VDSS Sodba in sklep Pdp 85/2018

Jedro

Pri trpinčenju gre po zakonski definiciji za ponavljajoče se ali sistematično negativno ravnanje zoper delavca. Enkraten dogodek (kot je v tem primeru izredna odpoved) sam po sebi praviloma ne more utemeljevati trpinčenja na delovnem mestu. V drugih očitanih ravnanjih direktorice tožene stranke ni elementov trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče zato kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi soglaša s presojo, da se nad tožnico ni vršilo trpinčenje na delovnem mestu.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 135/2017 s 5. 2. 2018 spremenilo stališče, zavzeto v dotedanji sodni praksi pritožbenega sodišča ter odločilo, da tudi delavcu, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo in mu je bilo kasneje s sodno odločbo vzpostavljeno retroaktivno, na podlagi 166. člena ZDR pripada nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Čeprav brezposelna oseba ne dela, ni na letnem dopustu in čeprav je bilo tožnici naknadno s pravnomočno sodno odločbo za nazaj priznano nadomestilo plače, to ne pomeni, da v zvezi z neizkoriščenim letnim dopustom ni bila v ničemer prikrajšana. Namen nadomestila plače se namreč razlikuje od namena nadomestila za neizkoriščen letni dopust.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se delno spremeni v IV., V. in IX. točki izreka tako, da se v tem delu glasi:

"IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2009 obračunati znesek 1.984,64 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust obračunati znesek 138,88 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010 obračunati znesek 4.538,88 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust obračunati znesek 1.224,96 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 do plačila.

IX. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 4.965,73 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita sklep o dopustitvi stranske intervencije, sprejet na naroku za glavno obravnavo dne 5. 10. 2017 ter nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 159,55 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- zavrnilo zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici iz naslova odškodnine za nematerialno škodo plačati 87.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila, v roku 8 dni (točka I/1. izreka); da je dolžna tožena stranka tožnici iz naslova odškodnine za materialno škodo plačati 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila, v roku 8 dni (točka I/2. izreka); da je dolžna tožena stranka tožnici plačevati po 2.306,20 EUR bruto, od katerih je dolžna odvesti davek, nato pa ji izplačati neto znesek, za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe v roku 8 dni, po izdaji sodbe pa do vsakega 5. dne v mesecu za prihodnji mesec (točka I/3. izreka);

- naložilo toženi stranki, da mora tožnici v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 652,29 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka); zavrglo tožbo v delu, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 298,38 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila (drugi odstavek II. točke izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 442,51 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila (tretji odstavek II. točke izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila (prvi odstavek III. točke izreka); zavrglo tožbo v delu, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 312,84 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila (drugi odstavek III. točke izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 454,69 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila (tretji odstavek III. točke izreka);

- zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2009 obračunati znesek 2.123,52 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila (IV. točka izreka);

- zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010 obračunati znesek 5.763,84 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 do plačila (V. točka izreka);

- zavrglo tožbo v delu, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011 obračunati znesek 5.283,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila (prvi odstavek VI. točke izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011 obračunati znesek 486,20 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila (drugi odstavek VI. točke izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici v roku 8 dni iz naslova plače za opravljeno nadurno delo obračunati znesek 682,56 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 do plačila (prvi odstavek VII. točke izreka); zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska iz naslova plače za opravljeno nadurno delo od 1. 1. 2010 do 18. 1. 2010 (drugi odstavek VII. točke izreka);

- zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni izročiti pisne obračune izplačil, izplačanih 30. 8. 2012 in tistih izplačil, ki jih tožnica vtožuje v tem sporu (VIII. točka izreka);

- odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 5.508,21 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (prvi odstavek IX. točke izreka); da je tožnica dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v znesku 3.129,83 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (drugi odstavek IX. točke izreka).

2. Zoper odločitev o zavrženju delov tožbe in zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče s tem, ko kljub bolezni tožnice ni preložilo naroka s 5. 10. 2017, kršilo njeno pravico po 5. členu ZPP in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici je bila ista pravica kršena s tem, ko je senat ni povabil na sejo 10. 11. 2017. Izvedensko mnenje izvedencev medicinske stroke je bilo neprepričljivo in neverodostojno, saj so glede tožničine organske razpoloženjske motnje v njem nekonsistentnosti v primerjavi z odločbo ZPIZ in mnenjem invalidske komisije I. stopnje z dne 13. 9. 2011. Izvedenci se niso opredelili do vseh izvedenih relevantnih dokazov, sodišče pa neutemeljeno ni postavilo izvedencev inštituta A., kjer bi sodeloval industrijski toksikolog, epidemiolog, klinični psiholog in strokovnjak s področja trpinčenja. Izpostavlja neverodostojnost izvedene priče dr. B.B., saj je iz njegove izpovedi očitno, da priča pod vplivom ter po navodilih tožene stranke prireja izpoved in mnenje glede na namen izpovedi. Zavrača ugotovitve sodišča glede posameznih ravnanj tožene stranke, ki niso bila prepoznana kot trpinčenje. Sodišče je zmotno štelo, da zaradi tega, ker tožnica ni predhodno zahtevala odprave kršitev pravic iz delovnega razmerja, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti. Nasprotuje zaključku sodišča, da ni vzročne med trpinčenjem in bolezenskim stanjem pri tožnici, saj je izvedensko mnenje v tem delu neprepričljivo in neverodostojno. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, obstaja pa tudi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in listinami, zapisniki in prepisi. Sodišče ni zaslišalo prič C.C., D.D. ter izvajalca meritev za E. d. o. o. F.F. in je s tem tožnici kršilo pravico do izjave. Tožena stranka v spis ni predložila meritev škodljivih vplivov, sodišče pa je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke G.G., da so bile meritve družbe E. d. o. o. neustrezne. Izvedensko mnenje je neprepričljivo in neverodostojno, izvedenka si lokacije pri toženi stranki ni ogledala in razen tožničinih podatkov ni razpolagala z drugimi meritvami, saj jih tožena stranka ni predložila. Nasprotuje zaključku sodišča, da je tožena stranka zagotavljala varno delovno okolje. Ne strinja se z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka oziroma z zavrženjem tožbe glede regresov za letni dopust v letih 2010 in 2011 ter glede nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011. Glede na pripoznanje nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2009 in 2010 je podana pravna podlaga za sodbo na podlagi pripoznave. Sodišče je nezakonito uporabilo 200. člen ZDR-1 pri presoji, da tožena stranka tožnici ni dolžna izročiti pisnih obračunov plač. Ugovarja odločitvi o stroških in pravnemu interesu stranskega intervenienta, zaradi česar sodišče ne bi smelo dopustiti stranske intervencije.

3. Tožena stranka in stranski intervenient v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

4. Pritožba zoper sklep o dopustitvi stranske intervencije ni utemeljena, pritožba zoper sodbo in sklep pa je delno utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožba zoper sklep, da se dopusti stranska intervencija družbe H., d. d. na strani tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2017. Po tretjem odstavku 200. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) zoper sklep o dopustitvi stranske intervencije ni posebne pritožbe, kar pomeni, da se tak sklep lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz navedb tožnice izhaja, da je povečana koncentracija vodikovega sulfida povzročila njene zdravstvene težave, iz navedb tožene stranke pa, da bi naj bila povečana koncentracija vodikovega sulfida posledica dejavnosti družbe H., d. d. , zaradi česar je nedvomno obstajal pravni interes te družbe za zmago tožene stranke v pravdi. Pritožbeno sodišče se zato strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z dopustitvijo stranske intervencije družbe H., d. d., ki je v skladu z določbo prvega odstavka 199. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep o dopustitvi stranske intervencije z dne 5. 10. 2017 zavrnilo in potrdilo navedeni sklep (drugi odstavek 365. člena ZPP).

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava je del tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v letih 2009 in 2010 neutemeljeno zavrnilo, posledično pa je napačno izračunalo tudi uspeh tožnice in delež povrnjenih stroškov postopka.

7. Ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je z vidika bistvenih okoliščin spora - presoje ravnanj direktorice tožene stranke, zagotavljanja varnega delovnega okolja ter upravičenosti tožnice do drugih vtoževanih terjatev iz delovnega razmerja - izpodbijani del sodbe in sklepa mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za slednjo gre takrat, kadar pride do napake pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo listin in zapisnikov o zaslišanjih v spisu, temveč je na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredilo dokazno oceno, s katero se tožnica ne strinja. To pa spada v presojo pravilne oziroma popolne ugotovitve dejanskega stanja ter se pritožbeno sodišče do tega opredeljuje v nadaljevanju.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da navzočnost tožnice na naroku 5. 10. 2017 ni bila potrebna, pritožba pa tudi ne konkretizira potrebnosti tožničine navzočnosti. Tožnica je v pripravljalni vlogi 22. 8. 2017 podala obširne pripombe na izvedensko mnenje, za odgovor na katere je bil predviden predmetni narok, na katerem pa je bila prisotna tožničina pooblaščenka. Slednja je imela glede na navedena datuma dovolj časa, da se s tožnico uskladi glede zaslišanja izvedencev. Brezpredmetna je tudi pritožbena navedba, da izvedenka dr. I.I. tožnice ni pregledala, saj tožnica ne bi bila pregledana na tem naroku. Glede na navedeno tožnici ni bila kršena pravica do izjave po 5. členu ZPP. Prav tako tožnici ni bila kršena pravica do izjave zaradi neudeležbe na seji senata 10. 11. 2017. Na seji senata je senat sprejel odločitev po posvetovanju in glasovanju o obsežnem tožničinem zahtevku skladno z določbo prvega odstavka 291. člena ZPP, ki vedno poteka v nenavzočnosti strank. Pritožbena navedba, da bi morala biti tožnica vabljena na sejo senata in da ji je bila z neudeležbo kršena pravica do izjave, je neutemeljena.

9. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do izjave, ker ni zaslišalo prič C.C., D.D. ter izvajalca meritve za podjetje E., d. o. o. F.F.. Presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, je v skladu z 213. in 287. členom ZPP prepuščena sodišču. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev. Ostale dokazne predloge lahko zavrne, pri čemer mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo (5. točka obrazložitve), zakaj ni zaslišalo posameznih prič, med njimi tudi navedenih treh, na katere se neposredno sklicuje pritožba, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče svoje odločitve ni obrazložilo.

10. Tožnica v postopku zahteva odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi ga nad njo izvajala direktorica tožene stranke J.J. v obdobju od marca 2009, ko je bila slednja še v funkciji vršilke dolžnosti direktorice tožene stranke, do 4. 2. 2010, ko je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je veljal v spornem obdobju 2009-2010, v četrtem odstavku 6.a člena prepoveduje trpinčenje, ki ga opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR je delodajalec je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Drugi odstavek istega člena dokazno breme glede zagotavljanja delovnega okolja, v katerem delavec ne bi bil izpostavljen trpinčenju, prevaljuje na delodajalca. Tretji odstavek tega člena pa v primerih nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu vzpostavlja odškodninsko odgovornost delodajalca po splošnih pravilih civilnega prava. Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) določa, da morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno izpolnjene štiri predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda povzročitelja.

11. Sodišče prve stopnje je v točkah 11 - 27 (na 15 straneh) obširno obrazložilo vsako posamezno ravnanje direktorice tožene stranke, ki ji jih je očitala tožnica in pravilno zaključilo, da direktorici tožene stranke ni mogoče očitati dlje časa trajajočega sistematičnega napadanja tožnice oziroma ponavljajočega graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja in vedenja ter nadlegovanja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s presojo in razlogi iz navedenega dela obrazložitve sodišča prve stopnje, do posameznih pritožbenih navedb v zvezi s trpinčenjem pa se opredeljuje v nadaljevanju.

12. Glede sestanka v marcu 2009 tožnica neutemeljeno navaja, da je priča dr. K.K. potrdila vpitje in izrečene besede direktorice (takrat še v funkciji vršilke dolžnosti direktorice) tožene stranke: "z vami bom že obračunala, lažnivka". Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izhajajoč iz izpovedi navedene priče, je res prišlo do konflikta, ki pa je bil zasebne narave. Prišlo je do spora glede neustreznega čiščenja počitniških enot tožene stranke v L., v katerem je prve očitke vršilki dolžnosti direktorice tožene stranke izrekla tožnica (ker je v počitniški enoti bivala za njo), v razgovoru o tem pa sta bili glasni obe. Pritožbena navedba, da je priča razmišljala, da to ni pogovor dveh intelektualk, dokazujejo prav to, da očitno ni šlo za spor glede delovnih nalog, temveč za zaseben spor. Navedena priča tudi ni potrdila, da bi bile tožnici izrečene očitane besede. Posledično je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da očitano ravnanje ni imelo narave žaljivega ali graje vrednega ravnanja.

13. Pritožbena navedba, da je direktorica tožene stranke tožnici dajala nejasna navodila, zahteve in pričakovanja, da je ustvarjala nekooperativno delovno okolje in povzročala nejasne medsebojne odnose, da so se je sodelavci izogibali, da je tožnici podrejena delavka "finančna regentka glavne knjige" začela tožnico ignorirati in ni spoštovala njenih strokovnih navodil, so nedokazane. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve obširno obrazložilo odnose v kolektivu in pojasnilo, zakaj ni sledilo tožničinim navedbam, pritožba pa ni vzbudila dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

14. Tožnica tudi v pritožbi vztraja pri navedbi, da ji je direktorica tožene stranke 6. 7. 2009 namenoma prikrila drugo stran aneksa k pogodbi o zaposlitvi in tožnico zavedla, da je napačen znesek plače v višini 3.773,51 EUR vpisala v računalniški sistem, nakar ji je to isto napako očitala. Tožnica v pritožbi le ponavlja navedbe iz tožbe, do katerih se je sodišče prve stopnje že obširno opredelilo (13. točka obrazložitve) in tožničin očitek pravilno štelo za neutemeljenega, zato je pritožbena navedba v zvezi s tem neutemeljena.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba v zvezi z okužbo z rota virusom 4. 8. 2009. Pritožba ne oporeka ugotovitvam izvedenskega organa, da sploh ni bilo dokazano, da je prišlo do okužbe z rota virusi. Četudi pa bi bila okužba dokazana, pa je inkubacijska doba za okužbo bistveno daljša in v eni uri po zaužitju kave ni moglo priti do pojava znakov okužbe. Navedbe o disciplinskem zagovoru 5. 8. 2009 zaradi odhoda k zdravniku prejšnjega dne in o tem, da je morala tožnica med bolniškim staležem vsaka dva dni za en dan na delo, so ponavljanje tožbenih navedb, do katerih se je že obširno in pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (16. točka obrazložitve), da je šlo pri nedelujočem računalniku tožnice za napako zaradi nekompatibilnosti antivirusnega programa z nastavitvami novega računalnika, ki ga je dobila tožnica, za katero niso vedeli niti avtorji antivirusnega programa. Celoten zaplet ni v nobeni povezavi z domnevnim posredovanjem s strani direktorice tožene stranke, zaradi česar niso podani nikakršni elementi trpinčenja. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi bila tožnica zaradi težav z računalnikom označena za nesposobno.

17. Direktorica tožene stranke naj bi na sestanku 16. 12. 2009 tožnico obtožila, "da goljufa, ponareja", "da dela po svoje", da je vpila in grozila, "da ima itak nalogo z njo urediti", vendar revizorja M.M. in N.N. nista potrdila očitkov tožnice. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo pri revizorskem pregledu za ugotovitev napake z vpisom previsoke plače direktorice, kar je slednjo šokiralo. Drži, da je med tožnico in direktorico prišlo do konflikta, vendar navedeni priči nista potrdili očitkov tožnice, da se je direktorica do tožnice neprimerno vedla. Samemu konfliktu, ki je bil posledica napake v sferi, za katero je bila odgovorna tožnica, ob ugotovljenih okoliščinah ni mogoče pripisati elementov trpinčenja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

18. Očitki v zvezi z besedami direktorice tožene stranke 17. 12. 2009, "da bo z njo (tožnico) že ona uredila in obračunala" in "da bo sedaj z njo naredila, kot ji je naročeno" se nanašajo na skupščino tožene stranke. Pritožba ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica na vprašanje enega izmed predstavnikov lastnikov odgovorila, da naj oni dobijo boljše obresti, če jih morejo. Ne drži pa, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih besed direktorice tožene stranke. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izpoved priče O.O., ugotovilo, da ni dokazano, da bi direktorica tožnici rekla, da bo z njo obračunala ali da bi ji grozila z odpovedjo, na kar se smiselno navezuje pritožba. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je logično ravnanje direktorice tožene stranke, ki je želela po razburjenju, ki ga je z neprimernim odgovorom povzročila tožnica in ga potrjuje zapisnik skupščine, umiriti zadevo in zato besede, da bodo uredili med seboj, ne pomenijo grožnje. Glede na navedeno je pritožbena navedba neutemeljena.

19. V zvezi s prepovedjo komunikacije med tožnico in dr. K.K. pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da prepoved ni dokazana. Čeprav dr. K.K. ni bila prisotna ob domnevnem izreku prepovedi, tožnica navaja, da ji je povedala o prepovedi, vendar dr. K.K. tega ni potrdila, saj ob zaslišanju o domnevni prepovedi komunikacije ni vedela povedati ničesar.

20. Dogodki 18. 12. 2009, ko naj bi direktorica tožene stranke nad tožnico izrazito povzdignila glas in jo nagnala, da takoj uredi manjkajoče podatke, s katerimi tožnica ni bila seznanjena in ji ob tem očitala "kaj pa tožnica sploh zna o osnovnih sredstvih", se nanašajo na inventurni popis. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izrečenih besed nista potrdila takrat navzoča P.P. in R.R. (ki ni zaposlen pri toženi stranki), čemur tožnica v pritožbi ne oporeka. V zvezi z ureditvijo manjkajočih nalog, glede katerih tožnica niti ne oporeka, da so sodile v njeno delovno področje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da navodilo delodajalca, da odgovorna oseba opravi svoje delovne obveznosti, kadar je navodilo podano na primeren način, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v tem primeru, ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

21. V zvezi z domnevnim vpitjem direktorice tožene stranke nad tožnico in očitki, da si je tožnica prometno nesrečo izmislila, kar naj bi se dogajalo 6. 1. 2010, tožnica ponovno le ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je sodišče prve stopnje že obširno opredelilo (22. točka obrazložitve) in ne pojasnjuje, v čem naj bi bila zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da očitki niso dokazani. Pritožbena navedba zato ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene in posledičnega zaključka sodišča prve stopnje, da očitek ni utemeljen.

22. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaposlenih P.P., S.S., T.T. in U.U. pravilno ugotovilo, da je bil odnos direktorice tožene stranke do tožnice podoben kot do vseh ostalih. Brezpredmetna je navedba, da tožnica ni hodila na skupne izlete in druženja, če tožnica ne podaja razlogov za svoje ravnanje. Nedvomno ni elementov trpinčenja na delovnem mestu, če denimo tožnica samoiniciativno (ali zaradi bolezni ipd.) ni hodila na skupna druženja ali izlete. Tudi okoliščina, da so navedene priče zaposlene pri toženi stranki, ne predstavlja zadostnega razloga, da se jih zgolj zato oceni kot neverodostojne.¹ Sodišče prve stopnje si v okviru zaslišanj strank in prič ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem obrazloži. Vse navedeno je bilo storjeno, zato so pritožbene navedbe o drugačni obravnavani tožnice neutemeljene. Pritožbeno sodišče še dodaja, da to, da sodišče ni verjelo izpovedi direktorice tožene stranke v drugi zadevi, ne vpliva na verodostojnost njene izpovedi v tem postopku, saj gre za dva različna postopka in dva različna predmeta obravnave.

23. Prav tako tožnica neutemeljeno navaja, da so priče M.M., N.N. in dr. K.K. potrdile povišan glas direktorice tožene stranke do tožnice. M.M. in N.N. nista potrdila povišanega glasu, potrdila sta konflikt, ki pa je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, povsem življenjski glede na napako v zvezi s previsokim izplačilom plače in raziskovanjem, zakaj je prišlo do napake. Dr. K.K. pa je ob konfliktu zasebne narave med tožnico in direktorico tožene stranke jasno povedala, da sta bili glasni obe.

24. Glede videonadzora tožnica navaja, da sodelavec P.P. ni imel zakonske podlage, da preventivno pregleduje podatke videonadzornega sistema. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je bila tožnica 30. 1. 2008 seznanjena z videonadzorom na vhodu in izhodu iz upravne stavbe in na lokaciji tožene stranke, zato je pritožbena navedba o nezakonitosti snemanja neutemeljena, hkrati pa navedeno tudi dokazuje, da videonadzor ni bil usmerjen zoper tožnico. Ob tem pa tožnica niti ni dokazala, kakšno vlogo je imela pri videonadzoru direktorica tožene stranke, kateri tožnica očita trpinčenje. Ni jasno, kaj naj bi pomenila navedba, da je P.P. preventivno pregledoval videoposnetke nadzornega sistema, saj je sodišče prve stopnje zapisalo, da se glede na videonadzor na nadzornih zaslonih vedno vidi prostor nadzora in da je tam tudi oseba, ki nadzoruje delovanje, kar je popolnoma logično glede na potrebe nadzora. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi v zvezi z videonadzorom niso ugotovljeni elementi trpinčenja na delovnem mestu.

25. Prav tako je neutemeljeno sklepanje tožnice, da domnevno nezakonit videonadzor P.P. pomeni, da je neverodostojen in mu ni mogoče verjeti tudi v delu njegove izpovedi, s katero je ovrgel tožničin očitek glede dvajsetih dnevnih klicev direktorice tožene stranke in zahteve po stalnem prihajanju tožnice v njeno pisarno. Pritožba ne navaja nobenih razlogov, zakaj izpovedi priče v tem delu ni mogoče verjeti, zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožničin očitek ni dokazan.

26. Drži pritožbena navedba, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ugotovljena za nezakonito, saj je tožena stranka glede nekaterih očitanih kršitev zamudila zakonski rok za podajo odpovedi, glede preostalih kršitev pa tožnici ni bilo dokazano, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti plače nekaterih delavcev napačno nakazala na račune drugih delavcev. Pri trpinčenju gre po zakonski definiciji za ponavljajoče se ali sistematično negativno ravnanje zoper delavca. Enkraten dogodek (kot je v tem primeru izredna odpoved) sam po sebi praviloma ne more utemeljevati trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v drugih očitanih ravnanjih direktorice tožene stranke ni elementov trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče zato kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi soglaša s presojo, da se nad tožnico ni vršilo trpinčenje na delovnem mestu.

27. Tožnica tudi v pritožbi vztraja pri navedbi, da je direktorica tožene stranke okrnila njeno dobro ime. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, zakaj je štelo tožničin očitek za neutemeljen. Objave v letnih poročilih tožene stranke v letih 2009 in 2010 niso govorile o tožnici z imenom in priimkom, čeprav se tožnica sklicuje na majhnost strokovnih krogov, poleg tega pa je bilo v letnem poročilu za leto 2011 navedeno, da je bila izredna odpoved nezakonita. Sicer pa navedeno niti ni pomembno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazano, da tožnica ne bi dobila zaposlitve pri drugem delodajalcu zaradi navedb v letnih poročilih tožene stranke, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dopis družbe V., d. o. o. neverodostojen, ker je bil razgovor opravljen še pred objavo letnega poročila za leto 2009. Sklicevanje tožnice na izjeme od zaposlitve na podlagi javne objave po 24. členu ZDR je neutemeljeno, saj tožnica ni niti navajala niti dokazovala, v katero skupino izjem naj bi spadalo njeno delovno mesto, da bi bila mogoča zaposlitev brez javne objave prostega delovnega mesta.

28. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi tega, ker tožnica ni zahtevala odprave kršitev pri delodajalcu, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi obširnega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da ravnanja, ki bi imela znake trpinčenja na delovnem mestu, niso dokazana in da zato ni ugotovljeno protipravno oziroma nedopustno ravnanje tožene stranke kot predpostavka odškodninske odgovornosti.

29. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poleg protipravnosti ni tudi pravno relevantne vzročne zveze med očitanimi ravnanji direktorice tožene stranke in zdravstvenimi težavami tožnice. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenskega organa. Članica izvedenskega organa izvedenka dr. I.I. je ob zaslišanju izpovedala, da je tožnico osebno pregledala ter da bi moral tožnico glede na pomanjkanje relevantne medicinske dokumentacije pred diagnozo organske razpoloženjske motnje dodatno pregledati tisti, ki je tako diagnozo dal. Pritožba neutemeljeno navaja, da organska razpoloženjska motnja izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 24. 7. 2017. Iz izvedenskega mnenja izhaja povzetek ugotovitev, med katerimi je tudi mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 13. 9. 2011, v katerem je pri tožnici ugotovljena organska razpoloženjska motnja. Mnenje izvedenke pa je tako v mnenju kot ob zaslišanju enako, da manjka vzrok organske razpoloženjske motnje in da brez konkretno ugotovljenega vzroka ni mogoče podati take diagnoze. Glede na to ni nekonsistentnosti v izvedenskem mnenju, zato ne drži niti nadaljnji očitek tožnice, da je izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na konkretno izvedenko, neprepričljivo. Pritožba zmotno navaja, da bi morala izvedenka ugotavljati, zakaj je tožnica zbolela za organsko razpoloženjsko motnjo. To ne drži, saj to ni bilo predmet izvedenskega dela, temveč je bila naloga izvedenskega organa (med drugim), da ugotovi, ali je zatrjevano trpinčenje na delovnem mestu, kot ga je v trditveni podlagi opredelila tožnica, pomenilo vzrok za nastanek organske razpoloženjske motnje in karcinoma dojke.

30. Opiranje tožnice na izvid dr. Z.Z. ni utemeljeno, saj je v izvidu, kot navaja sama tožnica, navedeno, da je organska razpoloženjska motnja morda posledica intoksikacije na delovnem mestu. Navedeni izvid predstavlja mnenje o možnih vzrokih nastanka organske razpoloženjske motnje, ki pa niso povezani s trpinčenjem, ampak z nevarnim delovnim okoljem. Strokovni članki, na katere se sklicuje tožnica, ne predstavljajo zadostnega razloga za dvom v verodostojnost izvedenskega mnenja. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je izpodbijana sodba neprepričljiva, ker sodišče prve stopnje ni z gotovostjo, ampak le z veliko verjetnostjo ugotovilo, da bi tožnica lahko zbolela za rakom tudi v drugem delovnem okolju.

31. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da direktorici tožene stranke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v obliki trpinčenja tožnice. Zato ni bistvena ugotovitev, ali je tožnica pravočasno navajala težave z depresijo kot posledico trpinčenja. Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca po določbi tretjega odstavka 45. člena ZDR morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza, krivda delodajalca) in že ob pomanjkanju ene izmed njih odškodninska odgovornost ni podana. Zato tudi ob upoštevanju tožničinih navedb v zvezi z depresijo kot pravočasnih to ne bi v ničemer spremenilo odločitve sodišča prve stopnje.

32. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni omogočilo dopolnitve izvedenskega mnenja, saj so bili trije člani izvedenskega organa zaslišani in so tam odgovarjali na pisne pripombe strank. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da glede na jasne in prepričljive ugotovitve izvedenskega organa v zvezi s trpinčenjem ni potrebno dokazovanje z novimi izvedenci in je dokazni predlog za postavitev drugih izvedencev pravilno zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnega ravnanja – trpinčenja tožnice s strani direktorice tožene stranke – in ne pravno relevantne vzročne zveze, je pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

33. Tožnica terja odškodnino od tožene stranke tudi zato, ker je opravljanje dela na konkretnem delovnem mestu v prostorih tožene stranke, ki je bilo izpostavljeno prekomernim koncentracijam vodikovega sulfida, predstavljalo nevarno dejavnost, zaradi česar je podana objektivna odgovornost tožene stranke oziroma ker tožena stranka ni poskrbela za sprejetje ustreznih ukrepov za odpravo prekomernih koncentracij vodikovega sulfida na njenem delovnem mestu, zaradi česar je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Po prvem odstavku 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom v skladu s splošnimi pravili civilnega prava. Za obstoj (krivdne) odškodninske odgovornosti morajo biti po določbi prvega odstavka 131. člena OZ kumulativno izpolnjene štiri predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja. V primeru, ko pa je škoda posledica nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izhaja večja škodna nevarnost za okolico, pa po drugem odstavku 131. člena OZ odgovarja odgovorna oseba objektivno, torej ne glede na krivdo.

34. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorice tožene stranke ter prič dr. B.B., P.P., U.U. in dr. K.K. pravilno ugotovilo, da tožnica ni delala v okolju, v katerem bi bila nevarnost za razvoj zdravstvenih težav večja od običajne, da konkretno delovno mesto tožnice v poslovni stavbi ne predstavlja nevarnega delovnega okolja ter da tožnica kot vodja finančno-računovodske službe tudi ni opravljala nevarne dejavnosti, vsled vsega navedenega zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s presojo in razlogi v obrazložitvi. Pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka v letnih poročilih 2008 - 2012 priznavala nevarno delovno okolje, ne vzbuja dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, saj gre pri navedbah v letnih poročilih za splošne navedbe, ki so lahko resnične za katero izmed delovnih mest pri toženki, a iz ugotovitev sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da konkretno tožničino delovno mesto ni takšno.

35. Tožnica neutemeljeno navaja, da meritve, ki jih je izvedla družba E., d. o. o. in ki izkazujejo 22,8-kratno preseganje dovoljene koncentracije vodikovega sulfida na delovnem mestu tožnice, dokazujejo protipravnost ravnanja tožene stranke. F.F., ki je bil izvajalec meritev za družbo E., d. o. o., je v strokovni oceni iz februarja 2013 sam priznal neustrezno metodologijo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala izvedenka G.G. dodatno preverjati, kako naj bi bile napačne meritve izvedene. Izvedenka pa je pojasnila, da tudi ob upoštevanju meritev družbe E., d. o. o., na katere se sklicuje tožnica, te ne prikazujejo 22,8-kratno preseganje dovoljene koncentracije vodikovega sulfida na delovnem mestu tožnice, temveč niti zdaleč ne dosegajo mejne vrednosti koncentracije za poklicno izpostavljenost delavca vodikovemu sulfidu, ki znaša 14mg/m3. Meritve družbe E., d. o. o. ugotavljajo koncentracijo vodikovega sulfida, ki znaša le okoli 1 % navedene mejne vrednosti. Vse navedeno je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi, zato ne drži pritožbena navedba, da se do meritev družbe E., d. o. o. ni opredelilo. Ob tako nizki koncentraciji v primerjavi z mejnimi vrednostmi je nepredstavljivo, da bi druge predložene meritve prikazovale preseganje mejne vrednosti vodikovega sulfida, ki jo je na podlagi relevantnih predpisov ugotovila izvedenka. Posledično se izkaže za nebistveno pritožbena navedba, da tožena stranka ni predložila meritev škodljivih vplivov za leta 2006 do 2010, saj bi bil tolikšen skok v koncentraciji vodikovega sulfida v prostorih tožene stranke nedvomno zaznan med zaposlenimi, kar pa nihče od njih ni potrdil. Upoštevajoč navedene ugotovitve izvedenke G.G., na katere se je sodišče pravilno oprlo v izpodbijani sodbi, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje le na podlagi izpovedi prič zaključilo, da ni bilo povečanih koncentracij vodikovega sulfida.

36. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost izvedenke za varstvo pri delu in požarno varnost G.G. z navedbo, da si izvedenka ni ogledala lokacije. Ni jasno, kako bi ogled lokacije v letu 2016 oziroma 2017, torej več let po tem, ko je tožnica prenehala z delom pri tožni stranki, vplival na prepričljivost izvedenskega mnenja. Ob tem velja omeniti, da tožnica sama zavrača strokovni oceni onesnaževanja in onesnaženosti zraka iz februarja 2013, ker sta pripravljeni za nazaj, nato pa protislovno navaja, da bi ogled lokacije več let po v tem postopku spornem obdobju bistveno vplival na verodostojnost izvedenkinih ugotovitev. Z izjemo že navedenega tožnica ne navaja konkretnih razlogov nestrokovnosti in neprepričljivosti izvedenskega mnenja, temveč pravzaprav le nasprotuje ugotovitvam izvedenskega mnenja, ki jim je pravilno sledilo sodišče prve stopnje. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ne predstavlja zadostnega razloga za utemeljen dvom v verodostojnost izvedenskega mnenja.

37. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka ni imela dokumentirane ocene tveganja za konkretno delovno mesto ter da ni izdelala ocene tveganja za nevarne kemične snovi skladno s 6. členom Pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu. Sodišče prve stopnje je v 33. točki obrazložitve jasno navedlo, da tožnica predloženim ocenam tveganj tožene stranke ni nasprotovala, čemur pritožba ne oporeka. Pritožbena navedba je tako nedovoljena pritožbena novota, po vsebini pa pravzaprav zgolj prepis ugotovitve izvedenke G.G..

38. Glede nekaterih drugih delavcev pri toženi stranki, ki jih navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, sledeč priči dr. K.K., da so delavci prejeli zavarovalnine iz zavarovalnih polic in ne odškodnine, zato navedeno ne dokazuje obstoja nevarnega delovnega okolja. Tožnica neutemeljeno oporeka verodostojnosti priče dr. B.B., sklicujoč se na nekonsistentnost njegove izpovedi v postopku in navedbe v dopolnitvi ocene tveganja iz leta 2007. Navedena priča je jasno izpovedala, da je bila dopolnitev ocene tveganja pripravljena za pridobitev podlag za beneficirano delovno dobo in za potrebe davčnih postopkov ter hkrati pojasnila, zakaj je ob zaslišanju njegova izpoved drugačna. Kot že navedeno, si sodišče prve stopnje ob zaslišanju ustvari vtis o verodostojnosti priče, ki ga mora ustrezno obrazložiti. Zgolj pritožbena navedba, da je ta priča v neki meri povezana s toženo stranko in zainteresirana za izid postopka sama po sebi ne vzbuja dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da je priča jasno in logično obrazložila navedene nekonsistentnosti, zaradi česar jo je ocenilo kot prepričljivo in njeni izpovedi sledilo v obrazložitvi.

39. Ne drži pritožbena navedba, da iz ugotovitev izvedenskega organa izhaja, da naj bi prometna nesreča pri tožnici povzročila organsko razpoloženjsko motnjo. Take enoznačne ugotovitve ni ne v izvedenskem mnenju niti ne izhaja iz zaslišanja izvedencev. V zvezi z izvedenskim mnenjem tudi ne drži, da se izvedenci niso opredelili do ocene tveganja dr. B.B.. Opredelitev je v 18. točki izvedenskega mnenja, opredelitev do izvida dr. a.a. v 23. točki izvedenskega mnenja, v mnenju pa je razbrati tudi opredelitev do mnenja dr. Z.Z.. Ni utemeljena tudi zahteva po drugem izvedenskem organu, ki ne bi bil povezan s fakulteto b. v c.. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica ni podala konkretnih navedb v zvezi z neverodostojnostjo izvedencev, temveč zgolj navedbe o domnevnih povezavah, ki pa same po sebi ne vzbujajo dvoma v prepričljivost ugotovitev izvedenskega organa v pisnem izvedenskem mnenju ali v verodostojnost njihovih izpovedi.

40. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazano protipravno ravnanje tožene stranke pri zagotovitvi varnega delovnega okolja. Enako kot pri trpinčenju pa je tudi pri tem očitku sodišče prve stopnje, sledeč izvedenskemu mnenju, pravilno ugotovilo tudi, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanimi protipravnimi ravnanji (konkretneje opustitvami) tožene stranke in zatrjevanimi posledicami, ki jih navaja tožnica (organska razpoloženjska motnja in karcinom dojke). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožničine zdravstvene težave.

Glede drugih prejemkov iz delovnega razmerja:

41. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo regresa za letni dopust v letu 2010 v znesku 298,38 EUR bruto in v letu 2011 v znesku 312,84 EUR bruto ter v delu, ki se nanaša na nadomestilo za neizrabljen letni dopust v letu 2011 v znesku 5.283,72 EUR bruto. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica navedene terjatve predhodno že uveljavila v pobot v drugem postopku, ki se vodi pod opr. št. I Pd 251/2016 (sedaj I Pd 725/2018) in v katerem tožena stranka (tam tožeča stranka) terja povračilo določenih prejemkov iz delovnega razmerja od tožnice (tam toženke). Drugi odstavek 189. člena ZPP določa, da o zahtevku, ki ga stranka postavi med postopkom, začne pravda teči od trenutka, ko je o njem obveščena nasprotna stranka, praviloma torej z vročitvijo vloge. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v podobni zadevi (sklep VSRS II Ips 906/2008 s 5. 4. 2012) lahko litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora. Navedeno pomeni, da je za presojo litispendence bistvena ugotovitev, ali je bila tožena stranka prej obveščena o pobotnem ugovoru tožnice (toženke v zadevi pod opr. št. I Pd 251/2016) ali o spremembi tožbe, s katero tožnica uveljavlja navedene zneske v tem postopku. Odgovor na tožbo s pobotnim ugovorom v zadevi pod opr. št. I Pd 251/2016 je bil toženi stranki (tožeči stranki v citirani zadevi) vročen 4. 1. 2016, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v zapisniku naroka z dne 13. 10. 2016. Iz podpisane vročilnice tožene stranke (list. št. 205 v spisu) pa izhaja, da ji je bila tožničina pripravljalna vloga s spremembo tožbe, v kateri uveljavlja navedene zneske kot dele spremenjenega tožbenega zahtevka, vročena 23. 5. 2016. Iz navedenega torej nedvoumno izhaja, da je tožnica prej uveljavljala pobotni ugovor v postopku pod opr. št. I Pd 251/2016 in je 4. 1. 2016 nastopila litispendenca. Zato je za znesek 298,38 EUR bruto, za znesek 312,84 EUR bruto ter za znesek 5.283,72 EUR bruto sodišče prve stopnje tožbo zaradi litispendence pravilno zavrglo in je pritožba glede navedenih zneskov neutemeljena.

42. V zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na del regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 442,51 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna regres za letni dopust za leto 2010 izplačati najkasneje 1. 7. 2010, tožnica pa je navedeni znesek zahtevala šele v pripravljalni vlogi 18. 5. 2016. Zato je v tem delu pravilno zavrnilo tožničin zahtevek zaradi zastaranja, saj za terjatve iz delovnega razmerja po določbi 206. člena ZDR velja petletni zastaralni rok.

43. V zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na del regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 454,69 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica v letu 2011 upravičena do regresa za letni dopust v znesku 1.060,94 EUR bruto in ne v znesku 1.515,63 EUR bruto. Glede na trditve tožnice je zgornji znesek regresa za letni dopust, ki ga je dovoljeval 82. člen Pravilnika o organizaciji, sistematizaciji ter plačah pri toženi stranki, znašal 70 % povprečne plače v RS za predpretekli mesec (regres je zapadel v plačilo 1. 7.). Povprečna plača v RS za maj 2011 je znašala 1.515,63 EUR (kar je zahtevala tožnica), 70 % navedenega zneska pa znaša 1.060,94 EUR. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo delu zahtevka za plačilo bruto zneska 748,10 EUR, za bruto znesek 312,84 EUR je tožbo zaradi litispendence zavrglo, kar skupno znaša natančno 1.060,94 EUR, je pravilno zavrnilo preostali del zahtevka za bruto znesek 454,69 EUR do celotnega vtoževanega bruto zneska 1.515,63 EUR.

44. Pritožba pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2009 in 2010. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 135/2017 s 5. 2. 2018 spremenilo stališče, zavzeto v dotedanji sodni praksi pritožbenega sodišča (npr. sodba VDSS Pdp 519/2016 s 17. 11. 2016) in na katero se je oprlo tudi sodišče prve stopnje ter odločilo, da tudi delavcu, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo in mu je bilo kasneje s sodno odločbo vzpostavljeno retroaktivno, na podlagi 166. člena ZDR pripada nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Čeprav brezposelna oseba ne dela, ni na letnem dopustu in čeprav je bilo tožnici naknadno s pravnomočno sodno odločbo za nazaj priznano nadomestilo plače, to ne pomeni, da v zvezi z neizkoriščenim letnim dopustom ni bila v ničemer prikrajšana. Namen nadomestila plače se namreč razlikuje od namena nadomestila za neizkoriščen letni dopust.

45. Na podlagi navedenega v prejšnji točki je zato tožnica upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2009 in 2010. Po določbi 137. člena ZDR je osnova za odmero nadomestil povprečna plača delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnici je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 4. 2. 2010, kar pomeni, da so za izračun nadomestila relevantne plače za mesec november 2009, december 2009 in januar 2010. Iz plačilne liste tožnice za januar 2010 izhaja, da je povprečna urna postavka tožnice v zadnjih 3 mesecih znašala 17,73 EUR, kar potrjuje tudi plačilna lista tožnice za december 2009, v kateri je navedena enaka povprečna urna postavka. Ob upoštevanju 14 dni letnega dopusta za leto 2009 je tožbeni zahtevek utemeljen v višini bruto zneska 1.985,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 1. 1. 2010 do plačila. V presežku, za bruto znesek 138,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 1. 1. 2010 do plačila, pa je tožbeni zahtevek neutemeljen. Za leto 2010 pa iz obvestila o odmeri letnega dopusta za tožnico s 5. 3. 2010 izhaja, da je tožnica upravičena do letnega dopusta v trajanju 32 dni in ne 38 dni, kot zahteva tožnica. Ob upoštevanju 32 dni letnega dopusta in urne postavke 17,73 EUR je tožbeni zahtevek utemeljen v višini bruto zneska 4.538,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 1. 1. 2011 do plačila, v preostanku, za bruto znesek 1.224,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 1. 1. 2011 do plačila, pa je tožbeni zahtevek neutemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje tako, da je v tem obsegu delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v letih 2009 in 2010, v presežku pa tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.

46. V zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2011 v znesku 486,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 1. 1. 2012, pa pritožba ni utemeljena. Vtoževani znesek predstavlja razliko med zneskom 5.283,72 EUR, za katerega je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo zaradi litispendence in zneskom 5.769,92 EUR, ki ga je tožnica zahtevala iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011. Ob upoštevanju povprečne urne postavke tožnice v zadnjih 3 mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja v znesku 17,73 EUR, obvestila o odmeri letnega dopusta za leto 2010, ki dokazuje odmero 32 dni letnega dopusta za leto 2010 ter dejstva, da iz predloženih dokazov ne izhaja, da bi bila odmera letnega dopusta za leto 2011 drugačna, bi bila tožnica za leto 2011 upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust v bruto znesku 4.538,88 EUR. Tožbo z zahtevkom za plačilo bruto zneska 5.283,72 EUR je sodišče prve stopnje zaradi litispendence pravilno zavrglo. Kljub zmotni obrazložitvi (da tožnica sploh ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011) pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnica ni upravičena do razlike med vtoževanim zneskom iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust v letu 2011 v bruto znesku 5.769,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 1. 1. 2012 do plačila ter zneskom 5.283,72 EUR, glede katerega je bila tožba zavržena, ki je višji tudi od zneska, do katerega bi bila tožnica glede na navedeni izračun upravičena.

47. Pritožba se neutemeljeno zavzema za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska iz naslova plače za nadurno delo, opravljeno v decembru 2009, za čas od 1. 1. 2010 do 18. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju drugega odstavka 134. člena ZDR in 6. točke tožničine pogodbe o zaposlitvi, po katerih se plača izplača najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, zahtevek pravilno zavrnilo, saj do vključno 18. 1. 2010 tožena stranka še ni bila v zamudi s plačilom.

48. Tudi glede zahtevka za pisne obračune izplačil iz 30. 8. 2012 in vtoževanih izplačil so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na to, da iz sodne odločbe v tem postopku, sodne odločbe v postopku pod opr. št. I Pd 109/2010 in predložene listinske dokumentacije jasno izhajajo vsi obračuni in izplačila ter da tožnica pred spremembo tožbe skladno z 204. členom ZDR oziroma 200. členom ZDR-1 ni pisno zahtevala izpolnitve obveznosti izdaje pisnega obračuna plače in nadomestila plače od tožene stranke. Naziranje tožnice, da se 200. člen ZDR-1 glede predhodnega postopka pri delodajalcu uporabi le v primeru, ko delovno razmerje še traja, ni pravilno. Tožničine terjatve so povezane z delovnim razmerjem, zato je po logični razlagi tudi zahteva po obračunih plač povezana z delovnim razmerjem in je zato potreben predhodni postopek pred delodajalcem. Pritožbeno sodišče pripominja, da bi bilo treba tožbo v tem delu zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk celo zavreči in ne zgolj zavrniti.

49. Glede na spremenjeni izrek prvostopenjske sodbe in sklepa je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v delu izreka, ki se nanaša na obveznost tožnice do tožene stranke. Glede na spremenjeni izrek in vrednost spora je tožnica uspela v deležu 6 %, tožena stranka pa v deležu 94 %. Tožnica ne nasprotuje seznamu priznanih stroškov (50. točka obrazložitve), zato ji je tožena stranka dolžna glede na njene ugotovljene stroške postopka v znesku 6.119,60 EUR povrniti znesek 367,18 EUR, medtem ko ji je glede na uspeh tožene stranke in glede na njene ugotovljene stroške postopka v znesku 5.673,31 EUR tožnica dolžna povrniti znesek 5.332,91 EUR oziroma po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov še v znesku 4.965,73 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

50. V zvezi z odločitvijo sodišča o povrnitvi stroškov stranskemu intervenientu spremenjeni izrek izpodbijanega dela sodbe ni vplival na odločitev o povrnitvi stroškov tožnice stranskemu intervenientu, saj se spremenjeni del sodbe ni nanašal na stranskega intervenienta, zato je ta del izreka ostal enak.

51. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremenilo, kot izhaja iz izreka. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo in sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

52. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnica na podlagi 154. v zvezi s 165. členom ZPP upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka glede na doseženi uspeh. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje uspela z 1,4 % svojega zahtevka, v pritožbenem postopku pa je uspela še z dodatnimi 4,6 % svojega zahtevka. Glede na uspeh v pritožbenem postopku je upravičena do povrnitve 4,6 % svojih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.) tožnici priznalo: nagrado za pritožbo v znesku 1.667,20 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV, skupaj 2.058,38 EUR ter sodno takso v znesku 1.410,00 EUR, skupno torej 3.468,38 EUR. Glede na doseženi uspeh je tožnica upravičena do povrnitve zneska 159,55 EUR. Toženi stranki in stranskemu intervenientu pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj odgovora nista bistveno pripomogla k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP), zato tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 982/2017 z dne 25. 4. 2018 in Pdp 918/2017 z dne 5. 4. 2018.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 44/2020
• VDSS sodba in sklep Pdp 276/2016
• VDSS Sodba in sklep Pdp 694/2019