<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 323/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.323.2007

Evidenčna številka:VS23897
Datum odločbe:18.10.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek - odločilna dejstva - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - obrazložitev sodbe - protispisnost

Jedro

Ni mogoče sklepati na precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med zapisniki (protispisnost), če so posamezni dokazi glede odločilnih dejstev po vsebini različni. Takšna situacija sodišču nalaga le njihovo presojo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25.9.2006 obsojenega D.P. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ ter mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter po tretjem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada oškodovankine pooblaščenke izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22.3.2007 zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka ter drugega odstavka 370. člena na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka (očitno prvega odstavka) 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da s sodbo spremeni pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 25.9.2006 tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da s sodbo v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv oziroma ker nasprotuje obrazložitvi, zaradi česar sodba nima razlogov, ki bi utemeljevali sam izrek. V nadaljevanju navaja ugotovitve sodišča glede časa, kraja in načina storitve kaznivega dejanja ter poudarja, da ni bilo z ničemer dokazano, da naj bi obsojenec storil dejanje na opisan način in da slednje tudi ne izhaja iz obrazložitve sodbe. Trdi tudi, da iz dokazne ocene sodišča, izpovedb prič ter mnenj obeh izvedenk ne izhaja utemeljenost izreka, zlasti ne iz izpovedbe oškodovanke. Po nadaljnjih navedbah zahteve ni mogoče določiti časovnega obdobja, v katerem naj bi prihajalo do zlorab oškodovanke, nerazumljiv je v izreku sodbe določen začetek časovnega obdobja dejanja, glede prvega spolnega odnosa oškodovanke pa ni bilo ugotovljeno, s kom in kdaj natančno naj bi ga imela, vprašljiva je ugotovitev glede časa prenehanja izvrševanja kaznivega dejanja glede na razlike v obrazložitvi prvostopenjske sodbe na straneh 6 in 7. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, kdaj naj bi prišlo do prenehanja izvrševanja kaznivega dejanja spolnega napada na oškodovanko glede na vsebino oškodovankine izpovedbe in glede na njene kontradiktorne navedbe in mnenje izvedenke dr. G. Zahteva zaključuje, da so dokazi, ki jih je upoštevalo sodišče, v nasprotju s seboj ter opozarja na protispisnost. Za vložnika zahteve je tudi nerazumljivo, kako je sodišče lahko v izreku številčno določilo obsojenčeva posamezna dejanja, ker slednje ni razvidno iz obrazložitve sodbe niti iz "celotnega sodnega postopka ni mogoče razbrati dejstev in dokazov oziroma zaznati okoliščin, ki bi utemeljevale takšno stališče oziroma zaključek sodišča". Sodbi sodišča prve stopnje zahteva očita, da ne vsebuje presoje verodostojnosti protislovnih dokazov, kar velja tudi za oškodovankino izpovedbo ter se pri tem sklicuje na določbe šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP.

Državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Trditev vložnika zahteve, da je izrek sodbe nerazumljiv, ni utemeljena. Tako po razlagi sodne prakse kot tudi procesne teorije gre za nerazumljivost izreka, če iz njega ni mogoče ugotoviti, za kakšno dejanje sploh gre. Nerazumljivost se mora nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja. Obsojenčevo ravnanje je v izreku ob krajevni in časovni opredelitvi konkretizirano na način, ki je predpisan v določbah prvega odstavka 359. člena ZKP. V njem so namreč navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Gre za navedbe, ki zadevajo obsojenčev položaj s trditvijo zlorabe tega položaja, lastnost in starost oškodovanke in vrsto spolnih dejanj ter način njihove izvršitve. Takšen opis kaznivega dejanja ne daje nobene podlage za sklepanje, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv.

Izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, če obstaja neskladnost med obrazložitvijo sodbe in izrekom sodbe, pri čemer se takšna neskladnost mora nanašati na določeno pravno relevantno dejstvo. Kot je razvidno iz obširne obrazložitve prvostopenjske sodbe, v kateri je povzeta bistvena vsebina obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov, je sodišče zaključilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, pri čemer je ponovilo bistvene sestavine očitka, ki ga vsebuje izrek (zadnji odstavek na 17. in nadaljevanje na 18. strani sodbe). V nadaljevanju je sodišče navedlo dokaze, ki jih je upoštevalo pri ugotavljanju odločilnih dejstev in tudi utemeljilo, kako presoja njihovo verodostojnost, posebej še verodostojnost oškodovankine izpovedbe. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi s sprejeto dokazno oceno ter se opredelilo do pritožbenih ugovorov in svojo presojo tudi ustrezno obrazložilo. Nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe glede na obrazloženo ni podano.

Prav tako ni utemeljen očitek, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da gre za precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki (protispisnost). Z navedbami, s katerimi vložnik zahteve izraža pomisleke glede ugotovljenega časovnega okvira, v katerem je obsojenec izvrševal spolna dejanja z oškodovanko in glede števila posameznih ravnanj ter tudi s trditvijo, da iz dokazne ocene sodišča, izpovedb prič ter mnenj obeh izvedenk ne izhaja "utemeljenost izreka", izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je treba v zvezi z očitkom zahteve, da se sodišče ni opredelilo do v izreku sodbe vsebovanega števila spolnih dejanj, opozoriti na razloge prvostopenjske sodbe (zadnji odstavek na 19. in prvi odstavek na 20. strani), ki jih je treba povezati z opredeljenim časovnim obdobjem in številom oškodovankinih obiskov v posameznem letu na domu obsojenca.

Protispisnost je podana, če sodišče v razlogih sodbe povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Takšna protispisnost mora biti precejšnja, nanašati pa se mora na odločilna, to je pravna relevantna dejstva. V tej zadevi je, kot je zlasti razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče povzelo vsebino dokazov v skladu z njihovo dejansko (obrazložitev prvostopenjske sodbe na straneh od 5 do 17). Na podlagi presoje teh dokazov je zaključilo, da ima obsojencu očitano dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ in da mu je storitev le tega dokazana. Glede na navedeno razlago ni mogoče sklepati na protispisnost, če so posamezni dokazi glede odločilnih dejstev po vsebini različni. Takšna situacija nalaga sodišču le njihovo presojo. Če sodišče pri tej presoji nepravilno sklepa, da je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa za protispisnost. Glede na to je navedbe zahteve v tem pogledu razlagati le kot nestrinjanje s presojo izvedenih dokazov in s tem kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP.

Vsebino obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na vprašanje dejanskih in pravnih vprašanj kaznivega dejanja, predpisuje določba sedmega odstavka 364. člena ZKP. Načelni razlagi, ki jo daje v zvezi s to določbo zahteva za varstvo zakonitosti, je sicer treba pritrditi, vendar obrazložitev izpodbijane sodbe niti v formalnem niti v vsebinskem pogledu nima pomanjkljivosti, ki bi omogočale sklepanje, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotovilo, da so podane okoliščine, zaradi katerih je bilo treba obsojenca oprostiti plačila povprečnine.


Zveza:

ZKP člen 359, 359/1, 364, 364/7, 371, 371/1-11.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjY3OQ==