<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM Sodba I Cpg 113/2020
ECLI:SI:VSMB:2020:I.CPG.113.2020

Evidenčna številka:VSM00040385
Datum odločbe:06.08.2020
Senat, sodnik posameznik:Janez Polanec (preds.), Danica Šantl Feguš (poroč.), Mirjana Pintarič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:materialno procesno vodstvo - pravočasnost navedb in dokazov

Jedro

Glede na navedbe tožnika, podane do prvega naroka, ki res niso bile zadostne (v tem kontekstu ne drži trditev toženke s prvega naroka za glavno obravnavo, da je na tožnikove nepopolne navedbe opozorila sama še preden je sodišče slednjemu na prvem naroku dalo rok za njihovo dopolnitev), je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen), katerega namen je, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in ponudijo ter dopolnijo dokazila, na ta način pa doseže pravičnejši zaključek postopka ter večja sprejemljivost sprejete odločitve, tožniku pravilno dopustilo, da v določenem roku svoje navedbe dopolni, nasprotna stranka pa nato po prejemu njegove vloge v nadaljnjem (istem) roku nanje odgovori. Res je, da bi lahko sodišče od tožnika dopolnitev navedb zahtevalo na prvem naroku in mu ne bi dalo (posebnega) roka za dopolnitev navedb (to za toženko ne bilo sporno, saj bi bilo v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP), vendar pa ta okoliščina v obravnavani zadevi glede na sedaj veljavni tretji odstavek 286. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke (med drugim) tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora, ni odločilna. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP bi se moral slednji najkasneje na prvem naroku izreči o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke v zvezi z uveljavljenim pobotnim ugovorom. Ker tega ni storil, svojega ravnanja tudi ni opravičil, njegove kasnejše navedbe v tej smeri, ne glede na določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP, niso dopustne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek sedaj v celoti glasi:

„Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 7.931,30 EUR (glavnica v znesku 7.643,72 EUR in zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov do 30.5.2017 po obrestnem izračunu, ki je sestavni del te odločbe).

Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke v znesku 1.032,12 EUR.

Terjatvi tožeče in tožene stranke se pobotata do zneska 1.032,12 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 6.899,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2017 do plačila.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.204,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 72,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) glavnico v znesku 7.643,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki II izreka je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo. V točki III izreka je odločilo o stroških postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožniku v znesku 1.461,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Izpodbija celotno odločbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). To kršitev je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je tožniku dalo možnost navajanja pravno odločilnih dejstev po prvem naroku za glavno obravnavo.

Pritožnica v točki I pritožbe najprej povzema dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilna pri sprejemu svoje odločitve. V nadaljevanju (točka II pritožbe) pojasnjuje, da tožnik svoje pomanjkljive (nesklepčne) trditvene podlage do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni dopolnil na način, da bi zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. V tem kontekstu se sklicuje na 286. člen ZPP in na dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku navede vsa pravna odločilna dejstva, da za svoje trditve ponudi pravno odločilne dokaze in se izjavi o dejstvih ter dokazih nasprotne stranke.

Sodišče prve stopnje je tožniku kljub določbi 286. člena ZPP in kljub dejstvu, da je imel tožnik več kot leto dni časa, da ustrezno dopolni svoje navedbe ter predloži ustrezne dokaze, dodelilo dodaten rok za dopolnitev navedb. Pri tem tožnik ni zatrjeval, da obstojijo kakršnekoli okoliščine, zaradi katerih svojih navedb brez lastne krivde ni mogel pravočasno (vsaj na prvem naroku za glavno obravnavo) podati oziroma jih dopolniti. Tožnik se tudi ni opredelil do navedb v zvezi s pobotnim ugovorom.

Dodelitvi dodatnega roka za dopolnitev navedb (nepravilni uporabi prvega odstavka 286. člena ZPP) je toženka na prvem naroku za glavno obravnavo pravočasno ugovarjala, s čimer je zadostila zahtevi iz prvega odstavka 286.b člena ZPP.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje (v zvezi z zahtevkom iz tožbe) ni nepravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP in v posledici tega tudi ni storilo procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik po pozivu sodišča (takrat še sam, brez pomoči kvalificiranega pooblaščenca) dopolnil tožbo, tako da se je skliceval na izdane račune (račune je priložil k vlogi) in navedel, da je toženka nekatere račune delno poravnala, nekateri računi pa so ostali v celoti neporavnani. Toženka je v odgovoru na dopolnitev tožbe pojasnila, da priznava obstoj poslovnega razmerja, ugovarja pa višini terjatve. Po računih št. 104/2016, 105/2016 in 106/2016 tožnik del ni izvedel, računa št. 57/2016 in 77/2016 pa sta bila delno poravnana, glede dela terjatve, ki ni bila poravnana, pa v pobot uveljavlja svojo terjatev v znesku 1.032,12 EUR. Tožnik je v naslednji vlogi, predloženi sodišču po pooblaščencu, na prvem naroku dne 10. 12. 2019, dopolnil svoje navedbe, a ker le-te še vedno niso bile dovolj substancirane (glede vrste izvedenih del, kdaj, po kakšnem naročilu oziroma pogodbi so bila dela izvedena), mu je sodišče prve stopnje dodelilo rok 15 dni za dopolnitev navedb. Isti (nadaljnji rok, ki začne teči po prejemu vloge tožnika, je dodelilo tudi toženki). Toženka je ob zaključku prvega naroka uveljavljala procesno kršitev v zvezi z dodelitvijo dodatnega roka tožniku za dopolnitev navedb, saj bi moral slednji že v dopolnitvi tožbe oziroma vsaj na prvem naroku dopolniti svoje navedbe, na kar je toženka opozorila že v svoji prvi pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje je opravilo še en narok, na katerem je izvajalo dokaze z zaslišanjem strank in prič.

7. Glede na opisan potek postopka po oceni sodišča druge stopnje ni utemeljen pritožbeni očitek nepravilne uporabe 286. člena ZPP. Glede na navedbe tožnika, podane do prvega naroka, ki res niso bile zadostne (v tem kontekstu ne drži trditev toženke s prvega naroka za glavno obravnavo, da je na tožnikove nepopolne navedbe opozorila sama še preden je sodišče slednjemu na prvem naroku dalo rok za njihovo dopolnitev), je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen), katerega namen je, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in ponudijo ter dopolnijo dokazila, na ta način pa doseže pravičnejši zaključek postopka ter večja sprejemljivost sprejete odločitve, tožniku pravilno dopustilo, da v določenem roku svoje navedbe dopolni, nasprotna stranka pa nato po prejemu njegove vloge v nadaljnjem (istem) roku nanje odgovori. Res je, da bi lahko sodišče od tožnika dopolnitev navedb zahtevalo na prvem naroku in mu ne bi dalo (posebnega) roka za dopolnitev navedb (to za toženko ne bilo sporno, saj bi bilo v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP), vendar pa ta okoliščina v obravnavani zadevi glede na sedaj veljavni tretji odstavek 286. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke (med drugim) tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora, ni odločilna. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dne 18. 2. 2020 opravilo še en narok, prvega je preložilo zaradi zaslišanja prič (tudi prič J. L. in A. Š., katerih zaslišanje je pravočasno, (že) v odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 14. 1. 2018 predlagala toženka), odločitev sodišča prve stopnje, da se tožniku po prvem naroku dodeli dodaten rok za dopolnitev tožbenih navedb, brez dvoma ni zavlekla reševanja spora.

8. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP in ni storilo procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da se tožnik sploh ni opredelil do navedb v pobotnem ugovoru, kar smiselno nakazuje na potrebo po uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v okviru odločanja o pobotnem ugovoru nepravilno izhajalo iz dejstva, da ugovor ni ustrezno substanciran in da toženka kljub opozorilom tožnika svojih navedb v tej smeri ni dopolnila oziroma v potrditev svojih navedb ni predložila dokazov (točke 12 – 15 obrazložitve).

10. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka že v pisnem odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 14. 1. 2018 za primer, če bi sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožnika, do slednjega uveljavljala svojo nasprotno terjatev po računu št. 19/2017 z dne 16. 5. 2017 v skupnem znesku 1.032,12 EUR. V zvezi s tem je pojasnila, da izdani račun zajema zahtevek z naslova nastale škode, gradbiščnih stroškov in stroškov zavarovanja gradbišča. Škoda je po trditvah toženke nastala z „vožnjo vozil po plošči in posledične poškodbe membrane“. Investitor je toženki tako nastalo škodo obračunal in jo upošteval pri izdelavi končnega obračuna. To je razvidno iz obrazložitve točke 1 računa, na katero se toženka sklicuje kot na del svoje trditvene podlage (stroški, ki so nastali ob sanaciji strehe obstoječe garažne hiše na območju skupne gradbiščne deponije, višina stroška je razdeljena procentualno, glede na udeležbo v poslu). Če bo tožnik svojo odgovornost s tega naslova prerekal, bo toženka po potrebi predložila še dodatne dokaze o temelju in višini zahtevka. Toženka je tožniku zaračunala le sorazmerni del nastalih stroškov glede na njegovo udeležbo v poslu, kar vse uveljavlja v pobot. Stroški gradbišča in stroški zavarovanja so t.i. skupni stroški, ki se po navedbah toženke „na podlagi pravil prakse in vzajemnega dogovora na podlagi gradbene pogodbe z dne 28. 2. 2016 obračunajo izvajalcu oziroma podizvajalcu“. Navedeni stroški so vezani na gradbišče, zato jih dobavitelju v celoti plača glavni izvajalec, nato pa jih glede na delež udeležbe v poslu zaračuna svojim podizvajalcem. V skladu s tem na na tožnika odpade 1,20 % stroškov gradbišča, 0,80% stroškov zavarovanja gradbišča in 3,23% za škodo 3,23% stroškov v zvezi z nastalo škodo. Kolikšna je dejanska višina strokov, je razvidno iz predloženega računa.

11. Na takšne, brez dvoma dovolj konkretizirane navedbe, tožnik, pa čeprav je toženka ugovor pobota uveljavila že 14. 1. 2018, vse do zaključka prvega naroka (do 10. 12. 2019) ni odgovoril. Niti z besedo ugovoru ni nasprotoval. Šele po prvem naroku, se je v vlogi z dne 23. 12. 2019, v kateri ni pojasnil, zakaj ni tega storil prej, o tem prvič izrekel. Po oceni sodišča druge stopnje tožniku za takšno postopanje ni mogoče nuditi pravnega varstva. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP bi se moral slednji najkasneje na prvem naroku izreči o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke v zvezi z uveljavljenim pobotnim ugovorom. Ker tega ni storil, svojega ravnanja tudi ni opravičil, njegove kasnejše navedbe v tej smeri, ne glede na določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP, niso dopustne.

12. Pritožnica torej utemeljeno opozarja, da se tožnik do njenih navedb v zvezi s pobotnim ugovorom ni opredelil, to pa pomeni, da se smiselno sklicuje na drugi odstavek 214. člena ZPP, v skladu s katerim se štejejo dejstva, ki ga utemeljujejo, za priznana.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 324. člena ZPP odločilo o obstoju terjatve, uveljavljene v pobot (tretji odstavek 319. člena ZPP) in toženko zavezalo še k plačilu glavnice v znesku 6.899,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2017 do plačila. Spremenjena odločitev v zvezi s pobotom temelji na dejstvu, da sta se 30. 5. 2017 „srečali“ terjatvi tožnika v višini 7.931,30 EUR (glavnica v znesku 7.643,72 EUR z izračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti do 30.5.2017) in toženke v višini 1.032,12 EUR. Po izvedenem pobotu (7.931,30 EUR - 1.032,12 EUR) je toženka dolžna plačati tožnici še 6.899,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5. 2017 do plačila.

14. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in odločbo v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo v obsegu in na način, ki je razviden iz točke I izreka odločbe. V preostalem (točka II izreka) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

15. Glede na sprejeto odločitev je sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 165. člen ZPP odločilo o stroških vsega postopka (točki III in IV izreka).

16. Tožnik je v postopku na prvi stopnji uspel v obsegu 90%, toženka pa v obsegu 10%. Glede na stroške tožnika, ki so bili odmerjeni že v postopku pred sodiščem prve stopnje (odmera ni predmet pritožbene graje), in znašajo 1.461,30 EUR, slednjemu v skladu z uspehom v postopku pripada znesek 1.315,20 EUR. Toženki v postopku na prvi stopnji pripadajo naslednji stroški: prva pripravljalna vloga v višini 400 točk oziroma 240,00 EUR (tar. št. 19/1 Odvetnike tarife – OT), druga pripravljalna vloga 300 točk oziroma 180,00 EUR (tar. št. 19/2 OT), tretja pripravljalna vloga 200 točk oziroma 120,00 EUR (tar. št. 19/3 OT), zastopanje na naroku dne 10.12.2019 v višini 400 točk oziroma 240 EUR (tar. št. 20/1 OT), zastopanje na naroku dne 18.2.2020 v višini 200 točk oziroma 120 EUR (tar. št. 20/2 OT), materialni stroški v višini 2% od skupne vrednosti storitve od 1000 točk in 1 % od 500 točk, kar znaša 25 točk oziroma 15 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), 22% DDV v višini 201,30 EUR, skupaj 1.116,30 EUR. Glede na uspeh v postopku (10%) je toženka upravičena do povrnitve 111,63 EUR. Po pobotu stroškov je toženka dolžna povrniti tožniku stroške v znesku 1.204,00 EUR.

17. Toženka je v pritožbenem postopku delno uspela s pritožbo. Dosegala je znižanje dosojenega zneska z 7.643,72 EUR na 6.899,18 EUR, torej za 744,54 EUR, kar predstavlja njen uspeh torej znaša 10%“. Pripadajo ji naslednji pravdni stroški: pritožba zoper sodbo 500 točk oziroma 300,00 EUR (tar. št. 21/1 OT) in materialni stroški 2% od skupne vrednosti storitev oziroma 6,00 EUR in 22% DDV (66,00 EUR), taksa za pritožbo 345,00 EUR, skupaj 717,00 EUR. Glede na uspeh v pritožbenem postopku je upravičena do povrnitve zneska 72,00 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 285, 286, 286/1, 286/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3MDcw