VDSS Sodba Pdp 342/2018

Jedro

Delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti (prvi odstavek 177. člena ZDR-1). Toženec v času odpovednega roka neupravičeno ni prišel na delo in tudi ni opravil primopredaje tehnične dokumentacije, ki je bila potrebna za izdelavo plastenke. To dokumentacijo je celo odtujil in iz sistema tožeče stranke zbrisal parametre za izdelavo sporne plastenke. S temi protipravnimi ravnanji je toženec tožeči stranki povzročil škodo, saj je morala pri proizvajalcu strojev poiskati tehnično pomoč, tj. nastavitev kalupa oziroma vnos tehničnih parametrov, da je lahko izvedla nujno proizvodnjo plastenk. Škodo je povzročil naklepno, saj dokumentacije ni želel predati (oziroma vnovično vnesti parametre v postopku primopredaje) kljub pozivom tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 7.365,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2016 do plačila (I. točka izreka) in ji povrniti 1.229,57 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da neizvedba primopredaje in toženčeva odsotnost z dela ne predstavljata protipravnega ravnanja. Tožeča stranka je namreč (v zvezi s protipravnostjo) navajala le, da je toženec odtujil tehnično dokumentacijo za proizvodnjo plastenke A. in v programih izbrisal nastavitve za proizvodnjo. Sodišče je zmotno presodilo, da je poziv tožeče stranke k primopredaji pomenil tudi poziv k predaji tehnične dokumentacije za proizvodnjo plastenke A. V pozivih B.B. z dne 17. 3. 2014 in 18. 3. 2014 je bilo govora le o primopredaji (ne pa o odtujitvi tehnične dokumentacije), ki pa jo je toženec opravil, saj je tožeči stranki vrnil dolgovano knjigo. Samo dejstvo, da ni prišel na delo v času odpovednega roka, ne more predstavljati protipravnega ravnanja, prav tako pa je bil v tem času na bolniški. Tehnične dokumentacije za proizvodnjo plastenke A. ni nikoli odtujil, niti ni zbrisal nastavitev v programih. V konkretnem primeru gre za konstrukt tožeče stranke za povrnitev stroškov popravila stroja C. 3, ki ob toženčevem odhodu ni deloval, zato ga je bilo treba servisirati. Plastenke A. pa so se proizvajale le na stroju C. 3, kar je potrdil tudi zakoniti zastopnik D.D. in priča E.E.. Sodišče je glede presoje tega dejstva verjelo B.B., ki je trdil, da se je plastenka C. 3 lahko proizvajala na vseh treh strojih, ni pa pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbama D.D. in E.E. Napačen in neobrazložen je sklep sodišča, da je tožeča stranka v Italijo odnesla kalup zaradi ponovne nastavitve parametrov, kar naj bi bilo razvidno iz samega računa. Iz računa pa izhaja, da je bila "...tehnična pomoč izvršena v vaši tovarni na podlagi vaše zahteve...". Tudi zakoniti zastopnik D.D. in prokurist B.B. sta pojasnila, da je bila tehnična pomoč izvršena v tovarni tožeče stranke. Sodišče je nadalje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga toženca za zaslišanje direktorjev tožene stranke F.F. (v obdobju 2012-2013) in G.G. (v obdobju 2010-2012), katerima je toženec neposredno poročal o težavah na strojih, zato jima je bilo znano o stanju strojev ter na katerem o teh strojev se je lahko proizvajala plastenka A. Nadalje zatrjuje, da z računom italijanske družbe ni izkazana škoda, saj iz njega ne izhaja, kakšno tehnično pomoč naj bi ta družba opravila. Tožeča stranka tudi ni izkazala nujnega naročila, ki bi terjalo izdelavo plastenk A., niti ni pojasnila, kdo je bil njihov naročnik. Sodišče je krivdo toženca presojalo, kot da bi mu sodilo za kaznivo dejanje. Njegovo krivdo pa je tudi sicer vzpostavilo na neutemeljenih indicih. Sodišče prav tako ni pojasnilo, kaj točno naj bi bila tehnična dokumentacija, ki naj bi jo toženec odtujil. Poudarja, da sam ni imel ne znanja ne izobrazbe, da bi lahko nastavljal stroje, saj je to opravljal H.H., ki je tudi izpolnjeval tehnološke liste. Sam pa je v sedmih letih dela pri tožeči stranki izpolnil mogoče pet tehnoloških listov. Neresnične so tudi ugotovitve sodišča o tem, da je tožeča stranka šele januarja 2014 izvedela, da je bil toženec samostojni podjetnik, ki je opravljal konkurenčno dejavnost, saj je tožeči stranki kot s.p. že v letih 2011 in 2012 izstavljal račune, ki jih prilaga pritožbi. Navaja še, da je stroške predpravdnega postopka dolžna plačati tožeča stranka sama, prav tako pa ni upravičena do povrnitve stroškov opomina, saj v konkretnem primeru ne gre za odškodninski zahtevek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih smiselno uveljavlja toženec v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba na več mestih smiselno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Pritožba po vsebini ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Pritožbeni očitek opustitve izvedbe dokazov z zaslišanjem prič, ki po vsebini pomeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot nepotrebna zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje F.F. in G.G., ki sta bila bivša izvršna direktorja tožene stranke v obdobju 2010 - 2013. Stanje stroja C. 3 (toženec je namreč trdil, da je bil pokvarjen), o katerem bi izpovedali ti priči, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje z izvedbo ostalih dokazov ugotovilo, da je bilo mogoče plastenko A. proizvesti tudi na preostalih dveh strojih: C. 1 in C. 2. Prav tako pa toženec šele v pritožbi navaja, da bi z omenjenima pričama dokazoval tudi, da sporne plastenke ni bilo mogoče izdelovati na preostalih strojih, kar pritožbeno sodišče ocenjuje kot pritožbeno novoto, saj je prvotno želel s pričama dokazovati le stanje stroja C. 3 (sedmi odstavek 2. točke pripravljalnega spisa toženca z dne 17. 11. 2017). Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je dejstvo, da je sporno plastenko možno izdelovati na vseh treh strojih (torej C. 1, 2 in 3), štelo za dokazano že z izvedbo preostalih dokazov (izpovedba prokurista tožeče stranke B.B. in zakonitega zastopnika tožeče stranke D.D.).

8. Delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti (prvi odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih¹). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženec v času odpovednega roka neupravičeno ni prišel na delo in tudi ni opravil primopredaje tehnične dokumentacije, ki je bila potrebna za izdelavo plastenke A. To dokumentacijo je celo odtujil in iz sistema tožeče stranke zbrisal parametre za izdelavo sporne plastenke, na kar kaže več indicev, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 12. točki obrazložitve: odprtje konkurenčnega s. p.-ja, pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja tatvine kalupa tožeči stranki, prihod v prostore tožeče stranke ob 5. uri zjutraj v času pred podajo odpovedi, čeprav je bil tedaj še v bolniškem staležu, ...). S temi protipravnimi ravnanji je toženec tožeči stranki povzročil škodo, saj je morala pri proizvajalcu strojev poiskati tehnično pomoč, tj. nastavitev kalupa oziroma vnos tehničnih parametrov, da je lahko izvedla nujno proizvodnjo plastenk A. Škodo je povzročil naklepno, saj dokumentacije ni želel predati (oziroma vnovično vnesti parametre v postopku primopredaje) kljub pozivom tožeče stranke.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka tožencu očitala protipravnost le v zvezi z odtujitvijo tehnične dokumentacije za proizvodnjo sporne plastenke. Tožeča stranka je namreč protipravnost utemeljevala z več nedopustnimi ravnanji toženca: neupravičena odsotnost z dela v času odpovednega roka v nasprotju z drugim odstavkom 94. člena ZDR-1 in 14. člena pogodbe o zaposlitvi, neizvedba primopredaje tehnične dokumentacije za proizvodnjo sporne plastenke ter odtujitev te dokumentacije in izbris parametrov iz računalnika. Vsa ta nedopustna ravnanja toženca pa kot celota predstavljajo njegovo protipravno ravnanje.

10. Pritožba nima prav, da sodišče ni pojasnilo, kaj točno predstavlja odtujena tehnična dokumentacija. V 9. in 13. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da takšno dokumentacijo predstavlja tehnološki list nastavitve stroja (vzorec tega je pod prilogo A1), na podlagi katerega se v računalnik (stroj) vnesejo parametri, potrebni za izdelavo plastenk.

11. Toženec v času odpovednega roka ni bil odstoten zaradi bolezni, saj je iz zdravniškega potrdila (priloga A 10) razvidno, da je bil v bolniškem staležu v obdobju od 17. 2. 2014 do 14. 3. 2014, odpoved pa je podal 16. 3. 2014, torej po izteku staleža. Toženec pa ni dokazal, da bi bil v bolniškem staležu tudi v obdobju odpovednega roka.

12. Pritožba neutemeljeno trdi, da se poziv tožeče stranke k primopredaji ne nanaša na predajo sporne tehnične dokumentacije. Iz opozorila tožeče stranke glede kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z dne 18. 3. 2014 (priloga A3) namreč izhaja, da je tožeča stranka toženca pozvala k predaji del in dokumentacije, kar se gotovo nanaša tudi na sporno dokumentacijo, čeprav ni izrecno poimenovana. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da se toženec ni zglasil na delo v času odpovednega roka, zato mu tožeča stranka ni mogla podrobneje pojasniti poteka primopredaje. Zato toženec tudi ni opravil primopredaje le s tem, da je vrnil strokovne knjige.

13. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da toženec ni imel znanja glede nastavitve strojev ter da je tehnološke liste izpolnjeval H.H. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi izhaja, da je bil toženec zadolžen za nastavitev strojev, vzdrževanje in popravilo strojev, vodenje evidenc in preglednic, prav tako pa je logično, da je toženec kot vodja proizvodnje takšna znanja tudi dejansko imel. Toženec navsezadnje sam priznava, da je izpolnjeval tehnološke liste. Prav tako pa toženec ni dokazal svoje obrambne trditve, da bi to delo opravljal H.H.

14. Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da se je lahko sporna plastenka izdelovala na vseh strojih (C. 1, 2 in 3) ter da morebitna okvara stroja C. 3, na katerem je bila - tako pritožba - edino mogoča proizvodnja sporne plastenke, ne bi objektivno (torej brez toženčevih protipravnih dejanj) preprečila proizvodnje. Tožeča stranka je imela tri stroje, C. 1, C. 2 in C. 3, ki so enaki, razlika je le v kalupu, ki se ga lahko vstavi v katerikoli stroj, in v parametrih, s kombinacijo katerih se izdelajo različne plastenke. Sodišče prve stopnje je navedeno ugotovilo na podlagi zaslišanja prokurista tožeče stranke B.B., kar je tudi pravilno in primerno dokazno sredstvo, saj je iz njegove izpovedbe moč razbrati, da je imel dovolj tehničnega znanja za opis proizvodnje plastenk. Ne drži pa pritožbena navedba, da je njegova izpovedba v nasprotju z izpovedbama D.D. in E.E. Oba sta sicer izpovedala, da se je plastenka A. izdelovala na stroju C. 3, vendar to še ne pomeni, da proizvodnja ni bila možna na preostalih dveh strojih. D.D. je namreč izpovedal (str. 11 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 16. 1. 2018), da je praksa tožeče stranke, da se en stroj nameni za izdelavo samo enega izdelka. Mehanski del (kalup) se sicer lahko prestavi, vendar kalupa ne prestavljajo, da ne izgubljajo časa s prestavljanjem in vnovičnimi nastavitvami. Četudi je bila praksa tožeče stranke takšna, da so določeno plastenko proizvajali le na enem in istem stroju (v primeru plastenke A. na stroju C. 3), je bila proizvodnja teh plastenk možna (če je bil stroj npr. pokvarjen) tudi na preostalih dveh strojih.

15. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala povzročene škode. Ker je toženec odtujil tehnološki list za proizvodnjo plastenke A. in iz računalnika izbrisal parametre, ki bi omogočali njeno izdelavo, tehnološkega lista pa ni izročil niti ni parametrov ponovno vnesel v računalnik v času odpovednega roka, ko ga je tožeča stranka pozivala k primopredaji, je morala tožeča stranka (ob odsotnosti takšnega znanja v podjetju) tehnično pomoč poiskati pri proizvajalcu v Italiji. Škoda je izkazana z računom (pod prilogo A4), iz katerega izhaja, da je italijanska družba I. za tožečo stranko opravila tehnično pomoč na podlagi zahteve za izdelavo A. steklenice z modelom tožeče stranke. Iz računa ne izhaja, da bi to podjetje tehnično pomoč opravilo na sedežu tožeče stranke. Takšen pritožbeni očitek temelji na nedosledno prevedenem računu iz angleščine v slovenščino, saj iz originalnega računa, izdanega s strani podjetja I., izhaja, da so pomoč ponudili "in our factory", kar v slovenskem prevodu pomeni "v naši tovarni", torej na sedežu italijanskega podjetja. Da bi bila pomoč izvedena na sedežu tožeče stranke, ne izhaja niti iz izpovedb D.D. in B.B., kot zmotno zatrjuje pritožba. B.B. je pojasnil, da so morali iti po pomoč k podjetju v Italijo (str. 28 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 16. 1. 2018). Slednji je tudi konkretiziral škodo, povzročeno tožeči stranki, ki je v Italijo odnesla kalup zaradi ponovne nastavitve parametrov za proizvodnjo A. plastenke, kar pa se ujema z vsebino računa. S tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je italijansko podjetje tožeči stranki dejansko servisiralo stroj, ne pa opravilo dejanj, ki jih kot škodo vtožuje tožeča stranka.

16. Pritožba nima prav, da tožeča stranka ni izkazala nujnega naročila, ki bi terjalo izdelavo A. plastenk, in pojasnila, kdo je bil njihov naročnik. Tožeča stranka je namreč v postopku trdila, da je bila proizvodnja sporne plastenke nujna, B.B. pa je povedal, da ima tožeča stranka štiri glavne kupce: J., K., L. in M. Vsak od njih tedensko naroča sporne plastenke, zalogo imajo približno za en mesec, lahko pa pride tako veliko naročilo, da zaloge poidejo že v dveh tednih, zato je pomembno, da imajo konstantno proizvodnjo.

17. Pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem, kdaj je tožeča stranka zvedela za toženčev s. p., niso relevantne, prav tako pa je potrebno šteti takšne pritožbene navedbe s priloženimi računi za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče glede na določbe ZPP ne sme upoštevati, ker tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati prej. Vseeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da četudi bi tožeča stranka že pred odtujitvijo dokumentacije vedela, da ima toženec odprt s. p., to še ne pomeni, da je tudi vedela, da je preko tega s. p.-ja toženec kršil konkurenčno prepoved, določeno v 10. členu pogodbe.² Sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da je zaradi opravljanja konkurenčne dejavnosti toženec imel tudi motiv za odtujitev dokumentacije, s čimer je (poleg ostalih okoliščin, obrazloženih v 14. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe) dokazana njegova krivda.

18. Pritožba neutemeljeno nasprotuje odmeri tožeči stranki priznanih predpravdnih stroškov postopka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba šteti vlogo z dne 14. 4. 2016 (pod prilogo A6), ki jo je sodišče prve stopnje poimenovalo kot opomin, za odškodninski zahtevek. Ker je strošek tega zahtevka nastal zaradi oziroma v zvezi z obravnavano pravdo, je tožeča stranka upravičena do predpravdnih stroškov iz tega naslova po 1. točki 38. tarifne številka v zvezi z 18. tarifno številko Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015).

19. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbo toženca zoper izpodbijano sodbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi zoper izpodbijano sodbo, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013.
² B.B. je izpovedal, da je šele 2014 izvedel, da je toženec prek svojega s. p., ki opravlja konkurenčno dejavnost, stopil v stik z N., d. d., ki sicer posluje s tožečo stranko.

Datum zadnje spremembe:

23.01.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 542/2010
• VDSS sodba Pdp 676/2016
• VDSS Sodba Pdp 487/2020