<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 303/2019
ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.303.2019

Evidenčna številka:VDS00026381
Datum odločbe:25.07.2019
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - sestava komisije - kolektivna pogodba

Jedro

Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki (praviloma) izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca oziroma ali je njegovo delo v skladu z utemeljenimi standardi, ki jih zasleduje delodajalec. Poskusno delo ni namenjeno sankcioniranju delavčevih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je namenjeno preizkusu delavčevih delovnih sposobnosti, pa tudi osebnostnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2018, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, ni prenehala veljati in še vedno velja, poziv na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, zlasti izplačilo bruto plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške v točki II izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je izpodbijana odpoved obrazložena skladno z zakonskimi zahtevami, v odpovedi je namreč toženka navedla le pavšalno negativno oceno o tožničinem delu, ki je ni konkretizirala. Tožnica pri organizaciji primopredaje med nekdanjim generalnim direktorjem toženke A.A. in vršilcem dolžnosti generalnega direktorja toženke B.B. ni storila strokovne napake, kar je dokazovala s predložitvijo listin, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. Utemeljitev, da so bile listine predložene prepozno, ni pravilna, saj njihovo upoštevanje ne bi zavleklo reševanja spora. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo določbo kolektivne pogodbe, ki ureja sestavo komisije za spremljanje poskusnega dela. Enaka strokovna izobrazba se presoja glede na stopnjo in glede na vrsto strokovne izobrazbe. V konkretnem primeru je imela le ena članica komisije, C.C., enako strokovno izobrazbo kot tožnica. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo prepozno predložen dokaz o strokovni izobrazbi druge članice komisije D.D.. Sodišče prve stopnje je bilo izrazito pristransko in je nekritično sledilo navedbam toženke. Zmotno je kot neverodostojno označilo izpoved priče A.A., ki je poskusno delo tožnice spremljal daljše časovno obdobje kot B.B.. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede potrebe po strokovni in organizacijski pomoči, ki naj bi jo izkazovala tožnica. Priča E.E. je izpovedala, da je bila tožnica preveč samostojna, da je bila usposobljena, da pa se po človeški plati z njo ni ujela. Razlogi izpodbijanega dela sodbe so v nasprotju s povzeto izpovedjo priče. Glede organizacije novinarske konference sta priči E.E. in D.D. izpovedali drugače. Sodišče prve stopnje je o strokovnosti dela tožnice podalo laično oceno, saj nima potrebnega strokovnega znanja s področja komunikologije. Pri tem ne bi smelo upoštevati izpovedi zakonitega zastopnika toženke B.B. in prič D.D. ter E.E., ki prav tako nimajo ustreznega znanja s področja komunikologije. Toženka je bila dolžna nestrokovnost tožnice dokazati, pa izvedbe dokaza s sodnim izvedencem ni predlagala. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, vključno s stroškovno posledico, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na tožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnica je s toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi, dopolnjeno z dvema aneksoma, za delo na delovnem mestu vodja I v organizacijski enoti F., Služba G., za nedoločen čas z določenim poskusnim delom. Na podlagi ocene, da poskusnega dela ni uspešno opravila, ji je toženka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

7. Tožnica je sestavi komisije za spremljanje poskusnega dela glede izobrazbe članov komisije ugovarjala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 7. 2018, te navedbe je toženka na naroku prerekala. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2018 je tožnica svoje ugovore ponovila, toženka pa je navedla izobrazbo članov komisije (C.C., ki ima enako strokovno izobrazbo kot tožnica, kar s strani tožnice niti ni bilo prerekano; D.D., ki je opravila magisterij s področja interne komunikacije pri toženki) ter predložila dokaz - izkaz o opravljenem magisteriju znanosti na Fakulteti H. Univerze v I. za D.D. (B6). Sodišče prve stopnje je to predloženo listino utemeljeno upoštevalo, četudi je bila predložena po prvem naroku za glavno obravnavo, saj to ni zavleklo reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP).

8. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (KP dejavnosti; Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadalj.) vsebuje v 7. členu določbe glede komisije za spremljanje poskusnega dela. V prvem odstavku 7. člena KP dejavnosti določa, da ima komisija tri člane, od katerih morata imeti vsaj dva člana najmanj enako strokovno izobrazbo kot delavec, ki opravlja poskusno delo.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve sodbe povzelo sestavo komisije za spremljanje poskusnega dela, in sicer je navedlo, da sta jo poleg A.A. oziroma B.B., ki je A.A. nadomestil, sestavljali D.D. in C.C.. Nadalje je pojasnilo, da je iz predloženih listinskih dokazov ugotovilo, da je C.C. univerzitetna diplomirana novinarka. Tako izhaja tudi iz navedb tožnice, podanih na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 7. 2018, da ima (le) C.C. enako strokovno izobrazbo kot ona. Njena nadaljnja navedba, da ostala dva člana komisije nimata enake (ali višje) strokovne izobrazbe, pa ni utemeljena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem je upoštevalo predloženo listino (B6), ki izkazuje, da je D.D. magistra internega komuniciranja.

10. Na podlagi navedenega tako izhaja, da sta imela vsaj dva člana komisije za spremljanje poskusnega dela (članici C.C. in D.D.) najmanj enako strokovno izobrazbo kot tožnica, pri čemer se enakost izobrazbe nanaša tudi na smer strokovne izobrazbe.

11. ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Stališče pritožbe, da presojana odpoved takšne obrazložitve ne vsebuje, je zmotno. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zadošča, da delodajalec v odpovedi navede, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi s takšnim pogojem, da ga je v poskusni dobi spremljala komisija in ugotovila, da poskusnega dela ni uspešno opravil.1 To je toženka v konkretnem primeru storila, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Ne le, da je v obrazložitvi odpovedi navedla, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, navedla je tudi konkretne razloge za takšno oceno poskusnega dela, kot jih je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve sodbe. Ti razlogi so: sprejemanje odločitev, ki niso prioritetne narave, vnašanje nemira in ustvarjanje konfliktov pri svojem delu in odločitvah - znotraj in izven službe, nekritično ocenjevanje posledic posameznih odločitev, povečanje kadrovske zasedbe Službe G. in povečanje nalog Službe G., ki so jih prej zadovoljivo opravljali v Področju J., nastanek vrzeli na področju zagotavljanja kontinuiranega posodabljanja internetne in intranetne strani, nepravočasna nadomestitev upokojene delavke, sprejemanje napačnih odločitev pri svetovanju vodstvu glede odnosov z mediji in interno javnostjo; v posledici navedenega je toženka ugotovila, da tožnica ne izkazuje zahtevane stopnje vodstvenih sposobnosti (v smislu določitve prioritet službe, organizacije in koordinacije nalog, vzpostavitve nekonfliktne komunikacije z javnostmi in internega komuniciranja), ustreznega strokovnega svetovanja s področja dela in zadostne mere samostojnosti, potrebnih za uspešno opravo dela v poskusni dobi. V okviru teh razlogov je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost odpovedi.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj dokazov, ki jih je tožnica predložila po prvem naroku za glavno obravnavo (A8-A11), ni upoštevalo. Ni jih upoštevalo, ker so bili predloženi prepozno, kar pa je v nasprotju s tretjim odstavkom 286. člena ZPP, ki strankam dopušča navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo, (tudi) če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. V konkretnem primeru naknadno predloženi dokazi ne bi zavlekli reševanja spora. Četudi je sodišče prve stopnje navedlo, da jih kot prepoznih ne upošteva, se je do njih opredelilo, in sicer je pojasnilo, da niso bili predloženi v dokaz za odločitev bistvenih dejstev. Kot določa prvi odstavek 213. člena ZPP, obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Oziroma kot je bilo sprejeto stališče v sodni praksi, velja sicer načelna dolžnost sodišča, da izvaja predlagane dokaze, dokazne predloge pa utemeljeno zavrne, kadar je predlagan v dokaz dejstev, ki za presojo niso bistvena.2

13. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da po prvem naroku za glavno obravnavo predloženi dokazi (A8-A11; dokazi v zvezi s K., posnetek primopredaje poslov ..., priročnik celotne grafične podobe toženke) niso bili predloženi v dokaz za odločitev bistvenih dejstev. Toženka je tožnici v okviru negativne ocene poskusnega dela očitala strokovne napake, ki se nanašajo na, kot je toženka iz ocene poskusnega dela povzela v odgovoru na tožbo, svetovanje vodstvu toženke pri nastopanju v medijih v času primopredaje poslov in stavke delavcev v javnem sektorju. Ni ji očitala ničesar glede organizacije novinarske konference v zvezi s K. kot tudi ne glede priročnika celostne grafične podobe toženke.

14. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica vprašanje strokovne napake pri organizaciji primopredaje med A.A. in B.B. dokazovala s predložitvijo dokazov, popisanih kot priloge A8-A11. To ne drži. Na primopredaje se nanaša le posnetek na zgoščenki (A10), pri čemer se je sodišče prve stopnje do vsebine tega dokaza opredelilo še v povezavi z zatrjevano strokovno napako pri organizaciji primopredaje med A.A. in B.B. (točka 32 obrazložitve sodbe). Pravilno je pojasnilo, da izpoved in navajanje tožnice, kako poteka primopredaja pri drugih državnikih (kar tožnica želi dokazati z dokazom A10), ni relevantna za ta spor, saj je bistveno, kako je potekala in kako bi morala potekati primopredaja pri toženki.

15. Ugotovitev o strokovnih napakah oziroma strokovni napaki pa ni edino, zaradi česar je toženka tožničino poskusno delo negativno ocenila in ji podala presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

16. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki (praviloma) izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca3 oziroma ali je njegovo delo v skladu z utemeljenimi standardi, ki jih zasleduje delodajalec. Poskusno delo ni namenjeno sankcioniranju delavčevih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je namenjeno preizkusu delavčevih delovnih sposobnosti, pa tudi osebnostnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu.4

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo vsa bistvena dejstva, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev. Ugotovilo je, da je bila ključna naloga tožnice kot vodje Službe G. postavitev prioritet službe (komuniciranje z zunanjimi javnostmi oziroma področje odnosov z mediji ter krizno komuniciranje z notranjo javnostjo, priprava strategije službe ter popolnitev organizacije službe), pa jih ni prepoznala oziroma jih je napačno določila, prednost je dala neprioritetnim nalogam. Službo G. je kadrovsko okrepila na področju, na katerem ni bila najbolj obremenjena, hkrati pa ni pravočasno poskrbela za nadomestno zaposlitev za E.E., ki se je upokojila. Tožnica je vnesla nemir med zaposlene znotraj Službe G. in zunaj nje, dela ni opravljala samostojno in je potrebovala strokovno in organizacijsko pomoč, ni si pridobila zaupanja vršilca dolžnosti generalnega direktorja B.B.. Takšna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi prič in zakonitega zastopnika toženke B.B..

18. Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve sodbe pojasnilo svojo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče jo ocenjuje kot pravilno in prepričljivo, sodišče prve stopnje je o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Pojasnilo je, zakaj je verjelo izpovedim drugih prič, ne pa priči A.A., pri čemer je bilo dejstvo, da je slednji spremljal tožnico krajše časovno obdobje, le dodaten argument. Utemeljeno je sodišče prve stopnje sledilo izpovedim zakonitega zastopnika B.B. in prič C.C., D.D., L.L., E.E., M.M., N.N., O.O. in P.P.. Vse te priče so namreč potrdile ugotovitve, ki jih je toženka nanizala v oceni poskusnega dela oziroma odpovedi. Njihove izpovedi so bile skladne. Drugačna je bila le izpoved priče A.A., ki mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni poklonilo vere. Krajše časovno obdobje, v katerem je A.A. kot član komisije za spremljanje poskusnega dela spremljal tožnico, pa se niti ne nanaša nujno na primerjavo z B.B., ampak na ostali dve članici komisije, ki sta tožnico spremljali ves čas poskusnega dela. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da spremljanje tožnice med poskusnim delom ni bila prioriteta A.A., pa izhaja iz njegove izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 18).

19. Pritožba izpostavlja določene dele izpovedi prič, češ da so nasprotne ugotovitvam sodišča prve stopnje glede bistvenih dejstev. Takšne navedbe niso utemeljene.

20. Kot že navedeno, je bila ugotovitev o nestrokovnosti oziroma o strokovni napaki le del razlogov, iz katerih je toženka ugotovila neuspešnost opravljenega poskusnega dela. Poleg neusteznega strokovnega svetovanja s področja dela in nezadostne samostojnosti za opravljanje dela, na kar se predvsem nanašajo pritožbene navedbe, je toženka ugotovila še, da tožnica ne izkazuje zahtevane stopnje vodstvenih sposobnosti. Te so ob dejstvu, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za vodstveno delovno mesto (vodja Službe G.), še posebej pomembne. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica prioritet, ki so bile v komunikaciji z zunanjimi javnostmi oziroma na področju odnosov z mediji ter krizno komuniciranje, komuniciranje z notranjo javnostjo, priprava strategije službe ter popolnitev njene organizacije, ni prepoznala, namesto tega je dala prednost neprioritetnim nalogam, kot je urejanje intranetne in internetne strani ter spletnih novic. Službo G. je kadrovsko okrepila na področju, na katerem ni bila najbolj obremenjena, hkrati pa ni pravočasno poskrbela za nadomestno zaposlitev za E.E., čeprav je bila Služba G. kadrovsko najbolj podhranjena prav na področju strokovnih sodelavcev za odnose z javnostmi. Nadalje tožnica ni poskrbela za nekonfiktne odnose, s sodelavcem L.L. je neprimerno komunicirala.

21. Pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotje med dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in izpovedjo priče E.E., ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe (točka 22). Priča E.E. je izpovedala, da je bila tožnica po eni strani nesamostojna, saj jo je vsakodnevno zaprošala za nasvete, hkrati pa preveč samostojna, saj bi v Službi G. morali delovati enotno in enotno nastopati s predlogi do vodstva, ona pa ni sprejemala predlogov drugih. Da je rabila strokovno pomoč, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj sta to v svojih izpovedih potrdila tudi zakoniti zastopnik toženke B.B. in priča D.D.. Priča E.E. je izpovedala še, da je bila tožnica usposobljena za delo, da pa se po človeški plati ni ujela z njo in D.D.. Takšna izpoved pa ne pomeni, da pri tožničinem delu ni bilo nobenih pomanjkljivosti ali napak, kot skuša prikazati tožnica. To je razvidno tudi iz nadaljevanja izpovedi priče E.E., da so bili pri primopredaji, ki jo je povezovala tožnica (torej primopredaji med A.A. in B.B.), zapleti.

22. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica pri primopredaji med A.A. in B.B. ravnala v nasprotju z uveljavljenimi pravili pri toženki. Da ni upoštevala njegovih izhodišč, je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika toženke B.B. ugotovilo sodišče prve stopnje, iz izpovedi prič D.D. in E.E. pa je ugotovilo, da bi bilo (z vidika toženke) pravilno, če bi najprej dobilo besedo novo vodstvo, torej B.B., in ne A.A.. Pri presoji navedenega očitka o nestrokovnosti ne gre za vprašanje, za katero bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo (243. člen ZPP; da bi izvedlo dokaz s sodnim izvedencem, ki ga niti tožnica niti toženka nista predlagali).

23. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

-------------------------------
1 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 85/2016 z dne 21. 6. 2016.
2 Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 239/2016 z dne 21. 2. 2017.
3 Sodbi VS RS, opr. št. VIII Ips 20/2008 z dne 6. 4. 2009 in VIII Ips 359/2009 z dne 22. 3. 2011.
4 Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 301/2010 z dne 7. 11. 2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-5.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) - člen 7, 7/1.
Datum zadnje spremembe:
27.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxOTkw
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*