<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 951/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.951.2018
Evidenčna številka:VDS00024565
Datum odločbe:09.05.2019
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - regres za letni dopust - obročno plačilo

Jedro

Res je, da 131. člen ZDR-1 v 131. členu določa, da se regres za letni dopust izplača v enkratnem znesku, vendar izplačilo ni nezakonito, če delodajalec izplača regres v več obrokih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo s sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesec maj 2016 obračunati neizplačan del bruto plače v znesku 323,28 €, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 210,31 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila; obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 329,47 € ter od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto regres z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2016 dalje do plačila; obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 658,94 € ter od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto regres z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila; plačati znesek 452,72 € iz naslova dnevnic za mesec maj 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 614,03 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka in pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo neizplačanega dela plače za mesec maj 2016, sorazmernega dela regresa za leti 2015 in 2016 ter dnevnic. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dogovorjena plača ni znašala 0,13 EUR neto za prevožen kilometer. Ni bistveno, da je tožnik izpovedal, da je bilo dogovorjeno 0,13 EUR neto namesto bruto, bistveno je, da iz dokazil, ki jih je predložil tožnik izhaja dogovor med strankama glede obračuna plač. Neživljenjsko je, da bi nekdo delal kot voznik tovornega vozila za samo bruto plačo v znesku 790,37 EUR, saj je tožnik vozil po Evropi in nakladal ter razkladal blago. Tožena stranka je v plačilni listi samo fiktivno prikazala, da je tožniku izplačala del regresa in tudi dopust za mesec maj v znesku 323,28 EUR. Kot je tožnik navedel že v tožbi, je bil meseca maja dejansko na dopustu 72 ur, vendar bi mu morala tožena stranka ta dopust obračunati posebej in ne vključiti v prevožene kilometre. Dogovorjena plača ni mogla znašati 790,37 EUR. Sodišče tožnikovo izpoved ocenjuje kot neverodostojno in v celoti verjame zakonitemu zastopniku tožene stranke, čeprav je tožnik verodostojno izpovedal, da je vse do meseca maja 2016 pravilno prejemal plačo v skladu z dogovorom, in sicer 0,13 EUR za prevožen kilometer. Prav tako je tožnik izpovedal, da mu je direktor tožene stranke povedal, da regresa za letni dopust nikomur ne izplačuje, da pa njemu bo, čeprav tega ni storil. Plačilne liste so vedno prirejene, kar je razvidno iz plačilne liste za mesec maj 2016. Tožnik je vozil tovorno vozilo, ne da bi vmes odhajal domov, vse do konca meseca. Delovni čas, ki ga je v tem mesecu opravil je znašal 149 ur in 59 minut. Sam čas vožnje je trajal 106 ur in 44 minut. Tožnik navaja opravljene ure in pojasnjuje, da je vse to v plačilnih listih prirejeno, da na koncu pride znesek plačila enak znesku, če bi se upoštevalo plačilo 0,13 EUR na kilometer. Glede na navedeno, bi moralo sodišče verjeti tožniku in ne toženi stranki, saj plačilna lista za mesec maj 2016 ne odraža dejanskega stanja. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožnik vložil pritožbo zaradi neizplačanega dela plače za mesec maj 2016, del regresa za letni dopust za leto 2015, del regresa za letni dopust za leto 2016 in izplačila dnevnic za maj 2016. Glede dnevnic tožnik v pritožbi ne navaja ničesar. Glede regresa za letni dopust navaja zgolj to, da naj ne bi tožena stranka z ničemer dokazala, da je bila pri njej praksa, da se regres izplačuje v mesečnih obrokih, namesto v enkratnem znesku. Pretežni del pritožbe pa se nanaša na zatrjevan dogovor plačevanja 0,13 EUR za prevožen kilometer in drugačno zapisovanje v obračunskih listih. Tožnik navaja, da bi mu morala tožena stranka izplačati tudi neko razliko za čas, ko je bil na dopustu, to pa je razlika do plačila 0,13 EUR za prevožen kilometer. To dvoje se med seboj izključuje. Tožnik je prejel vse, kar mu pripada. Tožena stranka je natančno obrazložila plačilno listo za mesec maj, kjer se vidi, da so bile tožniku obračunane efektivne ure, kot tudi dopust, obračunane so mu bile tudi dnevnice in prevozi. Res se praviloma regres za letni dopust izplačuje v enkratnem znesku konec junija, vendar pa je toženi stranki lažje to izplačevati mesečno, ob vsaki plači posebej, tako da vedno delavec dobi regres za letni dopust za toliko časa, kolikor časa je pri toženi stranki zaposlen. Gre za mesečne obroke. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z zaslišanjem obeh strank ter vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi za plačo 790,37 EUR bruto, kot to določa 12. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2016, ki jo je sicer predložil osebno tožnik. Tožena stranka je v postopku tudi dokazala, da je bila tožniku dejansko izplačana plača na njegov bančni račun, kar sicer izhaja iz predloženih listinskih dokazov, pri čemer je tožnik zatrjeval, da nakazila plače sploh ni dobil oziroma da izplačilo ni bilo z ničemer izkazano in trdil, da sta se s toženo stranko dogovorila za plačo v višini 0,13 EUR za prevoženi kilometer. Tožena stranka je predložila plačilne liste, pri čemer je tožnik dobil izplačilo dejansko tudi skladno s plačilnimi listami. Tožnik je sicer zatrjeval izplačilo plače v višini 0,13 EUR za prevožen kilometer, pri čemer navedenega ni z ničemer dokazal, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dejansko tožniku pripadala plača skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi. Res drži pritožbena navedba, da za rešitev predmetne zadeve niti ni pomembno, ali je bila dogovorjena plača 0,13 EUR neto za prevožen kilometer ali 0,13 EUR bruto za prevožen kilometer, sodišče pa je ob tem ob siceršnjih neizkazanih trditvah pravilno upoštevalo podpisano pogodbo o zaposlitvi.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 5 mesecev v letu 2015 in 10 mesecev v letu 2016 v času od 5. 8. 2015 do 22. 10. 2016, kar pomeni, da je bil upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust za posamezno leto, pri čemer iz plačilnih list izhaja, da mu je tožena stranka regres obračunavala mesečno po 66,55 EUR, regres pa je tožniku tudi bil nakazan, kot je dokazala tožena stranka. Tudi za leto 2016 je tožena stranka izkazala, da je tožniku izplačevala regres za letni dopust v višini 66,55 EUR, kar pa ni nezakonito. Res je, da 131. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 131. členu določa, da se regres za letni dopust izplača v enkratnem znesku, vendar izplačilo ni nezakonito, če delodajalec izplača regres v več obrokih, pa tudi sicer bi šlo v konkretnem primeru za sorazmerni del regresa za letni dopust za zaposlitev pet mesecev v letu 2015 oziroma desetih mesecev v letu 2016. Glede na določila 131. člena ZDR-1 o izplačilu regresa za letni dopust do 1. julija, pa je tožena stranka tožniku z izplačilom regresa za letni dopust mesečno tožniku celo naredila uslugo. Tudi sicer mesečno izplačilo regresa za letni dopust ni nezakonito, kot to očitno meni tožnik.

8. Tožnik je uveljavljal tudi izplačilo dnevnic v znesku 452,72 EUR za mesec maj 2016, pri čemer iz plačilne liste za mesec maj izhaja, da so bile dnevnice obračunane in izplačane v znesku 452,72 EUR, torej v vtoževanem znesku. Tudi sicer pritožba v ničemer ne konkretizira nepravilnosti odločitve sodišča.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njena pritožba ni prispevala k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 131.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwNDQ5