VSC Sodba Cp 301/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je zunaj snežilo, da so obiskovalci konstantno vnašali mokroto, da nameščeni preprogi te mokrote nista popivnali ter da je bila na mestu padca takšna količina mokrote, zaradi katere so bile ploščice zdrsne, pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da bi imela čiščenje organizirano tako, da na tleh ne bi bilo tolikšne mokrote, da ploščice ne bi bile zdrsne.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izrek sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka v toliko spremeni, da poslej ta točka izreka glasi:

″I. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku z dne 4. 1. 2016 v višini 70%, v višini 30% pa za škodo odgovarja tožeča stranka sama.″

II. Pritožbi, tožene stranke v preostalem delu, tožeče stranke pa v celoti, se zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) odškodninsko odgovorna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku z dne 4. 1. 2016 v višini 85%, v višini 15% pa je za škodo tožnica odgovorna sama. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki, in sicer vsaka del, s katerim je bila ugotovljena njena odgovornost. Obe uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga spremembo z ugotovitvijo, da je toženka za škodo odgovorna še glede nadaljnjih 15%. Toženka predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe pritožnici priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana odgovornost toženke, ker ni dokazala, da je imela v času škodnega dogodka ustrezno organizirano čiščenje pohodne površine ter da ga je, sploh v danih vremenskih razmerah, opravljala z dolžno skrbnostjo. Tožničinima očitkoma o neustreznosti podlage in pomanjkanju opozorilne table pa ni sledilo. Glede ugotovljenega soprispevka tožnice k nastanku škode je utemeljilo, da je bila ob sestopu s preproge na ploščice premalo previdna in pozorna na pohodno površino glede na to, da je vstopila v trgovski center, ko je zunaj snežilo in bi se zato morala zavedati, da tudi sama vnaša določeno mokroto na obutvi, da tla ob mokroti postanejo bolj spolzka, na večjo previdnost pri hoji pa jo je opozarjala tudi opozorilna tabla.

5. V kolikor so tožničine pritožbene navedbe o neprerekanosti njenih trditev glede tožničine previdnosti in pozornosti pri hoji usmerjene v uveljavljanje kršitve iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), velja kljub temu, da tožnica pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, pojasniti, da je toženka te tožničine trditve zanikala in je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo te trditve za sporne.

6. Tožnica s trditvami o načinu gibanju pred mestom padca, o pozornosti na tla, o nevidljivosti mokrote, o neobstoju opozorilne table ter neustreznosti ploščic, toženka pa glede obsega mokrote na tleh, v pritožbah podajata lastni oceni izvedenih dokazov, s katerima pa pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti.

7. Ker mora odgovorna oseba poskrbeti, da se lahko osebe v trgovini varno gibajo, ni pravilno pritožbeno stališče toženke o razbremenitvi odgovornosti iz razloga, ker je imela organizirano čiščenje. Tožnica ji je namreč očitala, da čiščenja ni imela ustrezno organiziranega. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je zunaj snežilo, da so obiskovalci konstantno vnašali mokroto¹, da nameščeni preprogi te mokrote nista popivnali ter da je bila na mestu padca takšna količina mokrote, zaradi katere so bile ploščice zdrsne, zaključilo, da se toženka tega očitka ni razbremenila.

8. Toženka v pritožbi polemizira z materialnopravno pravilnostjo stališča prvostopnega sodišča glede njene dolžne skrbnosti in meni, da je ″neživljenjsko, da bi nekdo od zaposlenih hodil po trgovini in brisal vsako najmanjšo mokroto, ki bi jo v center na čevljih vnesli obiskovalci ter da bi neprestano brisanje tal s strani čistilk tudi motilo obiskovalce in pomenilo, da bi bila tla v centru kar naprej mokra v posledici brisanja″. Pritožbena trditev, da je sodišče v izpodbijani sodbi toženki oziroma njenemu zavarovancu naložilo zgoraj opisano ravnanje, v sodbenih razlogih nima podlage. Sodišče prve stopnje je namreč po ugotovitvi zgoraj izpostavljenih okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, zgolj zaključilo, da toženka ni dokazala, da bi imela čiščenje organizirano tako, da na tleh ne bi bilo tolikšne mokrote, da ploščice ne bi bile zdrsne. Stališče toženke, da ji je sodišče naprtilo pretirano skrbnost, zato ni pravilno. Ker toženka torej ni dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo brez njene krivde, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnici odgovorna za nastalo škodo (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

9. Tožnica v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da res ni moč pričakovati od kupcev, da bodo skozi vhod v trgovski center hodili posebno skrbno. Vendar to velja le za običajno stanje vhoda. V razmerah, kot so bile dane, torej, ko je zunaj snežilo, ko se je v trgovski center na obuvalih vnašala mokrota in ko je ob vhodu v trgovski center na spolzka tla opozarjala tabla, pa je lahko od uporabnika zahtevati takim izrednim razmeram odgovarjajočo skrbnost². Tožnici, ki je hodila zgolj običajno in normalno, torej ne s povečano stopnjo previdnosti in pozornosti, je zato zaradi premajhne skrbnosti moč pripisati krivdo. Njen soprispevek k nastanku škode pa gre, sploh glede na opozorilno tablo, materialnopravno pravilno opredeliti s 30%.

10. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno pritožbi toženke delno ugoditi in izpodbijano vmesno sodbo delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). Kakšni drugi razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, pa niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), sta se pritožbi, toženke v preostalem delu, tožničina pa v celoti, izkazali za neutemeljeni. Zato ju je bilo potrebno delno oziroma v celoti zavrniti in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Toženka ni prerekala tožničine trditve, da je v eni uri (od odprtja trgovskega centra do škodnega dogodka) skozi predmetni vhod vstopilo najmanj 172 obiskovalcev, ki so vnesli najmanj 3,5 kg snega.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 514/2008.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 552/2017
• VSC Sodba Cp 164/2021
• VSM Sodba I Cp 919/2019