VDSS Sodba Pdp 749/2019

Jedro

Če delodajalec na delovnem mestu, za katerega zatrjuje, da je potreba po delu prenehala iz poslovnega razloga, zaposluje drugega delavca, je očitno, da zatrjevano ne drži.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 12. 2018, ki jo je podala toženka tožniku, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka) in da je delovno razmerje med pravdnima strankama trajalo do dne 12. 5. 2019 ter se s tem dnem sodno razveže (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnika za čas od 9. 3. 2019 do 12. 5. 2019 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in mu plača nadomestila plače, upoštevaje mesečni bruto znesek 1.674,65 EUR, znižan za bruto znesek 892,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III izreka). Naložilo ji je, da tožniku plača denarno povračilo v višini 10.047,90 EUR bruto (točka IV izreka) in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2019 v višini 187,50 EUR neto (točka V izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka VI izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na obračun, odvod in plačilo davkov ter prispevkov, zavrglo (točka VII izreka). Toženki je naložilo še, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe, vključno z odločitvijo o plačilu pravdnih stroškov, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da že iz navedb tožnika izhaja, da v času, ko mu je bila podana odpoved, ni več opravljal dela na delovnem mestu varnostni manager, ampak na delovnem mestu varnostnik. Ob takšni navedbi bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je bila med pravdnima strankama ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Tožnik delu na delovnem mestu varnostnik ni nasprotoval, na toženko ni naslovil zahteve za varstvo pravic. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sploh pri odločanju o reparacijskem zahtevku. Tožnik v času pred podajo odpovedi sploh ni izpolnjeval pogojev za delovno mesto varnostni manager. Opravljal je delo na delovnem mestu varnostnik in največ do plače za to delovno mesto je lahko upravičen. Sodišče prve stopnje bi moralo toženko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da predloži podatke o plačah za delovno mesto varnostnik. Utemeljenost odpovedi bi moralo presojati z vidika dela na delovnem mestu varnostnik, pri čemer je sodišče prve stopnje tako ali tako že ugotovilo, da je bil podan utemeljen ekonomski razlog za podajo odpovedi. Razlogi, ki jih je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje, so sami med seboj v nasprotju, po eni strani je ugotovilo, da je toženka tožnika razporedila na delovno mesto varnostnik, po drugi strani pa je ugotavljalo, ali je prenehala potreba po delu na delovnem mestu varnostni manager. Tega delovnega mesta tožnik v času podaje odpovedi ni zasedal, kvečjemu mu je pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto prenehala na podlagi ustne odpovedi že, ko se je vrnil na delo. Sodno varstvo zoper ustno odpoved je uveljavljal prepozno. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka ne le iz 14., ampak tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje o diskriminaciji je zmotna. Neutemeljeno ni verjelo izpovedi prokurista A.A., ampak drugačni izpovedi tožnika. Razlogov, zakaj je štelo tožnikovo izpoved za bolj prepričljivo, ni navedlo. Tožnikova izpoved je sama s seboj v nasprotju, vsaj v delu, ki se nanaša na odsotnost komunikacije z vodstvom toženke. Takšna izpoved je tudi v nasprotju z izpovedjo prič B.B. in C.C. B.B. in A.A. nista več zaposlena pri toženki in tako za izid postopka (v nasprotju s tožnikom) nista zainteresirana. Sodišče prve stopnje se je nekritično oprlo na pisni izjavi prič D.D. in E.E., čeprav sta bili ti pripravljeni vnaprej s strani tožnika. Toženka je po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje izvedela, da se je tožnik zaposlil pri družbi F. d. o. o., ki je julija 2019 prevzela upravljanje letališča G. Opravlja delo, ki je v bistvenem enako, kot ga je opravljal pred odpovedjo. Toženka tega dejstva ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožnika pozove na predložitev podatkov o sedanjem delodajalcu. Tožniku zaradi odpovedi ni nastala škoda. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila upoštevalo zmotne kriterije, kot je zdravstveno stanje tožnika in dejstvo, da je bil diskriminiran (da način odpovedi ni bistven in da ne gre za odškodnino za nepremoženjsko škodo, je stališče sodne prakse; sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 90/2012). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik mlad in da so njegove zaposlitvene možnosti dobre, kar potrjuje dejstvo, da se je takoj po koncu prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti zaposlil pri drugem delodajalcu. Tudi v delu, v katerem vsebuje razloge o denarnem povračilu, je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne, ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa tožbo zavrže, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe toženke in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je utemeljilo odločitev o reparacijskem zahtevku (točka 44 obrazložitve), pri čemer je pri višini plače, do katere bi bil tožnik upravičen, če bi opravljal delo, pravilno izhajalo iz tožnikovih navedb, ki jih toženka ni prerekala. Tožnik je reparacijski zahtevek konkretiziral na naroku za glavno obravnavo dne 19. 9. 2019, in sicer je postavil zahtevek za plačilo bruto zneska v višini 1.674,65 EUR mesečno. Zahtevek je utemeljil in dokazal s predložitvijo plačilne liste za april 2018, toženka pa njegovih navedb ni (konkretizirano) prerekala, izrecno je ugovarjala le zahtevku za plačilo denarnega povračila na podlagi prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

7. Nadalje toženka očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljuje z domnevnim nasprotjem v razlogih sodbe, češ da je sodišče prve stopnje na eni strani ugotovilo, da je tožnik pred odpovedjo opravljal delo delovnega mesta varnostnik, po drugi strani pa je zakonitost odpovedi presojalo glede na potrebe po delu na delovnem mestu varnostni manager. V teh ugotovitvah ni nobenega nasprotja, kot tudi dejstvo, da je tožnik od vrnitve na delo do podaje odpovedi delo opravljal na delovnem mestu varnostnik, za odločitev pravzaprav ni bistveno. Bistveno je, da sodišče zakonitost odpovedi presoja v okviru razlogov, ki jih v njej navede delodajalec, in tako je sodišče prve stopnje ravnalo, ko je odpoved presojalo glede na potrebe po delu na delovnem mestu varnostni manager.

8. Toženka sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v zvezi z odločitvijo o denarnem povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Za to odločitev je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo razloge o vseh bistvenih dejstvih, predvsem kriterijih, ki jih je (pravilno na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1) upoštevalo, tako da je njegovo odločitev mogoče preizkusiti.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), toženka pa svojega očitka z ničemer ne konkretizira (navede le, da je podano nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih "sklepa" o vsebini listin in med samimi listinami; ne da bi navedla, o katerih bistvenih dejstvih je nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami oziroma za konkretne listine, katerih vsebino je sodišče prve stopnje napačno povzelo, sploh gre).

10. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi jo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) moralo pozvati, da dopolni svoje navedbe, predvsem glede višine plače na delovnem mestu varnostnik. Tega ni bilo dolžno storiti, saj višine plače, ki jo je tožnik uveljavljal v okviru reparacijskega zahtevka, kot plače, ki jo je tožnik prejemal pri njej, sploh ni prerekala. Dejstva, ki jih pravdna stranka ne prereka (zanika) ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (prvi odstavek 214. člena ZPP).

11. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v obrazložitvi, je tožnik v času od 6. 8. 2018 do 3. 11. 2018 izrabil starševski dopust, po vrnitvi na delo pa mu je toženka, ne da bi bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto varnostni manager spremenjena (ali sklenjena nova pogodba o zaposlitvi), odredila delo delovnega mesta varnostnik. S tem je sledilo navedbam tožnika, ki jih je podal že v tožbi in ki jih toženka ni prerekala. Takšne navedbe tožnika ne pomenijo, kot izpostavlja pritožba, da je bila med pravdnima strankama ustno sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Navedb o ustno sklenjeni novi pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto varnostnik ob doseženem soglasju strank (in pred tem podani prav tako ustni odpovedi obstoječe pogodbe o zaposlitvi) toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala. Gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP; vsaj glede zatrjevanega soglasja volj za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, o katerem tudi ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, ki ga izpostavlja pritožba, da tožnik odreditvi drugega dela ni pisno nasprotoval).

12. Toženka sama je v odgovoru na tožbo delovno mesto tožnika opredelila kot delovno mesto varnostni manager, pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za to delovno mesto, mu je odpovedala, kot je razvidno iz odpovedi, v kateri je, kot je prav tako pravilno povzelo sodišče prve stopnje, utemeljevala obstoj poslovnega razloga glede na delo na delovnem mestu varnostni manager. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDR-1 in ob upoštevanju prvega odstavka 84. člena ZDR-1, ki daje dokazno breme na stran delodajalca, presojalo, ali je toženka v odpovedi naveden poslovni (ekonomski, organizacijski) razlog dokazala, ali je ta podan in je na podlagi njega potreba po delu na delovnem mestu varnostni manager prenehala (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) ter ali je razlog utemeljen in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

13. Pritožbena navedba o ustni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto varnostni manager, ki bi bila podana ob oziroma po vrnitvi tožnika na delo, je nedopustna pritožbena novota, pa tudi sicer ni nobene podlage, da bi se od tožnika zahtevalo, da bi zoper tako odpoved uveljavljal sodno varstvo. Tožnik je sodno varstvo pravočasno uveljavljal zoper podano pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2018, pri čemer v dosedanjem postopku ni bilo nobenega dvoma, da se odpoveduje pogodba o zaposlitvi za delovno mesto varnostni manager (tožnik je sicer izpostavil, da sta v odpovedi navedeni dve pogodbi o zaposlitvi, tako pogodba z dne 12. 12. 2012 kot pogodba z dne 23. 4. 2014, na kar je toženka odgovorila, da je imel v času podaje odpovedi veljavno samo eno pogodbo o zaposlitvi, iz njenih ostalih navedb pa jasno izhaja, da je bila ta sklenjena za delovno mesto varnostni manager).

14. Sodišče prve stopnje je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno presojalo v okviru tega, kar je toženka v odpovedi navedla, ter tako ugotovilo, da ob podanem poslovnem (pravilno: ekonomskem) razlogu, ki ga je toženka dokazala s podatki iz izkaza poslovnega izida, člankom s spletne strani H. in izpovedjo prokurista A.A. ter priče B.B., nekdanjega direktorja toženke, potreba po delu na delovnem mestu varnostni manager ni prenehala. Takšno ugotovitev je utemeljilo predvsem z dejstvom, da je toženka delovno mesto varnostni manager zasedla z drugim delavcem I.I., in ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Če delodajalec na delovnem mestu, za katerega zatrjuje, da je potreba po delu prenehala iz poslovnega razloga, zaposluje drugega delavca, je očitno, da zatrjevano ne drži.

15. Sodišče prve stopnje je že na podlagi ugotovitve, da potreba po delu tožnika na delovnem mestu varnostni manager ni prenehala (ker to delovno mesto zaseda drug delavec), presodilo, da je podana odpoved nezakonita. Poleg tega je ugotovilo, da je toženka tožniku odpoved podala, ker je izrabil starševski dopust in ker je uveljavljal sodno varstvo v zvezi z zatrjevanim prikrajšanjem pri plači. To sta neutemeljena razloga za odpoved, določena v 90. členu ZDR-1 (1. in 2. alineja).

16. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo dokazne ocene izvedenih dokazov, je neutemeljena. V točki 35 obrazložitve je navedlo jasne in prepričljive razloge, zakaj je verjelo izpovedi tožnika in ne prokurista A.A. Pri tem je upoštevalo samo vsebino izpovedi A.A. o nesprejemljivem vedenju tožnika ter pravilno ugotovilo, da je toženka tožnikovo ravnanje, ker je uveljavljal sodno varstvo v zvezi s prikrajšanjem pri plači, sankcionirala s podajo odpovedi. Izpoved priče B.B., ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v točki 38 obrazložitve, se nanaša na povišanje plač pri toženki, ki ga tožnik ni bil deležen. Dejstva, ki jih navaja toženka v pritožbi in se nanašajo na komunikacijo tožnika z vodstvom toženke ali na odsotnost le-te, za odločitev niso bistvena in se sodišče prve stopnje do njih utemeljeno ni (podrobneje) opredeljevalo.

17. Priči D.D. in E.E., ki sta podali pisni izjavi, sta bili zaslišani na naroku za glavno obravnavo dne 19. 9. 2019 in sta, kot je razvidno z zapisnika z naroka, med drugim izpovedali o podaji pisnih izjav ter tudi potrdili resničnost navedenega. Sodišče prve stopnje je vsebini pisnih izjav utemeljeno verjelo kot tudi izpovedim prič D.D. in E.E. ter navedlo razloge za to (skladnost izpovedi; točka 36 obrazložitve).

18. Stališče v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 90/2012, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, da način odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma razlog za odpoved ni v nobeni povezavi s posledicami odpovedi reintegraciji, zato to ni kriterij, ki bi utemeljeval odmero denarne odškodnine, je bilo sprejeto na podlagi prvega odstavka 118. člena do leta 2013 veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki kriterijev za odmero denarne odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni določal. Drugače sedaj veljavni ZDR-1 v drugem odstavku 118. člena jasno določa, da sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

19. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini šest plač (višina plače pred prenehanjem delovnega razmerja med pravdnima strankama ni bila sporna), pri čemer je pravilno upoštevalo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen več kot šest let, delovno razmerje mu je prenehalo na podlagi nezakonite odpovedi, ki je bila podana tudi iz nedopustnih razlogov, po prenehanju delovnega razmerja pri toženki se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, pri katerem prejema nižjo plačo, kot jo je pri toženki. V vmesnem času je prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, pri čemer mu je z izpodbijano odločitvijo prisojena reparacija le v višini razlike med plačo, kot bi jo prejel pri toženki, in že prejetim denarnim nadomestilom za čas od 9. 3. 2019 do 12. 5. 2013, torej za dobra dva meseca. To vse so okoliščine, ki utemeljujejo denarno povračilo v prisojeni višini. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za njegovo znižanje (pri čemer niti ne ponudi nobenega primera iz sodne prakse, ki bi kazal, da je znesek v višini šest plač previsok).

20. Sodišče prve stopnje tožniku denarnega povračila ni prisodilo kot odškodnine za nepremoženjsko škodo (zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika), kot neutemeljeno prikazuje pritožba, je pa na podlagi pravilnega stališča, da kriteriji, določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 za odmero denarnega povračila, niso našteti taksativno, okoliščine glede posledic podaje odpovedi pri tožniku utemeljeno upoštevalo kot dodatni kriterij.

21. Navedbe toženke, da je šele po koncu glavne obravnave izvedela, da se je tožnik zaposlil pri družbi F. d. o. o., ki je v juliju 2019 prevzela upravljanje letališča G., četudi upoštevne, za odločitev niso bistvene. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo dejstvo, da se je tožnik med sodnim postopkom zaposlil pri drugem delodajalcu (13. 5. 2019), pri katerem prejema nižjo plačo, to pa je tudi edino bistveno z vidika odmere denarnega povračila ob sodni razvezi. Če je kasneje (morda celo po zaključku glavne obravnave; toženka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 19. 9. 2019 podala navedbe, da se je njena najemna pogodba na letališču G. iztekla 15. 7. 2019 in da je bila večina delavcev prenesena na družbo F. d. o. o., ni pa podala nobenih navedb o zaposlitvi tožnika) zaposlil drugje, to ni bistveno in ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Zato tudi pritožbeno sodišče ni upoštevalo toženkinega predloga, podanega v pritožbi, da tožnika pozove na predložitev podatkov o sedanjem delodajalcu.

22. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja toženka, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.); toženka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010