VDSS Sodba Pdp 405/2020

Jedro

Za vprašanje transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je odločilna faza sklenitve (in ne prenehanja) pogodbe in v zvezi s tem vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi zakonitega razloga, ki je dejansko obstajal v času njene sklenitve.

Sodišče prve stopnje je zaključek o nedokazanosti zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas utemeljilo predvsem na okoliščini, da je prvotožena stranka tožnika s sklenitvijo takšne pogodbe želela preizkusiti. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnik tega sploh ni zatrjeval, temveč je nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri prvotoženi stranki utemeljeval z navedbo, da potreba po njegovem delu ni bila le začasna. Glede na to je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo svoje stališče o nezakonitosti razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na ugotovitev, da je šlo v resnici za poskusno delo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v I., II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila med tožnikom in prvo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, na delovnem mestu voznika tovornega vozila, za osnovno bruto plačo 809,06 EUR.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med tožnikom in prvo toženko z dnem 30. 9. 2019.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 30. 9. 2019 dalje, vključno z obračunom mesečne plače v višini 950,00 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom vsakokratnih mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto plač od vsakega 19. dne v mesecu za neto plačo preteklega meseca, ter tožnika prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni pod izvršbo."

II. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je bila med tožnikom in prvotoženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas za delovno mesto "voznik tovornega vozila" z osnovno bruto plačo 809,06 EUR (I. točka izreka), ter da je delovno razmerje med tožnikom in prvotoženo stranko 30. 9. 2019 prenehalo nezakonito (II. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo, ga za obdobje od 30. 9. 2019 dalje prijavi v vsa obvezna zavarovanja in mu vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, ter mu za isto obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom mesečne plače v višini 950,00 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o opravljanju storitev s pripadajočimi aneksi med toženima strankama, za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvotoženo stranko z dne 14. 1. 2019, za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugotoženo stranko za nedoločen čas in za polni delovni čas za delovno mesto "voznik tovornega vozila" z osnovno plačo v višini 1.190,00 EUR, za izročitev takšne pogodbe tožniku s strani drugotožene stranke, za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja med tožnikom in drugotoženo stranko 5. 9. 2019, za poziv nazaj na delo s strani drugotožene stranke in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja s strani drugotožene stranke za obdobje od 5. 9. 2019 dalje (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v I. do III. točki izreka se pritožuje prvotožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb glede nesklepčnosti podredno postavljenega tožbenega zahtevka. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena z namenom preizkusa tožnika. Tožnik tega niti ni zatrjeval. Navaja, da je imela drugotožena stranka v skladu z določili pogodbe o poslovnem sodelovanju po poteku šestih mesecev pravico odstopiti od pogodbe z dvomesečnim odpovednim rokom, zato je tožniku delo na območju, na katerem nima svojih poslovnih prostorov, lahko zagotovila le za osem mesecev. Navaja, da si je v času obstoja delovnega razmerja aktivno prizadevala za to, da tožniku delovno razmerje po 30. 9. 2019 ne bi prenehalo. S tem namenom ga je njen direktor v septembru 2019 večkrat klical in mu poslal številna sms sporočila, vendar se tožnik na klice in sporočila ni odzval. Ker se sodišče prve stopnje do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni navedlo ustreznih razlogov za zavrnitev njenih dokaznih predlogov za zaslišanje tožnikove mame in brata, ki ju je predlagala kot dokaz za navedbe, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana po njegovi krivdi. Sodišče prve stopnje jo je s sprejetjem izpodbijane odločitve kaznovalo, čeprav je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi tudi za obdobje po 30. 9. 2019. Navaja, da potrebe po delu tožnika nima več. V zvezi s tem se sklicuje na izpoved priče A.A., da z drugotoženo stranko od 31. 3. 2020 dalje ne sodeluje več.

3. Tožnik in drugotožena stranka v odgovorih na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam prvotožene stranke, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Drugotožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev ničnosti pogodb o opravljanju storitev med toženima strankama, ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi med njim in prvotoženo stranko, ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas in za polni delovni čas pri drugotoženi stranki za obdobje od 15. 1. 2019 dalje, ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med tožnikom in drugotoženo stranko 5. 9. 2019, poziv nazaj na delo s strani drugotožene stranke in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja s strani drugotožene stranke za obdobje od 5. 9. 2019 dalje. Ker je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljenega, je nadalje presojalo utemeljenost podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je bila med njim in prvotoženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med njim in prvotoženo stranko 30. 9. 2019, poziv nazaj na delo k prvotoženi stranki ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja s strani prvotožene stranke za obdobje od 30. 9. 2019 dalje. Sodišče prve stopnje je podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, vendar pa je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, zato odločitev ni pravilna.

8. Prvotožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da nova pogodba o zaposlitvi s tožnikom za čas po 30. 9. 2019 ni bila sklenjena po njegovi želji oziroma krivdi. Za vprašanje transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je namreč odločilna faza sklenitve (in ne prenehanja) pogodbe in v zvezi s tem vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi zakonitega razloga, ki je dejansko obstajal v času njene sklenitve. Pritožbene navedbe prvotožene stranke, da je njen direktor tožnika v septembru 2019 večkrat klical z namenom dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja, tako niso odločilne, zato se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba opredeljevati, pravilno pa je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnikove mame in brata, saj je bilo predlagano v zvezi z dejstvi, ki za odločitev v zadevi niso pravno pomembna. Zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi sicer pravilno sklicevalo na določbo 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, in nasl.), po kateri se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Vendar pa je materialnopravno določbo zmotno uporabilo s tem, ko je presodilo, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 1. 2019 ni obstajal zakonit razlog.

10. Prvotožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 15. 1. 2019 do 30. 9. 2019 sklenila zaradi razloga iz 3. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Obstoj začasno povečanega obsega dela je utemeljevala z navedbami, da je z drugotoženo stranko 10. 1. 2019 za obdobje enega leta (torej do 10. 1. 2020) sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju za zagotavljanje storitev dostave in priklopa plina v jeklenkah ter dostave potrošnega materiala, ki je potreben za izvedbo priklopa jeklenk. Toženi stranki sta sicer poslovno sodelovali že od leta 2012 dalje, vendar je prvotožena stranka storitve po preteklih pogodbah opravljala le na območju B. in C., s pogodbo z dne 10. 1. 2019 pa jih je pričela opravljati še na območju D.. Zaradi širitve opravljanja storitev na novo geografsko območje je v mesecu januarju 2020 nastala potreba po zaposlitvi delavca, ki živi na tem območju. Prvotožena stranka je še navajala, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom ni vedela, ali mu bo delo na območju D. lahko zagotavljala celotno obdobje sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj sta se z drugotoženo stranko dogovorili za sprotno preverjanje prodajnih rezultatov.

11. Sodišče prve stopnje je zaključek o nedokazanosti zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas utemeljilo predvsem na okoliščini, da je prvotožena stranka tožnika s sklenitvijo takšne pogodbe želela preizkusiti. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnik tega sploh ni zatrjeval, temveč je nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri prvotoženi stranki utemeljeval z navedbo, da potreba po njegovem delu ni bila le začasna. Glede na to je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo svoje stališče o nezakonitosti razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na ugotovitev, da je šlo v resnici za poskusno delo.

12. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da opravljanje storitev razvoza jeklenk na novem trgu lahko pomeni začasno povečan obseg dela in s tem zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 25/2009 z dne 15. 2. 2011). Med strankama niti ni bilo sporno, da je prvotožena stranka s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 10. 1. 2019 vzpostavljala novo tržišče, zato ji v zvezi s tem ni mogoče očitati prenašanja običajnega poslovnega rizika na tožnika (kar ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas).¹ Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da vzpostavljanje novega tržišča lahko pomeni začasno povečan obseg dela za delodajalca, pa je zmotno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito, ker ni bila sklenjena za obdobje enega leta, za kolikor je bila sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju med prvo in drugotoženo stranko. Prvotožena stranka je v zvezi s tem utemeljeno opozarjala na določilo tretjega odstavka 19. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju, v skladu s katerim je lahko katera koli od strank po poteku šestih mesecev (torej po 10. 7. 2019) od pogodbe odstopila z dvomesečnim odpovednim rokom. Trajanje pogodbe o poslovnem sodelovanju do 10. 1. 2020 zato za prvotoženo stranko ob zaposlitvi tožnika ni bilo gotovo dejstvo, posledično pa pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila nezakonita, ker je bila sklenjena za krajše obdobje od enega leta.

13. Glede na vse navedeno je tožena stranka v postopku dokazala obstoj zakonitega razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, so bili izpolnjeni pogoji za spremembo izpodbijanega dela sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe (I., II. in III. točko izreka) spremenilo tako, da je podredni tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko za spremembo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri prvotoženi stranki 30. 9. 2019, za reparacijo in reintegracijo, zavrnilo kot neutemeljenega.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj za odgovor na pritožbo prvotožene stranke ni imela pravnega interesa, poleg tega pa je prvotožena stranka s pritožbo uspela.

-------------------------------
¹ Glej npr. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 771/2019 z dne 16. 4. 2020.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 488/2015
• VDSS Sodba Pdp 108/2018
• VDSS Sklep Pdp 123/2018