<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 12/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.12.2017

Evidenčna številka:VS00016872
Datum odločbe:11.10.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 288/2015
Datum odločbe II.stopnje:06.01.2016
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik, Jan Zobec
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega (otroka) - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - višina odškodnine - katastrofalna škoda ponesrečenca - tetraplegija - duševna zaostalost - odstop od sodne prakse - dopuščena revizija

Jedro

Vez med starši in (zlasti majhnimi) otroki je biološko gledano drugačna, kar je pri presoji duševnih bolečin staršev in odškodnine treba upoštevati. Razumsko in življenjsko gledano je vez med starši in otrokom edinstvena in močna, vkoreninjena v globlje strukture človekove osebnosti, in s tem drugačna od drugih vezi, ki jih ljudje oblikujemo v času nadaljnje socializacije. Duševne bolečine staršev otrok, ki utrpijo tako katastrofalno škodo, so vsekakor intenzivnejše.

Tožnica je zaradi sinove izjemno težke invalidnosti upravičena do višje odškodnine, ker se je v celoti odpovedala uresničevanju pravic iz svoje osebnosti - pustila je študij in delo ter svoje življenje v celoti posvetila skrbi za hudo poškodovanega sina.

Primer se razlikuje od drugih po tem, da je ob tetraplegiji, ki je že sama po sebi primer izjemno hude invalidnosti, pri neposrednem oškodovancu podana še kronična dihalna odpoved, zaradi katere je njegovo življenje vsak trenutek odvisno aparata, katerega pravilnost delovanja je skrb in odgovornosti v večjem delu tožnice, pa tudi tožnika. Zaradi te okoliščine je življenje tožnikov močno spremenjeno in praktično v celoti podrejeno skrbi in negi hudo poškodovanega otroka. Prav zato škodnega primera ni mogoče v celoti primerjati z nobenim od primerov v dosedanji slovenski sodni praksi.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Tožnik in toženka krijeta svoje stroške vloženih revizij.

III. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnikoma povrniti stroške revizijskega odgovora v znesku 1.892,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnika od toženke zahtevata plačilo odškodnine zaradi posebno težke invalidnosti mladoletnega sina, ki je bil 24. 5. 2011 hudo poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Tožnica zahteva plačilo odškodnine v višini 150.000,00 EUR, tožnik pa v višini 120.000,00 EUR. Toženka je tožnikoma 26. 11. 2012 izplačala nesporni del odškodnine (tožnici 15.000,00 EUR in tožniku 12.000,00 EUR), zato sta tožnika v tej pravdi zahtevala še odškodnino v (skupni) višini 243.000,00 EUR. Med postopkom sta zaradi dodatnega izplačila odškodnine v višini 4.200,00 EUR tožnici in 3.800,00 EUR tožniku tožbo v tem obsegu delno umaknila (glej I. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, toženki naložilo, da je poleg že plačane odškodnine tožnici dolžna plačati še 18.788,20 EUR (prva alineja II. točke izreka), tožniku pa 20.828,80 EUR (druga alineja II. točke izreka), obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Sklenilo je še, da mora toženka tožnikoma povrniti stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine, določen v prvi alineji II. točke izreka, ki se nanaša na tožnico, zvišalo za 20.000,00 EUR; posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (I. točka izreka). Pritožbo toženke je zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka).

4. Pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, izpodbijata z revizijama obe pravdni stranki. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je (dovoljeno) revizijo najprej vložil tožnik. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da mu prisodi še 45.000,00 EUR odškodnine. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija tožnika je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. V obravnavani zadevi je bila revizija na predlog toženke tudi dopuščena. Vrhovno sodišče jo je s sklepom II DoR 110/2016 z dne 26. 5. 2016 dopustilo v smeri materialnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo za vsakega od tožnikov. Toženka v reviziji predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa ustrezno spremeni in glede na uspeh v pravdi spremeni tudi sklep o stroških postopka. Priglaša stroške revizijskega postopka.

7. (Dopuščena) revizija toženke je bila vročena tožnikoma. Vrhovnemu sodišču sta v odgovoru predlagala, naj jo zavrne, toženki pa naloži v plačilo stroške njunega odgovora.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

8. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred Vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- A., mladoletni sin tožnikov, rojen 10. 10. 2009 (v nadaljevanju tudi mld. oškodovanec ali mld. A.), je bil kot osemnajstmesečni otrok hudo telesno poškodovan v prometni nesreči, ki jo je 24. 5. 2011 povzročil zavarovanec toženke;

- mld. oškodovanec je v prometni nesreči utrpel hude telesne poškodbe: tetraplegijo (popolna ohromelost od vratu navzdol), odpoved sfinktrov nivo C3, hipoksično okvaro možganov zaradi srčnega zastoja neposredno po nezgodi, kronično dihalno odpoved, subluksacijo kolka desno, zlom četrtega prsnega vretenca, vdor zraka v levo prsno votlino, udarnino glave, bakterijsko pljučnico, obstruktivni hidrocefalus, meningitis zaradi drugih opredeljenih vzrokov, hiposmolalnost in hiponatremijo, živčno mišično disfunkcijo sečnega mehurja, stanje s traheostomo, odvisnost od respiratorja, stanje s cistostomo;

- mld. A. je in bo ostal 100 % invalid, popolnoma odvisen od drugih oseb, s potrebo po 24-urni oskrbi in nadzoru: nikoli ne bo mogel poskrbeti zase niti glede hranjenja niti osebne higiene, ne bo imel nadzora nad opravljanjem telesnih potreb,1 popolnoma bo odvisen tudi od respiratorja; če bo razvil govor, bo ta otežen zaradi trajne traheostome; v bodočnosti so možne deformacije kosti zaradi motene rasti; kognitivni razvoj bo bistveno upočasnjen; kljub redni in natančni negi bo pogosto prihajalo do zapletov, zaradi katerih bo lahko tudi življenjsko ogrožen (okužbe dihal in sečil, skolioza, osteopenija, preležanine);

- mld. A. je ob stalni prisotnosti tožnice od aprila 2015 v vrtcu;

- življenje tožnikov se je zaradi poškodb mld. A. popolnoma spremenilo, zaradi česar neizmerno trpita in bosta tudi v bodoče: škodni dogodek je bil za oba tožnika hud psihičen šok; neposredno po škodnem dogodku nista vedela, ali bo sin sploh preživel (večkrat so ga namreč reanimirali), sledile pa so dodatne operacije in dolgotrajna rehabilitacija v ZDA in URI Soča; zaradi njegovega stanja in nege tožnika nimata več normalnega družinskega življenja, nimata intimnosti, ne družita se več s prijatelji, stiki s sorodniki so zelo omejeni; nimata družabnega življenja in nimata možnosti iti na dopust z družino kot pred nezgodo, ko so veliko potovali; ob vsakodnevni negi, hranjenju in prenašanju mld. sina z respiratorjem in drugimi aparati ter ob zavedanju, da sinovo stanje nikoli ne bo več takšno, kot je bilo pred nezgodo, neizmerno trpita in bosta tudi v bodoče, saj je A.-jeva 100 % invalidnost dokončna in neozdravljiva; prav tako sta v stalnem stresu in strahu zaradi skrbi za pravilno in nemoteno delovanje aparatov;

- tožnica2 je po A.-jevi nezgodi prenehala z delom in študijem ter od tedaj 24 ur na dan skrbi zanj; neguje ga tudi ponoči, ko mora s sterilno aspiracijsko cevko skozi traherostomo do pljuč, da očisti sluz, ki se mu nabira v pljučih, ponoči mu odvaja urin, ga previja in obrača, da ne dobi preležanin; zaradi 24-urne skrbi za hudo telesno poškodovanega sina se ne more posvečati mlajšemu sinu B.; psihično in fizično je povsem izčrpana in živi v stalnem strahu; z A.-jem vadi dihanje brez respiratorja (terapija za krepitev diafragme), ob tem pa močno trpi, saj se sin ob terapiji duši, pade v stisko, ko ostane brez zraka in z očmi išče respirator; ker spi v njegovi sobi, kjer je priključen na več naprav (respirator, naprava za saturacijo, ventilator idr.), ki vse oddajajo zvoke in svetlobo, slabo spi in ob tem trpi;

- tožnik3 hodi v službo, vendar enako kot tožnica vsakodnevno sodeluje pri negi in hranjenju mld. oškodovanca;

- toženka je tožnikoma že izplačala nesporen del odškodnine: tožnici 19.200,00 EUR, tožniku pa 15.800,00 EUR.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

10. Sodišče prve stopnje je vsakemu tožniku priznalo odškodnino v višini 40.000,00 EUR. Med materjo in očetom ni razlikovalo, saj je ocenilo, da se stopnja in trajanje njunih duševnih bolečin ne sme presojati glede na čas, ki ga preživita z mld. oškodovancem. Upoštevaje drugi odstavek 168. člena OZ, po katerem se odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, je razsodilo, da mora toženka tožnikoma plačati še razliko med odmerjeno odškodnino in valoriziranim zneskom plačane odškodnine.

11. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine, prisojen tožnici, zvišalo za 20.000,00 EUR na skupno 60.000,00 EUR odškodnine. Ocenilo je, da je obravnavani primer edinstven in le delno primerljiv s primeri iz sodne prakse. Ugotovilo je, da je še najbolj primerljiv z zadevo II Ips 596/1998, v kateri je bila staršema prisojena odškodnina zaradi nastale posebno težke invalidnosti (spastična tetraplegija in duševna zaostalost, 100 % invalid, popolnoma odvisen od tuje pomoči), ki jo je njun tedaj 9-letni sin utrpel v prometni nesreči. Pojasni posebnosti obravnavanega primera, ki utemeljujejo prisojo višje odškodnine (izjemno intenzivne duševne bolečine staršev, vsakodnevna domača oskrba in nega ter trening diafragme). Tožnici prisojeno odškodnino sodišče druge stopnje še zviša, ker so zaradi celodnevne nege sina zapostavljene njene pravice do osebnosti, zato so njene duševne bolečine intenzivnejše od duševnih bolečin drugega tožnika, ki še vedno dela. Poudari, da tožnica za sina A. skrbi tudi ponoči, kar pomeni dodaten stres.

Jedro revizijskih navedb drugega tožnika

12. Tožnik se strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, da so njegove duševne bolečine izjemno intenzivne in utemeljujejo prisojo višje odškodnine od primerov v sodni praksi, vendar meni, da bi mu ob pravilni uporabi materialnega prava, upoštevanju izredno težke invalidnosti mld. sina, starosti, v kateri je bil otrok poškodovan, in trajanja duševnih bolečin, ki ga bodo spremljale do smrti, sodišče moralo prisoditi višjo odškodnino. Objektivno gledano so poškodbe in posledice, ki jih je v prometni nesreči utrpel njegov sin, bistvene hujše od primerov v sodni praksi. Oškodovanci so bili pred nezgodo nadpovprečno dobro situirana družina, pogosto so hodili na dopuste, pa tudi tožnika sta si privoščila skupne trenutke, ko sta mld. A. pustila v varstvu. Njuno življenje je bilo idealno. Zdaj skrbita za 100 % invalida, čigar življenje je vsak trenutek odvisno od pravilnega delovanja respiratorja. Strah ga je, da bi žena zaradi preutrujenosti preslišala opozorilni znak, ki kaže na nepravilno delovanje respiratorja, in da bi njun sin zaradi tega umrl, boji pa se tudi možnosti zloma kosti ter nastanka preležanin in njihovih posledic. Meni, da sinova trajna odvisnost od respiratorja pomeni objektivno toliko težjo invalidnost, da je primer neprimerljiv s poznanimi (sklicuje se na sodbo II Ips 323/94 – oškodovanka stara 33 let z ohranjeno dihalno funkcijo, 45 povprečnih plač). Intenzivnost njegovih duševnih bolečin potrjuje tudi dejstvo, da je ob izpovedi na obravnavi jokal. Vseskozi le razmišlja, kaj bo s sinom in ali bo žena to še zdržala. Neprestano je v strahu, da bi se kateremu od tožnikov kaj zgodilo, saj nimata nikogar, komur bi sina lahko zaupala v varstvo. V zvezi z zaključkom, da lahko vsaj na poslovnem področju deluje kot pred nesrečo, sodišču očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedal je namreč, da dela zato, da imajo denar za stroške in terapije, kar gotovo ni poslovno realiziranje. Na delu je tudi raztresen, kar vse vpliva na kakovost njegovega dela, ob tem pa v strahu pred izgubo zaposlitve, saj je vse odvisno od njegovega zaslužka. Med vikendom ponoči za A.-ja skrbi tudi on, izdaten stres je tudi zanj izvajanje vaj za krepitev diafragme. V reviziji končno izpostavi še primere prisoje odškodnin za neupravičen pripor in izgubljene počitnice ter poudari, da so te bistveno višje. Satisfakcija za intenzivne duševne bolečine, ki jih trpi, namreč, upoštevaje predvideno pričakovano starost, znaša le 2,10 EUR dnevno.

Jedro revizijskih navedb toženke

13. Toženka se v reviziji zavzema za znižanje pravnomočno prisojene odškodnine za oba tožnika: za tožnico za 30.000,00 EUR, za tožnika pa za 10.000,00 EUR. Meni namreč, da je sodišče s svojo odločitvijo, ko je tožnici priznalo odškodnino v višini 60 povprečnih mesečnih neto plač (PMNP), tožniku pa 40 PMNP, zmotno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, s tem pa kršilo ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Oškodovanca sta privilegirana, izpodbijana sodba pa je arbitrarna. Meni, da je vsaka huda invalidnost, ne glede na starost in razmerje do oškodovanca, za bližnje boleča in nenadomestljiva. Prav zato po mnenju toženke starost oškodovanca ne more biti odločilni kriterij za odstop od sodne prakse niti ne poškodbe kot take, saj je vsak primer edinstven, njihove posledice pa z vidika bližnjih najhujše. Sodišče druge stopnje je upoštevalo le starejšo sodno prakso,4 novejše pa ne.5 Od zadeve II Ips 596/1998 izpodbijana sodba odstopi za kar 100 %, utemeljenih razlogov za to pa ni. V citirani zadevi je otrok res v institucionalnem varstvu, a je pri starših vse praznike in počitnice, mati pa se zdravi in trpi za hudo depresivno motnjo zaradi otrokovih poškodb. Toženka se strinja, da identičnega primera, kot je obravnavani, v sodni praksi ni, so pa primerljivi primeri.

Povzetek odgovora tožnikov na revizijo toženke

14. Tožnika poudarjata, da je obravnavani odškodninski primer izjemen, ki ga ni mogoče primerjati z drugimi primeri v slovenski sodni praksi. Škodni dogodek je globoko zarezal v srečno življenje tožnikov in ga spremenil. Grajata argument toženke, da starost in sorodstveno razmerje nista relevantna. Pri A.-ju so problematične možnosti zloma kosti ob navadnem obračanju, intenzivno nego pa rabi tudi ponoči (obračanje, čiščenje sluzi). Vse to počnejo starši, zlasti tožnica. Ne gre le za tetraplegičnega otroka, saj je odvisen tudi od respiratorja; problematične so okužbe dihal in zamašitve dihalnih poti. Nego mld. A. tožnika izvajata v celoti sama, saj osebe, ki bi ji zaupala in ki bi takšno skrb prevzela, nista našla. Tožnika izjemno trpita tudi zaradi vsakodnevnega treninga diafragme.

Pravna podlaga

15. V primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe lahko sodišče prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine (drugi odstavek 180. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

16. Sodišče oškodovancu prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode in pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roke težnjam, ki niso združljivo z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

Presoja utemeljenosti revizije

17. Reviziji nista utemeljeni.

18. Ker tako tožnik kot toženka v njunih revizijah izpodbijata pravnomočno odmerjeno denarno zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, vsebujejo razlogi v prid stališču revizijskega sodišča o primerni višini odmere odškodnine sočasen odgovor obema revidentoma. Toženka v dopuščeni reviziji trdi, da je pravnomočno prisojena odškodnina tako za tožnico kot za tožnika previsoka in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnih primerih, medtem ko tožnik v dovoljeni reviziji meni, da je odškodnina, ki mu je bila pravnomočno prisojena, prenizka, saj so njegove duševne bolečine zelo intenzivne, obravnavani primer pa je edinstven.

19. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so v 16. točki obrazložitve sodbe povzete določbe 179. in 182. člena OZ, iz katerih izhaja, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter je posledica spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), v skladu s katerima se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. V izpodbijani pravnomočni odločitvi sta pravilno upoštevani obe načeli. Sodišči prve in druge stopnje sta natančno in izčrpno ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode, s pravnomočno odločitvijo pa so bile ob ustreznem upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotene. Prisojeni znesek odškodnine obema tožnikoma pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

20. Drži sicer stališče toženke, da je huda invalidnost katerekoli bližnje osebe izjemno huda, boleča in nenadomestljiva ter denarno neocenljiva, saj trajno poseže v ustaljeni način življenja življenjske skupnosti. Trpljenje posrednega oškodovanca izvira tudi iz intenzivnega sočustvovanja z bližnjo osebo. Vendar pa je očitek toženke, da sodišče druge stopnje katastrofalne škode tožnikov ni objektiviziralo, ker konkretnega primera ni umestilo med podobne primere, neutemeljen. Ni mogoče soglašati z mnenjem, da sta pri presoji duševnih bolečin bližnje osebe nepomembni starost in razmerje z oškodovancem. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je vez med starši in (zlasti majhnimi) otroki biološko gledano drugačna, kar je pri presoji duševnih bolečin staršev in odškodnine treba upoštevati. Razumsko in življenjsko gledano je vez med starši in otrokom edinstvena in močna, vkoreninjena v globlje strukture človekove osebnosti, in s tem drugačna od drugih vezi, ki jih ljudje oblikujemo v času nadaljnje socializacije. Zato so duševne bolečine staršev otrok, ki utrpijo tako katastrofalno škodo, kot jo je utrpel mld. oškodovanec, vsekakor intenzivnejše. To potrjujejo tudi dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi.

21. Sodišče druge stopnje je primerjavo med obravnavano zadevo in primeri, ki jih je v pritožbi (in v reviziji) navajala toženka, opravilo temeljito; ustrezno je pojasnilo tudi svoje razloge, zakaj in v čem ti niso primerljivi. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz odločitev Vrhovnega sodišča v sicer (res) starejših zadevah II Ips 323/94 (tetraplegija) in II Ips 378/95 (poškodba glave in možganov, invalidka I. kategorije, popolna odvisnost od drugih), v katerih sta ponesrečenca utrpela izjemno hudo invalidnost in v katerih je bila posrednim oškodovancem prisojena odškodnina v višini 45 oziroma 38 povprečnih plač, ter II Ips 596/1998 (9- letni otrok postal spastični tetraplegik), v kateri je bila staršem prisojena odškodnina v višini 31 (materi) in 25 (očetu) povprečnih plač. Nato je prepričljivo pojasnilo, v čem je obravnavani primer drugačen, težji. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da mld. A. potrebuje 24-urno skrb in nadzor, in da da je njegova nega izjemno zahtevna. Poleg tetraplegije ima zaradi posledic škodnega tudi kronično dihalno odpoved, zato je življenje staršev močno spremenjeno, njuno trpljenje pa zelo intenzivno. Zaradi kronične dihalne odpovedi je njun sin 24-urno priklopljen na respirator, njegovo življenje pa je vsak trenutek odvisno od pravilnega delovanja aparata, kar staršem v vsakem trenutku pomeni izjemen strah in stres.

22. Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da je tožnica zaradi sinove izjemno težke invalidnosti upravičena do višje odškodnine, saj se je v celoti odpovedala uresničevati pravice iz svoje osebnosti - pustila je študij in delo ter svoje življenje v celoti posvetila skrbi za hudo poškodovanega sina. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča je bila ta okoliščina pri odmeri odškodnine zanjo tudi pravilno upoštevana, saj se odškodninski zahtevek po 180. členu OZ presoja tudi glede na duševne bolečine zaradi prikrajšanja, ker oškodovanec zaradi invalidnosti drugega ne more v polnem obsegu uresničevati pravic iz svoje osebnosti.6 Vrhovno sodišče verjame tožniku, da tudi njemu življenje ob tako hudo poškodovanem otroku ne pomeni poslovnega realiziranja, vendar pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju vseeno pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da se je tožnica uresničevanju pravic iz svoje osebnosti odpovedala dejansko v celoti. Revizijsko sodišče pri presoji odškodnine zanjo tudi ne more mimo dejstva, da je bila ob škodnem dogodku noseča, zato je travmatični dogodek, reanimacije sina in njegovo zdravljenje v ZDA in URI Soča, doživljala intenzivneje kot tožnik. Tudi starost mld. otroka je bila taka, da je bila vez med otrokom in mamo, razvojno gledano, še zelo intenzivna, kar vse vpliva na intenzivnost njenih duševnih bolečin. Tožnica za hudo poškodovanega sina tudi 24 ur dnevno (ponoči in podnevi) skrbi in mu nudi izjemno zahtevno nego, ki ji povzroča hudo trpljenje (trening diafragme) in strah (da bo preslišala zvok, ki opozarja na nepravilno delovanje respiratorja, da bo pri obračanju prišlo do poškodb - zloma kosti mld. A.). Ker nego potrebuje tudi ponoči, tožnica slabo spi, saj ga mora obračati, mu skozi traheostomo čistiti sluz iz pljuč, mu odvajati urin. Tudi ko sin ponoči nege ne potrebuje, je njen spanec moten zaradi zvokov in svetlobe, ki jo oddajajo aparati, ter skrbi, da bo preslišala opozorilo o nepravilnem delovanju kakšnega aparata. Je torej oseba, na kateri je v večji meri odgovornost in skrb, da pri negi hudo poškodovanega in od respiratorja odvisnega otroka ne pride do napake in posledično poškodb ali celo njegove smrti. Prav tako je zaradi A.eve nege prikrajšana za kakovostno preživljanje prostega časa z drugim otrokom, ob tem pa ji je zelo težko. Povzete okoliščine utemeljujejo višjo odškodnino zanjo. Okoliščina, da je mld. A. v vrtcu, na prisojeno odškodnino nima vpliva, saj iz ugotovitev izhaja, da ga v vrtcu zaradi potrebe po zahtevni negi stalno spremlja mati.

23. Tudi tožniku prisojena odškodnina je ustrezna in primerljiva s prisojenimi odškodninami v novejših zadevah II Ips 308/2004 (27 PNMP), II Ips 819/2005 (ženi 32 PNMP, staršem 15 PNMP), II Ips 718/2007 (25 PNMP). V teh zadevah je bila posrednim oškodovancem res prisojena nekoliko nižja odškodnina, a pri odmeri odškodnine tožniku je treba upoštevati intenzivnejše duševne bolečine in stalen strah zaradi kronične dihalne odpovedi pri A.. Pravilno je torej stališče sodišča druge stopnje, da tožniku prisojena odškodnina ustreza kriterijem pravične denarne odškodnine.

24. Revizijsko sodišče soglaša, da se obravnavani primer razlikuje od drugih po tem, da je ob tetraplegiji, ki je že sama po sebi primer izjemno hude invalidnosti, pri neposrednem oškodovancu podana še kronična dihalna odpoved, zaradi katere je njegovo življenje vsak trenutek odvisno aparata, katerega pravilnost delovanja je skrb in odgovornosti v večjem delu tožnice, pa tudi tožnika. Zaradi te okoliščine je življenje tožnikov močno spremenjeno in praktično v celoti podrejeno skrbi in negi hudo poškodovanega otroka. Prav zato škodnega primera ni mogoče v celoti primerjati z nobenim od primerov v dosedanji slovenski sodni praksi.

Odločitev o reviziji

25. Ker je obojestransko izpodbijana pravnomočna odločitev o višini tožnikoma pripadajočega denarnega zadoščenja za pretrpljeno nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna, je bilo treba reviziji drugega tožnika in toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrniti.

Odločitev o stroških

26. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnika je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP); enako velja tudi za odločitev o stroških revizijskega postopka toženke (II. točka izreka), ki pa mora na podlagi iste zakonske določbe obema tožnikoma povrniti stroške njunega revizijskega odgovora (III. točka izreka). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT. Na podlagi vloženega stroškovnika je Vrhovno sodišče tožnikoma priznalo 1.178,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), dodatek za zastopanje dveh strank v višini 30 % nagrade (tar. št. 1200) in 20,00 EUR pavšalnega nadomestila za materialne stroške (tar. št. 6002), kar upoštevaje 22 % DDV skupno znaša 1.892,71 EUR.

-------------------------------
1 Vsake 3 ure mu tožnika odvajata urin s sterilnim katetrom, enkrat do dvakrat dnevno oškodovanec odvaja blato s klistirnimi svečkami.
2 Oškodovančeva mati je bila v času nezgode stara 25 let in drugič noseča.
3 Oškodovančev oče je bil v času nezgode star 31 let.
4 Sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 323/94 z dne 8. 11. 1995, II Ips 378/95 z dne 24. 9. 1997 in II Ips 596/1998 z dne 13. 10. 1999.
5 Citira odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 224/2014, II Ips 819/2005, II Ips 308/2004, II Ips 784/94, II Ips 270/2005, II Ips 718/2007 in II Ips 596/1998.
6 Glej pravno mnenje VSS, sprejeto na občni seji VSS 15. in 16. 12. 1986 (Poročilo VSS 2/86, str. 38) in odločba Vrhovnega sodišča II Ips 4/99 z dne 1999.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 179/1, 179/2, 180, 180/2, 182
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22
Datum zadnje spremembe:
18.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzOTYz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*