VDSS Sodba Pdp 334/2018
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.334.2018 |
Evidenčna številka: | VDS00018542 |
Datum odločbe: | 25.10.2018 |
Senat: | dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Silva Donko (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman |
Področje: | DELOVNO PRAVO |
Institut: | neizrabljen letni dopust - regres za letni dopust - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi |
Jedro
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.
Izrek
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova:
- neplačanega dela sorazmernega regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 75,00 EUR bruto, od katerega je potrebno odvesti akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi;
- odškodnine za nemožnost koriščenja letnega dopusta v letu 2015 v višini 1.361,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi;
- odpravnine v višini 372,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi;
- odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 5.717,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi;
- plačila stroškov izvršilnega in predmetnega pravdnega postopka.
Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.001,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka primarno vodila informacijsko pisarno, katere naloga je bila večinoma dajanje informacij turistom, vodenje ogledov v občini in organiziranje drugih turističnih dogodkov. S tem je tožena stranka ustvarjala prihodke, ki so se v obliki turistične takse zbirali v proračun Občine A., ta pa je vsako leto pred letom 2015, vendar ne brez težav, poskrbela za financiranje dejavnosti tožene stranke. Tožena stranka je torej v veliki meri opravljala neprofitno dejavnost v korist in v imenu Občine A., slednja pa je vsako leto poskrbela za financiranje tožene stranke. Tudi v spornem letu 2015 je bilo financiranje obljubljeno, ampak ni bilo izvršeno, ko je bil tožnik še direktor tožene stranke. Tožnik je vseskozi opozarjal na absurdno situacijo, saj tožena stranka tožniku in še eni delavki, B.B., več kot pol leta ni mogla izplačati plač, stroškov in prispevkov. V ta namen je skliceval skupščine, izvedel je vse ukrepe, katere so zahtevali družbeniki tožene stranke, nazadnje je tožena stranka celo obljubila zagotovitev denarnih sredstev za plačilo plač do 15. septembra 2015, vendar se to ni zgodilo. Tožena stranka tudi ni hotela sprejeti tožnikovega odstopa, kar je bilo na dnevnem redu skupščine pred septembrom 2015, zato tožniku ni preostalo drugega, kot da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neizplačanih plač. Res je delovni inšpektor izdal odločbo o prekršku zaradi neizplačila plač, med drugim tudi tožniku kot odgovorni osebi, vendar je tožnik zoper to odločbo vložil zahtevo za sodno varstvo, ki pa še ni pravnomočna. Zahtevo za sodno varstvo je vložil iz razloga, ker ni odgovoren za neizplačilo plač, saj je kot direktor tožene stranke opravil vse potrebne ukrepe, odgovornost za neizplačilo je zgolj na takratni imetnici poslovnega deleža v toženi stranki, Občini A., ki ni pravočasno zagotovila denarnih sredstev, iz katerih bi se lahko tožnik s sodelavko poplačal. Zavrača tudi obrambo tožene stranke, da bi moral tožnik kot direktor izvesti potrebne ukrepe po ZFPPIPP. Opisana situacija je pri toženi stranki trajala vrsto let, vrstili so se odstopi številnih oseb s položaja direktorja tožene stranke in tudi nihče od prejšnjih direktorjev ni predlagal niti enega ukrepa po ZFPPIPP. Poleg tega je tožnik večkrat sklical skupščino tožene stranke in edino ta bi morala sprejeti ustrezne sklepe primernih ukrepov, saj je najvišji organ tožene stranke. Glede sorazmernega dela regresa navaja, da mu je delovno razmerje prenehalo 28. 9. 2015, torej skoraj konec meseca septembra, kar pomeni, da mu pripada sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 za polnih devet mesecev, ne pa za osem, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede odškodnine za nemožnost koriščenja letnega dopusta navaja, da je bil tožnik kot direktor tožene stranke res v prvi vrsti odgovoren za organiziranje poslovnega procesa, s tem pa tudi za organiziranje in odrejanje koriščenja letnega dopusta. Vendar je tožnik delo opravljal le s še eno sodelavko, s katero nista mogla izostati izven turistične pisarne za več dni, posledično tudi dopusta nista mogla koristiti. Prav tako je bila tožena stranka zaradi finančnega položaja nezmožna zaposliti dodatne delavce, kar bi olajšalo delovni proces in tožniku omogočilo koriščenje dopusta. Glede odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je izredna odpoved tožnika neutemeljena. Sprašuje se, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da tožnik določene (ne ve, katere) navedbe tožene stranke ni prerekal. Ne ve, katere listine je sodišče v zvezi s tem sploh vpogledalo in meni, da jih, glede na sprejet dokazni sklep, ni vpogledalo prav dosti. Sodišče neutemeljeno pride do zaključka, da je bil tožnik poslovodni delavec in dejansko ni mogel podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neizplačanih plač, saj je bila odgovornost za pravočasno plačilo ravno na tožniku. Sodišče odgovornost za neizplačilo plač vidi le v pravnem položaju tožnika kot direktorja tožene stranke, prezre pa številne navedbe tožnika o tem, da je tožena stranka večinoma opravljala neprofitno dejavnost in je bila glede financiranja popolnoma odvisna od Občine A.. Ta pa ni zagotovila denarnih sredstev, čeprav se je to zavezala s skupščinskim sklepom, da bo obveznost izpolnila do 15. 9. 2015. Sklicevanje sodišča na odločbo o prekršku (A 26) je neutemeljeno, saj zoper tožnika odločba ni postala pravnomočna, ker je zoper njo vložil zahtevo za sodno varstvo.
3. Tožnik je dne 18. 7. 2018 vložil dopolnitev pritožbe, v kateri je izpostavil, da je Okrajno sodišče v Murski Soboti s sodbo opr. št. ZVS 155/2016 z dne 12. 6. 2018 ugodilo tožnikovi zahtevi za sodno varstvo, ki jo je ta vložil zoper odločbo inšpektorja za delo. Iz sodbe izhaja, da tožnik ni kriv za neplačilo plač delavcem.
4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.
7. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitanih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. To velja za obrazložitev pravno relevantnih dejstev vseh pravnih podlag, na podlagi katerih tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek: sorazmernega dela regresa za letni dopust, odškodnine za nemožnost koriščenja letnega dopusta, odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Neutemeljeno je pritožbeno grajanje nejasnosti obrazložitve, ki naj bi bilo v tem, da ni jasno, katerih navedb tožene stranke tožnik ni prerekal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se to, glede na kontekst pritožbe, nanaša na 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere jasno izhaja, da tožena stranka (in ne tožnik) ni prerekala tožnikovih navedb o formalnih pogojih za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ki jih je predlagal tožnik, in med samimi temi listinami. Dejansko se pritožba ne strinja zgolj z dokazno presojo sodišča, narejeno na podlagi listinske dokumentacije, ki je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pravilna.
8. Tožnik v pritožbi le pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v dokaze, sprejete v dokaznem sklepu, in da je tudi sam dokazni sklep skop. Tožnik ni določno pojasnil, zakaj meni, da je sodišče prezrlo določene dokaze in do katerih ni zavzelo stališč oziroma, katerih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni moglo preizkusiti. Tudi sicer iz izpodbijane sodbe (4. točka obrazložitve) izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze. Pritožbeni očitek opustitve izvedbe dokazov, ki po vsebini pomeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.
9. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2014 na delovnem mestu direktorja, na katero je bil imenovan s sklepom skupščine tožene stranke z dne 28. 8. 2014. Tožnik je po predhodnem pisnem opozorilu delodajalcu 28. 9. 2015 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizplačanih plač. V predmetni zadevi zahteva neizplačani del sorazmernega regresa za letni dopust v letu 2015, odškodnino za nemožnost koriščenja dopusta v letu 2015, odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče je opravilo presojo po teh posameznih pravnih podlagah zahtevka in prišlo do pravilnega zaključka, da je zahtevek po vseh izpostavljenih podlagah neutemeljen.
Glede sorazmernega dela regresa za letni dopust
10. V skladu s 161. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1) ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve (sorazmerni del letnega dopusta).
11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 28. 8. 2014 do 28. 9. 2015. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do 28. 9. 2015, je za leto 2015 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 8/12 regresa, skladno z določbo citiranega 161. člena ZDR-1. Da bi se v mesec zaposlitve všteval tudi mesec, v katerem je delavec prekinil delovno razmerje, kot zahteva pritožba, iz veljavne delovne zakonodaje ne izhaja, saj citirani člen ZDR-1 kot najkrajše referenčno obdobje za pridobitev pravice do sorazmernega dela regresa upošteva izpolnjen polni mesec zaposlitve. Tožnik ni dopolnil celega meseca zaposlitve v septembru 2015. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bil tožniku s strani tožene stranke pravilno obračunan (in tudi kasneje izplačan) sorazmerni del regresa v bruto znesku 600,00 EUR (8/12 od celotnega regresa za letni dopust za leto 2015, ki je znašal 900,00 EUR bruto). Zato je zahtevek iz tega naslova neutemeljen.
Glede odškodnine za nemožnost koriščenja letnega dopusta
12. Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.1
13. Direktor družbe glede na svojo funkcijo ni dolžan za izrabo dopusta pridobiti odobritve lastnika družbe. Za odobritev dopusta ne potrebuje posebnega soglasja skupščine, vseeno pa mora glede na svojo poslovodno funkcijo poskrbeti, da bo delo kljub njegovi odsotnosti potekalo nemoteno. Tožnik je zatrjeval, da zaradi preobremenjenosti pisarne z le dvema zaposlenima in zaradi finančne nezmožnosti podjetja po zaposlitvi dodatnih delavcev ni mogel koristiti letnega dopusta. Slednje sicer nakazuje na objektivno nemožnost izrabe letnega dopusta, a vseeno je treba to okoliščino ocenjevati glede na funkcijo tožnika, ki jo je zasedal v podjetju. Kot direktor je bil zadolžen za organiziranje delovnega procesa, s tem pa tudi za izrabo lastnega letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine za nemožnost koriščenja letnega dopusta.
Glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi
14. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, kot predpogoj utemeljenosti zahtevkov iz naslova odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, in pravilno ugotovilo, da je bila podana nezakonito.
15. ZFPPIPP v 28. členu določa, da mora poslovodstvo zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovodne stroke (prvi odstavek). Poslovodstvo2 mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna (drugi odstavek).
16. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ravno tožnik odgovoren za pravočasno izplačilo plač sebi in sodelavki. Tožnik je v postopku dokazoval nevzdržno finančno situacijo družbe in skoraj popolno finančno odvisnost družbe od družbenika tožene stranke Občine A., ki je toženi stranki pretežno zagotavljala sredstva za nemoteno delovanje. Ker Občina A. dalj časa v letu 2015 ni zagotovila pričakovanih sredstev, je bila družba nelikvidna, tako da tožnik kot direktor ni bil zmožen izplačati plač sebi in sodelavki. Kot izhaja iz zapisnikov sej skupščine tožene stranke (A 13 - A 17), je tožnik na takšno stanje tudi opozarjal. Iz navedb in dokazov tožnika je mogoče razbrati, da tožnik sicer ni bil neposredno odgovoren za finančno stanje tožene stranke v letu 2015, vendar se njegova odgovornost kaže v tem, da je kot direktor tožene stranke takšno stanje nelikvidnosti tožene stranke v nasprotju z 28. členom v zvezi s 14. členom ZFPPIPP dopuščal.
17. ZFPPIPP v tretjem odstavku 14. člena določa, da velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik postal trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. Tožniku (in tudi sodelavki, edini še zaposleni poleg tožnika) plače niso bile izplačane vse od aprila 2015 (iz tega naslova je tožnik konec septembra 2015 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Tožnik je torej kot poslovodna oseba dopuščal trajnejšo nelikvidnost družbe. Skupščino je sicer opozarjal na finančne anomalije, vendar bi moral kot direktor aktivneje postopati, ko je zaznal, da ni zmožen poplačati delavcev tožene stranke. Če na skupščini ni bilo izkazane volje po prestrukturiranju podjetja, bi moral kot poslovodna oseba vložiti predlog za začetek stečajnega postopka3. Tožnik kljub zaznavi dolgoročne plačilne nesposobnosti tožene stranke ni ukrepal skladno s svojimi dolžnostmi. Kot direktor tožene stranke je bil odločilni akter glede usode njegovih plač, zato kasneje ni mogel zakonito podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in uveljavljati odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
18. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da se je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi oprlo tudi na (takrat še) nepravnomočno odločbo o prekršku tožniku kot odgovorni osebi (A 26), ki mu nalaga odgovornost (poleg tožene stranke) za neizplačilo plač. Sodišče je to dejstvo upoštevalo le kot eno izmed okoliščin, ki so izkazovale tožnikovo aktivno vlogo za nastalo situacijo, zaradi katere je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi neobstoj takšne odločbe ali morebitna kasnejša ugoditev zahteve za sodno varstvo, ki jo je podal tožnik zoper to odločbo, ne bi vplivala na odločitev sodišča v predmetni zadevi. Delovno in socialno sodišče ni vezano na odločitev sodišča v prekrškovnem postopku glede (pravnomočne) odločitve o obstoju prekrška. Sodišče prve stopnje je samo dodobra raziskalo dejansko stanje, ki je razkrilo tožnikov posredni prispevek za dopuščanje nelikvidnega stanja tožene stranke in se ni bilo dolžno opreti na stališča prekrškovnega organa. Prav tako je sodišče na podlagi 311. člena ZPP dolžno upoštevati stanje na dan zadnje glavne obravnave, zato ni z ničemer kršilo določbe ZPP, ker se je pri svoji podkrepitvi odločitve oprlo na (takrat še) nepravnomočno odločbo o prekršku.
19. Tožnik je sodišču dne 18. 7. 2018 posredoval dopolnitev pritožbe, ki pa je bila glede na to, da je sodbo prejel pooblaščenec tožnika dne 27. 2. 2018, podana po poteku pritožbenega roka. Zato vloge tožnika z naslovom „dopolnitev pritožbe“ pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Pritožbeni roki so prekluzivni in če ga stranka zamudi, lahko uveljavlja le vrnitev v prejšnje stanje pod pogoji iz 117. člena ZPP. Tožnik je pritožbo vložil pravočasno, zato je pritožbeno sodišče o tej pritožbi tudi odločilo, v prepozni dopolnitvi pritožbe pa je tožnik navajal nova dejstva in nove dokaze, ki pa jih je pritožbeno sodišče upoštevalo samo v okviru navedb, ki jih je podal v pravočasno vloženi pritožbi in se je do teh tudi opredelilo v prejšnji točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato dopolnitve pritožbe v obsegu, v katerem tožnik uveljavlja nove pritožbene razloge, ni upoštevalo.
20. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP).
-------------------------------
1 Tako tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 83/2016 z dne 1. 9. 2016
2 Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) v 8. členu določa, da se kot poslovodstvo pri družbi z omejeno odgovornostjo šteje en ali več poslovodij. V konkretnem primeru je bil tožnik edini poslovodja tožene stranke.
3 Prva točka prvega odstavka 231. člena ZFPPIPP določa, da je dolžnik eden izmed možnih predlagateljev stečajnega postopka.
Zveza:
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 14, 14/3, 28.
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 17.01.2019