VDSS Sklep Pdp 312/2017

Jedro

Skladno s 36. členom ZZ mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožena stranka je tožnico o izbiri obvestila z obvestilom z dne 8. 6. 2015 in v njem tudi navedla pravni pouk iz 36. člena ZZ. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica obvestilo o neizbiri prejela 19. 6. 2015, zato bi morala tožbo vložiti najkasneje 6. 7. 2015, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je bila tožba vložena šele 17. 12. 2015, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno.

VSRS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da lahko neizbrani kandidat glede na določbo 36. člena ZZ v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega socialno-varstvenega zavoda zahteva sodno varstvo le zoper sklep Sveta zavoda o izbiri kandidata.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnica uveljavljala sodno varstvo v postopku izbire in imenovanja direktorja tožene stranke (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 728,23 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga zoper navedeni sklep pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je rok za vložitev pravnega sredstva pričel teči 19. 6. 2015. Iz zapisnika Inšpektorata za delo z dne 16. 8. 2016 izhaja, da je bil storjen prekršek po 1. odstavku 219. člena ZDR-1, ki je maja 2016 prenehal veljati, zato globa ni bila izrečena. Sodišče bi za popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo naložiti toženi stranki predložitev popolne dokumentacije o opravljenem inšpekcijskem pregledu in ugotovljenih kršitvah (predvsem zapisnik z dne 2. 2. in 4. 2. 2016). Vrhovno sodišče RS je 1. 4. 2015 izdalo začasno odredbo, opr. št. I Up 51/2015, da se do pravnomočne odločitve zadržita izbira in imenovanje kandidatov na delovno mesto direktorja tožene stranke v okviru postopka, začetega 6. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je izbira bila opravljena in se ni opredelilo do okoliščine, da je bila z izdajo začasne odredbe zadržana tudi izbira kandidata, zato tožena stranka ne bi smela vročati neizbranim kandidatom obvestil o (ne)izbiri, to pa pomeni, da ni mogel teči rok za pravno sredstvo. Svet tožene stranke je 6. 5. 2015 potrdil v.d. direktorice za obdobje 6 mesecev s pričetkom 3. 6. 2015, kar pomeni da imenovanje direktorice tedaj ni bilo opravljeno. Prvostopenjsko sodišče je opustilo izvedbo dokaznega postopka v zvezi s potekom postopka za izbiro in imenovanje direktorja tožene stranke. Nepravilen je tudi podredni zaključek sodišča prve stopnje, da četudi bi bil relevanten sklep o imenovanju z dne 26. 11. 2015, je rok za vložitev tožbe potekel 11. 12. 2015. Sodišče prve stopnje pri tem ne upošteva, da tožnica tedaj ni prejela nobenega obvestila. Sodišče prve stopnje je spregledalo specialnejši predpis, to je Zakon o socialnem varstvu, ki v 56. členu določa imenovanje kandidata (in ne izbiro), podobno določilo pa vsebuje tudi 20. člen Statuta tožene stranke. Tožnica je zato obvestilo, prejeto 19. 6. 2015, utemeljeno štela za brezpredmetno, saj je bila prepričana, da mora dobiti obvestilo o imenovanju - k izbiri kandidata za zasedbo mesta direktorja tožene stranke je namreč potrebno dobiti še soglasje. Soglasje ministra je sestavni del akta o imenovanju direktorja javnega zavoda in zoper ta akt je zagotovljeno sodno varstvo. Podobno je odločilo Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 51/2007. Zato je tožničina tožba proti sklepu o imenovanju pravilno vložena. Iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 185/2015, ki obravnava enako dejansko stanje, izhaja, da se pri imenovanju direktorjev javnih zavodov uporablja 209. člen ZUP in da imenovanje direktorja javnega zavoda pred izdajo soglasja ministra ni možno. Sodišče se ni opredelilo do razlikovanja instituta izbire kandidata in imenovanja direktorja, prav tako pa ni raziskalo dejanskega stanja v zvezi s postopkom imenovanja direktorja tožene stranke skladno z ZSV. Netemeljeno je zavrnilo tudi zaslišanje A.A. in B.B.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v zvezi z odločitvijo o stroških v II. točki izreka navaja, da sodišče ni odločilo o vseh priglašenih stroških. Gre za spor, ki je v Odvetniški tarifi ovrednoten pod tretjo alinejo točke 1b) tarifne številke 15. V točki 1c) tarifne številke 15 Odvetniške tarife je določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod b), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Sodišče pa tega 100 % povišanja ni upoštevalo in o njem ni odločalo, zato tožena stranka na podlagi 325. člena ZPP predlaga, da sodišče prve stopnje izda dopolnilni sklep, podredno pa zoper odločitev o stroških postopka podaja pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da II. točko izreka spremeni tako, da ji bo priznalo priglašene stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranki uveljavljata v pritožbah in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnica s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zaslišanje A.A. in B.B., smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma kršitev pravice do izjave in načela kontradiktornosti. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, s tem pa je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.

8. Razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje pojasnilo v 3. točki obrazložitve sklepa. Zavzelo je materialnopravno stališče, da je tožba prepozna, zaradi česar jo je zavrglo in se ni spuščalo v vsebinsko obravnavo zadeve, zato tudi ni bilo potrebno zaslišanje prič, ki bi izpovedovale glede ugotavljanja ustreznosti vlog kandidatov oziroma poteka postopka izbire (zapisnik naroka za glavno obravnavo 27. 10. 2016). Pritožbeno sodišče se s takim razlogovanjem strinja in ugotavlja, da očitana kršitev določb postopka ni podana.

9. Tožnica je v tem sporu kot neizbrana kandidatka za mesto direktorja tožene stranke uveljavljala sodno varstvo na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS - stari, št. 12/1991 in nadalj.), ki je veljal tudi za toženo stranko kot javni zavod. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica tožbo vložila prepozno, zato jo je zavrglo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tako z dejanskimi ugotovitvami kot tudi s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v tem sporu (prvi odstavek 360. odstavek ZPP) pa dodaja:

10. Skladno s 36. členom ZZ mora organ, ki je pristojen za imenovanje, v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožena stranka je tožnico o izbiri obvestila z obvestilom z dne 8. 6. 2015 in v njem tudi navedla pravni pouk iz 36. člena ZZ. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica obvestilo o neizbiri prejela 19. 6. 2015, zato bi morala tožbo vložiti najkasneje 6. 7. 2015, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je bila tožba vložena šele 17. 12. 2015, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno.

11. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bi tožena stranka tožnico morala obvestiti o imenovanju in da ji je zagotovljeno sodno varstvo zoper akt o imenovanju, niso utemeljene. Kot izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 185/2015 z dne 10. 11. 2015 (ki jo v pritožbi izpostavlja tudi tožnica), sta izbira kandidata za direktorja v smislu določbe 36. člena ZZ ter imenovanje direktorja različni odločitvi Sveta javnega zavoda v postopku imenovanja direktorja. VSRS je v tej zadevi zavzelo izrecno stališče, da lahko neizbrani kandidat glede na določbo 36. člena ZZ v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega socialno-varstvenega zavoda zahteva sodno varstvo le zoper sklep Sveta zavoda o izbiri kandidata. Za odločitev v tem sporu so zato tudi nebistvene pritožbene navedbe o tem, da je soglasje ministra sestavni del akta o imenovanju direktorja javnega zavoda.

12. Kot že navedeno, je tožnica sklep o izbiri prejela 19. 6. 2015, zato bi morala skladno s 36. členom ZZ sodno varstvo zoper ta sklep zahtevati v 15 dneh. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je na potek roka za sodno varstvo vplivala začasna odredba VSRS, opr. št. UP 51/2015 z dne 1. 4. 2015 (s katero je VSRS do pravnomočne odločitve v upravnem sporu¹ zadržalo izbiro in imenovanje kandidata na delovno mesto direktorja tožene stranke). To odredbo je tožena stranka v vednost prejela 21. 4. 2015, ko je izbiro že opravila (in sicer na seji sveta zavoda dne 20. 4. 2015). Tožnica bi na sklep o izbiri morala reagirati, saj omenjena začasna odredba ni vplivala nanjo in na njene pravice skladno s 36. členom ZZ.

13. Sodišča prve stopnje je tudi stroške postopka odmerilo pravilno. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za 100 % povišanje tarife skladno s tarifno številko 15/1c Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015; OT). Slednja sicer res predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno številko 15/1b² tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, a je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da to zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora - da gre za delodajalca, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti.

14. V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja skladno z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS-1) delodajalec sam nosi stroške postopka ne glede na izid postopka, v preostalih postopkih pred delovnimi sodišči pa se stroški postopka odmerijo glede na doseženi uspeh v pravdi. Kot izhaja iz Poročevalca Državnega zbora št. 87/2003, je zakonodajalec s tem členom takrat na novo uveljavljenega ZDSS-1 želel zmanjšati stroškovno tveganje delavca, ki bi ga odvračalo od uveljavljanja sodnega varstva. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT (tar. št. 15/1c) o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primerih, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, saj bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke (ki je delodajalec). Takšna ureditev je tudi v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov, v katerih je lahko ogrožen socialni položaj delavca, in ki je zasledovan tudi z navedeno določbo 41. člena ZDSS-1.

15. Sodišče je že po Ustavi Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1993; URS) vezano le na ustavo in zakon (125. člen URS). Na podlagi 156. člena URS mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Podobno določa tudi prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 in spremembe; ZUstS). Vezanost sodišča na nižje akte in dolžnost začetka postopka ustavne presoje pa za podzakonske akte iz URS ne izhaja, kar pomeni, da sodišče teh aktov ne more uporabiti, če oceni, da so v neskladju z zakoni ali URS. S tem daje URS sodišču tudi pooblastilo (in mu hkrati nalaga dolžnost), da pri odločanju o pravicah in obveznostih samo izloči nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise (t.i. exceptio illegalis)³. Takšno ustavnoskladno presojo je treba uporabiti tudi pri odmeri stroškov postopka v tem sporu, saj tar. št. 15/1c OT po oceni pritožbenega sodišča med drugim nasprotuje načelu enakosti, zato je pri odločanju o stroških postopka sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

16. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365/2 ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, sami nosita stroške pritožb. Tožena stranka pa sama nosi tudi stroške odgovora na pritožbo tožnice, saj ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ki ga je zoper Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sprožila nekdanja direktorica zaradi odločbe o razrešitvi.
² V neocenljivih zadevah o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih, v katerih ni mogoče ugotoviti vrednosti interesa stranke, glede na zahtevnost zadeve in potreben čas (v sporih med organizacijo oziroma delodajalcem in dijakom, vajencem ali študentom v zvezi s štipendijo ali v zvezi z drugo vrsto štipendije ter v sporih v zvezi s posojilom za študij ali učno pogodbo ali v zvezi z opravljanjem pripravništva, v sporih v zvezi s pogodbami o zaposlitvi in o delu za opravljanje občasnih ali začasnih del ter v zvezi z začasnim ali občasnim opravljanjem dela dijakov in študentov, v sporih o premoženjskih ali drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in v sporih s področja socialne varnosti).
³ Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-159/08 z dne 11. 12. 2008.

Datum zadnje spremembe:

24.01.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 165/2018
• VDSS Sklep Pdp 509/2017
• VDSS sklep Pdp 497/2014