi podizvajalske pogodbe opravil E. d.o.o., ne sodita v gradbeno dejavnost. Ker se E. d.o.o. s tem ni strinjal, je Davčni organ napotil E. d.o.o. in B. d.o.o., da posredujeta natančne opise izvedenih del Statističnemu organu. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je s Statističnim uradom sodeloval, in je predlagal tudi ogled, katerega niso želeli opraviti. Po prejemu mnenja Statističnega urada je davčni organ izdal Zapisnik, v razgovoru pa je E. d.o.o. ponovil svoje stališče glede spornega posla, ga obrazložil in predložil tudi mnenje mag. A. A. in odgovor Inženirske zbornice. Sodišče prve stopnje je nato dokazno ocenilo dopis mag. A. A. in Inženirske zbornice kot taki, da ti mnenji, ki jih je v davčnem postopku predložil tožnik, vsebujeta navedbo zakonske podlage, na podlagi katere sta bili sprejeti, ni pa navedeno ali in katera dokumentacija je v izvedenem poslu bila pregledana. Na podlagi izpovedb obeh zaslišanih prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik davčnemu organu kot tudi Statističnemu uradu predložil dokumentacijo in fotografije, vendar davčni organ na podlagi slik in prav tako na podlagi predlaganega ogleda ne more sprejeti odločitev, saj ni strokovno usposobljen. Zato je davčni organ postopal po ustaljeni praksi davčnega organa v takšnih primerih in je pridobil mnenje Statističnega urada. Sodišče pa je še zasledilo, da Generalni finančni urad objavlja na spletnih straneh javno dostopna pojasnila, ki pa niso zavezujoče narave, saj je moralo biti tudi v zakonu opredeljeno, kaj je zavajajoča informacija. Tako je sodišče ugotovilo, da upravni organ ni samovoljno opustil dolžne uradne službene skrbnosti in da ni odstopil od ustaljenih metod dela, ker ni upošteval predloženih mnenj mag. A. A. in Inženirske zbornice in ker ni opravil ogleda na kraju samem. Neutemeljeni so zato nadaljnji očitki v pritožbi, da je davčni organ postopal zavestno, ker ni hotel videti, da je inšpicirana storitev gradbena, kar je sicer bilo ključno vprašanje inšpekcijskega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je davčni organ že na začetku postopka zavzel stališče, da pri inšpiciranem poslu ne gre za gradbeno dejavnost. Ker se E. d.o.o. s tem ni strinjal, je bilo predmet nadaljnjega postopka ugotavljanje tega dejstva. Sodišče je ugotovilo, da je davčni organ v postopku upošteval dejavnost, za katero je bil E. d.o.o. registriran. Glede pritožbenih očitkov, da davčni organ ni upošteval pogodbene volje pogodbenikov, to je E. d.o.o. in B. d.o.o., je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da davčni organ v postopku ni bil dolžan ugotavljati prave pogodbene volje pogodbenikov in kasneje spremenjenega ravnanja B. d.o.o. Določbe davčne zakonodaje so kogentne in jih zavezanci, pogodbeno ne morejo spreminjati oziroma prilagajati. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, kot to izhaja iz zapisnika, da je upravni organ zaradi tožnikovega nestrinjanja glede opredelitve njegove dejavnosti, postopek tudi dopolnil. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega, ker je glede na različne opredelitve v Podizvajalski pogodbi in v Dodatku prišlo do nasprotujočih si stališč obeh pogodbenikov in je nato davčni organ v postopku pridobil strokovno mnenje. Pri tem je uporabil določbe 146. člena Pravilnika o izvajanju ZZDV-1, ki napotuje davčni organ na SKD, ob zakonsko določenih nalogah in pristojnostih, ki jih ima Statistični urad. Sodišče ni našlo razlogov za dvom o usposobljenosti in pristojnosti Statističnega urada za podajo mnenja o vprašanju, ki sodi na njegovo področje. Statistični urad je preučil predloženo dokumentacijo, svoje mnenje je obrazložil in utemeljil. Statistični urad je preučil lastnosti konkretnega posla, nikjer pa ni določeno, da sodijo v njegovo obravnavo le hipotetični dejanski stanovi. Mnenji, ki jih je predložil tožnik, pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo kot takšni, da ne vsebujeta podatkov o pregledani dokumentaciji, obrazložitev in utemeljitev pa je zelo skopa. Sodišče prve stopnje ni našlo nobenih razlogov za dvom v zakonitost in pravilnost postopanja davčnega organa v zvezi s pridobitvijo mnenja Statističnega organa in njegovo uporabo glede spornega vprašanja razvrstitve inšpiciranega posla v SKD. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo do uporabe obligacijskega prava za potrebe upravnega – davčnega postopka. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo glede tožnikovega zatrjevanja pogodbene avtonomije strank na vpliv na davčni postopek in s tem ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta klasifikacijo opravljenega posla glede davčne obveznosti, opravili že pogodbeni stranki iz osnovne Pogodbe in iz Dodatka v pogodbi. Uporaba mehanizma obrnjene davčne obveznosti je tako v domeni davčnega organa. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo pojasnilo Generalnega davčnega inšpektorata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz predloženega izpisa pojasnila DURS glede obdavčitve dobav v skladu z 76.a členom ZDVV-1 razvidno, da je bilo v njem odgovorjeno na vprašanje davčnih zavezancev glede uporabe mehanizma obrnjene davčne stopnje. Pojasnjeno je bilo, da lahko do uporabe pojasnila pride le v primeru, ko davčni zavezanec opravi storitve iz šifre F/gradbeništvo po SKD. Ta odgovor pa ne vsebuje navedb, kdo in do kdaj klasifikacijo storitev opravi. Če pojasnilo vsega ne vsebuje, očitno to ni bilo predmet vprašanja. Iz ZDavP in ZUP pa ne izhaja, da bi moral davčni organ vnaprej obvestiti davčne zavezanca, na kakšen način in s katerimi dokazi se bo določeno sporno dejstvo ugotavljalo. Prav tako iz tega mnenja ne izhaja, da bi si moral davčni zavezanec pridobiti kakršnokoli strokovno mnenje Statističnega urada, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je davčni organ v konkretnem primeru postopal povsem pravilno in v skladu s pravili davčnega postopka, ko je o tem vprašanju glede klasifikacije, zaprosil za mnenje Statistični urad. S tem upravni organ ni posegel v pogodbeno avtonomijo pogodbenih strank.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz izpoved zaslišanih prič C. C. in D. D. izhaja, da sta nato vodili inšpekcijski postopek enostransko in pristransko v korist nepoštenega sopogodbenika B. d.o.o. in da sta s tem ustvarili podlago za odločitev, da uporaba zakonske možnosti obrnjene davčne obveznosti ni bila dopustna. To naj bi samo po sebi kazalo na kvalificirano protipravnost, zatrjevano v tožbi. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpovedi obeh prič in je ugotovilo, da je bilo v obravnavanem inšpekcijskem postopku ključno vprašanje ali se opravljene storitve štejejo kot gradbene. Ker uradniki davčnega organa niso strokovnjaki, zato v primerih, ko to ni takoj razvidno, to vprašanje dajo v presojo Statističnemu uradu, ki je edini pristojen za uvrstitev. Iz izpovedb prič tako izhaja, da davčni organ ni usposobljen za razvrščanje in da to ne sodi v njegovo pristojnost, zato sta postopali po ustaljeni praksi davčnega organa. Pri takšnih primerih se pridobi mnenje Statističnega urada. Na podlagi izpovedbe priče D. D. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Generalni finančni urad objavlja na spletnih straneh javno dostopna pojasnila, ki pa niso zavezujoče narave, saj mora biti tudi v zakonu opredeljeno, kaj je zavezujoča informacija. Glede na takšne zaključke sodišča prve stopnje so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta zaslišani priči ravnali kvalificirano protipravno, saj iz njunih izpovedb skladno izhaja, da sta ravnali vse v skladu s dotedanjimi metodami dela pri ugotavljanju davčnih obveznosti.

9. Ne držijo pritožbene navedbe, da davčni organ pri razvrščanju vseh ali konkretnejših inšpekcijskih poslov (transakcijo) v gradbeno dejavnost ni ugotavljal dejanskega stanja na podlagi konkretne in jasne pogodbene dokumentacije, temveč je to ugotavljal na podlagi registracije dejavnosti. Kot že obrazloženo ni v domeni pravdnih strank, da določata davčno obveznost, ker je to v izključni pristojnosti davčnega organa.

10. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče za zavrnitev tožbenega zahtevka, odločitev strnilo v nepravilnem generalnem zaključku v točki 18., češ, da ni našlo nobenih razlogov za dvom v zakonitost in pravilnost postopanja davčnega organa v zvezi z pridobitvijo mnenja Statističnega organa in njegovo uporabo glede spornega vprašanja uvrstitve inšpiciranega posla v SKD, in da ne držijo tožnikove navedbe o samovoljnosti davčnega organa. Sodišče se je pravilno oprlo na stališče, da glede inšpiciranega posla, davčni organ ni bil dolžan ugotavljati prave pogodbene volje pogodbenikov in ravnanja B. d.o.o. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je davčni organ ugotavljal dejansko stanje oziroma materialno resnico na podlagi pravilnih metod dela in je izvedel vse postopke in dokaze, ki so bili po dosedanji praksi davčnega organa že dosedaj upoštevani in izvedeni, zato pritožbeni razlog, da je organ ravnal samovoljno ni podan, kajti sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo v tej točki obrazložitve, da ne držijo tožnikove navedbe o samovoljnosti davčnega organa in o očitanih nepravilnostih uporabe zakonskih in podzakonskih določb in da zato protipravnost njegovega ravnanja ni podana.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se davčni organ ni opredelil do pogodbene volje strank glede davčne obveznosti in do tega, da je druga pogodbena stranka B. d.o.o. v davčnem postopku glede tega svoje stališče spremenila. Kot že obrazloženo, je davčni organ že takoj na začetku postopka zavzel stališče, da pri inšpiciranem poslu ne gre za gradbeno dejavnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je resnična trditev tožnika, da je v Dodatku št. 1 določeno, da plača DDV B. d.o.o. in da je le-ta v davčnem postopku glede tega stališče spremenil. Sodišče prve stopnje pa zaključuje, da davčni organ v postopku ni bil dolžan ugotavljati prave pogodbene volje pogodbenikov in ravnanja B. d.o.o. Določbe davčne zakonodaje so kogentne in jih zavezanci pogodbeno ne morejo spreminjati oziroma jih prilagajati. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena, ko očita, da sodišče ni upoštevalo pogodbene volje pogodbenih strank iz posla. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral davčni organ sam opraviti razvrstitev inšpiciranega posla. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je davčni organ, kot to izhaja iz Zapisnika, svoje stališče glede razvrstitve podal, prav zaradi tožnikovega nestrinjanja pa je postopek dopolnil. Glede na različne opredelitve v Podizvajalski pogodbi in Dodatku, registrirane dejavnosti E. d.o.o. in nasprotujoči si stališči obeh pogodbenikov je bilo v davčnem postopku potrebno pridobiti strokovno mnenje. 146. člen Pravilnika o izvajanju ZZDV-1, napotuje davčni organ na SKD. Ob zakonsko določenih nalogah in pristojnostih, ki jih ima Statistični urad pa tako pravilno, sodišče prve stopnje ni našlo razlogov za dvom v usposobljenost in pristojnost Statističnega urada za podajo mnenja o vprašanju, ki sodi na njegovo področje. Dejstvo je, da je Statistični urad preučil predloženo dokumentacijo, mnenje je obrazložil in utemeljil. Preučil je lastnosti konkretnega posla, nikjer pa ni določeno, da sodijo v njegovo obravnavo le hipotetični dejanski stanovi. Tako so neutemeljene nadaljnje pritožbe navedbe, da je sodišče prezrlo naknadno spremembo stališča nasprotne pogodbene stranke in s tem ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tako tudi v tem ravnanju upravnega organa, sodišče prve stopnje ni našlo nobenih utemeljenih zaključkov o očitkih o nezakonitosti in očitni kvalificirani protipravnosti pri delu davčnega organa. Sodišče prve stopnje po tistem, ko ni upoštevalo pogodbene volje, je pravilno ugotovilo, da davčni organ ni bil dolžan upoštevati pogodbene volje strank in ni prezrlo ostalih navedb in dokazov tožeče stranke in se je opredelilo do, s strani tožene stranke predloženih strokovnih mnenj A. A. in Inženirske zbornice. Prav tako je upoštevalo pojasnilo Generalnega finančnega urada. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je davčni organ upošteval zakonske pristojnosti Statističnega urada tudi za konkreten primer, da kvalificira dejavnost za namene davčnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako napravilo pravilno dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj in je tudi upoštevalo celoten rezultat tega pravdnega postopka in glede na uspešnost dokazovanja, protipravnosti ravnanja davčnega organa ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je tako tehtalo vse argumente in navedbe tožeče stranke, opredelilo se je do med seboj nasprotujočih si strokovnih mnenj v zvezi z mnenjem Statističnega urada, prav tako se je opredelilo glede navodil Generalnega finančnega urada in tako ni storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje zadeve je s tem pravilno ugotovilo. Ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo izvedene priče mag. A. A. in ni angažiralo izvedenca, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Obrazložilo je, da je mnenje A. A. preveč splošno in da si ta izvedenec ni ogledal dokumentacije in tudi ne konkretno izvedenih del, zato tudi ne more nastopiti kot takoimenovana izvedena priča. Sodišče prve stopnje pa se je tudi opredelilo do tega, ker davčni organ ni razpolagal s strokovnim znanjem, da je o tem pravilno pridobil strokovno mnenje Statističnega urada, ker je tako določeno v pravilih glede postopka o ugotavljanju davčnega bremena. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da davčni organ ni sam opravil presoje dejanskega stanja glede davčne obveznosti. Kot že obrazloženo, je upravni organ upošteval ustaljene metode dela in se je pri tem naslonil na mnenje Statističnega urada. V konkretnem primeru se je davčni organ poslužil pravilne pomoči strokovnjakov, čemur je sodišče prve stopnje tudi pravilno sledilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je davčni organ ravnal pravilno, ker je glede na različne opredelitve v Podizvajalski pogodbi in Dodatku in glede na registrirano dejavnost E. d.o.o. in nasprotujočih si stališč obeh pogodbenikov odločil, da je bilo v davčnem postopku potrebno pridobiti strokovno mnenje. Pri tem pa se je davčni organ pravilno oprl na 146. člen Pravilnika o izvajanju ZZDV-1, ki napotuje davčni organ na SKD. Ob zakonsko določenih nalogah in pristojnosti, ki jih ima Statistični urad, zato sodišče prve stopnje ni našlo razlogov za dvom v usposobljenost in pristojnost Statističnega urada za podajo mnenja o vprašanju, ki sodi na njegovo področje. Pravilnik o izvajanju ZZDV-1 v 127.b členu določa, da se med gradbena dela iz 1. točke 76.a člena ZZDV-1 uvrščajo storitve pod šifro F/gradbeništvo SKD. Uredba SKD po 6. in 8. členu določa, da je za razlago vsebine postavk pristojen Statistični urad ter, da je za spremljanje in izvajanje vseh aktivnosti v zvezi s pojasnili k SKD ter za objavljanje sprememb le-teh, prav tako pristojen Statistični urad. S tem je zelo natančno in jasno določeno, da je pristojnost odločiti, ali gre za dejavnost gradbeništva ali ne, le-ta na strani Statističnega urada RS. Pri tem ne obstajajo določene dejavnosti za davčne in druge namene, določitev je samo ena. Tudi pritožbeni organ se je v obrazložitvi zavrnitve pritožbe skliceval na 127.b člen Pravilnika o izvajanju ZZDV-1 o tem, kaj se uvršča v gradbeno dejavnost po 146. členu ZZDV-1 in Uredbi SKD. Pritožbeni organ je navedel, da je davčni organ za razjasnitev spornega vprašanja lahko odločil tudi na način, da se davčni organ za razjasnitev spornega vprašanja lahko odloči tudi na način, kot ga je izbral. Ker je Statistični urad edini pristojen za razlago SKD, je davčni organ tudi po mnenju pritožbenega organa pravilno temu sledil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da s tem, ko ni bilo upoštevano mnenje izvedenca ter posameznih določil pogodbe, na katere se je skliceval E. d.o.o., to še ne pomeni, da je bilo s tem kršeno materialno pravo. Pritožbeni organ pa je nadalje povzel mnenje Statističnega urada in njegovo vsebino primerjal s spornimi računi ter je sklenil, da se upošteva mnenje Statističnega urada, da se storitev ne uvršča v dejavnost F/gradbeništvo, temveč v dejavnost C/predelovalna dejavnost, za katero se je E. d.o.o. tudi registriral. Da ne gre za gradbeno dejavnost, pa je potrdil tudi naročnik. Tako je tudi drugostopni organ ocenil pravilnost ravnanja prvostopnega organa in zato ni mogoče na podlagi teh zakonskih določb in ugotovljenega dejanskega stanja zaključiti, da je davčni organ ravnal samovoljno in v nasprotju z dotedanjimi metodami dela.

12. Ni podan pritožbeni razlog, da sodišče prve stopnje ni podalo končne ocene izvedenih dokazov, tudi v povezavi z ostalimi dokazi ter z uspehom celotnega postopka in naj bi s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je, kot že obrazloženo večkrat v tej sodbi sodišča druge stopnje, opravilo primerno dokazno oceno vseh dokazov. Ni prezrlo pogodbene avtonomije strank, ki je bila dogovorjena v Pogodbi in v Dodatku. Vendar se je pravilno opredelilo do tega vprašanja, da je v postopku ugotavljanja davčne obveznosti kogenten postopek in ni odvisen od pogodbene volje strank. Sodišče tudi ni prezrlo temeljnih načel obligacijskega prava glede vezanosti strank na pogodbene zaveze in se je tudi v tej zvezi opredelilo do tega, kaj sta se stranki tega pogodbenega razmerja dogovorili, da pa takšna pogodbena volja na področju davčne zakonodaje in ugotavljanja davčne obveze nima pravnih učinkov, ker so določbe o ugotavljanju obveznosti plačevanja davka kogentne. Davčni organ je imel vsa pooblastila po mnenju sodišča prve stopnje v omenjenih predpisih, da je izvedel inšpekcijski postopek in je ugotavljal davčno obveznost, ne glede na pogodbeno voljo strank in tudi za nazaj in sicer za obdobje, ko so bili izdani računi, pa v zvezi z njimi ni bil davek s strani nobene od pogodbenih strank odveden. Tudi ni bil namen davčnega postopka, da se dejansko omogoči B. d.o.o., da se izogne davku, E. d.o.o. pa se povzroči davčno izvršbo, blokado transakcijskega računa in stečaj. Kaj takšnega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj iz ravnanj davčnega organa ne izhaja, da bi bil namen tega inšpekcijskega postopka povzročiti davčno izvršbo in blokado transakcijskega računa in priviligirati B. d.o.o. Nadaljnje pritožbene navedbe, da bi E. d.o.o. ravnal tako, da bi DDV plačal, nato pa ga zaračunal B. d.o.o., ki bi ga tedaj moral plačati, prav tako niso pritožbeno upoštevne, kajti E. d.o.o. takšnega postopka obračunavanja in plačila davka ni izvedel, pri izdanih računih davka ni obračunal in ga tudi ni odvedel. Ker DDV ni bil za konkretno storitev poravnan, je tako davčni organ imel oporo, da je izvedel inšpekcijski postopek, v katerem je ugotavljal kdo je davčni zavezanec za plačilo DDV-ja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v kolikor bi Statistični urad pregledal vso dokumentacijo, bi na tej podlagi moral priti do zaključka, da je šlo v konkretnem primeru za izvajanje gradbenih del in da je v tem sklopu tudi del gradbenega posla, ki ga je E. d.o.o. kot podizvajalec B. d.o.o. izvajal na podlagi Podizvajalske pogodbe, kar samo zase pomeni gradbeni posel, kajti sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo postopanje Statističnega urada, ki je edini pristojen za uvrščanje v SKD, pred uvrstitvijo pa je Statistični urad pozval obe pogodbeni stranki, da predložita vso dokumentacijo. Kot že obrazloženo zgoraj pa se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo glede zavrnitve ponujenega dokaza z zaslišanjem izvedene priče mag. A. A. in za angažiranje izvedenca. Izvedba teh dokazov bi bila po mnenju tožeče stranke usmerjena v zvezi z ugotavljanjem dejstva ali je davčni organ pravilno odločil, ko ni uporabil pravilo o obrnjeni davčni stopnji in ni prevalil davčnega bremena na B. d.o.o., kar pa ni odločilno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem protipravnosti ravnanja davčnega organa. Kot že povedano, je ne glede pravilnosti odločitve upravnega organa, potrebno presojati ali je upravni organ svoje delo opravil vestno in pošteno, da ga ni opravil samovoljno in v nasprotju z ustaljenimi metodami dela, da ga je opravil zakonito in ne z namenom, da o zadevi odloči očitno napačno. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo ali je davčni organ kršil temeljna načela davčnega postopka in ker je odgovor na vprašanje bil negativen in sodišče prve stopnje ni našlo nobenih razlogov za ugotovitev o namernem protipravnem ravnanju davčnega organa, je zato sprejelo pravilno odločitev, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnik pa tudi ni dokazal, da je upravni organ namenoma hotel povzročiti davčno izvršbo in da je hotel povzročiti blokado TRR tožnikovega podjetja in da je s tem hotel povzročiti stečaj podjetja. Takšnih dejstev tožnik ni uspel dokazati tekom postopka na prvi stopnji in ker ni dokazal protipravnosti ravnanja davčnega organa, je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne držijo tožnikove navedbe o samovoljnosti davčnega organa in o očitni nepravilnosti uporabe zakonskih in podzakonskih določb in tako protipravnost davčnega organa ni podana. Ker ni podana protipravnost ravnanja, tudi ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v celoti, tudi stroškovno zavrnilo. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. V posledici zavrnitve pritožbe glede glavne stvari, je pravilna tudi odločitev, sprejeta v točki II. izreka, to je glede plačila pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Te stroške je dolžan plačati tožnik, ker v tem pravdnem postopku na prvi stopnji ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2023

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 128/2011
• VSL sodba II Cp 3074/2011
• VSL sodba I Cp 2410/2009