<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 12400/2013

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2021:I.IPS.12400.2013
Evidenčna številka:VS00047554
Datum odločbe:17.06.2021
Senat:Branko Masleša (preds.), dr. Primož Gorkič (poroč.), Marjeta Švab Širok, Mitja Kozamernik, Vladimir Horvat
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pogajanja o priznanju krivde - pravna opredelitev dejanja - pogajanja o pravni opredelitvi dejanja

Jedro

Odločitev, ali naj obdolženec prizna krivdo po obtožbi ali ne, je odvisna tudi od dogovorjene kazenske sankcije - ta pa mora biti dogovorjena v mejah kazenskega materialnopravnega pravila, na katerem temelji pravna opredelitev očitanega dejanja. Pogajanja o pravni opredelitvi dejanja (pravilu iura novit curia navkljub) zmotno sporočajo, da bo sodišče svojo odločitev o sprejemu sporazuma in s tem sodbo oprlo prav na dogovorjeno pravno opredelitev in s tem tudi na dogovorjeno sankcijo, ne da bi preverjalo pravilnost pravne opredelitve. V teh okoliščinah obdolženec ne more pravilno razumeti narave in posledic sporazuma o priznanju krivde, zlasti ne obsega sodne kontrole sklenjenega sporazuma. Tveganja, da bo sodišče drugače pravno opredelilo opisano ravnanje, stranki s sporazumom ne moreta odpraviti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je A. A. s sodbo IV K 12400/2013 z dne 30. 10. 2013 spoznalo za krivega: (i) pod I. točko izreka: enega kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ1-1); (ii) pod II. - IV. točko izreka: treh kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Za dejanje, opisano pod I. točko izreka, mu je določilo kazen 2 let in 6 mesecev zapora, za dejanje pod II. točko izreka 2 meseca zapora, za dejanji pod III. in IV. točko izreka pa po 1 mesec zapora. Izreklo mu je enotno kazen 2 let in 8 mesecev zapora, ki se na podlagi (takrat veljavnega) tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izvršijo tako, da obsojeni še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu. V kazen je sodišče vštelo čas pripora. S sodbo je odločilo tudi o obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo nihče od pritožbenih upravičencev ni vložil rednega pravnega sredstva. Sodba je postala pravnomočna z iztekom roka za vložitev pritožbe obdolženega A. A., ki mu je bila pisno izdelana sodba vročena zadnjemu, 12. 11. 2013. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga generalni državni tožilec zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP; v zvezi z drugim odstavkom 450.b člena ZKP in 6. členom EKČP) ter kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP (v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP). Zahtevi prilaga pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti obdolženčevih pooblaščencev iz Odvetniške pisarne Pajk iz Velenja z dne 23. 1. 2018 in pravno mnenje prof. dr. Mateja Avblja z dne 9. 9. 2019. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Zahteva je bila v odgovor vročena obdolženčevim pooblaščencem in obdolžencu, ki navedbam v zahtevi pritrjujejo in podpirajo predlog.

B. - 1

4. Vložnik zahtevo vlaga zaradi kršitve določb kazenskega postopka, konkretneje zaradi kršitev prepovedi pogajanj o pravni opredelitvi kaznivega dejanja v zvezi s I. točko krivdoreka pravnomočne sodbe. Navaja, da so v obtožnici in v sporazumu o priznanju krivde opisana (ista) ravnanja, ki jih je tožilec v obtožnem aktu opredelil kot 38 kaznivih dejanj po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, v sporazumu o priznanju krivde pa le kot eno kaznivo dejanje (po četrtem odstavku 299. člena KZ-1). Če bi sodišče ugotovilo, da je prišlo do nepravilne pravne opredelitve v sporazumu, bi moralo sporazum zavrniti zaradi kršitve drugega odstavka 450.b člena ZKP. Razkorak v pravni opredelitvi naj bi predstavljal obliko prepovedane prisile pri sklepanju sporazuma o priznanju krivde.

5. Vložnik torej navaja naslednja procesnopravno pomembna dejstva: (i) da sodba temelji na obtožnici,v kateri je bilo obsojencu očitanih 38 kaznivih dejanj po četrtem odstavku 299. člena KZ-1; (ii) da je bil - na podlagi istega dela opisa - obsojenec spoznan za krivega enega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1; (iii) da sodba temelji na sporazumu o priznanju krivde, sklenjenem dne 5. 6. 2013, v katerem je pod I. točko opisanih "več posameznih kaznivih dejanj" po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, pod 2. točko sporazuma pa je navedeno, da gre za eno samo kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1.

6. Vložnik pravilno zatrjuje razhajanja med vloženo obtožnico, sporazumom o priznanju krivde in sodbo. V obtožnici, vloženi dne 5. 6. 2013, je tožilec obsojencu pod I. točko izreka obtožnice očital 38 kaznivih dejanj po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 (str. 3 - 11 in 18). V sporazumu o priznanju krivde z dne 23. 10. 2013 (priloga A 31 in sledeče) so ista ravnanja pravno opredeljena kot eno kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. V sodbi z dne 30. 10. 2013 so ta ista ravnanja prav tako opredeljena kot eno kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Primerjava opisov ravnanj, zajetih v obtožnici, sporazumu in v sodbi, pokaže, da gre za ista ravnanja.

7. Temu razkoraku v pravni opredelitvi sledi tudi razkorak v kaznovalnih predlogih državnega tožilca. Predlog v obtožnici (str. 19) se glasi, naj sodišče obdolženca spozna za krivega "dejanja po obtožnici za dejanje pod točko I/ in mu za vsako dejanje določi kazen po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ... nakar naj mu upoštevaje določila drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen." Kaznovalni dogovor v sporazumu o priznanju krivde pa se glasi, naj se "obdolženemu A. A. določijo kazni: za dejanje, opisano pod točko I/ 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora ..."

8. Iz zapisnika o naroku za izvedbo pogajanj za sklenitev sporazuma o priznanju krivde (priloge A29 - A 30) izhaja: da se narok vodi v kazenski zadevi IV K 12400/2013, po obtožnici ODT v Ljubljani Kt/1161/2013 z dne 5. 6. 2013, "v kateri se obdolžencu očita storitev 38 kaznivih dejanj maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 in šest kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1," v nadaljevanju pa, "da se stranke strinjajo, da je dejanje opisano pod točko 1/ določena kazen dve leti in šest mesecev zapora ...."

9. Izhodišča, pomembna za presojo v tem primeru, je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že oblikovalo. Prvič, priznanje krivde ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja, tj. presojo, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost biti inkriminacije), ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto (protipravnost) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda). Pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP, po katerem sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (iura novit curia), velja za vsako sodbo, torej tudi za sodbo izdano na podlagi priznanja krivde (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013, 10. točka obrazložitve). In drugič, stranki ne moreta poljubno izbrati pravne kvalifikacije dejanja oziroma z njo razpolagati. Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je - kljub sporazumu strank - dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag. Če pravilna uporaba materialnega prava narekuje obsodbo za drugo kaznivo dejanje ali celo oprostilno sodbo, volje strank ni moč upoštevati (prav tam, 11. točka obrazložitve).

10. Odločitev, ali naj obdolženec prizna krivdo po obtožbi ali ne, je odvisna tudi od dogovorjene kazenske sankcije - ta pa mora biti dogovorjena v mejah kazenskega materialnopravnega pravila, na katerem temelji pravna opredelitev očitanega dejanja (druga poved prvega odstavka 450.c člena ZKP). Pogajanja o pravni opredelitvi dejanja (pravilu iura novit curia navkljub) zmotno sporočajo, da bo sodišče svojo odločitev o sprejemu sporazuma in s tem sodbo oprlo prav na dogovorjeno pravno opredelitev in s tem tudi na dogovorjeno sankcijo, ne da bi preverjalo pravilnost pravne opredelitve. V teh okoliščinah obdolženec ne more pravilno razumeti narave in posledic sporazuma o priznanju krivde, zlasti ne obsega sodne kontrole sklenjenega sporazuma (drugi odstavek 450.č člena ZKP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 285.c člena ZKP). Tveganja, da bo sodišče drugače pravno opredelilo opisano ravnanje, stranki s sporazumom ne moreta odpraviti.

11. V postopku, ki je tekel pred izpodbijano sodbo, je državni tožilec tezo, da je podanih 38 kaznivih dejanj, oblikoval v obtožnici z dne 5. 6. 2013. Pred tem, kljub že oblikovanemu očitku več ravnanj (npr. zahteva za uvedbo preiskave z dne 13. 3. 2013, list. št. 263; sklep o uvedbi preiskave Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 12400/2013 z dne 21. 3. 2013 list. št. 312), je postopek tekel ob pravni opredelitvi obdolženčevih ravnanj kot enega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Obramba je tezo, da gre le za eno kaznivo dejanje (in ne 38) in da je možna le opredelitev po petem odstavku 299. člena KZ-1, oblikovala v ugovoru zoper obtožnico (list. št. 861); kasneje je oblikovala tudi stališče o pravni opredelitvi po 135. členu KZ-1 (zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora, list. št. 1021 in sl.). Državni tožilec je s tezo, da gre za 38 kaznivih dejanj po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, vztrajal vse do sklenitve sporazuma o priznanju krivde.

12. Gradivo v spisu razkriva, da je do spremembe pravnega stališča, ki ga je zastopal državni tožilec, prišlo prav med pogajanji o priznanju krivde. Sporazum o priznanju krivde je bilo prvo procesno dejanje, v katerem državni tožilec (sporazumno z obrambo) tudi po vložitvi obtožnice izjavil, da je pravilno, če se ravnanja, opisana pod I. točko krivdoreka izpodbijane sodbe, opredelijo kot eno kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Glede na to, da je bila prav pravna opredelitev teh 38 ravnanj, ki so se očitala obsojencu, sporna, vsebini zapisnika o pogajanjih o priznanju krivde in sklenjenega sporazuma zadoščata za sklep, da je bila prav pravna opredelitev obdolženčevih ravnanj kot enega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 rezultat pogajanj obeh strank in s tem tudi bistvena sestavina sporazuma o priznanju krivde, ki vključuje tudi dogovor o načinu izvršitve kazni zapora. Sporazum o priznanju krivde je torej plod kršitve drugega odstavka 450.b člena ZKP.

B. - 2

13. Vložnik zatrjuje, da je sodišče s sprejetjem predlagane pravne opredelitve zavzelo pravno napačno stališče. Očitek kršitve kazenskega zakona vložnik opira na ugotovitev, da se je obdolženec s svojim ravnanjem odzival na nezakonita ravnanja državnih organov, zaradi česar manjka zakonski znak dejanja iz četrtega odstavka 299. člena KZ-1 (tj. da mora biti dejanje uradne osebe v mejah njenih pravic). To je obdolženec (skupaj s soobdolženim sinom) uveljavljal že med pravnomočno končanem kazenskem postopku. Po navedbah v zahtevi naj bi to potrdili tudi Višje sodišče v Ljubljani z vmesno sodbo II Cp 1843/2017 z dne 21. 3. 2018 in Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 198/2018 z dne 19. 2. 2019. Zato vložnik meni, da bi bilo mogoče njuno ravnanje presojati kvečjemu v okviru petega odstavka 299. člena KZ-1.

14. Vrhovno sodišče je vprašanje pravilne pravne opredelitve ravnanj, ki se pod I. točko krivdoreka očitajo obdolžencu, obravnavalo že pri odločanju o zahtevah zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice (sodbi IX Ips 12400/2013- 334 z dne 25. 7. 2013 in IX 12400/2013 - 384 z dne 2. 9. 2013). Pri tem je - na ravni presoje pogojev za podaljšanje pripora - že izpostavilo:

- da iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni razvidno, da bi bile grožnje izrečene prav zaradi dejanj, ki so jih navedene uradne osebe opravile v okviru svojih pravic (list. št. 937), kar je prvina zakonskega znaka "maščevanja", s čimer se kaznivo dejanje iz četrtega odstavka 299. člena KZ-1 razlikuje od dejanja grožnje po 135. členu KZ-1;

- da (tudi) iz opisa dejanj v obtožnici ne izhaja, katera dejanja naj bi opravile uradne osebe, ki so navedene poleg Iztoka Rusa (list. št. 938);

- da je za presojo pravne opredelitve teh ravnanj kot enega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 treba ugotoviti dodatna dejstva, npr. morebitno povezanost izrečenih groženj in spremljajoče okoliščine (list. št. 1065); in

- da je presoja morebitne izzvanosti zaradi nezakonitih ravnanj uradnih oseb pridržana glavni obravnavi (list. št. 1066).

15. Iz teh stališč izhaja, da na podlagi spisovnega gradiva, ki je bilo na voljo ob vložitvi obtožnice in podaljšanju pripora (in zato tudi na začetku predobravnavnega naroka), ni bilo mogoče opraviti končne materialnopravne presoje obdolženčevih ravnanj. Zato se obravnavana zadeva bistveno razlikuje od tistih primerov, v katerih je bilo mogoče brez dodatnega ugotavljanja dejanskega stanja celovito presoditi učinek priznanja krivde po obtožbi na zakonitost izpodbijane sodbe (gl. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013 in I Ips 55009/2013 - 365 z dne 26. 11. 2015).

16. V tem procesnem položaju je bila naloga sodišča, da presodi, ali obdolženčeva ravnanja, opisana v krivdoreku pod I. točko, izpolnjujejo znake (enega ali več) kaznivih dejanj po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 (in ne morda znakov dejanja po petem odstavku 299. člena KZ-1 ali celo po 135. členu KZ-1). Sporazum o priznanju krivde je bil v obravnavi zadevi edino procesno dejanje, ki je - od izdaje navedenih odločb Vrhovnega sodišča pa do izdaje izpodbijane sodbe - moglo prispevati k procesnemu gradivu, na katerem sodba temelji. Do (materialnopravnih) vprašanj, na katera je Vrhovno sodišče opozorilo in jih prepustilo kasnejšemu postopku, sta se - ob kršitvi prepovedi pogajanj o pravni kvalifikaciji - torej najprej opredelili stranki postopka. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče sprejelo dogovorjeno pravno opredelitev, je hkrati opustilo celovito presojo vprašanj, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče, in od katerih je odvisna (materialnopravna) zakonitost izpodbijane sodbe. V obravnavani zadevi to zadošča za sklep, da je ugotovljena kršitev drugega odstavka 450.b člena ZKP vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

C.

17. Vrhovno sodišče na tej podlagi ugotavlja, da je podana kršitev drugega odstavka 450.b člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Pri oblikovanju odločitve je nadalje treba upoštevati, da se vložnik zavzema za pravno opredelitev, ki določa za obdolženca ugodnejši kaznovalni okvir. To je, nenazadnje, tudi ena od možnosti, ki jo bo moralo upoštevati sodišče ob saniranju kršitve drugega odstavka 450.b člena ZKP. Zato je treba vloženo zahtevo obravnavati kot zahtevo, vloženo v korist obdolženca.

18. In končno, ker izpodbijana sodba temelji na sporazumu o priznanju krivde, posameznih delov sodbe ni mogoče ločeno obravnavati (v smislu šestega odstavka 392. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je treba sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 25331/2013-119 z dne 2. 4. 2015). Delna razveljavitev sodbe (le v delu, ki se nanaša na dejanje iz I. točke krivdoreka) pa bi vodila v položaj, v katerem bi učinkoval le tisti del sporazuma, ki ne bi temeljil na ugotovljeni kršitvi določb kazenskega postopka. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo izpodbijano sodbo v celoti in jo vrnilo v novo sojenje, tj. v tisto fazo postopka, v kateri bo prvostopenjsko sodišče moglo opraviti tista procesna dejanja, s katerimi bo saniralo ugotovljeno kršitev (drugi odstavek 428. člena ZKP). Konkretneje, prvostopenjsko sodišče bo na ponovljenem predobravnavnem naroku opravilo ponovno presojo sklenjenega sporazuma o priznanju krivde in ob pravilni uporabi drugega odstavka 450.b člena ZKP odločilo v skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 354, 450c, 450b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.08.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5OTQy