VSRS Sodba VIII Ips 14/2020

Jedro

Sodišče druge stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da se za ustrezno zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1 šteje tudi zaposlitev, za katero se zahteva ista stopnja in vrsta izobrazbo, kot jo delavec dejansko ima. To stališče je v izrecnem nasprotju z jasno definicijo iz točke 3.2. Programa oziroma določbo petega odstavka 91. člena ZDR-1 in v nasprotju s tem povezano sodno prakso. Zakon delodajalcu ne nalaga obveznosti, da delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudi drugo (bodisi ustrezno bodisi neustrezno) zaposlitev. Na podlagi Programa je bila tožena stranka dolžna presežnemu delavcu ponuditi zgolj ustrezno zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1, ne pa tudi neustrezne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožeča stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2018, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni prenehalo in še traja, zavrnilo pa je tudi njen reintegracijski in reparacijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 216/2019 z dne 19. 11. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede obveznosti delodajalca o izvedbi ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi pravilno presodilo, da je bila tožena stranka v skladu z določbo 91. člena Zakona o delovnih razmerjih¹ (v nadaljevanju ZDR-1) tožnici dolžna ponuditi zaposlitev, za katero se je zahtevala enaka stopnja izobrazbe kot se je zahtevala po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ne pa, za katero se zahteva stopnja izobrazbe, ki jo tožnica dejansko ima. Odločitev sodišča druge stopnje naj bi odstopala od stališč, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v odločbah VIII Ips 203/2010 z dne 19. 12. 2011, VIII Ips 127/2011 z dne 7. 5. 2012, VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014, VIII Ips 186/2016 z dne 10. 11. 2016.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu cestninski blagajnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 2. 2013, za katerega se je zahtevala IV. stopnja izobrazbe oziroma srednja poklicna izobrazba s šifro 14001 ali 14099 po KLASIUS³ specifikaciji. Tožnica ima višjo strokovno izobrazbo (šifra 16001). Z uvedbo elektronskega cestninjenja je tožena stranka s 1. 4. 2018 ukinila organizacijsko enoto ..., zaradi česar je prenehala potreba po delu 228 delavcev, med njimi tudi tožnice. Tožena stranka je izvedla postopek odpovedi večjemu številu delavcev, v okviru katerega je 29. 11. 2017 sprejela Program razreševanja presežnih delavcev (v nadaljevanju Program).

8. Odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov je urejena v določbah od 98. do 103. člena ZDR-1. Na podlagi teh določb mora delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo večjega števila delavcev, sprejeti program za razreševanje presežnih delavcev, ta pa mora (med drugim) vsebovati tudi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, pri čemer mora delodajalec preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji (2. alineja prvega odstavka 101. člena ZDR-1).

9. Definicijo ustrezne zaposlitve vsebuje peti odstavek 91. člena ZDR-1, ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ustrezna zaposlitev je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. 91. člen. ZDR-1 delodajalcu ne nalaga, da mora delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponuditi novo ustrezno zaposlitev⁴ pač pa določa zgolj, da v kolikor to stori, delavec, ki ponujene ustrezne zaposlitve ne sprejme, izgubi pravico do odpravnine.

10. V konkretnem primeru je tožena stranka v okviru postopka odpovedi večjemu številu delavcev na podlagi 98. v zvezi s 101. členom ZDR-1 izdelala Program, v katerem je v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 101. člena ZDR-1 predvidela dva ukrepa za preprečitev in omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev. Prvi ukrep, naveden v prvem odstavku točke 3.1. Programa, vsebuje zavezo tožene stranke, da bo delavcem, ki so se prijavili na interno objavljena delovna mesta in so bili izbrani, ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1, oziroma bo preverila možnosti za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z delavci, katerim je mogoče skladno s prej navedenim členom ZDR-1 ponuditi samo novo pogodbo o zaposlitvi. V drugem odstavku te točke Programa pa je bilo navedeno, da bo tožena stranka pred podajo odpovedi pogodb o zaposlitvi za vsakega presežnega delavca preverila možnost nadaljevanja delovnega razmerja pod spremenjenimi pogoji. Drugi ukrep, naveden v točkah 3.2 in 3.3 Programa, določa, da bo tožena stranka (ob upoštevanju potreb delovnega procesa in ob preveritvi možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji) lahko presežnim delavcem odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ponudila novo pogodbo za ustrezno zaposlitev v skladu z 91. členom ZDR-1. Tožena stranka neustrezne zaposlitve ni bila dolžna ponujati, če pa bi jo in jo bi delavec sprejel, bi mu pripadal sorazmerni del odpravnine. V Programu je kot neustrezna zaposlitev opredeljena zaposlitev, za katero se ne zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi ali za drugačen delovni čas ali pa s spremembo kraja opravljanja dela v primerjavi s prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

11. Iz navedenega izhaja, da se je tožena stranka zavezala: 1. da bo s presežnim delavcem, ki se bo prijavil na interni razpis in bo izbran, oziroma bo izbran brez razpisa, kadar bo to mogoče, sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ne glede na to, ali bo šlo za ustrezno ali neustrezno zaposlitev. Pri tem bo pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi za vsakega presežnega delavca preverila, če obstaja možnost z njim nadaljevati zaposlitev pod spremenjenimi pogoji⁵ in 2. da bo presežnemu delavcu, ki mu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ponudila novo ustrezno zaposlitev. To v zadnjem primeru pomeni, da je bila tožena stranka presežnim delavcem ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžna ponuditi zgolj ustrezno zaposlitev v smislu definicije, opredeljene v Programu, ki je prepis zakonske definicije iz 91. člena ZDR-1. Tožena stranka se je sicer v okviru točke 3.1. Programa zavezala, da bo s presežnim delavcem še pred podajo odpovedi sklenila novo pogodbo o zaposlitvi tudi za neustrezno zaposlitev, vendar le, če se bo ta prijavil na razpis in bil izbran.

12. Tožena stranka je v Programu jasno opredelila, kaj šteje za ustrezno zaposlitev, oziroma je ustrezno zaposlitev definirala povsem enako, kot to določa peti odstavek 91. člena ZDR-1, na katerega se tožena stranka v Programu tudi sklicuje. Sodišče druge stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da se za ustrezno zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1 šteje tudi zaposlitev, za katero se zahteva ista stopnja in vrsta izobrazbo, kot jo delavec dejansko ima. To stališče je v izrecnem nasprotju z jasno definicijo iz točke 3.2. Programa oziroma določbo petega odstavka 91. člena ZDR-1 in v nasprotju s tem povezano sodno prakso.⁶ Zakon delodajalcu ne nalaga obveznosti, da delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudi drugo (bodisi ustrezno bodisi neustrezno) zaposlitev. Na podlagi Programa je bila tožena stranka dolžna presežnemu delavcu ponuditi zgolj ustrezno zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1, ne pa tudi neustrezne.

13. V konkretnem primeru se je za delovno mesto blagajničarke, za katerega je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno odpovedano pogodbo o zaposlitvi, zahtevala IV. stopnja izobrazbe. Ob zasedbi tega delovnega mesta je imela tožnica VI/I. stopnjo izobrazbe. Ustrezna zaposlitev za tožnico je bila zaposlitev na delovnem mestu, za katerega se zahteva IV. stopnja izobrazbe za polni delovni čas in s krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od njenega kraja bivanja. Tožena stranka v času od sprejema Programa pa do izteka tožničinega odpovednega roka ni imela prostega nobenega delovnega mesta, za katerega bi se zahtevala IV. stopnja izobrazbe. To pomeni, da tožnici ni mogla ponuditi ustrezne zaposlitve, saj z njo ni razpolagala. Zaposlitve, s katerimi je razpolagala, za tožnico niso bile ustrezne, zaradi česar jih tožnici ni bila dolžna ponuditi. Tožena stranka pa je tožnici tudi omogočila, da je skupaj z drugimi delavci kandidirala na internih razpisih, kar je tožnica tudi storila, vendar na teh razpisih ni bila izbrana.

14. Tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici torej ni kršila zakonsko predpisanih obveznosti niti obveznosti, vsebovanih v Programu. Odgovor na zastavljeno vprašanje se tako glasi, da sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera ni pravilno uporabilo materialnega prava glede obveznosti delodajalca o izvedbi ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja.

15. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče o revizijskih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

17. Odločitev je bila prejeta soglasno, v sestavi senata, kot izhaja iz uvoda te odločbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
³ Klasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja.
⁴ Tako obveznost je določal 88. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je bil s sprejemom veljavnega ZDR-1 črtan.
⁵ Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke Programa štelo, da se presoja možnost nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji (torej možnost ponudbe in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi) glede na opredelitev ustreznosti zaposlitve po petem odstavku 91. člena ZDR-1. Temu tožnica v pritožbi ni obrazloženo nasprotovala, stališče sodišča prve stopnje pa je kot pravilno potrdilo tudi sodišče druge stopnje.
⁶ Npr. sodba VIII Ips 203/2010 z dne 19. 12. 2011, sodba VIII Ips 127/2011 z dne 7. 5. 2012.

Datum zadnje spremembe:

08.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 478/2010
• VDSS sklep Pdp 179/2012
• VDSS sodba Pdp 209/2012