<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 164/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.164.2006
Evidenčna številka:VS23578
Datum odločbe:11.01.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - zloraba zaupanja - zakonski znaki kaznivega dejanja

Jedro

V opisu obsojenčevega ravnanja so določno navedeni vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe zaupanja, saj je obsojenec kot odvetnik na podlagi pooblastila dosegel, da so bili zneski, namenjeni oškodovancu, nakazani na njegov račun, o nakazilih pa ga ni obvestil in tudi denarja ni izročil.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000 eurov kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega J.T. s sodbo z dne 8.6.2005 spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 220. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 220. člena KZ določilo kazen 1 leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odstavka 67. člena KZ je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica za dobo treh let, po 3. odstavku iste zakonske določbe pa odločilo, da bo pogojna obsodba preklicana, če bo obsojenec prepoved opravljanja poklica prekršil. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo tudi, da je obsojenec dolžan M.Š., zakoniti zastopnici mld. oškodovanca F.Š., plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 648.156 SIT. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in povprečnino odmerjeno v znesku 200.000 SIT.

Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenemu J.T. čas trajanja izrečenega varnostnega ukrepa po 1. odstavku 67. člena KZ skrajšalo na 1 leto, šteto od pravnomočnosti sodbe. Pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, tedaj razloga iz 2. točke 1. odstavka 420. člena istega zakona, obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje; do odločitve o zahtevi pa odredi, da se izvršitev pravnomočne odločbe glede izrečenega varnostnega ukrepa odloži.

Vrhovna državna tožilka A.M., specialistka, v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevana kršitev zakona ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčevemu zagovorniku ni mogoče pritrditi, ko zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka utemeljuje z navedbo, da je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv in s seboj v nasprotju. Da ta očitek ne drži, je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje (3. odstavek na 3. strani sodbe). Navedlo je, da so v opisu obsojenčevega ravnanja določno navedeni vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe zaupanja, saj je obsojenec kot odvetnik na podlagi pooblastila dosegel, da so bili zneski namenjeni oškodovanemu ml. F.Š. nakazani na njegov račun, o nakazilih pa ni obvestil zakonite zastopnice in ji tudi denarja ni izročil. Zapisalo je tudi, da je po končanem kaznivem dejanju, ko je bila na podlagi podatkov nemškega odvetnika L. že razkrita obsojenčeva zloraba, obsojenec zakoniti zastopnici M.Š. izročil 2.000 DEM, ki jih je sodišče upoštevalo pri ugotavljanju višine pridobljene protipravne premoženjske koristi. Zato ima vrhovna državna tožilka prav, ko v odgovoru na zahtevo navaja, da je v prvem delu opisa točno opredeljeno obsojenčevo ravnanje, s katerim je izpolnil znake kaznivega dejanja, v drugem pa je naveden znesek 2.000 DEM, ki predstavlja zgolj odpravo škode po že dokončanem kaznivem dejanju. S tako argumentacijo se strinja tudi Vrhovno sodišče in ugotavlja, da so navedbe v zahtevi, s katerimi vložnik trdi nasprotno, neutemeljene.

Obsojenčev zagovornik vidi zatrjevano bistveno kršitev tudi v tem, da je v izreku sodbe navedeno, da je obsojenec kot odvetnik sestavil zadolžnico in posodil denar, iz obrazložitve sodbe in vseh podatkov spisa, pa da nedvomno izhaja, da je obsojenec zakoniti zastopnici mladoletnega oškodovanca posodil denar kot fizična oseba in ne kot odvetnik. Tudi te navedbe niso utemeljene. Ni nobenega nasprotja med izrekom in razlogi prvostopenjske sodbe (5. odstavek na 3. strani), ki jih je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, saj se vsebinsko popolnoma prekrivata. Da je tako, potrjujejo tudi navedbe v pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, ko je ta v okviru uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja navajal, da obtožba in sodišče popolnoma prezreta dejstvo, da je obsojenec denar posodil kot fizična oseba in ne kot odvetnik (3. odstavek na 2. strani pritožbe, l. št. 150). Tak očitek v pritožbi, ki je izhajal iz vložnikovega drugačnega videnja tega dejstva, je sodišče druge stopnje argumentirano zavrnilo (2. odstavek na 4. in 1. odstavek na 5. strani sodbe). Zato vložnik s tem, da v zahtevi ponovno zatrjuje, da je obsojenec denar posodil kot fizična oseba in ne kot odvetnik ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak v tem obsegu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega J.T., ni podana, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni J.T. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 1.000 eurov. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v tej fazi kazenskega postopka za nezahtevno zadevo.

V vsebini zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na obsojencu izrečeni varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11.KZ člen 220, 220/1, 220/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjM2MA==