VSRS Sodba VIII Ips 47/2021

Jedro

Višina nadomestila plače je odvisna od razloga, zaradi katerega je delavec odsoten z dela. Pri tem se posamezni razlogi med seboj izključujejo. Tako na primer delavec ne more biti sočasno v bolniškem staležu in na dopustu ali pa v bolniškem staležu in na čakanju na delo. Če je ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni in je delavcu (zavarovancu) odprt bolniški stalež, se šteje, da je delavec odsoten z dela zaradi bolezni, ne glede na to, ali je bil pred odobritvijo bolniškega staleža na čakanju na delo. Institut čakanja na delo iz razlogov na strani delodajalca pride v poštev le v času, ko bi tožnik sicer moral prihajati na delo, pa tega ne more zaradi razlogov na strani delodajalca.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 671,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 10. 2018 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 5. 12. 2018 ter zahtevek za plačilo razlike med izplačanim nadomestilom plače za bolniško odsotnost in pripadajočim nadomestilom plače zaradi čakanja na delo za čas od februarja 2016 do junija 2017 in od septembra 2017 do novembra 2018 ter za februar 2019 v zneskih, ki so navedeni v izreku. Odločitev temelji na presoji, da je tožnica za čas ko je med odrejenim čakanjem na delo nastopila bolniški stalež, upravičena do nadomestila plače iz tega naslova in ne iz naslova čakanja na delo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII DoR 81/2021 z dne 11. 5. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je delavec, ki je odsoten z dela zaradi čakanja na delo, pa v tem času zboli in ima s strani osebnega zdravnika oziroma zavoda za zdravstveno zavarovanje odobren bolniški stalež, upravičen za ta čas do nadomestila plače, ki pripada delavcu za čas čakanja na delo ali do nadomestila plače, ki pripada delavcu za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni.

4. Tožnica je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v primeru čakanja na delo ni relevantno, ali je delavec zdravstveno zmožen za opravljanje dela ali ne, saj dela ne opravlja iz razlogov na strani delodajalca. Šele v primeru, če ga delodajalec na delo pozove in mu pri tem omogoči razumen rok za vrnitev na delo, delavec v primeru nezmožnosti za delo lahko pri zdravniku pridobi bolniški list oziroma kasneje odločbo ZZZS in ta je šele od takrat dalje relevantna za izplačilo nadomestila plače. Če je delavec doma iz razlogov na strani delodajalca in dela ne opravlja, ni relevantno, ali je za delo po pogodbi o zaposlitvi sposoben. Neutemeljeno je dodatno sklicevanje sodišča na to, da se je delavec dolžan izobraževati za opravljanje ustreznega dela, če ga delodajalec k temu pozove. V zvezi s tem tožnica opozarja na razlikovanje instituta čakanja na delo po 137. in 138. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tretji odstavek 138. člena ZDR-1 se na dolžnost izobraževanja v času čakanja na delo sklicuje izključno v zvezi z začasno nezmožnostjo zagotavljanja dela iz poslovnega razloga. Če bi zakonodajalec enako predvidel tudi za situacijo iz prvega in drugega odstavka 137. člena ZDR-1, ko je delavec doma iz drugih razlogov na strani delodajalca, bi to tudi jasno navedel. Tožnica je bila že uvrščena v III. kategorijo invalidnosti, zato je nepravilno sklicevanje na določbo 106. člena ZDR-1, ki je primarno namenjena zaščiti delavca v smeri ohranitve obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Naloga tožene stranke je bila, da tožnici v okviru delovne sposobnosti, znanj in omejitev iz odločbe ZPIZ poišče ustrezno delovno mesto, zato izobraževanje tožnice v času iskanja novega delovnega mesta niti ne bi prišlo v poštev. Tudi če tožnica ne bi imela položaja invalida na podlagi odločbe ZPIZ in bi bila napotena na čakanje na delo doma po 137. členu ZDR-1, se tožena stranka ne bi mogla uspešno sklicevati na 170. člen ZDR-1. Ni dopustno, da se delodajalec, ki je delavca sam poslal na čakanje na delo doma iz razlogov na njegovi strani, zaradi česar delavec dela ne opravlja, sklicuje na delavčevo zdravstveno nezmožnost, ki je nastopila potem, ko je bil delavec napoten na čakanje in se pri tem sklicuje na to, da bi se delavec moral izobraževati, če bi ga k temu napotil. Ob čakanju na delo doma po 137. členu ZDR-1 izobraževanje ni možno. Tožena stranka bi morala, če bi želela, da se tožnica dodatno izobražuje, sklep o čakanju na delo doma preklicati in tožnico pozvati nazaj na delo. Šele v primeru preklica sklepa o čakanju na delo in ponovnega poziva na delo bi bilo relevantno, ali je tožnica za delo sploh zdravstveno zmožna. V konkretnem primeru gre za pravno praznino, saj zakon zgolj navidezno ureja to pravno področje. Delavec, ki je iz različnih razlogov odsoten, je upravičen do nadomestila plače, da se ohrani njegova ekonomska stabilnost in s tem sposobnost preživetja. Z nobenim predpisom ni urejeno, da je delodajalec v primeru, ko je napotil delavca na čakanje, ker mu ni mogel zagotoviti dela, delavec pa je med čakanjem na delo v bolniškem staležu, zavezan delavcu plačati le nadomestilo na podlagi tretjega in osmega odstavka 137. člena ZDR-1 in ne 100-procentnega nadomestila, ki delavcu pripada med čakanjem na delo na podlagi drugega in sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Sodišče bi moralo upoštevati načelo in favorem laboratoris. Primarni akt, zaradi katerega je bila tožnica doma, je sklep tožene stranke o čakanju na delo, ta je veljal ves čas do februarja 2019 in ta tožnici daje več pravic, kot pa odločbe ZZZS o bolniškem staležu.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Za odgovor na dopuščeno vprašanje so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano:

‒ tožnici je bila z odločbo ZPIZ z dne 20. 4. 2015 priznana invalidnost III. kategorije z omejitvami pri delu;

‒ tožena stranka je tožnici po prejemu odločbe ZPIZ zaradi preverjanja možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji izdala sklep z dne 12. 5. 2015 o čakanju na delo od 18. 5. 2015, ki ga je dopolnila s sklepom z dne 29. 5. 2015, po katerem je tožnica na čakanju na delo v času, ko ne koristi letnega dopusta oziroma ko je zmožna za delo;

‒ tožnica je bila v bolniškem staležu od 4. 2. 2015 do 9. 6. 2016 in nato od 12. 9. 2017 do 23. 11. 2018 ter v februarju 2019;

‒ v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, je tožena stranka nadomestilo plače obračunala ob upoštevanju določb tretjega in osmega odstavka 137. člena ZDR-1.

9. Na podlagi drugega odstavka 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan izplačati (polno) nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je pravilno štela, da odreditev čakanja na delo do ureditve tožničinega delovnopravnega statusa v skladu z odločbo ZPIZ pomeni, da delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, zaradi česar je tožnici s sklepom o odreditvi čakanja na delo tudi priznala nadomestilo plače v višini 100 odstotkov osnove iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1.

10. Drugačna višina nadomestila plače pa je določena v primeru odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom. V takšnem primeru nadomestilo plače, ki bremeni delodajalca, znaša 80 % plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas (osmi odstavek 137. člena ZDR-1). Nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni, ki gre od 31. dne zadržanosti v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v skladu z 31. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) znaša 90 % osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela.

11. Višina nadomestila plače je tako odvisna od razloga, zaradi katerega je delavec odsoten z dela. Pri tem se posamezni razlogi med seboj izključujejo. Tako na primer delavec ne more biti sočasno v bolniškem staležu in na dopustu ali pa v bolniškem staležu in na čakanju na delo. Če je ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni in je delavcu (zavarovancu) odprt bolniški stalež, se šteje, da je delavec odsoten z dela zaradi bolezni, ne glede na to, ali je bil pred odobritvijo bolniškega staleža na čakanju na delo. Institut čakanja na delo iz razlogov na strani delodajalca pride v poštev le v času, ko bi tožnik sicer moral prihajati na delo, pa tega ne more zaradi razlogov na strani delodajalca.

12. V spornem obdobju, za katerega je tožnica zahtevala razliko v višini nadomestila plače, je bila ves čas v bolniškem staležu na podlagi pravnomočnih odločb imenovanega zdravnika oziroma zdravniške komisije zavoda. S temi je bilo odločeno, da je tožnica zaradi bolezni začasno nezmožna za delo in na podlagi teh odločb ji je tožena stranka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo plače zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zmotno je stališče tožnice, da je bila kljub nastopu bolniškega staleža še naprej upravičena do nadomestila plač zaradi čakanja na delo, ker je bilo to čakanje odrejeno še pred nastopom bolniškega staleža. Delavec za katerega pristojni imenovani zdravnik oziroma drug organ zavoda ugotovi, da je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, je z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Institut čakanja na delo lahko pride v poštev le za čas, ko bi delavec sicer moral prihajati na delo, pa tega ne more zaradi razlogov na strani delodajalca. Tožnica je bila v spornem obdobju odsotna z dela zaradi bolezni, o čemer so odločali pristojni organi zavoda za zdravstveno zavarovanje in ne zaradi čakanja na delo.

13. Zahteva tožnice, da je kljub odobrenemu bolniškemu staležu upravičena do nadomestila plače v polni višini zgolj zato, ker ji je bila pred tem izdana odredba o čakanju na delo, bi pomenila, da bi tožnica za sporno obdobje prejela višje nadomestilo plače, kot bi znašalo, če ob ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo ne bi bila na čakanju na delo. V takšnem primeru bi bila upravičena do nadomestila plače v skladu z osmim odstavkom 137. člena ZDR-1 oziroma tretjim odstavkom 31. člena ZZVZZ. Takšna rešitev bi bila nelogična, saj bi bila tožnica ob enakih razlogih za začasno zadržanost z dela zaradi bolezni upravičena do višjega nadomestila zgolj zato, ker ji je bilo pred nastopom bolniškega staleža odrejeno čakanje na delo.

14. Pravilno je stališče tožene stranke, da glede pravice do nadomestila plače velja splošno pravilo, da je delavec vedno upravičen do prejemka, ki je posledica dejanskega stanja, ki je podlaga za pravico do nadomestila. Če je podlaga pravice do nadomestila plače odsotnost z dela zaradi izrabe letnega dopusta, je delavec v skladu z drugim odstavkom 137. člena ZDR-1 upravičen do polnega nadomestila plače, ne glede na to, ali mu je pred tem bilo odrejeno čakanje na delo in iz kakšnega razloga mu je bilo odrejeno. Enako velja, če bi bila delavcu odobrena odsotnost z dela zaradi plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni. Tudi v teh primerih je delavec upravičen do polnega nadomestila plače. Če pa je delavec z dela odsoten zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni, je upravičen do nadomestila, ki je za takšen primer predvideno v osmem odstavku 137. člena ZDR-1 oziroma v 31. členu ZZVZZ. Če je delavcu med odrejenim čakanjem na delo odobren bolniški stalež, je s tem dejansko prišlo do prekinitve čakanja, saj je razlog za odsotnost delavca z dela ni več odrejeno čakanje na delo, temveč njegova začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni.

15. Glede na okoliščine tega primera je brezpredmetno revizijsko razlogovanje, da je vprašanje bolniškega staleža zaradi začasne nezmožnosti za delo pri delavcu, ki ima odrejeno čakanje na delo, lahko relevantno šele potem, ko ga delodajalec pozove nazaj na delo, delavec pa pri zdravniku pridobi zdravniški stalež. Tožnica je bila v času čakanja na delo dejansko dve leti (od februarja 2016 do februarja 2019) ves čas v bolniškem staležu, ki ga je prekinjala le zaradi izrabe letnega dopusta.

16. Zmotno je tudi revizijsko stališče, da v primeru odreditve čakanja na delo zaradi priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja delodajalec sploh ne more (ne sme) pozvati delavca k izobraževanju, češ da je ta možnost v skladu s tretjim odstavkom 137. člena ZDR-1 predvidena le v primeru začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga. Dolžnost (in pravica) delavca, da se izobražuje, izpopolnjuje in usposablja zaradi potreb delovnega procesa, je v prvem odstavku 170. člena ZDR-1 predpisana z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter povečanje zaposljivosti. Obenem drugi odstavek 170. člena ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcu, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Te določbe pomenijo, da lahko delodajalec napoti delavca na izobraževanje ne le v primeru, ko delavcu grozi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga, temveč tudi v vseh drugih primerih, ko to zahtevajo potrebe delovnega procesa.

17. Določba tretjega odstavka 138. člena ZDR-1, da se je delavec v času čakanja na delo zaradi začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga dolžan izobraževati v skladu s 170. členom ZDR-1, ne pomeni, da v vseh drugih primerih čakanja na delo (v konkretnem primeru čakanje na premestitev v skladu z odločbo ZPIZ) delavec nima pravice in dolžnosti izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja. Sicer pa za odločitev o tem sporu niti ni bistveno, ali se delavec tudi v času čakanja na delo dolžan odzvati na poziv delodajalca, da se udeleži izobraževanja, izpopolnjevanja ali usposabljanja, temveč je sodišče to vprašanje izpostavilo zgolj kot ilustracijo tega, da dolžnosti in pravice delavcu v času začasne zadržanosti od dela niso enake kot v času, ko je delavec začasno napoten na čakanje na delo.

18. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi, da je delavec, ki je odsoten z dela zaradi čakanja na delo, pa v tem času zboli in ima odobren bolniški stalež, za ta čas upravičen do nadomestila plače, ki mu pripada za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni in ne do nadomestila, ki mu pripada za čas čakanja na delo iz razlogov na strani delodajalca.

19. Navedeno pomeni, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožnikov zahtevek za plačilo razlike v višini nadomestila plače za sporno obdobje. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

20. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 671,97 EUR (odgovor na revizijo 900 točk, oziroma 540,00 EUR, materialni stroški v višini 2 % nagrade oziroma 10,8 EUR, 22 % DDV oziroma 121,17 EUR).

21. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 422/2023
• VDSS sodba Pdp 373/2011
• UPRS Sodba IV U 83/2021-10