VDSS Sodba Pdp 154/2019

Jedro

Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je treba razlagati tako, da ta določba ne vključuje tudi položaja, v katerem delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice. Če torej delavec dejansko ni imel možnosti izrabe letnega dopusta tudi do poteka obdobja za prenos, tega lahko še vedno izrabi. Pri tem pa pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena, saj jo je, kot pojasnjeno, tudi SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepov tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2018 in št. ... z dne 16. 5. 2018. Zavrnilo je tudi primarni tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna priznati pravico do prenosa izrabe 9 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 po 31. 12. 2017, in podredni tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožniku za neizrabljeni letni dopust za leto 2016 obračunati 748,80 EUR, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 163,86 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz objektivnih okoliščin ni mogel izrabiti preostanka letnega dopusta za leto 2016 do 31. 12. 2017, zato je vložil prošnjo za prenos neizrabljenega dela dopusta iz leta 2016 v leto 2018. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo sodne prakse pritožbenega sodišča v zadevah Pdp 423/2015, Pdp 395/2017 in Pdp 615/2014 niti prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), po kateri mora obdobje prenosa bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, kar v ZDR-1 ni ustrezno upoštevano. Odstop od citirane sodne prakse pritožbenega sodišča in SEU (združeni zadevi C-350/06 in C-520/06) ni obrazložen, zato je izpodbijana sodba že iz tega razloga nezakonita. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bilo z vidika izrabe letnega dopusta nepomembno, ali je v času vložitve prošnje za prenos neizrabljenega letnega dopusta vedel za nadaljnji bolniški stalež. Če bi bilo ugodeno tožnikovi prošnji za prenos dopusta, ki jo je vložil po prejemu odločbe o bolniškem staležu za čas od 1. 12. 2017 do 10. 1. 2018, to je dne 7. 12. 2017, bi lahko prenesen dopust izrabil kljub trajanju bolniškega staleža do 16. 7. 2018. V zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka tožnik meni, da so pogoji za izplačilo denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust izpolnjeni tudi v primeru, če delavcu ne preneha delovno razmerje. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi neutemeljeno sklicuje na sodbo SEU C-214/10, saj gre v tožnikovem primeru za drugačne dejanske okoliščine. Tožnik je bil v bolniškem staležu približno leto in pol, ne pa več zaporednih let oziroma referenčnih obdobij kot v primeru, ki je bil predmet presoje pred SEU. Meni, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo 3a., 8., 14., 22., 23. in 153. člen Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna in zakonita.

5. Tožnik je bil v času od 17. 1. 2017 do vključno 15. 7. 2018 odsoten z dela zaradi bolezni. Do 17. 1. 2017 je izrabil 27 dni letnega dopusta za leto 2016, tako da mu je ostalo še 9 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016. Sporno je, ali je tožnik upravičen do prenosa izrabe preostalega dela dopusta v trajanju 9 dni oziroma do plačila nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2016, čeprav je ob vrnitvi na delo že poteklo z zakonom predpisano obdobje za prenos letnega dopusta za navedeno leto.

6. V skladu s četrtim odstavkom 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) referenčno obdobje pomeni tekoče koledarsko leto, obdobje za prenos v primeru odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe pa traja do 31. decembra naslednjega leta. Za pravilno tolmačenje navedene določbe je pomembna tudi Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva), ki v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa, v drugem odstavku pa določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.

7. V zvezi z določbo 7. člena Direktive oziroma z vprašanjem obdobja za prenos pravice do letnega dopusta v primeru bolniške odsotnosti se je SEU ukvarjalo v več zadevah: Gerhard Schultz-Hoff in Stringer in drugi (sodba C-350/06 in C-520/06 z dne 20. 1. 2009), Georg Neidel proti Stadt Frankfurt am Main (sodba C-337/2010 z dne 3. 5. 2012), KHS AG proti Winfriedu Schulteju (sodba C-214/2010 z dne 22. 11. 2011) in TSN in AKT (sodba C-609/17 in C-610/17 z dne 19. 11. 2019). V prvi zadevi, v kateri je bilo obdobje prenosa šest mesecev, je SEU določbo 7. člena Direktive razlagalo tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, po katerih pravica do plačanega letnega dopusta ugasne ob koncu referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, ki je določen z nacionalno zakonodajo, tudi če je bil delavec na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje ali del tega obdobja in je njegova zmožnost za delo trajala do prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta. Na drugi strani ta določba ne nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri so določena podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena s to direktivo, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z Direktivo. Na navedena stališča se je SEU večkrat sklicevalo v kasnejših zadevah (tudi v kasnejši sodbi C-214/10 z dne 22. 11. 2011), kjer je med drugim poudarilo tudi, da je namen nacionalne določbe glede obdobja za prenos neizrabljenega letnega dopusta ob koncu referenčnega obdobja načeloma zagotoviti delavcu, ki ni mogel izrabiti letnega dopusta, dodatno možnost, da izrabi ta dopust. Določitev takega obdobja je del pogojev za izvrševanje in uveljavljanje pravice do plačanega letnega dopusta in je torej načeloma v pristojnosti držav članic. Možnost izgube navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos pa je sodišče vezalo na pogoj, da je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je dodeljena z navedeno Direktivo. Zato v nacionalnih določbah ne more biti predvidena ugasnitev pravice do plačanega letnega dopusta, ne da bi imel ta dejansko možnost izvršiti to pravico (kar je treba ugotoviti v specifičnih okoliščinah posameznih primerov).

8. Glede trajanja obdobja za prenos je SEU v zadevi C-337/2010 presodilo, da Direktiva nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki kopičenje nadomestil za plačane letne dopuste, ki jih delavec pred upokojitvijo ni mogel izrabiti zaradi nezmožnosti za delo, omejuje z obdobjem prenosa devet mesecev, po poteku katerega pravica do plačanega letnega dopusta ugasne, medtem ko je v zadevi C-214/2010 obrazložilo, da mora vsako obdobje prenosa bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno, in presodilo, da 15-mesečno obdobje prenosa pravice do plačanega letnega dopusta ustreza namenu navedene pravice. Pri tem je izhajalo iz tega, da ima pravica do plačanega letnega dopusta dvojni namen, in sicer omogočiti delavcu, na eni strani, da se spočije od izvajanja nalog, ki jih ima v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi, in na drugi strani, da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo; da se pozitivni učinki plačanega dopusta na varnost in zdravje delavca v celoti pokažejo, če je izrabljen v letu, ki je za to določeno; da sicer ne izgubi pomena, če se izrabi v poznejšem obdobju, vendar po poteku neke časovne meje letni dopust vseeno nima več pozitivnega učinka za delavca kot čas za počitek, ampak ohrani le vidik obdobja za sprostitev in razvedrilo. Takšno stališče je delno ponovilo v sodbi Conley King proti The Sash Window Workshop Ltd in Richardu Dollarju (sodba C-214/16), in sicer da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnim določbam in praksi, s katero je kopičenje pravic delavca, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, do plačanega letnega dopusta omejeno s 15-mesečnim obdobjem prenos, po poteku katerega pravica do takega dopusta ugasne, vendar je v posebnih okoliščinah tega primera (delavec je najprej moral vzeti dopust, preden je izvedel, ali ima zanj pravico do plačila nadomestila) odločilo celo, da bi delavec lahko prenesel neizrabljeni dopust tudi iz več prejšnjih obdobij. Glede na to, da je tožnik že izrabil letni dopust v trajanju 27 dni, ki presega minimalni letni dopust v trajanju štirih tednov iz 7. člena Direktive, in da v tem sporu zaradi bolniške odsotnosti uveljavlja prenos 9 dni letnega dopusta, velja opozoriti še novejše stališče SEU v združeni zadevi TSN in AKT (C-609/17 in C-610/17), po katerem se lahko v primeru bolniške odsotnosti izključi prenos dodatnih dni letnega dopusta, ki presegajo minimalno trajanje štirih tednov.

9. Ob upoštevanju navedenih stališč iz sodne prakse SEU je tudi določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 treba razlagati tako, da ta določba ne vključuje tudi položaja, v katerem delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice. Če torej delavec dejansko ni imel možnosti izrabe letnega dopusta tudi do poteka obdobja za prenos, tega lahko še vedno izrabi. Pri tem pa pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena, saj jo je, kot pojasnjeno, tudi SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020).

10. V obravnavanem primeru je bil tožnik v neprekinjenem bolniškem staležu pretežni del obdobja za prenos in tudi v času podane zahteve za prenos izrabe neizrabljenega dela letnega dopusta iz leta 2016 v leto 2018 in izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, to je dne 7. 12. 2017. Na delo se je vrnil po zaključku bolniškega staleža 15. 7. 2018, ko je poteklo več kot 18 mesecev od izteka referenčnega obdobja. To pa je obdobje, po izteku katerega, v skladu s stališčem SEU v citirani sodbi C-214/2010, ki govori o ustreznosti 15-mesečnega obdobja, plačan letni dopust, kot čas za počitek, nima več pozitivnega učinka na delavca. Vprašanje je sicer, ali z zakonom predpisano 12-mesečno obdobje za prenos v resnici zadosti zahtevi iz navedene sodbe SEU, da je obdobje za prenos daljše od referenčnega obdobja, vendar pa to ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Ključno je, da je v trenutku vrnitve tožnika na delo po zaključenem bolniškem staležu, ko je bil že upravičen do izrabe dopusta za leti 2017 in 2018, preostanek plačanega letnega dopusta iz leta 2016, kot čas za počitek, izgubil svoj pozitivni učinek, kar pomeni, da je pravica do izrabe dopusta v trajanju 9 dni prenehala. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi lahko tožnik neizrabljeni del dopusta, če bi tožena stranka ugodila prošnji za prenos v leto 2018, kljub priznanemu bolniškemu staležu izrabil do 16. 7. 2018, saj se bolniški stalež in letni dopust v našem pravnem redu med seboj izključujeta.

11. Iz sodne prakse SEU (sodbi Bollacke, C-118/2013 z dne 12. 6. 2013 in Maschek, C-134/2015 z dne 20. 5. 2016) izhaja, da določba drugega odstavka 7. člena Direktive, ki je v naš pravni red prenesena v določbo 164. člena ZDR-1, za nastanek pravice do denarnega nadomestila določa dva pogoja, in sicer da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja. Ker nobeden od teh pogojev v obravnavanem primeru ni izpolnjen, tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 83/2019 z dne 14. 1. 2020). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke tožnika. Takšna odločitev glede na povzeta stališča SEU v citiranih sodbah tudi ne pomeni odstopa od sodne prakse tega sodišča. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve določb Ustave RS. Sodna praksa pritožbenega sodišča (zadeve Pdp 423/2015, Pdp 395/2017 in Pdp 615/2014), na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na čas, ko je veljal prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), drugačne pa so tudi dejanske okoliščine v tem delovnem sporu. Zato ne gre za primerljive zadeve z obravnavano zadevo (ne v dejanskem ne pravnem pogledu).

12. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 707/2019
• VDSS Sodba Pdp 842/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 766/2016