<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS Sodba Psp 272/2020
ECLI:SI:VDSS:2021:PSP.272.2020

Evidenčna številka:VDS00044908
Datum odločbe:29.01.2021
Senat:Nada Perič Vlaj (preds.), Edo Škrabec (poroč.), mag. Lilijana Strban
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
Institut:starostna pokojnina - poprava krivic - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa

Jedro

Prvi odstavek 6. člena ZPKri je treba razlagati tako, da se priznana pokojninska doba šteje za "pokojninsko dobo brez dokupa" v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2020 in št. ... z dne 6. 1. 2020 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od dneva, ko je izpolnil pogoje za njeno priznanje dne 28. 12. 2016 oziroma podredno pravica do predčasne pokojnine, skupaj z izplačilom vseh neizplačanih mesečnih zneskov pokojnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik 27. 3. 1997 pri Ministrstvu za pravosodje vložil zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in uveljavljal priznanje pravice do vštetja obdobja odvzema prostosti ter obdobja nezmožnosti zaposlitve po prestani kazni v pokojninsko dobo. Tožnik je na dan vložitve vloge za priznanje pravice do starostne pokojnine dne 11. 12. 2019 dopolnil 58 let 4 mesece in 12 dni ter 44 let 7 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Sporno med strankama je bilo vprašanje o pravni naravi dobe, ki je bila tožniku priznana na podlagi določb Zakona o popravi krivic (ZPKri)1 in ali bi se morala navedena doba po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 obravnavati ko pokojninska doba brez dokupa. Tožnik se strinja z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, da je potrebno navedeno pokojninsko dobo v trajanju 9 let 6 mesecev in 18 dni vsebinsko upoštevati kot pokojninsko dobo brez dokupa. Ne strinja pa se s stališčem sodišča prve stopnje, da se morajo pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine presojati po določbah ZPIZ-2. Po njegovem mnenju bi se moral, glede vprašanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)3, saj je zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika vložil že dne 27. 3. 1997. Na tako stališče naj bi se postavilo tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi4. Enako izhaja tudi iz prvostopenjske sodbe št. VI Ps 534/2019 z dne 7. 10. 2019. Kasnejši splošni predpis (ZPIZ-2) namreč ne razveljavlja prejšnjega specialnega predpisa (ZPKri). Oba zakona pa imata v hierarhiji pravnih aktov enako veljavo. Temeljni namen ZPKri je, da osebam, ki so bile v okoliščinah in obdobjih, opredeljenih v 2. členu tega zakona po krivici obsojene na kazen odvzema prostosti oziroma jim je bila onemogočena zaposlitev (6. člen), pomaga ali omogoči premagovati negativne posledice. ZPKri je tako neopravičeno obsojenim osebam omogočil upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji. Po mnenju tožnika tudi ni možna uporaba dveh zakonov oziroma kombinacija določb npr. ZPIZ/92 in ZPIZ-2. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja pri stališču, da pokojninske dobe, vštete na podlagi določb ZPKri ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa. Povsem pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je glede na datum vložitve zahteve za upokojitev v zvezi s priznanjem pravice do pokojnine potrebno upoštevati določbe ZPIZ-2 in ne določb ZPIZ/92. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 1. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 1. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je Vlada Republike Slovenije, Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic, na podlagi določb ZPKri s sklepi z dne 11. 6. 1998, 19. 2. 2002, 5. 4. 2005 in 22. 5. 2007 sklenila, da ima tožnik status bivšega političnega zapornika in pravico, da se mu čas odvzema prostosti šteje v pokojninsko dobo. Pokojninska doba na podlagi določb ZPKri skupaj znaša 9 let 6 mesecev in 18 dni. Tožnik je 11. 12. 2019 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine. Na dan vložitve zahteve je dopolnil 58 let 4 mesece starosti. Poleg pokojninske dobe na podlagi ZPKri v trajanju 9 let 6 mesecev in 18 dni, ima tožnik še pokojninsko dobo v trajanju 35 let 1 mesec in 3 dni.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da dobe priznane po ZPKri ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi6, gre za dobo, ki je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz 1. člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanja samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prvega odstavka 6. člena v pokojninsko dobo šteje dvojno (drugi odstavek istega člena). Gre za specialni predpis in po načelu da lex specialis derogat legi generali, je potrebno pri presoji narave dobe upoštevati specialni predpis, ne pa določbe ZPIZ-2, ki je sicer zaostril pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, vendar pa kot to poudarja Vrhovno sodišče7, pokojninske dobe po ZPKri ni izključil kot dobe, ki se ne bi priznala pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato je treba prvi odstavek 6. člena ZPKri razlagati tako, da se priznana pokojninska doba šteje za "pokojninsko dobo brez dokupa" v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2. To pa pomeni, da je v sporni zadevi tožnik na dan vložitve zahteve dne 11. 12. 2019 dopolnil skupaj 44 let, 7 mesecev in 21 dni pokojninske dobe.

9. Za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine pa je potrebno izpolniti tudi pogoj starosti. Glede na pritožbene navedbe je sporno, kateri zakon je potrebno uporabiti pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine. Glede na to, da je tožnik zahtevo vložil 11. 12. 2019, to pomeni, da je pri presoji sporne zadeve potrebno uporabiti določbe veljavnega ZPIZ-2, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. V zvezi z uporabo zakona se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče v že citirani zadevi z dne 9. 12. 2020. S tem v zvezi poudarja, da se pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine uporabljajo določbe zakona, ki velja ob vložitvi zahteve za priznanje te pravice. Odločilen je torej predpis, ki velja ob vložitvi zahteve, ne pa določbe ZPIZ/92, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi. Prav tako iz razlogov, ki jih navaja že sodišče prve stopnje, nista odločilni sodbi, ki ju v pritožbi omenja tožnik.

10. ZPIZ-2 v četrtem odstavku 27. člena določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Tožnik je bil ob vložitvi zahteve star 58 let 4 mesece, kar pomeni, da ni izpolnjeval starostnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine. Enako tudi ni izpolnjeval starostnega pogoja za priznanje pravice do predčasne pokojnine po 29. členu ZPIZ-2, kajti pravico do predčasne pokojnine pridobi zavarovanec pri starosti 60 let, če dopolni 40 let pokojninske dobe. Kot že rečeno tožnik 60 let ob vložitvi zahteve ni dopolnil.

11. Tožnik tudi ni dopolnil pogojev za upokojitev po prej veljavnih predpisih upoštevaje prehodne določbe ZPIZ-2. V prvem odstavku 391. člena je tako določeno, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi tega zakona. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)8 je v prvem odstavku 36. člena določal, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let (če je dopolnil 40 let pokojninske dobe). Tožnik je na dan 31. 12. 2012 dopolnil 51 let in 5 mesecev starosti, kar pomeni, da pogoja starosti po prvem odstavku 36. člena ZPIZ-1 ni izpolnil. Enako tudi ni izpolnil starostni pogoj upoštevaje določbo četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2. Tožnik je na dan 31. 12. 2015 dopolnil 54 let in 5 mesecev starosti, ne pa minimalno 58 let, kot je to določeno v prvem odstavku 36. člena ZPIZ-1. To pomeni, da tožnik tudi upoštevaje prehodne določbe ZPIZ-2, ni upravičen do priznanja pravice do starostne pokojnine.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 59/1996 s spremembami.
2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
3 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.
4 Glej VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017.
5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
6 Glej Psp 321/2019 z dne 30. 1. 2020.
7 Glej VIII Ips 35/2020 z dne 9. 12. 2020.
8 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o popravi krivic (1996) - ZPKri - člen 1, 6, 6/1, 6/2.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 27, 27/4, 29, 391, 391/1, 394, 394/4.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 36, 36/1.
Datum zadnje spremembe:
21.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2NzMw
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*