VDSS Sklep Pdp 381/2022

Jedro

V zvezi z dolžnostjo tožnika, da vsakodnevno spremlja medije zaradi seznanjenosti z lokalnimi dogodki in sodelovanja z lokalnimi predstavniki šolstva, športa, občine, sodelovanja z lokalno skupnostjo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik to nalogo dejansko izvajal vsak dan, tudi v nedeljo, vendar pa ni ugotovilo, koliko časa naj bi za to delo na dan, ko naj bi imel tedenski počitek, sploh porabil. V tem delu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je ugotovitev o trajanju te naloge bistvena za pravilno materialnopravno presojo, ali mu je bil počitek kršen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača neto znesek 3.819,16 EUR z obrestmi od 28. 4. 2018 do plačila (I. točka izreka) in mu povrne 1.229,01 EUR stroškov postopka (III. točka izreka). Za 0,14 EUR z obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ji ni uspelo dokazati verodostojnosti evidenc tedenske obremenitve. Te so bile sistematično vodene, iz njih pa je razvidno, da so bili prosti dnevi načrtovani in da jih je tožnik izkoristil. Evidence je tudi podpisal. Zmotna je ugotovitev, da so bili pripadniki skorajda prisiljeni podpisovati evidence in da bi imeli težave, če jih ne bi. Očita bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče mimo tožnikove trditvene podlage sodbo oprlo na izpovedi tožnika in njegovih prič. Tožbeni zahtevek ni bil zadosti substanciran. Tožnik bi moral konkretno navesti, katero nalogo je opravljal na posamezni dan, za katerega je podpisal, da je imel tedenski počitek. Na njem je bilo trditveno in dokazno breme, da ni imel prostega dneva in da je na dneve, ki so v evidenci označeni kot prosti, opravljal naloge. Ker ni razjasnjeno, katere zadolžitve je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ko je imel prost dan, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni dokazal, da je bil v dnevih, ko je bila njegova skupina A. v pripravljenosti, dejansko aktiviran in napoten na nalogo. Ne gre slediti izpovedi B. B., da so bile priprave na naloge obvezne in so lahko trajale nekaj ur. Tožnik prav tako ni dokazal, da je moral na dan tedenskega počitka spremljati medije. Krajšega informiranja o dogajanju preko medijev oziroma ažurnega situacijskega zavedanja tudi sicer ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka. Sodišče je nekritično sledilo tožnikovim navedbam glede opravljanja dela logista. Tožniku je zmotno prisodilo "neto" znesek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je bil njen preizkus mogoč.

6. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka napotila tožnika na opravljanje vojaške službe v tujino na mednarodno misijo, na kateri je opravljal naloge vojaka - člana skupine A. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da mu toženka ni zagotovila 23 tedenskih počitkov, zato mu je prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo. Tedenski počitek mu je bil onemogočen zaradi vsakodnevnega opravljanja delovnih nalog, in sicer zaradi obveznih priprav na nalogo za naslednji dan, obveznega spremljanja medijev in opravljanja logističnih del.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da toženki ni uspelo dokazati verodostojnosti evidenc tedenskega počitka oziroma tedenske obremenitve. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj podatki o prostih dneh oziroma tedenskem počitku tožnika v evidencah ne odražajo pravilnega dejanskega stanja ter zakaj je tožnik s svojo izpovedjo in zlasti z izpovedjo prič C. C. ter D. D., ter pisnih izjav tožniku nadrejenih delavcev E. E. in F. F., ki jih je sodišče prve stopnje vestno dokazno ocenilo, dokazal, da kljub drugačni zabeležki v evidenci ni bil povsem prost delovnih nalog na zabeležene proste dneve. Toženka tudi ni pravočasno predložila pisne izjave edine priče, ki jo je predlagala, tj. G. G., ki naj bi potrdil verodostojnost evidenc. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je tožnik evidence nenazadnje podpisal, saj je na podlagi izpovedi tožnika in prič sodišče pravilno zaključilo, da so bili pripadniki, tudi tožnik, v to prisiljeni z ukazom, ter da bi v primeru, če bi podpis manjkal, prišlo do intervencije s strani vodstva kontingenta. To, da je tožnik evidence podpisal, tako ne dokazuje, da mu je bil tedenski počitek zagotovljen. Glede na dokazni zaključek, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in niso verodostojne, ni odločilna pritožbena navedba, da se sodišče ni izrecno opredelilo do dopisa toženke "Zagotavljanje tedenskega počitka ter vodenje evidenc, št. ... z dne 1. 11. 2017", iz katerega naj bi izhajalo, da je prepovedano vnašanje podatkov v evidence, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz mesečnih poročil in tedenskih načrtov dela jasno izhaja, da so bili tedenski počitki tožniku zagotovljeni. Teh listin toženka v spis sploh ni vložila.

9. Zmoten je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da tožnik med misijo ni ugovarjal po službeni poti zoper poročilo o lastni obremenjenosti. Zgolj dejstvo, da ni tako ugovarjal, ne pomeni, da ne more v tem sporu dokazovati kršitve pogodbe o zaposlitvi zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka.

10. Glede očitka o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj bi sodišče mimo tožnikove trditvene podlage oprlo razloge sodbe na zaslišanje tožnika in prič ter s tem nedopustno nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen in pavšalen, saj pritožba niti ne pove, glede katerega razloga naj bi sodišče na navedeni način nadomestilo trditveno podlago.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni dokazal, da bi bila skupina A. dejansko aktivirana in napotena na delo takrat, ko je imel tožnik prosto, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve svoje sodbe le povzelo takšno izpoved tožnika, vendar nanjo ni oprlo zaključka o kršenju tedenskega počitka (prim. s 15. točko obrazložitve).

12. Glede očitka o nesubstanciranosti tožbenega zahtevka so pritožbene navedbe utemeljene le v delu, ki se nanaša na opravljanje nalog logista. Te naloge niso spadale v okvir njegovih rednih nalog člana patrulje - skupine A., v okviru katerih naj bi vsakodnevno, tudi na dan tedenskega počitka, imel obvezni sestanek ter naj bi spremljal lokalne medije zaradi seznanjenosti s stanjem na terenu. V zvezi z deli logista, ki naj bi jih tožnik kot je navajal in izpovedal, opravljal takrat, ko so ga pripadniki toženke obvestili o takšni potrebi (npr. organiziranje popravila okvar na objektih, organiziranje spanja in nastanitve pripadnikov iz drugih baz, naročanje vode, potrošnih sredstev, priprava prostora in hrane za odobrene družabne večere …), je bilo tako odločilnega pomena vprašanje, katere konkretne naloge logista je opravljal tedaj, ko naj bi bil po evidenci prost. Tožnik bi torej moral že v okviru trditvene podlage izrecno navesti, katero konkretno nalogo v zvezi z logistiko je opravljal na dan, ko naj bi bil po evidenci prost in koliko časa. Zgolj splošne in nekonkretizirane navedbe, da naj bi delo logista opravljal prav vsak dan, torej ne zadoščajo za kršitev tedenskega počitka. Sicer pa niti dokazni postopek v tem delu ni podal odgovorov o konkretnih nalogah logista v dneh zatrjevanega tedenskega počitka. S sklicevanjem na opravljanje del logista zato tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

13. Pritožba neutemeljeno očita nesubstanciranost tožbe glede obvezne udeležbe tožnika na sestankih tudi na dan, ko naj bi imel po evidenci prosto, ter glede vsakodnevne zadolžitve spremljanja medijev. Tožnik je v tem delu podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev. Navedel je, da je imel obvezne delovne sestanke vsak dan, tudi na dan, ki je v evidenci zabeležen kot počitek, ki so trajali od 20 minut do 40 minut, na katerih so se podajala navodila za naloge ter so si vsi pripadniki terenskih skupin A. medsebojno izmenjevali informacije, kar je bilo nujno za kvalitetno opravljanje dela A. Glede medijev je navedel, da se je tudi na dan počitka moral pripravljati na delo tako, da je zvečer v trajanju od 30 minut do ene ure pregledoval sredstva javnega obveščanja (medije in internet), da se je lahko informiral o stanju na terenu in v družbi ter o dogodkih, saj je moral priti na teren pripravljen in z ažurnimi informacijami. Zaključek sodišča prve stopnje, da mu je bil kršen tedenski počitek zaradi obvezne vsakodnevne udeležbe na sestanku in zaradi spremljanja medijev, pa je najmanj preuranjen.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vsebino sestankov (briefingi), ki jih je izvajal nadporočnik B. B., vodja tožnikove skupine A., obrazložilo, da so se nanašali na pripravo za naloge naslednjega dne, kaj in kdo jih bo opravljal, tudi morebitne dodatne naloge, ki so jih v skupini prevzeli. Pri tem pa ni v celoti raziskalo, kakšne so bile te priprave, kako in kje so potekali sestanki, kakšno je bilo njihovo trajanje na dan, ko naj bi imel tožnik po evidenci tedenski počitek (npr. ali so bili le objektivno kratki), ali je to informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ali pa je pri teh sestankih šlo le za to, da npr. neposredno nadrejeni pride v bivanjske prostore vojakov in jim pri tem na kratko pove (običajno zvečer), kaj se bo dogajalo naslednjega dne itd.¹ V kolikor namreč sestanki, namenjeni nujnim dnevnim informacijam - o trenutnih razmerah in nalogah naslednjega dne - ne presegajo okvira dnevne rutine, ki je nujna za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojska na misiji v tujini, takšnega sestanka ni mogoče šteti za kršenje tedenskega počitka.

15. V zvezi z dolžnostjo tožnika, da vsakodnevno spremlja medije zaradi seznanjenosti z lokalnimi dogodki in sodelovanja z lokalnimi predstavniki šolstva, športa, občine, sodelovanja z lokalno skupnostjo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik to nalogo dejansko izvajal vsak dan, tudi v nedeljo, vendar pa ni ugotovilo, koliko časa naj bi za to delo na dan, ko naj bi imel tedenski počitek, sploh porabil. V tem delu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je ugotovitev o trajanju te naloge bistvena za pravilno materialnopravno presojo, ali mu je bil počitek kršen. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče niti ne more opredeliti do pritožbene navedbe, da krajšega situacijskega zavedanja, kot spremljanje medijev opredeljuje toženka v pritožbi, ni mogoče šteti za kršitev tedenskega počitka.

16. Ker glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejansko stanje o opravljanju tožnikovega dela na dan, ko naj bi imel evidentiran tedenski počitek, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani del sodbe (I. in III. točko izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je dolžno dopolniti dokazni postopek v smislu zgornjih napotil, torej o tem, ali je bil tožniku zaradi sestankov in spremljanja medijev kršen tedenski počitek.

17. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti izpodbijanega dela sodbe ne more samo odpraviti, saj je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju dopolniti ugotovljena dejstva v pomembnem, širšem sklopu glede vsebine in trajanja delovnih nalog, ki se nanašajo na obvezne sestanke in spremljanje medijev, v ta namen dopolniti dokazni postopek in na novo oblikovati dokazno oceno. Namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Izvedba pritožbene obravnave bi bila glede na prebivališče tožnika tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

18. Za primer, če bo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, če prisodi "neto" znesek odškodnine (prim. VIII Ips 23/2019).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Glej odločbe VIII Ips 40/2020, VIII Ips 22/2020, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 11/2019 idr.

Datum zadnje spremembe:

08.12.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 568/2020
• VDSS Sklep Pdp 496/2022
• VDSS Sklep Pdp 495/2022