<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM Sklep I Cpg 129/2020
ECLI:SI:VSMB:2020:I.CPG.129.2020

Evidenčna številka:VSM00040383
Datum odločbe:12.11.2020
Senat, sodnik posameznik:Danica Šantl Feguš (preds.), Alenka Kuzmič (poroč.), Janez Polanec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:škoda zaradi izvedbe del na sosednjem objektu - trditvena podlaga odškodninske tožbe - odpravljiva pomanjkljivost v navedbi stranke

Jedro

Trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po tretjem odstavku 133. člena OZ je na tožeči stranki. Trditvena podlaga, ki jo mora tožeča stranka za potrebno sklepčnost tovrstnega odškodninskega zahtevka ponuditi, mora zato vsebovati trditve o škodi, ki naj bi nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ ter trditve, da zatrjevana škoda presega običajne meje.

Tožba, ki jo je treba popraviti oziroma dopolniti z dopolnitvijo pravno relevantnih dejstev, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni neodpravljivo nesklepčna. Zato je sodišče po pravilu o materialnem procesnem vodstvu dolžno tožečo stranko vzpodbuditi k dopolnitvi morebiti pomanjkljivih navedb o pravno relevantnih dejstvih. Po določbi 285. člena ZPP je namreč dolžan predsednik senata med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (I. točka izreka) in v stroškovnem izreku (III. in IV. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati 15.658,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prva tožena stranka od 10.227,29 EUR od 1. 6. 2013 do plačila, od 2.465,75 EUR od 1. 1. 2013 do plačila in od 2.965,75 EUR od 1. 1. 2014 do plačila, druga tožena stranka pa od 10.227,29 EUR od 16. 10. 2013 do plačila, od 2.465,75 EUR od 16. 10. 2013 do plačila in od 2.965,75 EUR od 1. 1. 2014 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (glede 24.292,30 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 do plačila, prva tožena stranka glede zamudnih obresti od 10.227,29 EUR od 1. 1. 2013 do 31. 5. 2013 in od 2.965,75 EUR od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, druga tožena stranka pa glede zamudnih obresti od 10.227,29 EUR od 1. 1. 2013 do 15. 10. 2013, od 2.465,75 EUR od 1. 1. 2013 do 15. 10. 2013 in od 2.965,75 EUR od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.548,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila (III. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti toženima strankama in stranskemu intervenientu pravdne stroške, in sicer prvi toženi stranki v znesku 2.333,72 EUR, drugi toženi stranki v znesku 2.670,07 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 2.079,13 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila (IV. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujeta prva in druga tožena stranka.

3. Prva tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu (I. točka izreka) in stroškovnem izreku (III. točka izreka). Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za spremembo izpodbijane odločitve tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico v korist prve tožene stranke, podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo med pravdnimi stranki spornih več dejstev, med drugim, ali je na tožnikovih poslovnih prostorih v času gradnje Medicinske fakultete nastala navadna škoda, če je ta posledica gradnje in kolikšen strošek predstavlja odprava te škode, ter kakšno (če sploh) bi naj bilo zmanjšanje zaslužka tožnika zaradi domnevne oviranosti oziroma onemogočenosti dostopa do tožnikovega frizerskega salona. Sodišče prve stopnje je o povrnitvi navadne škode odločilo predvsem upoštevaje navedbe izvedenca gradbene stroke C. C., izpostavlja njegove izvedenske ugotovitve in navaja, da je sodni izvedenec sicer res navedel, da bi se naj kot posledica gradnje Medicinske fakultete na tožnikovem objektu pojavljale spremembe obstoječih razpok in da bi naj nastajale nove razpoke, vendar je večkrat poudaril tudi, da po njegovem strokovnem mnenju nova materialna škoda ob gradnji vsekakor ni nastala, saj so razpoke na objektu obstajale že pred pričetkom gradnje Medicinske fakultete in bi zato že sanacija zatečenega stanja nedvomno predstavljala strošek za tožnika, ki se ob gradnji ne bi povečal. Strošek, ki bi ga imel tožnik ob sanaciji svojih poslovnih prostorov, se namreč kljub morebitni razširitvi kakšne razpoke (ob čemer je treba opozoriti, da so se nekatere razpoke tudi zožale) ni spremenil, posledično pa se tudi ni zmanjšalo oziroma spremenilo tožnikovo premoženjsko stanje. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da obstojijo vse predpostavke odškodninske odgovornosti in posledično zmotno uporabilo materialno pravo - določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o povrnitvi navadne škode. Pri tem prva tožena stranka opozarja, da se sodišče prve stopnje tudi z ničemer ni opredelilo do izvedenčevih večkratnih navedb o tem, da tožniku ni nastala nobena nova škoda, ki jih je prva tožena stranka povzela tudi v vlogi z dne 22. 6. 2018, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je prav tako zmotno uporabilo določbe OZ o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, in sicer ob presoji, da toženi stranki tožeči stranki za domnevno škodo odgovarjata po pravilih o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz zmotnega stališča, da naj bi imelo vsako izvajanje del na nepremičnini praviloma značilnosti nevarnega delovanja. Sodišče mora o tem presojati upoštevaje konkretne okoliščine posameznega primera. Sodišče prve stopnje v predmetni zadevi takšne presoje ni opravilo. Četudi so tožene stranke zatrjevale, da je bilo v času gradnje poskrbljeno za vse varnostne ukrepe in je ustreznost teh ukrepov potrdil tudi sodni izvedenec gradbene stroke, se sodišče prve stopnje do teh navedb sploh ni opredelilo, temveč je pavšalno zatrjevalo, da toženi stranki za škodo odgovarjata objektivno, zato je ponovno podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Celo če bi bile podane vse predpostavke za odškodninske odgovornosti toženih strank, je sodišče prve stopnje toženima strankama neupravičeno naložilo povrnitev celotnih stroškov sanacije objekta. Toženima strankama je sodišče prve stopnje naložilo, da v celoti nosita strošek sanacije notranje in zunanje strani že pred gradnjo dotrajanega objekta tožnika, kljub temu da tožnik pred tem k sanaciji ni pristopil in bi moral tudi sam nositi vsaj del stroškov za sanacijo zidov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 169. člena OZ, saj je s tem tožniku prisodilo več kot je bilo potrebno, da bi njegov premoženjski položaj postal takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo zatrjevanega škodljivega dejanja. Tožnik bo namreč v primeru plačila celotnega zneska sanacije s strani toženih strank v bistveno boljšem položaju, kot je bil pred gradnjo Medicinske fakultete, saj sam ne bo nosil prav nobenih stroškov sanacije. Sodni izvedenec je pojasnil, da ne more procentualno razmejiti, v kolikšni meri je na razpoke vplivala gradnja in v kolikšni drugi zunanji vplivi, ki so na objekt vplivali že pred začetkom gradnje. Sodišče prve stopnje popolnoma zanemari dejavnike, ki jasno kažejo na to, da toženi stranki tudi v primeru temelja za odškodninsko odgovornost ne moreta odgovarjati za celotno nastalo škodo, kot je bila ocenjena s strani izvedenca. Že sam izvedenec je namreč pojasnil, da so lahko na razpoke najbolj vplivala dela ob kopanju jame, zavarovanje jame pa je bilo napravljeno strokovno, pravilno in kvalitetno, dopustil je, da je na nastanek vplivala tudi izgradnja kanalizacije ter poudaril, da je ocena sanacije škode, ki jo je napravil, posledica tako prvih razpok, ki so bile prisotne že pred pričetkom gradnje, kot tudi razpok, ki so nastale ob gradnji. Prva tožena stranka tudi opozarja, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, da bi izvedenec škodo ocenjeval zgolj na tožnikovem delu objekta in ne na celotnem objektu, na kar je že opozorila. Glede na to, da tega sodni izvedenec sploh ni pojasnil, sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez kakršnekoli obrazložitve v izpodbijani sodbi navaja zgolj, da „še dodaja, da izvedenec ni ocenjeval škode na celotnem objektu, ampak zgolj na tožnikovem delu“. Ker sodišče takšne navedbe z ničemer ne utemelji, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi s škodo zaradi izgubljenega dobička, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi zatrjevanega onemogočenega ali oviranega dostopa do njenih poslovnih prostorov v času gradnje Medicinske fakultete, tožeča stranka izpostavlja določbo tretjega odstavka 133. člena OZ, na katerega se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje, in ki določa, da je mogoče, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Domnevno nastala škoda zaradi zmanjšanja (in ne popolne izgube) dobička tožeče stranke tega kriterija ne izpolnjuje, zato je sodišče napačno uporabilo to določbo materialnega prava. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi tudi ni z ničemer opredelilo do tega, na kakšen način in zakaj naj bi domnevno nastala škoda izpolnjevala ta kriterij, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva tožena stranka še meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z onemogočenim oziroma oteženim dostopom do poslovnega lokala tožeče stranke, posledično pa je tudi zmotno zaključilo, da je onemogočenost ali oviranost dostopa do tožnikovega lokala lahko vplivala na zmanjšanje njegovih prihodkov v letih 2012 in 2013. Prva tožena stranka poudarja, da upad prihodkov tožnika ni povezan z gradnjo Medicinske fakultete, saj bi bilo to zaznavno že na poslovnem izidu za leto 2011, ker so se samo v tem letu gradbena dela izvajala v bližini tožnikovega objekta, kasneje pa niti teoretično ni moglo priti do kakršnegakoli vpliva gradbenih del na njegovo poslovanje. Prva tožena stranka je opozorila, da je sodna izvedenka finančne stroke za leti 2012 in 2013 ugotovila skoraj identičen padec čistih prihodkov tožnika glede na leto 2010, kar jasno potrjuje, da navedeni padec čistih prihodkov tožnika ni z ničemer povezan z gradbenimi deli na Medicinski fakulteti.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi zmotno navaja, da toženi stranki nista navedli nobenega drugega razloga, na podlagi katerega bi lahko sklepalo, da je bil razlog za upad prometa v letih 2011 do 2013 še kaj drugega kot dejstvo, da je bil vhod v tožnikov lokal oviran in otežen ter v okolici lokala gradbišče. Sodišče prve stopnje je v tem delu pri obrazložitvi prišlo v očitno nasprotje z lastnimi navedbami, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč na več mestih, podrobneje pa v 57. točki izpodbijane sodbe, samo navaja, da sta toženi stranki zatrjevali, da je k zmanjšanju prihodkov tožnika prispevala gospodarska kriza v tistem obdobju. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi v zvezi z navedbami toženih strank o vplivu gospodarske krize na zmanjšanje prihodkov tožnika tudi zmotno in pavšalno zatrjuje, da ni mogoče ugotoviti, v kolikšni meri je ta prispevala k zmanjševanju prihodkov tožnika, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo pravno naravo gospodarske krize, ki ne pomeni zgolj nenadnega zmanjšanja prihodkov, temveč se manifestira v več oblikah, z različno intenzivnostjo in traja različno dolgo. Gospodarska kriza, ki je bila v letih zmanjšanja tožnikovega prihodka nedvomno še prisotna, je lahko vplivala tudi na pogostost obiska frizerskega salona posameznikov, kar vse je lahko vplivalo na prihodke tožnika. Sodišče prve stopnje zato zmotno zaključuje, da vplivov gospodarske krize ni mogoče ugotoviti, ter sploh ne ponudi dejanskega zaključka, da na tožnikove prihodke gospodarska kriza ni vplivala. Iz navedenega jasno izhaja, da zmanjšanja prihodkov tožnika v letih 2012 in 2013 glede na leto 2010 ni mogoče preprosto enačiti z izgubljenim dobičkom, ki bi lahko bil posledica gradnje Medicinske fakultete, zato je sodišče prve stopnje brez pravne in dejanske podlage naložilo toženima strankama, da tožniku povrneta polovični znesek zmanjšanja prihodkov v letih 2012 in 2013 v primerjavi z letom 2010. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Druga tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v I. točki in posledično zoper III. in IV. točko izreka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je sodišče zavzelo stališče, da je pravna podlaga za odločanje o zahtevku tožnika podana v objektivni odgovornosti. Druga tožena stranka se z zapisanim strinja, v kolikor se zapis nanaša neposredno na gradbišče, ne more pa se strinjati, da velja objektivna odgovornost tudi v primeru, če ima nekdo oviran dostop do prostorov oziroma nastaja škoda izven območja neposredne gradnje. Tako bi sodišče moralo v konkretnem primeru uporabiti določbe, ki se nanašajo na krivdno odgovornost. Tožena stranka je podala tudi ugovor zastaranja in vztraja, da je bila škoda na objektu znana že prej ter je zato tožba prepozno vložena. Druga tožena stranka se tudi ne strinja z razlogi in odločitvijo sodišča prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka, saj tožnik škode še ni saniral, zato je odločitev sodišča, da mora tožena stranka plačati obresti za časovno obdobje pred vložitvijo tožbe in zahtevka nepravilna. Druga tožena stranka takrat sploh še ni mogla vedeti za škodo in zato ne more biti v zamudi. V zamudi je lahko šele od poteka paricijskega roka po pravnomočni sodbi. Prav tako škoda ni takšna, da bi ovirala tožnika pri opravljanju dejavnosti, glede na to, da je že prej delala v prostorih, v katerem so bile razpoke in prostori kljub razpokam služijo svojemu namenu. Drugi argument, zakaj je obrestni del nepravilen, je v 48. točki sodbe, kjer sodišče navaja, da je izvedenec upošteval cene, ki so veljale na dan izdaje sodbe. Če je temu tako, je sporen tek obresti od leta 2013, saj ni nujno, da so bile cene enake, lahko so bile nižje. Stranke so izvedele za višino škode s prejemom izvedenskega mnenja in tudi iz tega razloga ne morejo biti v zamudi. Po stališču pritožbe druge tožene stranke je upad prihodkov pri tožeči stranki iskati v splošno znani recesiji in upadu prihodkov v gospodarstvu nasploh, kakor tudi pri drugih ponudnikih frizerskih storitev. Toženi stranki sta zaradi pomanjkljivosti mnenj uveljavljali bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče zavrnilo predlagani dokaz po pritegnitvi drugega izvedenca. Dejansko stanje je zato nepravilno ugotovljeno, ker izvedenca nista odgovorila na vsa vprašanja oziroma sta odgovorila pomanjkljivo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist druge tožene stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka in stranski intervenient na pritožbe toženih strank nista odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na napačni uporabi materialnega prava.

8. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka od toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi tožeči stranki nastala pri gradnji Medicinske fakultete, v bližini katere ima tožeča stranka svojo nepremičnino. Zaradi gradnje, pri kateri je prihajalo do tresljajev in posedanja terena, je prišlo na objektu, v katerem ima tožeča stranka poslovni prostor - frizerski salon, do razpok, zaradi česar terja povrnitev škode, ki je nastala na objektu in v poslovnem prostoru. Hkrati tožeča stranka terja povračilo poslovne škode, ki jo je utrpela v letih 2011 do 2013, ker je bil v posledici gradnje dostop do njenega lokala otežen in nekaj časa celo onemogočen, stranke pa so od obiska njenega lokala odganjali še hrup ter poškodbe na objektu, ki je bil optično zato manj vreden. Toženi stranki sta tožbenemu zahtevku nasprotovali z uveljavljanjem ugovora zastaranja in z obrazložitvijo, da razpoke na stenah poslovnega prostora tožeče stranke niso posledica gradnje, ampak starosti in dotrajanosti objekta. Hkrati je izvajalec gradbeno jamo ustrezno zavaroval, tako da ni mogla nastati škoda na sosednjih objektih. Za odgovornost za nastalo škodo na temelju subjektivne odškodninske odgovornosti niso podani elementi krivdne odgovornosti prve tožene stranke. Glede poslovne škode pa je zahtevek tožeče stranke nesklepčen in tudi ni podana protipravnost ravnanja prve tožene stranke. Toženi stranki zanikata, da bi bil dostop do tožnikovih poslovnih prostorov najprej otežen, nato pa onemogočen. Gradbeni posegi so se izvajali samo od septembra 2011 do konca leta 2011, potem pa je bil dostop do lokala tožeče stranke v celoti neoviran oziroma celo izboljšan. Ves čas gradnje dostop ni bil v ničemer moten, upad njegovih prihodkov pa je bil posledica recesije in poslovanja na strani tožeče stranke.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je prva tožena stranka naročila gradnjo Medicinske fakultete po gradbeni pogodbi z izvajalcema B. d.d. in G. d.d., ter da je bil podizvajalec slednje stranski intervenient S. d.o.o.. Izvajalec B. d.d. je imel zavarovano odškodninsko odgovornost pri Zavarovalnici d.d., katere pravna naslednica je druga tožena stranka. V neposredni bližini Medicinske fakultete ima tožnik kot lastnik poslovnih prostorov na naslovu X. ulica 2 v Y, frizerski salon, vstop v katerega je bil med gradnjo, ki je trajala od junija 2011 do maja 2013 bolj ali manj oviran. Zaradi močnih tresljajev in posedanja tal pri gradbenih delih za izgradnjo Medicinske fakultete in ureditvi okolice so bile poškodovane stene in tla njegovega poslovnega prostora, zaradi oviranega ter oteženega dostopa do njegovega lokala ter gradbišča v neposredni bližini pa se mu je tudi zmanjšal promet. Zahtevku iz naslova navadne škode je sodišče prve stopnje ugodilo z obrazložitvijo, da sprejema oceno nastale škode tako na notranjosti kot zunanjosti tožnikovega objekta, ki jo je ocenil izvedenec gradbene stroke na skupni znesek 10.227,29 EUR. Obrazložilo je, da je objekt sicer potreben celovite sanacije, a čeprav je star in dotrajan, ga je gradnja Medicinske fakultete še dodatno poslabšala, izvedenec pa je v izvedenskem mnenju zapisal, da, izhajajoč iz poročila o „ničelnem pregledu“ zgradbe pred pričetkom gradnje fakultete, sanacija ne bi bila potrebna, ob koncu gradnje pa prav zaradi nastalih poškodb očitno je. Odločitev glede navadne škode je utemeljilo na določbah objektivne odškodninske odgovornosti, ker je menilo, da gradnja večnadstropnega poslopja kot je Medicinska fakulteta v Y, spada med nevarne dejavnosti, saj obstaja velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda. Obrazložilo je, da toženi stranki in stranski intervenient niso uspeli dokazati, da dejavnost gradnje v tem primeru ni bila vzrok za nastalo škodo, prav nasprotno, da je bila vzrok, so potrdili izvedenec gradbene stroke in priča D., ki je dejansko izvedena priča.

10. V zvezi z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila tožnikova posest, v kateri je opravljal pridobitno dejavnost, pri gradnji v tolikšni meri motena, da mu je zaradi tega nastala premoženjska škoda ter pri tem zavzelo stališče, da je škoda iz naslova izgubljenega dobička nastala, ko je izvajalec gradnje opravljal splošno koristno dejavnost. Temu ustrezno, upoštevaje določbo tretjega odstavka 133. člena OZ ter ugotovitve izvedenke finančne stroke je tožnikovemu zahtevku za povrnitev izgubljenega dobička ugodilo v skupnem znesku 5.431,50 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja terjatve, ki sta ga uveljavljali obe toženi stranki, zavrnilo.

12. Druga tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila škoda na objektu znana že prej, zaradi česar naj bi bila tožba vložena prepozno. Konkretnih očitkov glede presoje ugovora zastaranja, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, druga tožena stranka v pritožbi ne ponuja, zato z zgolj pavšalnim pritožbenim uveljavljanjem, ki ne omogoča pritožbenega preizkusa, ne more biti uspešna.

13. Obe toženi stranki v pritožbi grajata presojo sodišča prve stopnje, da podlago za odškodninsko odgovornost v predmetni zadevi, kar zadeva navadno škodo, predstavljajo zakonske določbe o objektivni odgovornosti, prva tožena stranka pa sodišču prve stopnje še očita, da so tožene stranke zatrjevale, da je bilo v času gradnje poskrbljeno za vse varnostne ukrepe in je ustreznost teh ukrepov potrdil tudi sodni izvedenec gradbene stroke, sodišče prve stopnje pa se do teh navedb sploh ni opredelilo, temveč je pavšalno zatrjevalo, da toženi stranki za škodo odgovarjata objektivno. V zvezi s škodo iz naslova izgubljenega dobička, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi določbe tretjega odstavka 133. člena OZ in po kateri je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje, pa prva tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se v izpodbijani sodbi ni z ničemer opredelilo do tega, na kakšen način in zakaj naj bi domnevno nastala škoda izpolnjevala ta kriterij, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva tožena stranka izpostavlja, da domnevno nastala škoda zaradi zmanjšanja (in nepopolne izgube) dobička tožeče stranke tega kriterija ne izpolnjuje, zato je sodišče tudi zmotno uporabilo to določbo materialnega prava.

14. Predmet zahtevka v obravnavani zadevi je odškodnina za premoženjsko škodo, nastalo tožeči stranki med in zaradi gradnje objekta Medicinske fakultete Univerze v Y. Gradnja se je izvajala v skladu z gradbenim dovoljenjem št. 351-972/2008-30 (7104) z dne 17. 11. 2008. Tako škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja iz naslova navadne škode in ki naj bi nastala na objektu in poslovnem prostoru tožeče stranke, kot tudi škoda iz naslova izgubljenega dobička, naj bi tožeči stranki nastala pri tej gradnji .

15. Sodišče prve stopnje je pri presoji zahtevka iz naslova izgubljenega dobička pravilno pravno opredelilo naravo odškodninskega zahtevka, ko je presodilo, da je tožeči stranki škoda nastala, ko je izvajalec gradnje opravljal splošno koristno dejavnost. Presoji, da gradnja visokošolskega objekta in ureditev njegove okolice predstavlja splošno koristno dejavnost, pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Splošno koristna dejavnost v smislu tretjega odstavka 133. člena OZ je namreč vsaka dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov. Temu ustrezno je na enak način kot škodo zaradi izgubljenega dobička tudi škodo, nastalo na objektu oziroma poslovnem prostoru tožeče stranke, potrebno opredeliti kot škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti.

16. Tretji odstavek 133. člena OZ določa, da če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.

17. Odškodninski zahtevek po tretjem odstavku 133. člena OZ je glede na okoliščine obravnavanega primera torej odvisen od ugotovitve naslednjih pravno relevantnih dejstev: 1. ali je tožeči stranki zaradi zadevne gradnje nastala škoda, in 2. ali ta škoda presega običajne ali normalne meje. Ni protipravna vsa škoda, ki izhaja iz opravljanja splošne koristne dejavnosti, pač pa le tista, ki presega običajne meje. Smisel dovoljenosti posegov v okolje bi bil okrnjen, če bi bila že v izhodišču protipravna vsa škoda, ki naj bi izhajala ali bi bila povezana s splošno koristno dejavnostjo. Določeno škodo (to je običajno škodo) je zaradi narave dejavnosti in njene splošne koristi stranka dolžna trpeti. Zahteva lahko le povrnitev tiste škode, ki presega običajne meje.

18. Pojem „običajne meje“ predstavlja pravni standard, katerega vsebino je potrebno določiti v vsakem konkretnem primeru. Za zaključek, da neka škoda presega običajne meje in za oceno obsega takšne škode, je torej treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj so običajne meje, oziroma kakšna je običajna škoda, ki nastane pri opravljanju konkretne splošno koristne dejavnosti in nato, ob tehtanju javnega in zasebnega interesa, razmejiti med običajno škodo (to je škodo, ki jo je stranka zaradi javnih koristi dovoljenega posega dolžna trpeti) in škodo, ki te meje presega in do povrnitve katere je tožeča stranka skladno z določilom tretjega odstavka 133. člena OZ upravičena.

19. Trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po tretjem odstavku 133. člena OZ je na tožeči stranki. Trditvena podlaga, ki jo mora tožeča stranka za potrebno sklepčnost tovrstnega odškodninskega zahtevka ponuditi, mora zato vsebovati trditve o škodi, ki naj bi nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ ter trditve, da zatrjevana škoda presega običajne meje.

20. Trditvena podlaga tožbe, ki jo je v predmetni zadevi ponudila tožeča stranka, kriterijem za potrebno sklepčnost tožbenega zahtevka ne zadostuje. Tožeča stranka namreč trditev, da s tožbo zahtevana odškodnina predstavlja škodo, ki presega običajne meje, ni podala. Materialnopravna podlaga, ki ustreza ponujenemu dejstvenemu substratu tožeče stranke, zato (zaenkrat) ne omogoča utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka.

21. Tako ugotovljena pomanjkljivost relevantnih tožbenih trditev pa ne predstavlja podlage za spremembo izpodbijane odločitve (po kateri je bilo zahtevku delno ugodeno) s takojšno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, pač pa zahteva ustrezno aktivnost sodišča. V dejanskih okoliščinah obravnavanega primera je mogoče pomanjkljivost odpraviti. Navedena pomanjkljivost namreč ne predstavlja neodpravljive nesklepčnosti. Nesklepčnost je neodpravljiva, ko je ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, ko iz popolnega opisa življenjskega primera ne izhaja nobena pravna posledica ali pa ne tista, ki jo uveljavlja tožnik s tožbenim predlogom, temveč druga pravna posledica, ali ko s tožbenim predlogom uveljavljana posledica ne pripada tožniku pač pa nekomu drugemu.

22. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo neodpravljive nesklepčnosti. Tožba, ki jo je treba popraviti oziroma dopolniti z dopolnitvijo pravno relevantnih dejstev, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni neodpravljivo nesklepčna. Zato je sodišče po pravilu o materialnem procesnem vodstvu dolžno tožečo stranko vzpodbuditi k dopolnitvi morebiti pomanjkljivih navedb o pravno relevantnih dejstvih. Po določbi 285. člena ZPP je namreč dolžan predsednik senata med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih.

23. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje nesklepčnosti tožbenega zahtevka ni prepoznalo oziroma ga je spregledalo, zato tožeče stranke tudi ni pozvalo k dopolnitvi pravno relevantnih dejstev. Na nesklepčnost zahtevka pa tudi ni opozorila nobena od toženih strank.

24. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku, ki je po materialnem pravu nesklepčen, je napačno uporabilo materialno pravo, kar, glede na okoliščine obravnavanega primera, terja razveljavitev sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

25. Sodišče druge stopnje ugotovljene pomanjkljivosti samo ne more odpraviti, saj bo v luči že obrazloženega moralo sodišče prve stopnje opraviti potrebno materialno procesno vodstvo in zadevo obravnavati s pravilnega materialnopravnega vidika. Predmet presoje v novem sojenju bodo tako pravno relevantna dejstva, ki jih stranke pred sodiščem prve stopnje še niso zatrjevale in ki bodo v novem sojenju tudi predmet pravice do izjave. Z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj izvedba potrebnih procesnih opravil pred sodiščem prve stopnje ne bo trajala dlje kot bi na pritožbenem sodišču.

26. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje postopati v že nakazani smeri in pred sprejemom nove odločitve kritično pretehtati tudi ostale pritožbene navedbe, do katerih se sodišče druge stopnje glede na vsebino sprejete odločitve ni opredeljevalo.

27. Odločitev o pridržanju stroškov za končno odločbo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče z nalogom za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

8. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 133, 133/1, 133/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3MDY2