VDSS Sodba Pdp 104/2020

Jedro

Po določbah 37. člena ZDR-1 in 39. člena ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca in da med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez soglasja delodajalca na svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Tako ugotovitev sodišča prve stopnje o konkurenci tožnikovih ravnanj toženi stranki ne temelji na bodočem negotovem dejstvu, ampak je skladna z navedenima določbama ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 4. 10. 2016, pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 29. 11. 2017 in pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 29. 6. 2018 med tožečo in toženo stranko sklenjene za nedoločen čas za delovno mesto "Samostojni inženir montaže in vzdrževanja", za polni delovni čas in da med toženo stranko in tožečo stranko obstoji delovno razmerje za polni delovni čas in za nedoločen čas do dne 25. 11. 2018 (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da med toženo stranko in tožečo stranko obstoji delovno razmerje za polni delovni čas in za nedoločen čas, tudi od dne 26. 11. 2018 dalje; da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2018 nezakonita in se razveljavi ter je brez kakršnega koli pravnega učinka; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 11. 2018, temveč še traja za nedoločen čas za polni delovni čas, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje; toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 25. 11. 2018 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, priznati obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas, jo za ta čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti in druga obvezna socialna zavarovanja ter ji iz naslova plače, za čas od 25. 11. 2018 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, dolžna obračunati vsakomesečno nadomestilo plače, kot če bi delala, in sicer v višini 2.724,00 EUR bruto z dodatkom za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne mesečne bruto plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, od vsakega bruto zneska nadomestila mesečne plače z dodatkom 0,5 % obračunati in odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve ter tožeči stranki izplačati neto znesek mesečnih nadomestil plače z dodatkom na delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni; da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 34.186,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 8 dnevnega roka dalje do plačila (točka II izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka II) in odločitev o stroških postopka v delu, ki se nanaša na tožnika (točka III), se iz razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku vključno s plačilom stroškov postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

S tem, ko je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da naj tožena stranka predloži popis vgrajenega materiala na projektu A., je storilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne le da je zavrnitev dokaznega predloga neprepričljiva, neargumentirana in neutemeljena ter da posega v materialni in socialni položaj tožnika, ampak posega tudi v tožnikovo pravico do izjave. Prav tako pa pomeni tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom istega zakona, kar je prav gotovo vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sodbe. Podana je tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odločitev oziroma obrazložitev o odločilnih dejstvih ne temelji na listinah v sodnem spisu, razlogi iz obrazložitve pa so nejasni. Zaključek sodišča, da je bila toženi stranki s strani tožnika dana ponudba, ne temelji na izpovedih zaslišanih prič B.B. in C.C., saj je C.C. izpovedala, da je dokumentacijo ona pošiljala tožniku. Nadaljnja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi v točki 16 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo domnevno dogajanje v zvezi z rozetami dne 25. 10. 2018, iz listine pod B1 pa izhaja datum 19. 9. 2018, zato ni jasen zaključek, da je bila ponudba dana 25. 10. 2018. S tem je sodišče prve stopnje tudi kršilo materialno pravo in določbe 109. člena ZDR-1, saj je bilo dogajanje očitno dne 19. 9. 2018. Enaki kršitvi je sodišče storilo tudi v točki 21 obrazložitve, ko je odločitev oprlo na dokument v prilogah pod B1, saj na tem dokumentu ni navedena družba D. d. o. o., ampak je kot potencialni dobavitelj naveden E., zato izpoved priče F.F. ni prepričljiva, posledično pa je s tem sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje predstavlja tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki nedvoumno vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz točke 19 obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče G.G., čeprav je v točkah 17, 25 in 26 nanjo oprlo svojo odločitev, ker naj bi bila njegova izpoved neprepričljiva, pa čeprav je bila v tem delu podkrepljena z listinami, ki jih je v spis vložila tožena stranka, kar je spet kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je priča bolj osredotočila na pravilno izdelavo kot pa na same datume, saj ni znala izpovedati niti materialov, ki so bili pri izdelavi uporabljani, niti dimenzij izdelave. Taka njena izpoved pa je posledica načina spraševanja pooblaščenca tožene stranke. Dejstvo je, da je bila tožena stranka že pred oktobrom 2018 seznanjena, da družba D. d. o. o. prodaja rozete, saj to izhaja tudi iz trditev tožeče stranke, da je izredna odpoved povračilni ukrep. Ugotavljanje pravočasnosti podaje izredne odpovedi mimo trditvene podlage tožnika predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbami 7. in 8. člena ZPP. Iz listin v spisu, in sicer iz ponudb z dne 30. 7. 2018 in dne 31. 7. 2018, izhaja, da je že takrat steklo sodelovanje med toženo stranko in družbo D.. To izhaja tudi iz e-sporočil med H.H. in tožnikom. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za kršitev konkurenčne prepovedi. Obrazložitev v točki 28 je sama sebi namen. Iz ugotovitev dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka ni nikoli prodajala kakšnih rozet, družba D. pa predstavlja le podporo v smislu enega izmed možnih dobaviteljev rozet, ni pa jih razvila. Dejavnost te družbe je le posredništvo in prodaja teh rozet. Ker je sodišče prve stopnje zapisalo, da bi tožnikova ravnanja lahko pomenila konkurenco toženi stranki na trgu, če bi tožena stranka realizirala svoje načrte in rozete prodajala na trgu, ta ugotovitev temelji na bodočem negotovem dejstvu, zato do kršitve konkurenčne prepovedi sploh ni prišlo. Ker pa sodišče vseeno zaključi, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved, je s tem znova zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 399. člena ZPP. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da obstaja več vrst in karakteristik rozet, čeprav to izhaja iz izpovedi priče F.F.. Kljub temu, da je tožnik trdil, da take vrste rozet pri toženi stranki sploh niso razvijali, sodišče tega ni ugotavljalo. Verjelo pa je G.G., da gre za enak tehnični pristop. Ker tožnik ugotavlja, da iz dokaznega postopka izhaja, da vse rozete niso enake, sodišče pa je zavzelo stališče, da vrste in karakteristike rozet niso pomembne, je tudi s tem storilo že večkrat očitani kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi zaključek sodišča, da je tožnik sodeloval pri razvoju rozete za preboj v čiste prostore in je v nasprotju s trditvami tožene stranke, pomeni kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega še navaja, da rozeta za čisti prostor I. sploh ne obstaja, kar je izpovedal G.G.. Sodišče prve stopnje posledično sploh ni presodilo denarnega povračila, napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da so pritožbene navedbe v pravnem smislu neutemeljene in brez kakršnekoli pravno teoretične osnove.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno posebej. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, prav tako pa je odločitev tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko toženi stranki ni naložilo, da predloži popis v projekt A. vloženega materiala in tega dokaza ni izvedlo. Po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP). Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člena ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati. Tako lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje storilo v točki 3 obrazložitve sodbe. Tega dokaza ni izvedlo, ker za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ni bistven, poleg tega pa razlogi za ugotovitev, da listine niso bile prirejene za potrebe tega delovnega spora, kar v pritožbi navaja tožnik, izhajajo iz drugih izvedenih dokazov.

7. Tožnik v pritožbi na več mestih uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje takšnih pomanjkljivosti nima in se da preizkusiti. Tožnik v pritožbi z navedenimi očitki izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in se ne strinja z zaključki v izpodbijani sodbi, to pa nikakor ni absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Enako velja za uveljavljano kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje v sodbo ni v celoti prepisovalo izpovedi prič C.C., B.B., F.F. in G.G., ampak je iz izpovedi vsake izmed zaslišanih prič korektno povzelo bistvene dele izpovedi, kar ni v nasprotju z zapisi o zaslišanju posameznih prič, zato uveljavljana kršitev ni podana. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče pri obrazložitvi sodbe ni zavezano k temu, da se opredeli do prav vsake posamezne izjave zaslišane priče, ki izhaja iz njene izpovedi.

9. V zvezi z relativnimi bistvenimi kršitvami po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 7. in 8. členom ZPP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi te niso podane. Sodišče prve stopnje ni mimo trditvene podlage tožnika ugotavljalo pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik trdil, da mu je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Sodišče prve stopnje je dejstva ugotavljalo na podlagi izvedbe predlaganih dokazov, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, pa je odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

10. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja:

- da je tožnik kot zaposleni pri toženi stranki sodeloval pri razvoju izdelkov s področja (rozet) prebojev v čiste prostore, ki jih je tožena stranka v okviru svoje dejavnosti razvijala in razvila ter izdelala za potrebe nastopanja na trgu;

- da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito - tožnik je bil pisno seznanjen z očitanimi kršitvami 29. 10. 2018, vabljen je bil na zagovor za dne 5. 11. 2018, hkrati mu je bila vročena prepoved opravljanja dela z dnem vročitve tj. 29. 10. 2018, zagovora se je udeležil, izredna odpoved mu je bila vročena s priporočeno poštno pošiljko 24. 11. 2018;

- da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana pravočasno, saj se je poslovodstvo s tožniku očitano kršitvijo seznanilo v oktobru 2018;

- da je tožnik dne 25. 10. 2018 delodajalcu v imenu družbe D. d. o. o., katere 100 % lastnik je, ponudil v prodajo 30 rozet za čisti prostor. S tem je opravljal dela, ki jih dejansko opravlja delodajalec, in izkoristil poslovna znanja, pridobljena pri toženi stranki. Na ta način je posegel v poslovne interese tožene stranke, če bi ta realizirala svoje načrte in te rozete kot končne izdelke uporabljala ne le v lastnih projektih, ampak bi jih tudi ponujala na trgu, in s tem kršil določbi 37. in 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožniku tožena stranka ni dala pisnega soglasja za to dejavnost in zanj tudi ni nikoli zaprosil. S tem, ko je poslovna znanja, pridobljena pri toženi stranki, uporabil v zasebne namene, je opustil ravnanje v korist tožene stranke, njegovo ravnanje pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke. Ravnal pa je tudi v nasprotju s 15. členom pogodbe o zaposlitvi, po katerem se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škoduje, ali bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke in v nasprotju s splošnimi obveznostmi opredeljenimi v 14. členu pogodbe o zaposlitvi;

- da tožnikova ravnanja kažejo na to, da je ravnal zgolj v lastnem interesu in je zasledoval svoje finančne koristi oziroma finančne koristi svoje družbe, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1;

- da je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje.

12. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 18 obrazložitve sodbe, je tožena stranka v mesecu juliju 2018 pri družbi D., d. o. o, na predlog tožnika naročila manjšo količino rozet, vendar ob naročilu H.H. ni vedel, da je lastnik te družbe tožnik. Tako so iz konteksta iztrgane pritožbene navedbe, da je C.C. izpovedala, da je dokumentacijo v oktobru 2018 tožniku pošiljala ona. Iz njene izpovedi izhaja, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz izpovedi C.C. in F.F., ki ju je potrdila tudi izpoved B.B., izhaja, da je C.C. v oktobru 2018 za izvedbo enega projekta potrebovala rozete za odjeme za čisti prostor. Ker jih v dokumentih ni našla, vedela pa je, da je dokumentacijo predhodno pošiljala tožniku, ga je prosila, če ji to lahko najde on in pošlje dokumentacijo. Glede na to, da ji je tožnik dejal, da rozete že imajo, ji pokazal dokumente s tehnično listino, iz katere je bilo razvidno, kako je izdelek narejen in kakšne zahteve izpolnjuje, se je C.C., ki je sprva nameravala rozete dati v izdelavo oziroma laserski razrez, odločila za naročilo pri tožniku, saj so bili ponujeni produkti že v celoti izdelani. Na podlagi cene, ki jo je postavil tožnik, je izpolnila obrazec interne zahteve za naročilo in ga dala v podpis. Na podlagi tožnikove ponudbe, ki je vsebovala količino končnega proizvoda (rozet za odjeme za čisti prostor) in ceno, se je tožena stranka odločila za naročilo pri družbi D. d. o. o., ne pa, kot to zmotno uveljavlja pritožba, na podlagi dokumentacije, ki naj bi jo pošiljala C.C..

13. Nadalje se pritožbeno sodišče tudi v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

14. Tožnik v pritožbi navaja, da iz listine v prilogah pod B1 izhaja datum 19. 9. 2018 in da zaradi tega ni jasen zaključek, da je bila ponudba dana 25. 10. 2018 in ponovno navaja, da je na interni zahtevi za naročilo naveden drug dobavitelj. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je izpoved C.C. ocenilo kot prepričljivo. Izpovedala je, da je naročilo izpolnila površno tako, da je že obstoječi dokument "povozila" z novimi informacijami, pri tem pa pomotoma ni odstranila očitanih napak (potencialnega dobavitelja, šifre izdelka, ...). V spis je vložen tudi elaborat (B2), ki ga je C.C. ob podaji ponudbe izročil tožnik, iz katerega jasno izhaja, da je tožnikova družba pooblaščena za servisiranje in prodajo, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ponudba dana 25. 10. 2018, pravilna. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik šele v pritožbi navedel, da naj bi bil dokument v prilogah pod B1 datiran z 19. 9. 2018.

15. Tožena stranka za dejstvo, da je tožnik lastnik podjetja D. d. o. o., ki se ukvarja s konkurenčno dejavnostjo, ni izvedela že ob prvem naročilu v juliju 2018. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je poslovodstvo za to dejstvo izvedelo šele ob ponudbi, ki jo je tožnik podal 25. 10. 2018. V juliju 2018 je šlo za manjše naročilo, za izvedbo katerega ni bila potrebna odobritev poslovodstva, kar je pojasnila priča H.H., ki je bil v tem času komercialist. Ob ponudbi v oktobru pa se je F.F. spomnil, da so takšno stvar že izdelovali. Preveril je katalog družbe D. (B2) in ugotovil, da gre za družbo tožnika in o tem obvestil prokurista tožene stranke. Da poslovodstvo tožene stranke o tem ni bilo seznanjeno pred oktobrom 2018, izhaja tudi iz izpovedi J.J., ki je bil v tem času direktor tožene stranke, in B.B., ki je bil takrat prokurist pri toženi stranki.

16. Po določbah 37. člena ZDR-1 in 39. člena ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca in da med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez soglasja delodajalca na svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Tako ugotovitev sodišča prve stopnje o konkurenci tožnikovih ravnanj toženi stranki ne temelji na bodočem negotovem dejstvu, ampak je skladna z navedenima določbama ZDR-1.

17. Pri razvoju rozet pri toženi stranki je sodeloval tudi G.G., zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na njegovo izpoved, iz katere izhaja, da gre za enak izdelek ne glede na njegovo dimenzijo in da velikost na lastnost rozet in način izdelave ne vpliva. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da rozeta I. sploh ne obstaja, pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev v točki 14 te sodbe o površnem izpolnjevanju naročila C.C..

18. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po katerem delodajalec v individualnih delovnih sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 706/2019
• VSRS Sklep VIII Ips 4/2024
• Sodba VIII Ips 243/2006