VDSS Sodba Pdp 530/2019

Jedro

Pravica do dodatka za delo v posebnih pogojih dela je zagotovljena z zakonom (128. člen ZDR-1), ki le glede višine napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi. Ravno zato so delavci, če delajo v posebnih pogojih dela, do dodatkov upravičeni, čeprav kolektivna pogodba teh pravic ne ureja. V tem primeru je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke za obračun in plačilo dodatka za nadurno delo, nočno delo, delo v nedeljah, delo na praznike in dela proste dneve v skupnem znesku 16.504,36 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za dodatke preteklega meseca (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 1.741,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku obračuna in plača dodatek za nadurno delo, nočno delo, delo v nedeljah, delo na praznike in dela proste dneve v znesku 16.504,36 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za dodatke preteklega meseca (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov glavnic do 19. dne v mesecu za nadure preteklega meseca do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za obračun in plačilo dodatka za nadurno delo, nočno delo, delo v nedeljah, delo na praznike in dela proste dneve v znesku 12.908,86 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. v mesecu (V. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 3.432,74 EUR neplačanih malic z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. v mesecu (VI. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 561,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (VII. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne 130,43 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (VIII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev, da se zavrne zahtevek za plačilo 561,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v VII. točki izreka, ter zoper odločitev o stroških postopka v VIII. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku za povračilo stroškov opomina pred tožbo in stroškov postopka ugodi. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi zahtevku za povračilo stroškov opomina, saj je želel spor rešiti na miren način. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka zmotno upoštevalo samo uspeh po višini, ne pa tudi uspeha po temelju. Pri odločanju o stroških postopka sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne takse, ki jo je tožnik priglasil že v tožbi in za plačilo katere je prejel plačilni nalog. Sodišče prve stopnje bi moralo priznati stroške dopisov pooblaščenca tožniku, saj ti niso zajeti v postavkah po drugih tarifnih številkah. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I., II. in III. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v VIII. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve in neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da predloži manjkajoče plačilne liste, na katere je opozoril izvedenec. Sodišče prve stopnje bi moralo izračun zastaranega dela vtoževane terjatve prepustiti izvedencu. Tožniku zahtevani dodatki ne pripadajo, ker v vtoževanem obdobju ni veljala nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnik ni bil v stanju pripravljenosti. Fizično je nemogoče, da bi tožnik delal 24 ur, ampak je vmes bil tudi prost in je lahko odšel domov ali pa je prosti čas izrabil v prostorih tožene stranke. Napačna je presoja sodišča, da je bil pobotni ugovor iz naslova neupravičeno plačanih potnih stroškov podan prepozno. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o pobotnem ugovoru iz naslova plačanega goriva ni opravilo skrbne in vestne dokazne ocene izvedenih dokazov. Priložene tabele in izpoved A.A. dokazujejo utemeljenost pobotnega ugovora. Da je pobotni ugovor utemeljen, dokazuje primerjava med razporedom dela tožnika in tabelami, iz katerih izhaja, da je tožnik točil gorivo tudi, ko je bil prost. Ne more držati ugovor tožnika, da je na tak način prejel plačan regres, saj je bil ta po podatkih tožene stranke plačan na njegov transakcijski račun. Navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti po pravnomočnosti sklepa o priznani nagradi izvedencu. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka njene pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo tožena stranka izpodbija s pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarjata pravdni stranki v pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal obračun in plačilo dodatkov za nadurno delo, nočno delo, delo v nedeljo ter delo na praznike in dela proste dneve po zakonu za obdobje od januarja 2012 do decembra 2016, plačilo stroškov za prehrano med delom za isto obdobje in povračilo stroškov opomina pred tožbo. Tožena stranka je ugovarjala, da je svojo obveznost za plačilo dodatkov za delo v posebnih pogojih dela izpolnila s plačilom goriva za tožnikov osebni avtomobil in s plačilom stroškov za prevoz na delo in z dela, do katerih tožnik sicer ni bil upravičen.

K pritožbi tožene stranke:

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zahtevek tožnika za obračun in plačilo dodatkov za delo v posebnih pogojih dela na podlagi 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.)¹ delno utemeljen. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnik, ki je bil zaposlen na delovnem mestu varnostnika pri toženi stranki, opravljal delo v 24-urnih delovnikih vsaj od januarja 2012 dalje in da je bil delovni čas pri toženi stranki neenakomerno razporejen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZDR-1. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni bil le v stanju pripravljenosti, za kar bi mu pripadal dodatek v nižji višini po določbi osmega odstavka 45. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS, št. 73/00 in nasl.; v nadaljevanju: stara panožna kolektivna pogodba). Višino prikrajšanja pri plači na račun vtoževanih dodatkov je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedencem ekonomske stroke. Del tožbenega zahtevka za januar, februar in del marca 2012 je zavrnilo zaradi zastaranja.

10. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo obrazložiti, zakaj je zavrnilo njen predlog, da predloži manjkajoče plačilne liste, na katere je opozoril izvedenec ekonomske stroke, in da bi moralo temu predlogu ugoditi. Tožena stranka namreč ni predložila manjkajočih plačilnih list, na katere se sklicuje, in sicer tega ni storila niti po izdanem izvedenskem mnenju niti prej v postopku (pravočasno bi to lahko storila zgolj do konca prvega naroka za glavno obravnavo). Šele, če bi navedene listinske dokaze predložila, bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o izvedbi teh dokazov in to odločitev obrazložiti (287. člen ZPP). Iz istega razloga - torej ker listinskih dokazov v spisu ni - sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvedencu nalagati dopolnitve izvedenskega mnenja. Takšnega postopanja sodišču prve stopnje ne nalaga niti preiskovalno načelo, ki v določenih primerih velja za postopek v individualnih delovnih sporih po določbi prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). Manjkajoči listinski dokazi namreč niso bili ovira, da sodišče prve stopnje dejstev, pomembnih za odločitev o višini dodatkov ne bi moglo ugotoviti s predlaganim izvedencem. Glede na navedeno pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje presoje o zastaranju vtoževane terjatve pravilno ni prepustilo izvedencu ekonomske stroke. Gre za pravno presojo, ki jo lahko opravi le sodišče in zanjo izvedenec ni pristojen. Odločba pritožbenega sodišča Pdp 1118/2013, na katero se pritožba v tem delu sklicuje, ni relevantna, saj v njej pritožbeno sodišče ni zavzelo drugačnega pravnega stališča².

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožniku zahtevani dodatki ne pripadajo, ker v vtoževanem obdobju ni bilo veljavne panožne kolektivne pogodbe. Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2006 izhaja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila sklenjena na podlagi Kolektivne pogodbe za dejavnost zasebnega varovanja, objavljene v Uradnem listu RS št. 73/00, ki v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi niti ni več veljala³. V 1. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da tožniku poleg osnovne plače pripadajo dodatki, nadomestila in povračila stroškov v zvezi z delom in drugi osebni prejemki, ki jih ureja stara panožna kolektivna pogodba. Ta je v petem odstavku 45. člena določala višino dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Glede na takšno vsebino pogodbe o zaposlitvi je treba šteti, da sta se pravdni stranki v pogodbi izrecno dogovorili za uporabo stare panožne kolektivne pogodbe. Zato ni bistveno, da večino vtoževanega obdobja ni veljala nobena panožna kolektivna pogodba, saj je nova Kolektivna pogodba za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS, št. 5/16) začela veljati šele 5. 2. 2016. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje ob stališču Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 191/2018 pravilno pojasnilo, da je pravica do dodatka za delo v posebnih pogojih dela zagotovljena z zakonom (128. člen ZDR-1), ki le glede višine napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi. Ravno zato so delavci, če delajo v posebnih pogojih dela, do dodatkov upravičeni, čeprav kolektivna pogodba teh pravic ne ureja. V tem primeru je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah. Glede na to, da sta tako nova kot stara panožna kolektivna pogodba urejali dodatke za delo v posebnih pogojih dela v enaki višini, je sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga takšno višino pravilno upoštevalo pri odločanju o tožbenem zahtevku za vtoževano obdobje od januarja 2012 do decembra 2016.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik upravičen zgolj do dodatka v višini 10 % plače za polni delovni čas, ki velja za čas pripravljenosti na domu po določbi osmega odstavka 45. člena stare panožne kolektivne pogodbe. Izvedeni dokazi ne potrjujejo pritožbenih navedb, da je tožnik v vmesnem času na svojem domu oziroma v prostorih tožene stranke spal, jedel, gledal televizijo oziroma bil prost delovnih obveznosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v skladu s pogodbo o zaposlitvi delo varnostnika opravljal v prostorih tožene stranke in na področju celotne Republike Slovenije v skladu z delovnimi potrebami in plani delodajalca. Iz izpovedi tožnika, B.B., C.C., D.D. in A.A. pa izhaja, da so delavci lahko v dnevnem času vmes šli tudi domov, da so se preoblekli, stuširali, kaj pojedli. Vendar pa takšne izpovedi ne potrjujejo navedb, da so bili v tistem času zgolj v pripravljenosti, saj iz izpovedi izhaja, da je bilo to očitno le za kratek čas, v nočnem času pa sploh ne. Ker je delavec glede na določbe kolektivne pogodbe v stanju pripravljenosti le, če se nahaja doma, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je bil tožnik v stanju pripravljenosti v času, ko se je nahajal v prostorih tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni bil le v stanju pripravljenosti, ampak je ves čas izpolnjeval delovne obveznosti za toženo stranko, zato mu pravilno ni prisodilo le 10 % dodatka, do katerega bi bil upravičen za čas pripravljenosti na domu.

14. Sodišče prve stopnje pravilno ni odločalo o ugovora pobota tožene stranke, podanem zaradi neupravičenih plačil stroškov prevoza na delo in z dela tožniku, čeprav je pri tem navedlo delno napačne razloge. Navedlo je, da je tožena stranka navedbe o dejstvih, s katerimi je ta ugovor pobota utemeljevala, podala šele na tretjem naroku za glavno obravnavo 6. 6. 2018, kar je prepozno po določbi 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da se procesni ugovor pobota v pravdi lahko poda do konca postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 337. člena ZPP), glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov v zvezi s tem ugovorom pa velja časovna omejitev iz 286. člena ZPP. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da pred tretjim narokom tožena stranka, kot neutemeljeno navaja v pritožbi, navedb v tej smeri ni podala, vendar pa prepozno podane navedbe o dejstvih, s katerimi tožena stranka utemeljuje procesni ugovor pobota (oziroma prepozno predlagani dokazi, s katerimi ta dejstva dokazuje) terjajo odločitev o zavrnitvi procesnega ugovora pobota v izreku sodne odločbe, torej njegovo vsebinsko obravnavo. Iz navedb tožene stranke, podanih na naroku za glavno obravnavo (list. št. 55), pa je razvidno, da tožena stranka sploh ni uveljavljala procesnega ugovora pobota, kot zmotno razloguje sodišče prve stopnje. Tožena stranka je namreč navedla, da je tožbeni zahtevek (delno) neutemeljen, ker je tožena stranka tožniku vtoževane dodatke izplačevala v obliki plačil stroškov prevoza na delo in z dela, do katerih pa tožnik glede na naslov njegovega prebivališča ne bi bil upravičen. S takšnimi navedbami je tožena stranka podala materialni ugovor delno ugasle pravice oziroma delne izpolnitve vtoževanih obveznosti z neupravičenim izplačilom stroškov prevoza. Ker pa je tožena stranka dejstva, s katerimi je utemeljevala ta materialni ugovor, navedla prepozno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj jih je prvič navedla šele na tretjem naroku za glavno obravnavo, čeprav so ji bila znana že prej, sodišče prve stopnje teh dejstev pravilno ni upoštevalo in se do ugovora pravilno ni vsebinsko opredeljevalo. V prvi pripravljalni vlogi, vloženi na naroku za glavno obravnavo je tožena stranka podala le ugovor v zvezi s plačilom goriva in navedla zneske, ki izvirajo le iz teh plačil, ne pa tudi iz neupravičenih plačil potnih stroškov. Poleg tega pa tožena stranka na tretjem naroku tudi ni konkretizirala svojega ugovora, saj ni navedla, koliko je tožniku na ta način plačala in v katerem obdobju. Tudi iz tega razloga sodišče prve stopnje tega materialnega ugovora po vsebini ni moglo obravnavati. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav so razlogi zanjo delno nepravilni, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tudi z uveljavljanjem plačila goriva, točenega v osebni avtomobil tožnika, ni podala procesnega ugovora pobota, ampak zgolj ugovor delne izpolnitve obveznosti. Sodišče prve stopnje zato odločitve o tem materialnem ugovoru ne bi smelo vnesti v izrek izpodbijane sodbe. Ker pa tožena stranka sodišču prve stopnje kršitve tretjega odstavka 319. člena ZPP ne očita, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni moglo poseči.

16. Sodišče prve stopnje pravilno za utemeljene ni štelo navedbe tožene stranke o tem, da je tožniku dodatek za nadurno delo plačala v obliki plačanega goriva za tožnikov osebni avtomobil. V zvezi s tem tudi ni utemeljen pavšalni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, ki ureja prosto dokazno presojo. Iz obrazložitve sodbe v točkah 27-35 izhaja jasna, obsežna in prepričljiva dokazna ocena izvedenih dokazov, med drugim tudi tabel pod prilogo B12. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka s predložitvijo teh tabel ni dokazala, da je tožniku nadurno delo plačala v obliki plačanega goriva. Bistveno pri tem je, da pripis "nadure" ni zabeležen pri vseh vnosih, ki se nanašajo na tožnika, in da sta ob tabeli navedeni registrski številki službenih vozil (... in ...). Izpoved A.A. o tem, da je bil pri izpolnjevanju tabel površen in da zato ni pripisa "nadure" pri vseh vnosih, pa sodišče prve stopnje pravilno ni ocenilo za prepričljive in zato pravilno ni verjelo izpovedi priče, da tabele dokazujejo plačilo nadurnega dela. Pritožbena navedba, da je tožnik točil gorivo tudi na dneve, ko ni delal, je navedba novega dejstva, ki je tožena stranka v dosedanjem postopku ni podala, zato je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da niti račun pod prilogo B9, iz katerega ne izhaja namen nakazila 242,72 EUR dne 27. 6. 2014, ne dokazuje plačila nadurnega dela in da je možno, da je tožena stranka tožniku s tem plačala regres za letni dopust, kot je izpovedal tožnik. Tožena stranka, na kateri je bilo breme dokaza, da je tožniku s plačanim gorivom plačala nadurno delo, bi lahko v postopku pred sodiščem prve stopnje po izpovedi tožnika o plačilu regresa zatrjevala in predložila dokaze o tem, kdaj je bil tožniku regres plačan. Tega pa ni storila, zato ne more uspeti s pritožbenim navajanjem o neprepričljivi izpovedi tožnika.

17. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločanjem o stroških postopka počakati do pravnomočnosti sklepa z dne 7. 1. 2019 o odmeri nagrade izvedencu. Sodišče prve stopnje namreč o povrnitvi teh stroškov v VIII. točki izreka ni odločalo, saj jih tožena stranka ni priglasila.

K pritožbi tožnika:

18. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov opomina pred tožbo v višini 561,82 EUR, s katerim je toženo stranko pozval na plačilo vtoževanih dodatkov za delo v posebnih pogojih dela. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je za uveljavljanje teh terjatev predvideno neposredno sodno varstvo (četrti odstavek 200. člena ZDR-1), zato opomin pred tožbo ni bil potreben, tožnik pa do povračila teh stroškov ni upravičen⁴.

19. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank ločiti na uspeh po temelju in uspeh po višini. V sodni praksi je navedeno stališče že preseženo. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah za uveljavljanje denarnih terjatev⁵.

20. Sodišče prve stopnje o povrnitvi stroškov sodne takse za tožbo v VIII. točki izreka pravilno ni odločalo, ker taksna obveznost ob izdaji sodbe še ni nastala (3. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.). Sicer pa je iz spisa razvidno, da je tožnik oproščen plačila sodne takse za tožbo na podlagi sklepa sodišča prve stopnje opr. št. Pd 26/2017 z dne 7. 6. 2019.

21. Neutemeljeno se tožnik v pritožbi zavzema, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati priglašene stroške za dopise. Sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo stroškov za en obrazložen dopis v višini 50 točk po 3. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.). Gre za dopis tožnikovega pooblaščenca sodišču prve stopnje, s katerim je posredoval tožnikovo soglasje k začetku postopka mediacije. Ker pa mediacijski postopek ni del pravdnega postopka, ampak gre za postopek alternativnega reševanja sodnih sporov (3. člen Zakona o alternativnem reševanju sporov - Ur. l. RS, št. 97/09 in nasl.), tožnik do stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem postopkom v pravdnem postopku ni upravičen. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ni tožniku priznalo stroškov za 13 kratkih dopisov v skupni višini 260 točk po 4. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife, saj gre za dopise, ki jih je pooblaščenec posredoval tožniku (in ne sodišču) po elektronski pošti in se zato, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ne štejejo za samostojno storitev po Odvetniški tarifi.

22. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo, podan s strani tožnika, pa ni pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V vtoževanem obdobju je veljal tudi prejšnji Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.). Ker je imel ZDR enako ureditev dodatkov za delo v posebnih pogojih dela v 127. in 128. členu ter enako ureditev neenakomerne razporeditve delovnega časa v 147. členu, pritožbeno sodišče v tej sodbi posebej ne navaja določb ZDR, ampak se sklicuje zgolj na določbe ZDR-1.
² Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja stališče, da je pristop prvostopenjskega sodišča, ki je uporabilo le del podatkov iz izvedenskega mnenja, ter na tej podlagi samo izračunavalo prikrajšanje tožnika, neustrezen in da bi moralo sodišče, če je menilo, da izvedenkin izračun ni pravilen in da je potrebno izvedensko mnenje dopolniti, na to pozvati v postopku postavljeno izvedenko, ki bi ji lahko postavilo tudi dodatna vprašanja in zahtevalo novi izračun prikrajšanja. Za takšno situacijo pa v obravnavanem sporu ne gre.
³ Na podlagi Sklepa o ugotovitvi prenehanja Kolektivne pogodbe za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS, št. 55/07) je prenehala veljati z 2. 1. 2006.
⁴ Tako tudi sodna praksa, glej zadeve Pdp 384/2014, Pdp 741/2014, Pdp 750/2011, Pdp 1169/2014 in druge.
⁵ II Ips 196/2016, Pdp 983/2016.

Datum zadnje spremembe:

04.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 110/2008
• VDSS Sodba Pdp 412/2021
• VDSS Sklep Pdp 457/2021