VSC Sodba Cp 164/2021

Jedro

Pritožnica se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s pritožbenim navajanjem, da se od obiskovalcev pričakuje večja previdnost in da lahko njen zavarovanec pričakuje zgolj določen krog obiskovalcev oziroma ne širši krog ljudi kot imetniki drugih lokalov. Bistveno je, da zavarovanec vnosov in nanosov snega ter mokrote v prostor v konkretnem primeru sploh ni čistil, kot mu je to nalagalo dolžno ravnanje, zato je njegova krivdna odškodninska odgovornost podana, saj bi škodo lahko preprečil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen (I. točka izreka). Sklenilo je še, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodbo izpodbija v celoti in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) v celoti zavrne oziroma podredno, da sodišče druge stopnje vmesno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in se obrazloženo opredelil do pritožbenih očitkov. Predlagal je njeno zavrnitev in priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ugotovitvijo mesta tožnikovega padca in stanja tal na tem mestu. Sodišče prve stopnje je po metodološkem pristopu iz 8. člena ZPP dokazno ocenilo vse izvedene dokaze in na podlagi takšne dokazne ocene življenjsko logično in prepričljivo zaključilo, da je tožnik padel pri vhodu v lokal oziroma izhodu, in da se je na mestu tožnikovega padca nahajal sneg. Zato pa zgolj s pavšalnimi in nekonkretiziranimi pritožbenimi očitki in navedbami pritožnica ne more omajati prepričljivosti takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo tudi zaključek o kršitvi dolžne skrbnosti s strani toženkinega zavarovanca oziroma o podani krivdi za poškodovanje tožnika. Torej, da bi toženkin zavarovanec moral poskrbeti za pohodno površino, ki bi bila varna tudi ob nanosu snega oziroma poskrbeti za ustrezno čista oz. nedrseča tla. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da opustitev, ki se v konkretni zadevi očita njenemu zavarovancu, presega standard dolžne skrbnosti (njenega zavarovanca). Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z logičnim in izkustveno prepričljivim zaključkom sodišče prve stopnje, da je zahteva, da bi se v lokalu sproti čistilo za vsakim obiskovalcem v smučarskih čevljih – pretirana. To pa ne pomeni, da toženkin zavarovanec sploh ni bil dolžan opravljati čiščenja – kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje – še posebej ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da je šlo za zelo obiskano zabavo in velik vnos snega ter mokrote v prostor. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika (nadaljevanju: OZ) s tem, ko je zaključilo, da toženkin zavarovanec svoje dolžnosti skrbnosti dobrega strokovnjaka ni izpolnil oziroma da čiščenje zgolj pred začetkom nočne zabave ne pomeni izpolnitve dolžne skrbnosti.

7. Delno sicer drži pritožbeno razlogovanje, da skrbnosti zavarovanca v konkretni zadevi ni mogoče enačiti s skrbnostjo imetnika turističnega objekta „v dolini“, kot to izpostavlja toženka, saj se zavarovančev lokal nahaja sredi smučišča in je mogoče do lokala v zimskem času priti zgolj s smučmi oziroma smučarsko opremo. Vendar ne v smislu, da je raven skrbnosti zavarovanca v takšnem primeru manjša. Navedene okoliščine narekujejo namreč ustrezen odziv zavarovanca, ki mora v takšnem primeru ravnati s postroženo (profesionalno) skrbnostjo, čemur pa njen zavarovanec ni zadostil, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Materialnopravno pravilen je posledično zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke (prvi odstavek 131. člena OZ) in se pritožnica te odgovornosti (prvi odstavek 964. člena OZ) ne more razbremeniti s pritožbenim navajanjem, da se od obiskovalcev – glede na to, da v objekt vstopajo obuti v smučarske čevlje – pričakuje večja previdnost in da lahko njen zavarovanec pričakuje zgolj določen krog obiskovalcev (t. j. izkušene smučarje in planince) oziroma ne širši krog ljudi kot imetniki drugih lokalov. Bistveno torej je, da zavarovanec vnosov in nanosov snega ter mokrote v prostor v konkretnem primeru sploh ni čistil, kot mu je to nalagalo dolžno ravnanje, zato je njegova krivdna odškodninska odgovornost podana, saj bi škodo lahko preprečil.

8. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode v smislu 171. člena OZ. Toženka tožniku v pritožbi ponovno očita, da je padel pri izhodu iz lokala in je enako pot ob vhodu že prehodil, zatorej je bil seznanjen s stanjem tal in mokrote. Izpostavlja še, da se lokal nahaja sredi smučišča, zato se mokrota pričakuje in bi moral biti tožnik pri hoji še toliko bolj previden. Vendar je v zvezi s predmetnim ugovorom toženke sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika in priče J. G. prepričljivo ugotovilo, da je bilo zaradi velike gneče med hojo težko gledati po tleh, kljub vsemu pa je tožnik stopal previdno. Oba sta tudi skladno izpovedala, da zaradi gneče in ozkega prostora druge možnosti izbire poti oziroma izhoda – kot prestopiti 30 cm podlago stojala za luč – ni bilo. Gre torej za krivdno nastalo nevarnost za katero je podana izključna odškodninska odgovornost toženke. Zato ob takšnih okoliščinah sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati sokrivde za padec in nastalo škodo.

9. V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo oziroma določbe OZ. Ker sodišče druge stopnje tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za poznejšo sodbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2797/2017
• VSL Sodba II Cp 1066/2022
• VSC Sodba Cp 301/2020