<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 746/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.746.2017

Evidenčna številka:VSL00003154
Datum odločbe:06.09.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Peter Rudolf (preds.), Majda Irt (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - strah - doktrina eggshell skull - delna vezanost na kazensko obsodilno sodbo

Jedro

Doktrina "egg-shell skull", ki je sprejeta v novejši sodni praksi, temelji na razlikovanju med predvidljivostjo škodnega dogodka ter (ne)predvidljivostjo konkretne pojavne oblike in obsega škode. Toženec mora sprejeti oškodovanca takšnega kot je. Slednji je upravičen do odškodnine za celotni obseg škode, ki mu je nastala zaradi posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja. V okvir takšnega stanja sodi tudi toženčeva pestra nevrotična in osebnostna patologija, ki jo je izpostavil izvedenec medicinske stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka) izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek - razliko do 3.600,00 EUR - je zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo stroškov postopka v znesku 413,81 EUR v korist proračuna RS, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da sodišče ni ugotavljalo vseh relevantnih okoliščin v zvezi s škodnim dogodkom. Toženec je za tožnika pošteno opravil dogovorjeno delo, tožnik pa mu še vedno ni ničesar plačal, navkljub večkratnemu opominjanju in pozivom k plačilu dolga. Toženec tožniku ni želel nič slabega, drugačno tožnikovo dojemanje dogodkov pa izvira iz njegovega psihičnega stanja. Policist pri tožniku ob prvem osebnem kontaktu tudi ni opazil nobene prestrašenosti. Sodišče ni upoštevalo pomembnih okoliščin glede zdravstvenega in psihičnega stanja tožnika ter njegovega zdravljenja. Pritožnik izpostavlja, da se je tožnik v psihiatrični ambulanti že pred škodnim dogodkom zdravil zaradi bojazljivostne osebnostne motnje. Redno terapijo je prejemal od leta 1998 dalje v obliki različnih zdravil oz. pomirjeval. Psihiater mu je povečal terapijo 5. 2. 2008, kar je pred škodnim dogodkom. Po škodnem dogodku mu je bila terapija zmanjšana na polovico odmerka. Pri tem je pomembna ugotovitev izvedenca, da bi do osebne dezintegracije in razvoja znakov latentne duševne bolezni prišlo tudi brez obravnavanega škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja in dopolnitve jasno izhaja, da tožnikove težave niso povezane z izrečenimi grožnjami. Tožnikovo stanje akutne reakcije na stres temelji na domnevah. Za tožnikov stres pa so odločilni različni dejavniki - kup kazenskih ovadb zaradi podjetja, grda ločitev in šele na koncu grožnje. Sodišče pa ni ugotavljalo, kakšen vpliv je imel na tožnikovo zdravstveno oz. psihično stanje posamezni od teh dejavnikov. Tožnik zaradi izrečenih groženj ni trpel kakšnega resnega in pravno upoštevnega strahu. Pri tem je pomembna ugotovitev policista, ki ob prihodu na mesto dogodka pri tožniku ni opazil zunanjih znakov prestrašenosti. Strah je bil zelo kratkotrajen. Vzročna zveza med škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel, in škodnimi dejanji - grožnjami toženca, ni podana. Strah je bil pri tožniku podan samo ob prvem dogodku in ni bil intenziven, zato ga ni mogoče opredeliti kot pravno priznani strah. Pri drugem dogodku pa tožnik strahu ni utrpel. V zvezi z ugotovitvijo policista, da tožnik ni kazal nobenih znakov prestrašenosti, je sodišče zapisalo, da to ni primeren dokaz. Vendar pa za takšen zaključek ni ponudilo razlogov, sodba v tem delu pa ni obrazložena. Ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik ob drugem škodnem dogodku 13. 10. 2008 utrpel strah za svoje življenje, pa nima opore v ugotovitvah izvedenca psihiatra. Svojih zaključkov sodišče ne obrazloži in ne navede nobenih relevantnih dokazov, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prav tako je neutemeljen kakršenkoli sekundarni strah in ni v vzročni zvezi s škodnima dogodkoma. Drugačni zaključki sodišča so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Ugotovitev sodišča, da je bilo s škodnima dogodkoma poseženo v tožnikovo osebnostno pravico do duševne integritete, zato gre tožniku odškodnina bodisi za strah bodisi zaradi posega v njegovo osebnostno pravico do integritete, v sodbi ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Izpostavljene sodne odločbe višjega sodišča pa ne predstavljajo sodne prakse v podobnih primerih, zato jih sodišče ne bi smelo neposredno upoštevati. Glede na nepravilno odločitev sodišča v glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podlago predmetnemu odškodninskemu zahtevku, ki jo je - skladno z določbo 14. člena ZPP - pravilno uporabilo tudi prvo sodišče, predstavlja kazenska sodba Okrajnega sodišča na Jesenicah I K 5638/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 5638/2010 z dne 7. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je vezano na dejanski opis kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe. V kazenski sodbi je bilo ugotovljeno, da je toženec 1. 9. 2008 ob 13.00 uri na L. tožniku večkrat zagrozil, da ga bo ubil. Toženec je tožnika 13. 10. 2008 poklical po telefonu in mu grozil, da bo prišel na njegov domači naslov, zraven pa prinesel dva naboja in ga z njima ustrelil, kar je tožnik vzel resno in se je počutil ogroženega.

6. Za strah, ki ga je tožnik pretrpel zaradi groženj toženca, mu je bila priznana odškodnina v višini 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2012 dalje do plačila.

7. Pritožnikovo zatrjevanje o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni ugotavljalo vseh relevantnih okoliščin v zvezi s škodnim dogodkom, je neutemeljeno. Prvo sodišče je vezano na dejanski opis kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe. Okoliščine v zvezi s tožnikovim neplačilom opravljene storitve in toženčeva zatrjevanja, da tožniku dejansko ni želel nič slabega, toženca ne razbremenjujejo odgovornosti za škodni dogodek in ne morejo biti opravičilo za izražene grožnje.

8. Pritožbena teza, da bi moralo prvo sodišče upoštevati pomembne okoliščine glede zdravstvenega in psihičnega stanja tožnika ter v zvezi s tem izpostavljena ugotovitev izvedenca, da bi do osebne dezintegracije in razvoja znakov latentne duševne bolezni prišlo tudi brez obravnavanega škodnega dogodka, je napačna. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze je upoštevna le v razmerju do škodnega dogodka, ni pa materialnopravne opore za omejevanje neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca1. Doktrina "egg-shell skull", ki je sprejeta v novejši sodni praksi, temelji na razlikovanju med predvidljivostjo škodnega dogodka ter (ne)predvidljivostjo konkretne pojavne oblike in obsega škode. Toženec mora sprejeti oškodovanca takšnega kot je. Slednji je upravičen do odškodnine za celotni obseg škode, ki mu je nastala zaradi posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja. V okvir takšnega stanja sodi tudi toženčeva pestra nevrotična in osebnostna patologija, ki jo je izpostavil izvedenec medicinske stroke. Enako velja tudi glede pritožbenih zatrjevanj o odločilnih dejavnikih, ki so vplivali na tožnikov stres (kazenske ovadbe zaradi podjetja, grda ločitev).

9. Pritožba zmotno meni, da je izvedenec zgolj domneval o toženčevem stanju akutne reakcije na stres. Iz njegovega izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da je do tovrstne akutne reakcije pri tožniku prišlo, saj je bila domneva podprta s kliničnimi izkušnjami in diagnostičnimi principi. Takšna ugotovitev izhaja iz 3. točke dopolnitve izvedeniškega mnenja, v kateri je izvedenec še posebej izpostavil primarni strah zaradi verbalne grožnje s smrtjo. Duševno stanje zaradi telefonske grožnje pa po oceni izvedenca ustreza trajanju kliničnega entiteta akutne reakcije na stres. Zato je zmoten pritožbeni očitek, da tožnik v primeru telefonske grožnje strahu ni doživljal. Izvedenec je v zvezi s telefonskimi grožnjami opozoril na stresno stanje s povečano tesnobnostjo in telesno reakcijo, ki se je odrazila v razbijanju srca, potenju itd. Akutna reakcija na stres, kot je zapisal izvedenec v 5. točki svojega mnenja, ustreza t. i. primarnem strahu. Izrazitost stresnih reakcij zavisi od ranljivosti posameznika in njegove sposobnosti obvladovanja. Ob upoštevanju tožnikove osebnostne patologije, ki predstavlja pomemben predisponirajoči dejavnik, izvedenec ugotavlja, da tožnik v stresni situaciji reagira tudi s telesnimi znaki, nadpovprečno burno in bolj intenzivno od večine ljudi. Policistova laična presoja, da ob prihodu na mesto dogodka pri tožniku ni več opazil zunanjih znakov prestrašenosti, ne more imeti teže, ki ji jo želi podeliti pritožba. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve logično in življenjsko prepričljivo pojasnilo svoj sklep, da izpovedba policista ne more biti primeren dokaz o tožnikovem doživljanju strahu. Temu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

10. Pritožbena razlogovanja o odsotnosti vzročne zveze med škodo in škodnimi dejanji nimajo opore v predloženem dokaznem gradivu in so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Ta je ugotovil, da je tožnik zaradi stresnih dogodkov doživel stanje akutne reakcije na stres, ki ustreza t. i. primarnemu strahu. Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da tožnikove težave niso povezave z izrečenimi grožnjami, kar naj bi izhajalo iz ugotovitev izvedenca. Izvedenec je, kot je bilo že večkrat poudarjeno, ugotovil, da je zaradi verbalnih groženj prišlo pri tožniku do akutne reakcije na stres. Slednja pa je bila zaradi tožnikovega duševnega stanja še bolj intenzivna.

11. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke prvega sodišča o trajanju in intenzivnosti tožnikovega strahu. Prvo sodišče je svojo odločitev logično in življenjsko prepričljivo argumentiralo v točkah 12 - 15 in obrazloženo pojasnilo razloge za oceno, ki se nekoliko razlikuje od ocene izvedenca. Pri tem je bistvena ugotovitev izvedenca, da tožnik v stresni situaciji reagira nadpovprečno burno in bolj intenzivno od večine ljudi. Izhajati je treba iz tožnikove subjektivno večje dovzetnosti za strah. Prvo sodišče je pojasnilo razloge za ugotovitev o tožnikovem eksistenčnem oz. smrtnem strahu, ki ga je utrpel ob dogodku 1. 9. 2008. Upoštevaje izvedensko mnenje ter dokazno gradivo v spisu kot tudi izpovedbo tožnika je utemeljen zaključek o intenzivnem tožnikovem strahu za življenje. Strah pa je bil intenziven tudi ob/po škodnem dogodku 13. 10. 2008, za katerega je sodišče podalo prepričljive razloge, ki govorijo v prid stališču, da je tožnik tudi takrat utrpel strah za svoje življenje. Sodišče ni vezano na mnenje izvedenca in lahko stvar oceni drugače, seveda pa mora svoje videnje zadeve ustrezno obrazložiti. Temu je prvo sodišče zadostilo z argumentacijo v točkah 12 - 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbeni očitek, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih.

12. Prvo sodišče je tožnikov strah razdelilo na primarni in sekundarni, kar pa - glede na okoliščine konkretnega primera - ni na mestu. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja, ki jo spremljajo določeni somatski, še posebej nevrovegetativni znaki in spremembe. Izvedensko mnenje ter tožnikova izpovedba dajeta podlago za ugotovitev, da je bilo zaradi groženj porušeno tožnikovo duševno ravnovesje, ki je bilo že tako skrhano zaradi njegove osebnostne patologije. Specifičnost tega primera zato narekuje, da se strah upošteva kot enotna kategorija nepremoženjske škode in ni podlage za razlikovanje med primarnim in sekundarnim strahom.

13. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik ob škodnih dogodkih utrpel eksistencialni strah, ki je bil sicer kratkotrajen, nato pa je sledila nekaj urna zgroženost in presunenjenost ter dalj časa trajajoči strah v obliki subjektivnega nelagodja, stisk, negotovosti, težav s spanjem, pri čemer je treba upoštevati tudi tožnikovo večjo dovzetnost za strah, ki pa nikakor ne predstavlja olajševalne okoliščine za toženca. Porušenemu duševnemu ravnovesju tožnika v daljšem časovnem obdobju zato ustreza prisojeni znesek v višini 1.400,00 EUR, kar predstavlja 1,38 povprečne plače.

14. Intenzivno tožnikovo doživljanje in njegove reakcije je mogoče opredeliti kot pravno priznan strah, zato se pritožbeno sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali je bilo s škodnim dogodkom poseženo v tožnikovo osebnostno pravico do duševne integritete, ki jo varuje 35. člen Ustave RS. Posledično pa se tudi ni opredeljevalo do pritožbenih zatrjevanj v zvezi s posegom v prej navedeno osebnostno pravico.

15. Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

-------------------------------
1 Primerjaj II Ips 1198/2008.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 35
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 14
Datum zadnje spremembe:
27.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyOTEz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*