<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 674/2019
ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.674.2019

Evidenčna številka:VDS00030024
Datum odločbe:21.11.2019
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), mag. Biserka Kogej Dmitrovič (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - dodatek za delovno dobo - minimalna plača - plačilo razlike plače

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, v skladu z 2. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP) pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Sodišče prve stopnje je zato tožniku za mesece, v katerih je prejel plačilo za delo v manjšem znesku od v relevantnem obdobju zakonsko določene minimalne plače, utemeljeno prisodilo obračun ustreznih razlik v plači in izplačilo neto razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo dodatek za delovno dobo za mesece, za katere mu je prisodilo že razliko v plači do minimalne plače. V skladu z v vtoževanem obdobju veljavnim ZMinP se namreč dodatek za delovno dobo všteva v minimalno plačo. Določba 1. člena Zakona o spremembah Zakona o minimalni plači (ZminP-B), da se dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami, ne vštevajo v minimalno plačo, se bo pričela uporabljati šele s 1. 1. 2020.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (I., II. in IV. točka izreka) delno spremeni:

- v I. točki izreka sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za mesece avgust 2015 (10. alineja), avgust 2016 (12. alineja) in december 2016 (13. alineja) v skupnem bruto znesku 68,67 EUR in za izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do plačila;

- v II. točki izreka sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za obračun dodatka za delovno dobo za mesece december 2012 (3. alineja), julij 2013 (10. alineja), avgust 2013 (11. alineja), september 2013 (12. alineja), december 2013 (15. alineja), julij 2014 (22. alineja), avgust 2014 (23. alineja), december 2014 (27. alineja), julij 2015 (34. alineja) in julij 2016 (46. alineja) v skupnem bruto znesku 368,66 EUR ter za izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do plačila;

- v 35. alineji II. točke izreka sodbe tako, da se prisojeni dodatek za delovno dobo za mesec avgust 2015 iz bruto zneska 43,49 EUR zniža na 41,69 EUR, višji tožbeni zahtevek za obračun bruto zneska 1,80 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 dalje do plačila, pa se zavrne;

- v 47. alineji II. točke izreka sodbe tako, da se prisojeni dodatek za delovno dobo za mesec avgust 2016 iz bruto zneska 47,44 EUR zniža na 46,43 EUR, višji tožbeni zahtevek za obračun bruto zneska 1,01 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2016 dalje do plačila, pa se zavrne;

- v 51. alineji II. točke izreka sodbe tako, da se prisojeni dodatek za delovno dobo za mesec december 2016 iz bruto zneska 47,44 EUR zniža na 46,30 EUR, višji tožbeni zahtevek za obračun bruto zneska 1,14 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2017 dalje do plačila, pa se zavrne;

- v IV. točki izreka sodbe tako, da se prisojeni stroški postopka znižajo na 486,73 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 27,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika za posamezne mesece, razvidne iz I. točke izreka sodbe, obračunati premalo izplačano plačo v skupnem bruto znesku 2.390,07 EUR ter mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do plačila. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika za mesece, razvidne iz II. točke izreka sodbe, obračunati dodatke za delovno dobo v skupnem bruto znesku 2.169,03 EUR ter mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do plačila. V III. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku ‒ to je za obračun bruto zneska 515,20 EUR iz naslova razlike v plači, za obračun bruto zneska 85,97 EUR iz naslova dodatka za delovno dobo in za obračun bruto zneska 400,00 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012, vse z izplačilom ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnih obresti, ter za zastarane zakonske zamudne obresti od prisojenih neto zneskov v I. in II. točki izreka sodbe. V IV. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 644,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe v I. in II. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno, da ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi z navedbami, da je izrek sodbe nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo do višine 4.550,10 EUR, za znesek 1.001,17 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav je tožnik vtoževal znesek 5.560,27 EUR. Izpostavlja izpoved tožnika, da je prejel plačilo za toliko delovnih ur, kot jih je dejansko opravil, pri čemer je dogovorjen znesek 4,50 EUR na uro predstavljal bruto znesek. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo tožniku, da v spornem obdobju ni zaprosil za neplačan dopust. Tožena stranka je namreč nasprotno izpovedala, da je tožnik za tak dopust zaprosil iz osebnih razlogov in da se je o tem posvetovala s svojo računovodkinjo. Tožnik v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni nikoli zahteval dodatnega plačila, kar dokazuje, da je plačilo za delo prejemal v pravilnem znesku. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji utemeljenosti zahtevka za obračun dodatka za delovno dobo upoštevati, da je dolžan delavec v skladu s 34. členom Zakona o delovnih razmerjih delodajalca obveščati o vseh bistvenih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih delovnih obveznosti. Iz izpovedi tožnika izhaja, da se je o delovni dobi pogovarjal le z možem toženke, ki v zvezi s tem ni imel nikakršnih pooblastil. Sodišče prve stopnje fotokopije tožnikove delovne knjižice ne bi smelo upoštevati, saj je napisana v tujem jeziku. Ker je sodišče prve stopnje na to listino oprlo svojo odločitev, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 226. člena ZPP. Tožnik je šele na poziv sodišča prve stopnje predložil potrdilo Republike Srbske o delovni dobi v tujini. Tožena stranka podatkov o tožnikovi delovni dobi nikakor ne bi mogla pridobiti, sicer pa nikjer ni določena obveznost delodajalca, da te osebne podatke za delavca pridobi sam. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Tudi v tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje uspeh strank v postopku računalo na podlagi neskladnih zneskov iz I. do III. točke izreka sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Predvsem ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje sam sebi, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v I. in II. točki izreka tožbenemu zahtevku ugodilo do bruto zneska 4.559,10 EUR (iz naslova razlike v plači do bruto zneska 2.390,07 EUR, iz naslova dodatka za delovno dobo pa do bruto zneska 2.169,03 EUR) in ne do bruto zneska 4.550,10 EUR, kot to zmotno navaja pritožba. Ob upoštevanju dejstva, da je v III. točki izreka tožbeni zahtevek zavrnilo za bruto znesek 1.001,17 EUR, je z izpodbijano sodbo odločilo o celotnem znesku, ki ga je tožnik vtoževal v tem sporu (5.560,27 EUR). Sodišče prve stopnje je uspeh strank ugotavljalo na podlagi pravilnih vrednosti zavrnilnega in ugodilnega dela sodbe, zato pritožba tudi glede odločitve o stroških postopka neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožba z navedbo, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na listine v tujem jeziku, neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 226. člena ZPP. Sicer drži, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni predložil overjenega prevoda fotokopije svoje delovne knjižice, ki je napisana v tujem jeziku, vendar sodišče prve stopnje na to listino ni oprlo svoje odločitve. Kot je to razvidno iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je pri presoji utemeljenosti zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za delovno dobo upoštevalo predvsem izpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS z dne 13. 9. 2017 in overjen prevod Potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske z dne 8. 1. 2018.

7. Sodišče prve stopnje pa je na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo razlike v plači, dodatka za delovno dobo in regresa za letni dopust za leto 2012. Na podlagi dejanske ugotovitve, da je tožena stranka tožniku za mesece, navedene v I. točki izreka sodbe, obračunala plačilo za delo v manjšem znesku od zakonsko določene minimalne plače, ter ugotovitve, da mu v vtoževanem obdobju ni izplačevala dodatka za delovno dobo, je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo (za bruto znesek 4.559,10 EUR od vtoževanih 5.560,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov). V presežku je, tudi zaradi utemeljenega ugovora zastaranja nekaterih vtoževanih terjatev, tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da sta bila s tožnikom v vtoževanem obdobju dogovorjena o plačilu za delo v znesku 4,50 EUR na uro. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, v skladu z 2. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP; Ur. l. RS, št. 13/10 in nadalj.) pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Sodišče prve stopnje je zato tožniku za mesece, v katerih je prejel plačilo za delo v manjšem znesku od v relevantnem obdobju zakonsko določene minimalne plače, utemeljeno prisodilo obračun ustreznih razlik v plači in izplačilo neto razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

10. Pravilna je odločitev, da tožniku za mesece julij 2013, avgust 2013 in september 2013 v skladu z določbo drugega odstavka 138. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13) v zvezi s sedmim odstavkom 137. člena ZDR-1 pripada pravica do nadomestila v višini 80 % osnove njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je tožniku v navedenih mesecih izplačala bistveno manjšo plačo, ker je zaprosil za neplačano odsotnost z dela. Sodišče prve stopnje je kot verodostojno ocenilo nasprotno izpoved tožnika, da mu je bilo odrejeno čakanje na delo doma. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Dvoma o njeni pravilnosti ne vzbujajo niti pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik v času trajanja delovnega razmerja nanjo nikoli ni naslovil nobenega zahtevka iz naslova premalo izplačane plače, zato so neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku za mesece, v katerih je prejel plačilo za delo v višjem znesku od zakonsko določene minimalne plače, utemeljeno prisodilo dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Pritožba s sklicevanjem na prvi odstavek 34. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, neutemeljeno navaja, da tožnik do dodatka za delovno dobo ni upravičen, ker toženi stranki ni predložil podatkov o pretekli delovni dobi. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da se je z možem tožene stranke večkrat pogovarjal o tem, da bi mu te podatke prinesel, vendar mu je mož vsakič odgovoril, da "oni tega ne plačujejo". Tožena stranka sicer v pritožbi izpostavlja, da njen mož v zvezi s tem ni imel "nikakršnih pooblastil", vendar je za odločitev v zadevi bistveno, da po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka tožnika k predložitvi podatkov o delovni dobi ni nikoli pozvala, kot tudi mu nikoli ni rekla, da mu dodatek na delovno dobo ne pripada. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da potrdila o tožnikovi delovni dobi niti ne bi mogla pridobiti, češ da je tožnik delo pred vtoževanim obdobjem (pred letom 2012) opravljal v tujini. Te podatke bi ji lahko predložil tožnik sam, če bi ga k temu pozvala, dejstvo, da tega ni storila, pa je ne razbremenjuje plačila dodatka na delovno dobo, ki tožniku pripada že na podlagi zakona (prvi odstavek 129. člena ZDR).

12. Sodišče prve stopnje pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo dodatek za delovno dobo za mesece, za katere mu je prisodilo že razliko v plači do minimalne plače (to je za mesece december 2012, julij 2013, avgust 2013, september 2013, december 2013, julij 2014, avgust 2014, december 2014, julij 2015 in julij 2016). V skladu z v vtoževanem obdobju veljavnim ZMinP se namreč dodatek za delovno dobo všteva v minimalno plačo. Določba 1. člena Zakona o spremembah Zakona o minimalni plači (ZminP-B; Ur. l. RS, št. 83/2018), da se dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami, ne vštevajo v minimalno plačo, se bo pričela uporabljati šele s 1. 1. 2020. Ker je bilo dejansko stanje v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in II. točko izreka sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo za navedene mesece v skupnem bruto znesku 368,66 EUR, vključno z zahtevkom za izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo, saj tožnik do teh prejemkov ni upravičen.

13. Materialnopravno zmotne so tudi odločitve sodišča prve stopnje glede vtoževanih prejemkov iz delovnega razmerja za mesece avgust 2015, avgust 2016 in december 2016. Sodišče prve stopnje je tožniku za te mesece neutemeljeno prisodilo razliko do minimalne plače, dodatek za delovno dobo pa mu je prisodilo v previsokem znesku. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku za mesec avgust 2015 obračunala plačo v bruto znesku 758,00 EUR. Ob upoštevanju nadaljnje ugotovitve, da je bil tožnik v letu 2015 upravičen do dodatka za delovno dobo v višini 5,5 %, bi mu tožena stranka iz tega naslova morala obračunati še 41,69 EUR. Za mesec avgust 2015 je tako tožnik upravičen do bruto plače v znesku 799,69 EUR (758,00 EUR + 41,69 EUR), kar je več kot je v tem mesecu znašala zakonsko določena minimalna plača (790,73 EUR). Sodišče prve stopnje je zato tožniku za navedeni mesec neutemeljeno prisodilo razliko v plači do minimalne plače v bruto znesku 32,73 EUR (10. alineja I. točke izreka sodbe), dodatek za delovno dobo pa mu je prisodilo v previsokem znesku (ker ga je odmerilo od minimalne plače namesto od plače, ki je bila tožniku dejansko izplačana). Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači v znesku 32,73 EUR zavrnilo, prisojeni dodatek za delovno dobo pa iz bruto zneska 43,49 EUR znižalo na znesek 41,69 EUR, ter za bruto znesek 1,80 EUR, vključno z zahtevkom za izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku za mesec avgust 2016 obračunala plačo v bruto znesku 773,83 EUR. Ob upoštevanju nadaljnje ugotovitve, da je bil tožnik v letu 2016 upravičen do dodatka za delovno dobo v višini 6 %, bi mu tožena stranka iz tega naslova morala obračunati še 46,43 EUR. Za mesec avgust 2016 je tako tožnik upravičen do bruto plače v znesku 820,26 EUR (773,83 EUR + 46,43 EUR), kar je več kot je v tem mesecu znašala zakonsko določena minimalna plača (790,73 EUR). Sodišče prve stopnje je zato tožniku za navedeni mesec neutemeljeno prisodilo razliko v plači do minimalne plače v bruto znesku 16,90 EUR (12. alineja I. točke izreka sodbe), dodatek za delovno dobo pa mu je prisodilo v previsokem znesku (ker ga je odmerilo od minimalne plače namesto od plače, ki je bila tožniku dejansko izplačana). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači v znesku 16,90 EUR zavrnilo, prisojeni dodatek za delovno dobo pa iz bruto zneska 47,44 EUR znižalo na znesek 46,43 EUR ter za bruto znesek 1,01 EUR, vključno z zahtevkom za izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku za mesec december 2016 obračunala plačo v bruto znesku 771,69 EUR. Ob upoštevanju pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v letu 2016 upravičen do dodatka za delovno dobo v višini 6 %, bi mu tožena stranka iz tega naslova morala obračunati še 46,30 EUR. Za mesec december 2016 je tako tožnik upravičen do bruto plače v znesku 817,99 EUR (771,69 EUR + 46,30 EUR), kar je več kot je v tem mesecu znašala zakonsko določena minimalna plača (790,73 EUR). Sodišče prve stopnje je zato tožniku za navedeni mesec neutemeljeno prisodilo razliko v plači do minimalne plače v bruto znesku 19,04 EUR (13. alineja I. točke izreka sodbe), dodatek za delovno dobo pa mu je prisodilo v previsokem znesku (ker ga je odmerilo od minimalne plače namesto od plače, ki je bila tožniku dejansko izplačana). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači v znesku 19,04 EUR zavrnilo, prisojeni dodatek za delovno dobo pa iz bruto zneska 47,44 EUR znižalo na znesek 46,30 EUR ter za bruto znesek 1,14 EUR, vključno z zahtevkom za izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ker v ostalem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Zaradi spremembe uspeha strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji in v tem delu delno spremenilo odločitev o stroških postopka. Tožnikov uspeh se je po odločitvi pritožbenega sodišča z 82 % znižal na 74 %. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) pravilno priznalo 998,00 EUR stroškov postopka, ob upoštevanju njegovega uspeha pa mu mora tožena stranka povrniti 738,52 EUR stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki utemeljeno priznalo 968,44 EUR, ob upoštevanju njenega uspeha v postopku na prvi stopnji pa ji mora tožnik povrniti 251,79 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 486,73 EUR stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbi ugodilo in prisojene stroške postopka znižalo za 157,31 EUR (iz zneska 644,04 EUR na znesek 486,73 EUR).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožnik dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po OT. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbe odmerilo v višini 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % ali 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 382,5 točke ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost pa 279,99 EUR. Ob upoštevanju uspeha v pritožbenem postopku (tožena stranka je uspela z zneskom 441,28 EUR od izpodbijanih 4.559,10 EUR, kar predstavlja 9,7 % uspeh), mora tožnik toženi stranki v roku 8 dni povrniti 27,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Ostalih priglašenih stroškov (posvet s stranko in pregled listin v višini 100 točk) pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, ker so že zajeti v ostalih priznanih postavkah.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o minimalni plači (2010) - ZMinP - člen 2.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 137, 137/7, 138, 138/2.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 34, 129, 129/1.
Datum zadnje spremembe:
08.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0MzYy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*