<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 397/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.397.2018
Evidenčna številka:VDS00018538
Datum odločbe:22.11.2018
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Marko Hafner (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sprememba zakona

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru poudarilo, da je glede na novo določbo v 31. členu ZDR-1 navedba razloga za sklenitev pogodbe za določen čas obvezna sestavina pogodbe. Opustitev navedbe takšnega razloga posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo:

- ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 9. 4. 2016 sklenjena za nedoločen čas in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 8. 10. 2016, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 15. 2. 2018, kar pa je tožnica zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (I. točka izreka);

- toženki naložilo, da je dolžna tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od 8. 10. 2016 do 15. 2. 2018, v roku 8 dni (II. točka izreka);

- toženki naložilo, da tožnici v 8 dneh za čas od 8. 10. 2016 do 15. 2. 2018 obračuna bruto zneske nadomestil plače v višini 790,73 EUR mesečno, od teh zneskov odvede davke in prispevke, tožnici pa plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo je plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov pred vsakim 19. dnem v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka);

- toženki naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo zaradi odpovedi reintegraciji v višini 1.581,46 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplača neto znesek v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 9. dne po pravnomočnosti sodbe dalje, do plačila, v presežku za 12.651,68 EUR bruto je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka);

- toženki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka 419,72 EUR in jih plačati na račun sodišča prve stopnje v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (V. točka izreka);

- toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 171,35 EUR v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru s stroškovno posledico. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas temelji na nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter na napačni uporabi materialnega prava. Sodišče je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 9. 4. 2016 ne vsebuje navedbe razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, zaradi česar je štelo, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas. Svojo odločitev je oprlo na strogo razlago 31., 54. in 56. člena ZDR-1. Kljub temu iz ustaljene sodne prakse izhaja, da odsotnost takega zapisa zakonsko določenega razloga ne pomeni avtomatične transformacije v nedoločen čas. Do tega pride le, če delodajalec ne dokaže obstoja razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, kar delodajalec lahko dokazuje v sodnem postopku. Takšno stališče izhaja tudi iz novejše sodne prakse (Pdp 574/2015). Na to je toženka tekom postopka večkrat opozorila, vendar se sodišče do tega ni opredelilo in posledično ni presojalo dejanskega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Toženka je izpostavila, da je bila pogodba z dne 9. 1. 2016 sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela v zadevnem obdobju in zamenjave delavke A.A., pogodba z dne 9. 4. 2016 pa zaradi povečanega obsega dela v okviru začetka turistične sezone. Sodišče se do vseh navedb toženke v zvezi s tem ni opredelilo in je prezrlo vse predložene dokaze. Poleg tega je bila tožnica seznanjena z razlogom sklenitve pogodbe za določen čas in se je strinjala s sklenitvijo pogodbe za določen čas 6 mesecev.

Toženka opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez ustreznega pojasnila zavrnilo zaslišanje prič. Ni možno slediti navedbi, da je taka zavrnitev posledica dovolj pojasnjenega dejanskega stanja, prav tako ne stališču, da je odločitev v predmetni zadevi vezana izključno na vprašanje pravne narave. Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, niti obrazložitve večkrat poudarjenih stališč toženke. Zato je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačne zaključke je sodišče sprejelo tudi pri presoji utemeljenosti zahteve po denarnem povračilu. O utemeljenosti tega zahtevka tožnica ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage do prvega naroka, ampak je na njem šele prosila za dodaten rok za podajo ustreznih navedb. Kljub ugovoru toženke o prekluziji je sodišče upoštevalo vse naknadno podane navedbe in dokaze, prekoračilo svoja pooblastila iz materialno procesnega vodstva ter s tem kršilo določbe pravdnega postopka po 339. členu v povezavi z 286. členom ZPP. Poleg tega se sploh ni opredelilo do kriterijev za določitev višine povračila, zlasti o nemožnosti pridobitve zaposlitve in iskanju druge zaposlitve ter na podlagi česa naj bi si tožnica obetala zaposlitev za nedoločen čas. Sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ni ustrezno obrazložena (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženka opozarja še na bistveno kršitev načela kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP in 22. člena Ustave RS ter kršitev pravice stranke do pooblaščenca. Pred koncem glavne obravnave je zaradi finančnih težav preklicala pooblastilo odvetniški družbi in na naroku 15. 2. 2018 prosila za novega pooblaščenca v okviru brezplačne pravne pomoči. Sodišče je bilo o preklicu pooblastila obveščeno pred narokom, a se je sprenevedalo, da obvestila ni prejelo, nato pa toženki odreklo izbiro novega pooblaščenca in BPP. Sklicevanje sodišča na postopanje direktorja toženke je neutemeljeno. Direktor je pojasnil, da se bo zgolj na tem naroku zastopal sam, ker je zaradi finančnih težav preklical pooblastilo svoji odvetnici in da želi uveljaviti BPP, kar je sodišče prezrlo. Sodišče bi moralo odločiti o prošnji za BPP, česar ni storilo in je s tem kršilo pravila postopka in pravice toženke. Toženka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Čeprav, da je sodišče o trajanju delovnega razmerja odločilo do izdaje sodbe, tožnica pa je vztrajala pri reintegraciji, je tožnici prisodilo povračilo le v višini 1.581,46 EUR, zavrnilo pa za 14.233,14 EUR, je ocenilo, da je tožnica z zahtevkom skoraj v celoti uspela. Poleg tega je tožnica postopek sprožila izključno z namenom "nagajanja" toženki in je torej zlorabila procesne pravice. Zato ji je na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 potrebno naložiti plačilo pravdnih stroškov.

Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava glede ugotovitve, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 9. 4. 2016 (in z dne 9. 1. 2016), ki je bila sklenjena za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom. V času sklenitve pogodbe je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki v 5. alineji prvega odstavka 31. člena določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Predhodno veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) v 29. členu takšne vsebine pogodbe ni imel. Zato se je oblikovala sodna praksa, da lahko delodajalec tudi v sodnem postopku dokazuje obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe za določen čas. Res je pritožbeno sodišče še v sodbi Pdp 574/2015, na katero se sklicuje toženka, zavzelo enako stališče. Vendar je prav to sodbo Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 39/2016 spremenilo in poudarilo, da je glede na novo določbo v 31. členu ZDR-1 navedba razloga za sklenitev pogodbe za določen čas obvezna sestavina pogodbe. Opustitev navedbe takšnega razloga posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Enako stališče je zavzeto tudi v odločbi VSRS VIII Ips 87/2017. Ker je do transformacije pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas prišlo po samem zakonu, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba z dne 9. 4. 2016 ni mogla prenehati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena in je zato toženka tožnico nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj in torej tožnici delovno razmerje 8. 10. 2016 ni prenehalo. Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje utemeljeno ni posebej izjasnilo o navedbah toženke v zvezi z dejanskim obstojem razlogov za sklenitev pogodbe za določen čas.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič iz razloga, da je odločitev odvisna od vprašanja, ki je pravne narave. Pritožbeno sodišče tudi samo ugotavlja, da je toženka s predlaganimi pričami želela dokazovati zlasti dejanske razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vse to in tudi ostalo pa za rešitev vprašanja o zakonitosti sklenjenih pogodb ni bilo potrebno, saj je bilo že na podlagi zaslišanja strank in vpogleda v listinske dokaze dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Temu ustrezno je sodišče tudi obrazložilo in pravilno navedlo, da jedro predmetnega spora predstavlja vprašanje pravne narave (ali je razlog za sklenitev pogodbe za določen čas obvezna sestavina take pogodbe).

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP. To kršitev naj bi sodišče storilo v zvezi s spremembo tožbe. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo tožbo res spremenila tako, da je namesto reintegracije predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi skladno s 118. členom ZDR-1 in med drugim zahtevala izplačilo denarnega povračila. Takšno spremembo je tožnica lahko storila na podlagi četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 70/2004 in nasl.), ki določa, da lahko v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Toženka sama je predlagala, da se ji zaradi modifikacije tožbe dodeli rok za izjasnitev, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. Na podlagi ugotovitve, da je med strankama sporna tudi višina zahtevanega denarnega nadomestila, je tožnici naložilo predložitev dodatnih dokazov (plačilnih list), kar je tudi storila v postavljenem roku, z isto vlogo pa predložila tudi listine, s katerimi je podprla svojo izpoved. Zato sodišču ni mogoče očitati, da je prekoračilo svoja pooblastila v okviru materialno-procesnega vodstva.

8. Neutemeljen je očitek, da je v zvezi s prisojeno višino denarnega povračila kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe zelo natančno navedlo odločilna dejstva in dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo kriterije po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 za določitev višine denarnega povračila. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s temi ugotovitvami in pravnimi zaključki, pri tem pa tudi ugotavlja, da je bilo tožnici povračilo prisojeno praktično v minimalni višini le dveh plač. Pritožba neutemeljeno na več mestih vztraja, da je povračilo neutemeljeno že po temelju, saj delavcu na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 povračilo pripada že po samem zakonu, če se ugotovi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, od konkretnih okoliščin primera je lahko odvisna le njegova višina.

9. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev načela kontradiktornosti postopka iz prvega odstavka 5. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave RS ter na kršitev pravice stranke do pooblaščenca. ZPP v 86. členu določa, da sme stranka opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. Ta pravica stranki ni bila kršena, saj jo je še do zadnjega naroka 15. 2. 2018 zastopala odvetniška družba. Skladno s prvim odstavkom 99. člena ZPP stranka lahko pooblastilo odvetniku kadarkoli prekliče. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je toženka svojemu odvetniku pooblastilo preklicala 14. 2. 2018 ob 15.10 uri po elektronski pošti (l. št. 438), češ da si zaradi slabega finančnega stanja ne more več privoščiti plačevanja odvetniških storitev in da bo prosila za brezplačno pravno pomoč (BPP). Istočasno pa je tudi zapisala, da se bo "jutrišnjega naroka udeležila sama".

10. Tudi načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno. Kot že navedeno, lahko stranka opravlja pravdna dejanja tudi sama. Toženka oziroma njen direktor je na narok 15. 2. 2018 pristopila in iz zapisnika s tega naroka izhaja, da je direktor izjavil, da se bo zastopal sam, ter da ima namen vložiti prošnjo za BPP. Predsednica senata mu je pojasnila, da na podlagi 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/2001 in nasl.) pravne osebe niso upravičene do BPP. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da toženka kot gospodarska družba ne sodi med osebe, ki so v 10. členu ZBPP opredeljene kot upravičene do BPP. Poleg tega toženka na naroku ni izkazala, da bi vlogo za BPP sploh vložila. Zato ni bilo nobenih upravičenih razlogov, da bi sodišče narok dne 15. 2. 2018 preložilo. Neutemeljena je pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka in pravice toženke do izbire drugega odvetnika. Nerelevantna je navedba, da iz prošnje direktorja toženke za preložitev naroka izhaja, da se kot prava neuka stranka sama ne more ustrezno zastopati. Pritožbeno sodišče ob tem ponovno ugotavlja, da je direktor na obravnavi sam izjavil, da se bo tistega dne zastopal sam. Iz zapisnika pa tudi izhaja, da direktor vendarle ni tako prava neuka oseba, saj je npr. uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov.

11. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče je tožnici priznalo le potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), pri tem pa pravilno ugotovilo, da v postopku ni uspela le v neznatnem delu obrestnega zahtevka glede reparacijskega zahtevka. Pritožba napačno navaja, da bi bilo potrebno o stroških odločiti glede na uspeh v pravdi, pri čemer tožnica glede zahtevanega zneska denarnega povračila ni uspela kar za 14.233,14 EUR. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se navedeno denarno povračilo lahko vtožuje namesto reintegracije, če je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito. O takem zahtevku se torej odloča v povezavi s sporom o prenehanju delovnega razmerja. V takem sporu pa na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 70/2004 in nasl.) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Zato je pravilna odločitev, da mora toženka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožnici povrniti vse njene stroške.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 31, 31/1, 31/1-5, 56.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 29.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0ODAy