VSL Sklep Cst 469/2020

Jedro

Dovolilo za prenos zastavne pravice na DUTB d. d. v obravnavani zadevi ni nepomembno. Pri zastavni pravici je načelo akcesornosti logična posledica temeljne funkcije zastavne pravice - če ni predmeta zavarovanja (zavarovane terjatve) ne more biti niti zavarovanja. Zastavna pravica je zato odvisna od zavarovane terjatve tako glede svojega nastanka in obsega kot glede prenosa, poplačila in prenehanja. Zastavna pravica torej deli pravno usodo glavne stvari oziroma pravice. Izhajajoč iz akcesorne narave zastavne pravice je tako mogoč edino zaključek, da je s prenosom zastavne pravice najkasneje s Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014 prišlo tudi do prenosa terjatve, ki je z zastavno pravico zavarovana. Ločena pravna pripadnost terjatve in zastavne pravice namreč pravno ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovor upnikov M. K. in B. Ž. zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov kot neutemeljenega zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila upnika M. K. in B. Ž. „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je upraviteljica smiselno predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnika sta 17. 5. 2019 pri sodišču vložila ugovor zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov, saj se je kot upnik terjatev (izvorno upnika A. d. d.) pojavila Družba za upravljanje terjatev bank d. d. (v nadaljevanju DUTB d. d.). Prijavila je terjatve, za katere je v dopisu z dne 20. 12. 2013 A d. d. dolžnika obvestila, da je na DUTB d. d. prenesla ekonomska upravičenja iz terjatev po pogodbah 113, 070, 160 in 005 in da je pravni imetnik terjatev še vedno A. d. d. Navedla sta, da sta do navedenega dopisa prišla šele 16. 4. 2019, zato v postopku preizkusa terjatev nista mogla prerekati terjatve upnika DUTB d. d. in je edino pravno sredstvo, ki ga še imata na voljo, ugovor zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov.

6. Potem, ko je pridobilo izjavo upraviteljice, ki je priložila tudi Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014, s katero je v prijavi terjatev DUTB d. d. utemeljevala prenos vseh terjatev A. d. d. nanjo, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so bile z navedeno pogodbo nanjo prenesene tudi terjatve iz pogodb, ki jih v ugovoru navajata upnika. Dopisa A. d. d. dolžniku z dne 20. 12. 2013, s katerim pritožnika utemeljujeta ugovor, ni štelo za relevantnega, ker je bila Pogodba o odstopu terjatev sklenjena po navedenem obvestilu, terjatev pa upnici DUTB d. d. priznana s sklepom o preizkusu terjatev.

7. Z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenega od rokov iz 128.a člena ZFPPIPP, saj sta upnika ugovor vložila 16. 5. 2019, sodišče pa je napadeni sklep izdalo šele 14. 2. 2020, pritožnika ne moreta uspeti, kot tudi ne z očitkom, da sodišče pritožnikoma izjave upravitelja ni vročilo. Po drugem odstavku 128.a člena ZFPPIPP mora sicer sodišče v treh delovnih dneh po prejemu ugovora in obrazloženega predloga upnika ugovor vročiti upravitelju, ki se o njem lahko izjavi v 8 dneh od prejema; sodišče izjavo vroči vlagatelju ugovora v 3 delovnih dneh po njenem prejemu. Po šestem odstavku istega člena pa mora izdati sodišče sklep, s katerim odloči o ugovoru, v 8 dneh od izteka osemdnevnega roka iz drugega odstavka, če naroka ni razpisalo. Navedeni roki so zgolj inštrukcijske narave, neupoštevanje oziroma njihova prekoračitev namreč nima nobenih zakonskih posledic, zato ne gre za nobeno bistveno postopkovno kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

8. Tudi nevročitev izjave upraviteljice z dne 8. 8. 2019 upnikoma kot predlagateljema ugovora ni odvzela nobene pravice do izjave. Nanjo glede na rok za izdajo sklepa o ugovoru niti ni bilo dolžno čakati. Nenazadnje pa se je izjava upraviteljice nanašala le na prijavo terjatev upnice DUTB d. d. in prijavi priloženo Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014. Prijava terjatve pa je bila pritožnikoma ves čas dostopna za vpogled na spletnih straneh AJPES-a.

9. Pritožnika prvostopenjskemu sodišču očitata zmotno presojo Pogodbe z dne 25. 4. 2014. Po njunem stališču ta pogodba ni cesijska pogodba. Ne določa novih pravic in obveznosti, pač pa zgolj potrjuje Pogodbo z dne 18. 12. 2013, saj razen zemljiškoknjižnih dovolil ne vsebuje ničesar drugega, pač pa govori le o potrditvi nekega prenosa, do katerega naj bi že prišlo s Pogodbo z dne 18. 12. 2013.

10. Pritožbeno sodišče s takim pritožbenim stališčem ne soglaša. V I. točki pogodbe sta se stranki dogovorili in potrdili, da je banka terjatve do dolžnika (iz pogodb, ki sta jih v svojem ugovoru navajala pritožnika) vključno z vsemi povezanimi stranskimi pravicami dne 20. 12. 2013 (datum prenosa) odstopila DUTB d. d. V II. točki pogodbe pa je šlo za dovoljenje prenosa vpisane zastavne pravice (hipoteke) na nepremičninah dolžnika v korist zastavne upnice A. d. d. na DUTB d. d., kot novo zastavno upnico zaradi zavarovanja terjatev iz v ugovoru zajetih pogodb.

11. Navedeno dovolilo za prenos zastavne pravice na DUTB d. d. v obravnavani zadevi ni nepomembno. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 421/2007 zavzelo jasno stališče, da je pri zastavni pravici glavna pravica zavarovana terjatev, zastavna pravica pa stranska, njej podrejena pravica. Pri zastavni pravici je načelo akcesornosti logična posledica temeljne funkcije zastavne pravice – če ni predmeta zavarovanja (zavarovane terjatve) ne more biti niti zavarovanja. Zastavna pravica je zato odvisna od zavarovane terjatve tako glede svojega nastanka in obsega kot glede prenosa, poplačila in prenehanja. Zastavna pravica torej deli pravno usodo glavne stvari oziroma pravice (primerjaj še 137. člen SPZ).

12. Izhajajoč iz akcesorne narave zastavne pravice je torej mogoč edino zaključek, da je s prenosom zastavne pravice najkasneje s Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014 jasno, da je s tem prišlo tudi do prenosa terjatve, ki je z zastavno pravico zavarovana. Ločena pravna pripadnost terjatve in zastavne pravice namreč pravno ni mogoča. Drugačno pritožbeno stališče zato ni utemeljeno. V ravnanju upnice DUTB d. d., ki je prijavila svoje (za pritožnika zaradi vprašanja pravne pripadnosti sporne) terjatve in ravnanju upraviteljice, ki je navedene terjatve upnici priznala, prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno ni našlo kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov.

13. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

03.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 565/2017
• VSL Sklep I Cp 697/2022
• VSL sodba I Cpg 487/2006