<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 790/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.790.2018
Evidenčna številka:VDS00022429
Datum odločbe:13.02.2019
Senat:Marko Hafner (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:regres za letni dopust - odpoved pravici - ničnost

Jedro

Tožnik se ni mogel veljavno odpovedati svoji pravici do dodatnega regresa. Ob upoštevanju 6. člena ZDR-1 gre namreč za zakonsko pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati (zlasti ne s pavšalno splošno določbo v sporazumu, da se odpoveduje vsem zahtevkom do tožene stranke, pri čemer ni mogel vedeti, ali in v kakšnem znesku bo toženka zaposlenim za sporno leto izplačala dodatni regres), čeprav izplačani dodatni regres presega zakonski minimum.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo in dopolnilni sklep se zavrne ter se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo:

- zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med zahtevanim bruto ter prisojenim neto zneskom regresa za letni dopust z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe) ter

- odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 278,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 18. 6. 2018 je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 36,00 EUR (za plačilo sodne takse) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

3. Zoper sodbo in dopolnilni sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in sicer bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je tožnika obravnavala manj ugodno oziroma diskriminatorno. Že junija 2016 je tožniku izplačala celotni regres v višini minimalne plače, ob sporazumnem prenehanju pogodbe pa sta se stranki poleg datuma prenehanja delovnega razmerja (23. 11. 2016) dogovorili tudi, da tožniku ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina v višini 3.000,00 EUR neto, ter da tožnik potrjuje, da z izpolnitvijo tega sporazuma do tožene stranke nima nikakršnih drugih zahtevkov in se le-tem izrecno odpoveduje. Tožena stranka je izpolnila vse obveznosti do tožeče stranke in ji ne dolguje ničesar več. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-63/03 se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu, pravici, ki presega zakonsko določeni minimum pa se lahko veljavno odpove. Obračun in plačilo sorazmernega dela regresa v višini 1.041,00 EUR bruto ne predstavlja zakonsko določenega minimuma regresa za letni dopust. Takšno stališče sodišča je v nasprotju s prvim odstavkom 131. člena ZDR-1, na katerega se sodišče sklicuje. Tožnik se je s sklenitvijo sporazuma z dne 7. 11. 2016 odpovedal pravici do izplačila razlike v regresu za leto 2016, saj se ni odpovedal pravici, ki bi mu šla po zakonu. Tožnik je ob sklenitvi sporazuma vedel, da se decembra pri toženki izplačuje dodatni regres, saj je bil izplačan tudi v letih 2013, 2014 in 2015. Zgolj podredno pa toženka navaja, da bi moralo sodišče pri višini pripadajočega sorazmernega dela regresa upoštevati, da bi bil tožnik za 10 mesecev zaposlitve upravičen do obračuna regresa v skupni višini 909,17 EUR, zato bi mu glede na že obračunan regres v višini 791,00 EUR bruto, upravičen le do razlike v višini 118,17 EUR bruto.

Tožena stranka se ne strinja z izpodbijano sodbo niti z odločitvijo, da je dolžna plačati stroške postopka ter stroške sodne takse, zato je tudi dopolnilni sklep potrebno razveljaviti.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in dopolnilni sklep o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

8. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 1. 7. 2013 do 23. 11. 2016 in da mu je pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2016, v katerem je navedeno, da delavec z izpolnitvijo sporazuma potrjuje, da do delodajalca nima nikakršnih drugih zahtevkov in da se le-tem izrecno odpoveduje. Toženka je tožniku junija 2016 obračunala regres za letni dopust za leto 2016 v višini 791,00 EUR in mu izplačala neto znesek 664,44 EUR. Ob izplačilu plače za november 2016 pa je tožena stranka še dodatno iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 zaposlenim obračunala znesek v višini 300,00 EUR in jim po odvodu dohodnine izplačala ustrezen neto znesek.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je tožnik upravičen do razlike sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016, ki so ga dodatno ob koncu leta prejeli vsi delavci, oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 2/2013 - ZDR-1), ki opredeljujejo pravico do regresa za letni dopust (131. člen, 161. člen ZDR-1) oziroma minimum pravic delavca iz naslova regresa za letni dopust, ter na določbo 6. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo tudi pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Pravilno je presodilo, da je zlasti na podlagi določbe 6. člena ZDR-1 tožnik, glede na čas trajanja zaposlitve pri toženi stranki v letu 2016, upravičen do sorazmernega dela dodatnega regresa za letni dopust, ki ga je tožena stranka izplačala vsem svojim delavcem. Dejstvo, da tožnik v času izplačila dodatnega regresa ni bil več zaposlen pri toženi stranki, je pravilno štelo kot neutemeljen razlog, iz katerega mu je tožena stranka to pravico odrekla in mu dodatnega regresa ni izplačala. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s stališčem, da se tožnik ni mogel veljavno odpovedati svoji pravici do dodatnega regresa. Ob upoštevanju 6. člena ZDR-1 gre namreč, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, za zakonsko pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati (zlasti ne s pavšalno splošno določbo v sporazumu, da se odpoveduje vsem zahtevkom do tožene stranke, pri čemer ni mogel vedeti, ali in v kakšnem znesku bo toženka zaposlenim za leto 2016 izplačala dodatni regres), čeprav izplačani dodatni regres presega zakonski minimum. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj sodišču prve stopnje ni mogoče očitati niti zmotne uporabe 131. člena ZDR-1 niti napačne razlage ustavne odločbe Up-63/03, na katero se sklicuje pritožba.

10. Pritožba neutemeljeno oporeka tudi odločitvi o višini prisojenega zneska dodatnega regresa, ki ga je sodišče prisodilo tožniku. Četudi bi tožena stranka tožniku izplačala v juniju 2016 višji znesek od pripadajočega sorazmernega dela regresa, kot bi mu glede na datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi pripadal, bi morala morebitno preplačilo uveljavljati (npr. s pobotnim ugovorom), vendar tega ni storila. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je izračunalo sorazmerni del regresa od zneska dodatnega regresa 300,00 EUR.

11. Neutemeljena je tudi pritožba zoper dopolnilni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti še stroške postopka v višini 36,00 EUR (za povračilo stroškov sodne takse) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Z vročitvijo sodbe, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, je nastala taksna obveznost tožeče stranke za plačilo sodne takse, zato je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo v plačilo tudi te stroške.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in drugega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo tako pritožbo zoper sodbo kot tudi pritožbo zoper sklep ter potrdilo sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki jih ni mogoče uvrstiti med za pravdo potrebne stroške, saj odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (155. člen, 165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 131, 161.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NDAz