VDSS Sodba Pdp 85/2017

Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino za nesrečo pri delu. Poškodoval se je pri delu, ko je s sodelavcem prenašal železne traverze (dolžine 4 metrov in težje od 50 kg) iz enega prostora po stopnicah dve nadstropji višje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec ni zagotavljal ustrezne organiziranosti dela, s katero bi preprečil (ali vsaj zmanjšal) tveganje za nastanek poškodb pri delu, da ni zagotovil ustreznega nadzora in vodenja del, niti vseh potrebnih zaščitnih sredstev in da tožniku tudi ni dal ustreznih navodil za varno delo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec ravnal protipravno, in da je zaradi tega prišlo do tožnikove poškodbe.

Toženec je bil kot delodajalec dolžan spoštovati določbo 5. člena ZVZD-1, kljub temu, da je bilo tožnikovo delo enostavno.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo tožencu, da izplača tožniku odškodnino v znesku 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje do plačila v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je tožnikov tožbeni zahtevek za znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013 in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 11. 1. 2013 do 18. 1. 2013 zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 410,98 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot to izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti stroške priče A.A. v znesku 8,55 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, tako glede temelja kot tudi glede višine prisojene odškodnine, in navaja, da je glede na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih in glede na intenziteto in vrsto posledic ter trajanja zdravljenje bistveno previsoka. Toženec ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je utrpel tožnik v delovni nezgodi. Dvigovanje in prenašanje železnih traverz ni delo, za katero bi moral biti delavec posebej usposobljen oziroma bi moral dobiti tožnik od toženca posebna navodila. Razen tega je tožnik ta navodila dobil s strani drugih delavcev, kar je sam navajal v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2013, pred pričetkom dela pa je podpisal potrdilo, da je seznanjen z okoliščinami dela in pravilnim ter varnim načinom opravljanja dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do toženčevih navedb, da je za škodo izključno odgovoren tožnik, saj je pričel z delom, čeprav se za to delo ni čutil sposobnega, niti ni o tem obvestil toženca (36. člena ZDR-1). Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni poskrbel za ustrezna zaščitna sredstva, da ni imel ustreznih pisnih navodil, oziroma da tožnik ni bil usposobljen za varno delo. Tožnik je od sodelavca prejel navodila glede prenašanja traverz, poleg tega pa je bila narava prenašanja železnih traverz tožniku poznana. Ker je bilo tožnikovo delo enostavno, tožencu ni bilo treba ravnati v skladu s 5. členom ZVZD. Izpodbijana sodba nima razlogov o vseh elementih odškodninske odgovornosti toženca, o tožnikovem soprispevku in o tem, da je tožnik kršil 9. oziroma 52. člen ZVZD. Toženec ni odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, saj tudi če bi ravnal protipravno, ni podane vzročne zveze med protipravnostjo in nastalo škodo - poškodbo. Tožnik bi moral toženca v skladu z 9. členom ZVZD opozoriti, da fizično ni sposoben dvigovati tako težkih bremen in skladno s 33. členom ZVZD odkloniti delo. Poškodba tudi ni v vzročni zvezi z uporabo zaščitnih sredstev, pri čemer sodba niti ne navede, katera zaščitna sredstva bi preprečila poškodbo tožnika (zvin levega zapestja). Tudi če bi bilo kljub navedenemu ugotovljeno, da je podana odškodninska odgovornost toženca, pa bi bilo treba upoštevati tudi tožnikov soprispevek k nastali škodi. Tožnik se je v letih 2007 in 2008 zdravil zaradi hude poškodbe desnega zapestja, v letu 2008 je bil tudi operiran, vsi gibi na desni roki so bili omejeni, njena moč pa je oslabela. Ker tožnik toženca o poškodbi desne roke ni obvestil (ta poškodba pa je vplivala na poškodbo levega zapestja, katerega je iz zgoraj navedenega razloga tožnik evidentno preobremenil), je za nastalo škodo izključno odgovoren tožnik oziroma je najmanj do 95 % soprispeval k nastali škodi. Njegov soprispevek pa je sicer znašal najmanj 70 %, saj bi moral takrat, ko je slišal pokanje v levem zapestju, takoj prenehati z delom in preprečiti nastanek dodatne škode. Tožnik pa je z delom nadaljeval, dokler ga ni pri montaži zaščit močno zabolelo v zapestju, zaradi česar dela ni mogel več opravljati. Evidentno je, da je zvin levega zapestja povzročilo obračanje večjega kosa stekla, ne pa dvig traverze. Ker tožnik o svoji poškodbi ni obvestil nadrejenega oziroma delovodjo, je za poškodbo odgovoren izključno sam, oziroma znaša njegova soodgovornost 95 %. Ker tožnik ni razgibaval zapestja oziroma ni čutil potrebe po dodatnih pregledih (stran 8 izvedenskega mnenja), je sam soprispeval k trajanju zdravljenja in k nevšečnostim med zdravljenjem. Odškodnina je odmerjena v previsokem znesku. Tožnik je utrpel le lažjo poškodbo levega zapestja, obiskal je zdravnika v Nemčiji, druge medicinske dokumentacije, ki bi dokazovala dodatno zdravljenje s fizikalno terapijo, pa ni predložil. Tožnik se je zdravil doma, kar pomeni, da ni šlo za takšno poškodbo, ki bi utemeljevala višino prisojene odškodnine. Tudi višine odškodnine za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode so prisojene v previsokih zneskih. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri svoji odločitvi ni upoštevalo drugega odstavka 12. člena ZVZD, drugega odstavka 38. člena ZVZD, 50. člen ZVZD, drugega odstavka 52. člena ZVZD oziroma 53. člen ZVZD. Ker tožnik ni ravnal v skladu s temi določbami, je izključno sam odgovoren za škodo. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov toženca, ki so se nanašali na neobstoj vzročne zveze med domnevno protipravnostjo toženčevega ravnanja in nastalo škodo, do tega, da je do poškodbe tožnikovega zapestja prišlo v dveh fazah (pri dvigovanju traverze, pri obračanju steklenega okvirja) in do tega, da je bil tožnik pred pričetkom dela s strani pooblaščenega delavca za varnost in zdravje pri delu seznanjen z varnim in pravilnim načinom dela. Prav tako se ni opredelilo do toženčevega ugovora o tožnikovem soprispevku k nastali škodi, zato ker je tožnik kljub poškodbi nadaljeval z delom in posledično ni preprečil povečanje škode. Ni se opredelilo niti do njegovega ugovora, da ga tožnik nikoli ni obvestil o zmanjšani moči desne roke, s čimer je tožnik kršil tako delovnopravno zakonodajo kot tudi določbe ZVZD. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo kljub relativno skopi obrazložitvi v delu, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti toženca, vseeno mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za škodo, ki jo je v posledici nesreče pri delu z dne 16. 1. 2012 utrpel tožnik, odgovoren toženec, saj ni poskrbel za varno delo tožnika, kot sta mu to nalagala Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju in Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011). Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer sklicuje na določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj., ki je prenehal veljati 3. 12. 2011), vendar pa to ni odločilno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za nastalo škodo v celoti odgovoren toženec, je smiselno zavrnilo njegove ugovore v zvezi z neobstojem vseh elementov odškodninske odgovornosti in tožnikovim soprispevkom. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec ni zagotavljal ustrezne organiziranosti dela, s katero bi preprečil (ali vsaj zmanjšal) tveganje za nastanek poškodb pri delu, da ni zagotovil ustreznega nadzora in vodenja del, niti vseh potrebnih zaščitnih sredstev in da tožniku tudi ni dal ustreznih navodil za varno delo. Poleg tega iz ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja (tega pa ne potrjujejo niti izvedeni dokazi), da bi k nastali škodi soprispeval tudi tožnik.

7. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino za nesrečo pri delu, ko si ji je dne 16. 1. 2012 poškodoval zapestje leve roke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnik, ki je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas (od 12. 12. 2011 do 31. 1. 2012 - A2, A4, A5), dne 16. 1. 2012 (zadnji dan tožnikovega dela v Nemčiji) poškodoval, ko je s sodelavcem prenašal železne traverze (dolžine 4 metrov in težje od 50 kg) iz enega prostora po stopnicah dve nadstropji višje. Pri tem delu je okoli 11.00 ure ob dvigovanju traverze v levi roki začutil pekočo bolečino in zaslišal tih zvok. Ustrašil se je, vendar je nadaljeval z delom in upal, da se ni poškodoval. Ko sta s sodelavcem prenehala prenašati traverze, sta se vrnila na svoje prejšnje delovno mesto, kjer sta montirala zaščite. Zaradi bolečin v zapestju tožnik dela ni mogel več opravljati, zato je o tem obvestil zaposlenega delavca, ki je opravljal remonte za B. (tožnik je opravljal delo v prostorih tovarne B. v C. v Nemčiji. Ta ga je najprej odpeljal do zdravnika v podjetju, ker pa tam niso imeli rentgenskega aparata, so ga poslali na kliniko v C., kjer je bilo ugotovljeno, da tožnik nima zlomljene kosti, ima pa poškodbo mehkega tkiva. Naslednji dan po poškodbi se je tožnik vrnil domov, 25. 1. 2012 pa je obiskal svojega osebnega zdravnika. Ta je tožniku povedal, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi tega je tožnik poklical toženca in mu navedel tudi, da se je poškodoval pri delu v Nemčiji, toženec pa mu je odvrnil, naj si tožnik sam uredi samoplačniško zdravljenje in se kasneje oglasi pri njemu.

8. Tožnik je v postopku poleg zatrjevanja, da je za nesrečo pri delu toženec odgovoren objektivno (v zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da objektivna odgovornost toženca za nastanek tožnikove poškodbe ni podana), navajal tudi, da je toženec za nastalo škodo tudi krivdno odgovoren, ker ni poskrbel, da bi imeli delavci ustrezne oziroma primerne delovne pripomočke za prenos težkih predmetov, ker toženec delavcem ni zagotovil ustreznih zaščitnih sredstev, poleg tega pa tožnik ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu. Tožnik je zatrjeval, da je bila poškodba posledica dvigovanja težkega predmeta in nezagotavljanja pogojev in ukrepov za varnost opravljanja dela, zaradi česar je prišlo do njegove poškodbe. Toženec je te tožnikove navedbe sicer prerekal, vendar pa za svoje navedbe ni predložil relevantnih dokazov (npr. ni predlagal izvedenca za varstvo pri delu, splošnih aktov toženca, drugih dokazov,...), iz katerih bi izhajalo, da je imel tožnik pri svojem delu (pri katerem se je poškodoval) na razpolago ustrezna delovna sredstva in pripomočke oziroma da je toženec sprejel ustrezne ukrepe, da do sporne nesreče ne bi prišlo. V zvezi s tem je toženec predlagal le svoje zaslišanje, vendar pa tudi iz njegove izpovedbe (narok za glavno obravnavo dne 11. 3. 2016) ne izhaja, da bi imel tožnik na razpolago ustrezne delovne pripomočke, oziroma da bi toženec kakorkoli poskrbel za varno delo tožnika pri dvigovanju težkih železnih traverz. Dolžnost toženca kot delodajalca je bila, da zagotavlja pogoje za varnost in zdravje delavcev pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (prvi odstavek 43. člena ZDR, 5. člen ZVZD-1, 9. člen ZVZD-1). Teh svojih obveznosti toženec ni izpolnil.

9. Glede na navedene ugotovitve je imelo sodišče prve stopnje podlago za zaključek, da je toženec ravnal protipravno in da je zaradi tega prišlo do tožnikove poškodbe. Pritožbene navedbe toženca, da za tožnikovo delo ni bilo treba posebne usposobljenosti oziroma posebnih navodil, niso podkrepljene z izvedenimi dokazi. Neutemeljene so nadalje njegove pritožbene navedbe, da je dobil tožnik navodila za delo od drugih delavcev, saj tudi te trditve izvedeni dokazi ne potrjujejo. Iz toženčeve izpovedbe izhaja, da se je glede varstva pri delu za zaposlene zanašal na naročnika (torej na podjetje B. v Nemčiji), da svojega nadrejenega delavca pri tožencu delavci niso imeli v času, ko so bili na delovišču v Nemčiji, prav tako pa niso imeli delovodje. Na tem delovišču je bila le oseba, ki je delavcem prevajala iz nemškega v slovenski jezik. Navedeno sta potrdila tudi tožnik in priča A.A., tako da na podlagi zgornjih ugotovitev ni mogoče zaključiti, da je tožnik dobil navodila za varno delo s strani drugih delavcev. Poleg tega tudi iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 22. 11. 2013 (na katero se sklicuje toženec v pritožbi) ne izhaja, da je tožnik ta navodila dobil. Le na podlagi navedbe tožnika iz citirane pripravljalne vloge in izpovedbe priče A.A., iz katerih izhaja, da so jima drugi delavci povedali, kako in kaj je treba delati, ni mogoče zaključiti, da je tožnik dobil navodila za varno delo. Toženec v pritožbi navaja tudi, da je tožnik podpisal potrdilo o seznanjenosti z okoliščinami dela in varnim ter pravilnim načinom opravljanja dela. Tega potrdila toženec v spis ni vložil, pa tudi iz toženčeve izpovedbe ne izhaja, da bi takšno potrdilo obstajalo. Tudi na podlagi te, sicer nedokazane navedbe ni mogoče sprejeti zaključka, da je bil tožnik seznanjen z varnim in pravilnim načinom opravljanja dela.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da je za škodo izključno odgovoren tožnik zato, ker je pričel z delom, čeprav se za delo ni počutil sposobnega in ker o tej svoji nesposobnosti ni obvestil toženca. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da tožnik za svoje delo ne bi bil sposoben.

11. Toženec je bil kot delodajalec dolžan spoštovati določbo 5. člena ZVZD-1 kljub navajanju, da je bilo tožnikovo delo enostavno. Iz citirane določbe ne izhaja, da delodajalec ni dolžan zagotavljati varnosti in zdravja pri delu tudi tistim delavcem, ki opravljajo enostavna dela. To pa pomeni, da tudi ta pritožbena navedba toženca, iz katere izhaja, da mu ni bilo treba spoštovati obveznosti, ki mu jih je nalagal 5. člen ZVZD-1, ni utemeljena.

12. Glede na to, da 9. člen ZVZD-1 nalaga delodajalcu izvajanje ukrepov iz 5. člena ZVZD-1 tako, da upoštevajo temeljna načela, ki so opredeljena v 9. členu ZVZD-1, toženec povsem neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik s kršitvijo 9. člena ZVZD-1 soprispeval k nastanku škode.

13. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bili za odklonitev dela s strani tožnika izpolnjeni pogoji iz 52. člena ZVZD-1, se toženec v zvezi z zatrjevanjem tožnikovega soprispevka neutemeljeno sklicuje tudi na to določbo ZVZD-1. Ob tem je treba dodati, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožnikova poškodba, ki jo je utrpel 16. 1. 2012, povezana tudi s poškodbo desne roke, do katere naj bi prišlo v letu 2007 (izvedensko mnenje sodnega izvedenca D.D.). V zvezi s tem je sicer toženec predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar pa predujma za izvedbo dokaza ni založil, zato sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo (tretji odstavek 153. člena ZPP). Glede na navedeno toženec v pritožbi povsem neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik delo odkloniti in da je soprispeval k nastali škodi, ker toženca ni obvestil o prejšnji poškodbi. Ker je iz tožnikove izpovedbe razvidno, da je do poškodbe prišlo ob dvigovanju železne traverze, toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da je to poškodbo povzročilo tudi obračanje kosa stekla.

14. Toženec nadalje neutemeljeno zatrjuje tožnikov soprispevek k nastali škodi tudi s tem, ker naj bi tožnik z delom po poškodbi nadaljeval in ker o poškodbi ni obvestil nadrejenega delavca, zaradi česar naj bi prišlo do povečanja škode. Kot je bilo že ugotovljeno, toženec na delovišču ni imel niti svojega delovodje, niti nadzornika. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je o bolečini potožil enemu od svojih sodelavcev, vendar pa mu je ta odgovoril, da to ni nič in naj se tožnik dela ne izogiba (posledično je tožnik z delom nadaljeval, dokler je lahko delal). Glede na zgornje ugotovitve, tožniku tudi v zvezi z nadaljevanjem dela ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastali škodi.

15. Povsem neutemeljene pa so tudi toženčeve pritožbene navedbe, da je tožnik soprispeval k podaljšanju zdravljenja oziroma k povečanju nevšečnosti med zdravljenjem (in s tem povečal nastalo škodo), ker ni razgibaval zapestja oziroma ker ni čutil potrebe po dodatnih pregledih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnik po vrnitvi v Slovenijo pri svojem zdravniku zglasil zaradi poškodbe, vendar ni bil deležen ustreznega zdravljenja, saj toženec zanj ni plačal predpisanih prispevkov, kljub temu, da je imel tožnik s tožencem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tožnik ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja). Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da iz tega razloga ni hodil k zdravniku, poškodbo pa si je poskušal pozdraviti sam (hlajenje z ledom, jemanje protibolečinskih tablet). Tožnik si je torej poskušal levo zapestje pozdraviti z zdravniško pomočjo, vendar pa tega iz razlogov na strani toženca ni mogel storiti. Iz podatkov spisa izhaja, da je moral tožnik od toženca prijavo v obvezna zavarovanja za obdobje od 12. 12. 2011 do 31. 1. 2012, obračun ter izplačilo plače za navedeno obdobje po predhodnem odvodu davkov in prispevkov (kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi) iztožiti od toženca po sodni poti (A4, A5) in da je bil toženec (tudi) zato, ker tožniku ni obračunal in izplačal plače oziroma zanj odvedel predpisanih prispevkov, nepravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) oziroma po 202. členu KZ-1 (A11). Ker se tožnik zaradi protipravnega ravnanja toženca ni mogel zdraviti pri zdravniku, temveč si je poškodovano zapestje zdravil doma sam, mu tudi glede navedenega ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastali škodi oziroma povečevanja nastale škode.

16. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ker pri svoji odločitvi ni upoštevalo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 (v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bilo mogoče očitati tožniku kakršnokoli nepazljivost pri opravljanju dela), drugega odstavka 38. člena ZVZD-1 (ki govori o usposabljanju delavcev), 50. člena ZVZD-1 (v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik kršil katero od dolžnosti, ki jih navaja citirani člen) oziroma 53. člena ZVZD-1 (ki ureja pravico delavca, da v določenih primerih lahko zapusti delovno mesto). Navedene materialnopravne določbe nimajo nikakršnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča.

17. Toženec v pritožbi očita sodišču prve stopnje tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z določitvijo odškodnine za vsako od posamičnih oblik nepremoženjske škode, ki jo je vtoževal tožnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta pritožbena navedba toženca, ki je le splošno obrazložena, neutemeljena. Glede na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je zaradi poškodbe utrpel tožnik (ugotovitve o intenziteti in njihovem trajanju), je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odškodnina v znesku 800,00 EUR primerna in ne odstopa od odškodnin, ki so bile prisojene v primerljivih zadevah. Na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter na njihovo trajanje, ki jih je prvostopenjsko sodišče opisalo v točkah od 17 do 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju le sklicuje. Sodišče prve stopnje je tožniku glede na ugotovljeno intenziteto primarnega in sekundarnega strahu pravilno prisodilo odškodnino v znesku 200,00 EUR, saj je na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je tožnik v času, ko je začutil bolečine v levem zapestju, utrpel primarni strah zmerne do srednje intenzitete. Pritožbeno sodišče nadalje nima pomislekov niti glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (tožniku je bilo iz tega naslova prisojena odškodnina v znesku 800,00 EUR). Iz izvedenega postopka (izpovedba tožnika) namreč izhaja, da se tožnik ne more več ukvarjati s športom (plezanje, veslanje, odbojka). Glede na to, da toženec prisojeno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode le pavšalno izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v zvezi s tem njegova pritožbena navedba neutemeljena.

18. Toženec se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, vendar pa je njegova pritožba v tem delu povsem neobrazložena. Glede na to je pritožbeno sodišče ta del odločitve prvostopenjskega sodišča preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tožnika odločilo v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in glede na uspeh strank v tem postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer je strankama priznalo le stroške, ki so bili potrebni za to pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških pravilna, toženčeva pritožba glede navedenega pa neutemeljena.

19. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 371/2013
• VDSS sodba Pdp 134/2016
• VDSS sodba Pdp 268/2014